Tomaž Jakofčič

Priznam, da sem bil pred odhodom skoraj prepričan, da bom letos skupaj s prijatelji, stal še na enem osemtisočaku. Čo Oju velja za najlažjega in število ljudi, ki so se povzpeli na vrh gre v tisoče. A ponovno se je pokazalo, da so tudi »lahki« osemtisočaki še vedno spoštovanja vredni gorniški objekti. Čo Oju je letos zavrnil okoli petdeset odprav in kolikor vem je  uspelo priti na vrh, z obilico tveganja, samo dvema alpinistoma.

Čo Oju (8201 m) - Turkizna boginja

Prvi znak, da nekaj ni v redu je bil že prihod ekipe v Lhaso. Vsepovsod je  bila voda, poplave- Za Tibet je taks šno stanje vse prej kot normalno. Monsun, ki nas je močil v Katmaduju je močno zamujal  še v začetek septembra. Vode je bilo res veliko.

Pot do nepalske meje je bila pravo nasprotje kasnejše poti preko Tibeta. Zemeljski plazovi in prevrnjen kamion sta bila vzrok za celodnevno cijazenje namesto štiri ure dolge vožnje.

Tretji vodnik, anglež Matt, avstralski kuhar Gavin in jaz smo se, za razliko od ostalih, ki so leteli v tibetansko prestolnico, do t.i. avtomobilske baze pripeljali  iz Katmaduja.  Smo se imeli kar fino. Tri dni smo ostali v prvem večjem kraju na tibetanski planoti, Nyalamu in se tam aklimatizirali. Tam smo se povzpeli  na isto goro kot leta 1999 pred Gjačung Kangom, 5050 metrov visoki »Ratitiovec«. Potovanje  enajst let kasneje je bilo povsem drugačno. Pred nekaj leti so Kitajci  asfaltirali cesto preko  Tibeta in cesta, ki se vije iz Zangmuja preko divje soteske in preko celega Tibeta bolj spominja na švicarske gorske prelaze. Bojda so jim Švicarji celo pomagali pri inženiringu.

Prijetno presenečenje med dostopom do baze je bil pogled na Siguang Ri (7309 m, zadaj levo), ki smo ga preplezali deset let nazaj iz druge doline. Na desni vrh Čo Oja.

Rajši imam dostope v Nepalu. Počasi se začneš dvigovati iz gozdov proti baznemu taboru. Človek se počasi privadi na vse večje gore okoli sebe in v bazo pride pošteno nakurjen. V Tibetu se skoraj do baze pripelješ s terenskimi vozili kar mnogokrat povzroči težave zaradi višine. Z nekaj zdravstvenimi problemi na poti (in tudi kasneje), ki jih je mojstrsko reševala Alenka, smo bazni tabor pod Čo Ojem dosegli 10. septembra in takoj začeli z aklimatizacijo v višja nadstropja.

Ekipa je bila super, kot ponavadi, se je z Jagged Globom nabrala zelo pisana druščina ljudi iz celega sveta. Večina Angležev, vsak malo poseben in večina zelo zabavnih. Ućitelj anglešine v Saudski Arabiji, potem podjetnik, ki si je po petih letih zapravljanja v Monte Carlu naveličal divjanja z Aston Martinom in se odločil, da se povzpne na Everest in prepleza Eiger, dva bivša pro športnika Richard in Steve, slednji član četverca brez krmarja, ki je dobill zlato na Olimpijskih igrah 2004 in 2008, nekaj uspešnih računalničarjev, ki po pol leta potujejo naokoli. Skratka zgodb je bilo dovolj. Slovenci smo s svojo slovansko naravo poskrbeli za dodatno barvitost. Ob večerih smo jedilni šotor spremenili v kino dvorano z odličnim ozvočenjem in velikim platnom. Čas je mineval bliskovito.

Tabor1 (6400 m)

Vreme ni bilo jesensko lepo, monsun je še opletal iz Nepala in nam vsak dan podaril nekaj snega v bazi. To našega procesa ni kaj dosti motilo in do 24 septembra smo zaključili aklimatizacijo s spanjem na višini 7150 m. Vsi dobre volje in počutja, pripravljeni na skorajšnji vzpon na vrh. Nekoliko nejeverno smo sicer gledali velikanske kložaste odlome, visoke kot pivski šank, na vrhu prvega seraka na višini 6800 m in predvsem nedotaknjena pobočja nad dvojko. Stikali smo glave in dvomili v varnost hoje po vršnem pobočju.

Med nekajdnevnim čakanjem na izboljšanje razmer smo se odpravili na krajši sprehod do slovitega sedla Nangpa La (5720 m)

Potem pa…. Nahrbtniki so bili pripravljeni, manjša skupina, ki se je nameravala povzpeti na vrh iz tretjega tabora je že odšla na enko, ostali iz dvojkenaj bi šli naslednji dan. 26. septembra smo sedeli pred kuhinjskim šotorom, pili že tretjo kavo in napeto opazovali skupino petih šerp, ki so se vzpenjale proti vrhu. Med njimi sta bila celo dva UIAGM gorska vodnika izšolana v Franciji. Nekje na višini 7800 metrov se je zgodba končala in vse se je sesulo kot karte. Plaz katerega kložasti odlom je bil viden celo iz baze na polovici vršnega pobočja je odnesel vseh pet šerp. Očitno so Lame opravile dobro posvetitev saj se je vrv med tretjim in četrtim, po 400 metrih valjenja čudežno zataknile za skalni rogel in vseh pet je preživelo z bolj ali manj hudimi odrgninami in eno zlomljeno roko. Ko so se naslednji dan vrnili, so predstavili sliko skrajno nevarnih snežnih razmer. Debela kloža in pod njo sipek sneg ter še nekajplovnih plasti vmes.Mestoma se jim je udiralo preko pasu.  Po sestanku z ostalimi sirdarji so se odločili, da letos tja gor ne pojdejo več. Nekaj dni kolebanja, sestankovanja med vodniki velikih komercialnih odprav, so po nekaj dneh pripeljale do odločitve, da ne bomo tvegali. Če se tako odločijo najizkušenejše šerpe na svetu (naš sirdar npr. 15x vrh Everesta), ki jim vzpon na Čo Oju v normalnih razmerah predstavlja mačji kašelj in t.i. summit bonus, velik del a zaslužka šerp, odločitev ni bila pretežka. Razočaranje pa je vseeno bilo veliko. Vsi smo se res dobro počutili. Alenka, Matjaž in Miha so bili med najmočnejšimi v celotni šestnajstčlanski ekipi ekipi in še dolgo mi bo hudo za takšen razplet dogodkov. Bolj kot kadarkoli dosedaj sem razumel, da se je obrniti brez pravega boja težje kot iti proti vrhu.  A, će odideš, se vedno lahko vrneš. Morda nekoč! Zaenkrat je dovolj Himalaje, prihaja leto skalnega plezanja. Samo da se (že stotič…) odlepim od 7a-jev….

Ob odhodu smo na bližnji čorten postavili skromno obeležje v spomin na dragega prijatelja

Kako hitro se je obrnilo tole poletje, morda najhitreje do sedaj. Res kriza, da življenje teče tako hitro. Od zadnjega pisanja na tole stran se je zgodilo preveč stvari, da bi jih podrobneje opisoval zato samo nekaj flešbekov.

Junij je bil v znamenju plezanja v hribih. Odkril sem toplo vodo in sicer severno ostenje Križevnika. Kar trikrat sem v prvem tednu junija plezal tam. S Tinco smer Svoboda, ki je nekoliko presenetila s strmino in prenizkimi ocenami v vodniku.  S  Crnijem sva plezala redko ponavljano (če sploh) smer Abadonov nasmeh (VII+, 250 m), Luka Lindič pa me je zvabil v novo smer v osrednjem delu Turniča. Prvi raztežaj je od spodaj izgledal noro. Sem bil kar zadovoljen ob srečnem žrebu. Na srečo je skala ponudila roki z oprimki bogato skalo in tudi naklonina, nekaj stopinj pod vertikalo je omogočala počitke ob vsakem boljšem stopu. Fenomenalen, 65 metrov dolgi raztežaj je Luka zaključil na ogromnem skalnem ušesu. Višje naju je stena zrinila proti desni in prav najtezji, previsni raztežaj (VII+) je potekal po neponovljeni Pavrski smeri. Vse tri smeri so bile zelo lepe in plezanje uživaško, cudovita okolica in samota. Mislim, da bom naslednje leto vsaj podvojil letosnji obisk. Z Andrejem Ercgom sva v južni steni Nad šitom glave prva prosto ponovila smer Rumena diagonala. Kljub temu, da je previsna rumena poč le pol ure oddaljena od vršiške ceste, smer še ni bila prosto preplezana. Najtežjemu prostemu raztežaju, ki poveže dva tehnična na stari skici v vodniku za Vršič, sva prisodila oceno VIII in oznako “naj” med težjimi raztežaji v okolici Vršiča.

Metka pod vrhom Aig. du Plana. Najtežji del poteka po grebenu vidnem za njo.

Vodenje sem začel s skalnimi smermi v razu Mojstrovke, Rumenem razu v Cinah in resni smeri Yassa (VII-, 300 m) v Nad Šitom glavi. Res sem se že počutil dobo vplezanega, ko sem se v začetku julija odpravil v Alpe. Prve tedne sem si pustil štiri dni na teden za plezanje in igranje z Ulo medtem, ko bi Tinca vodila. Žal je splet okoliščin razen frikanja v dolinah Aoste in Arve  preprečil kako večjo smer v gorah. Hodil sem pa kar dosti: Mont Blanc, Dufourspitze, Tacul, Gran Paradiso, Castor, Breithorn, Jegihorn,  prečenje  Weismiessa in ozki greben Midi Plan.

Avgusta je prisel v Cham Matjaž Jamnik in preplezala sva Contaminovo smer v Južni steni Midija (6c, 250 m). Kako fino je bilo plezati po dolgem času v hrapavem visokogorskem granitu. Motili niso niti turisti, ki so se drli iz malih kabin gondole, ki povezuje Chamonix s Courmayerjem.

Radosti montblanskega granita

Sedaj sem že v Katmanduju. Odhajam na Čo Oju (8210 m) kot vodnik angleške agencije Jagged Globe. A tokrat so z menoj poleg 13ih (angleških, francoskih, kanadskih) gostov tudi trije slovenski prijatelji; Alenka, Matjaž in Miha. Verjamem, da se bomo imeli krasno! Danes se potikamo po Tamelu kjer dokupujemo malenkosti, v torek pa večina odleti v tibetansko prestolnico Lhasa, od koder se bo pričelo, z aklimatizacijskimi izleti obogatenao potovanje do baznega tabora. Dva vodnika, šerpe in kuhar pa gremo s tovornjaki in terenci preko Tibeta. Z glavnino se bomo srečali čez en teden v kitajski bazi. Nazadnje sem preko Tibeta potoval leta 1999, baje se je od takrat veliko spremenilo. Zal mi je le, da zopet ne bom videl Lhase. Po Gyacung Kangu nam je zmanjkalo denarja za obisk tibetanske prestolnice pa tudi  pomrznjeni prsti niso bili ravno najboljsa popotnica za tavanje po Tibetu.

Tokratni odhod je bil najtežji do sedaj. Ula je bila pred kratkim stara eno leto in  že dolgo  vrača čustva, vsak dan odkrije kaj novega in vse hitreje napreduje. Sigurno bo v casu moje odprave shodila… Vsi moji preostali prsti so prekrižani za lepo vreme, ugodne razmere in čim prejšnjo vrnitev k mojima.

Moj letošnji mesec maj, mesec v katerem  sem se nevarno približal srednjim letom, ni bil kljub temu nič bolj ležeren. Celo nasprotno, smučanje in plezanje sta se energično prepletala praktično brez prestanka, kot bi si hotel dokazati, da tista 4 spredaj ne pomeni kaj prida.

Razširjene prvomajske praznike smo preživeli na Kalimnosu. Kako smo brez idej? Ne, le Flisova družinica, obogatena z Lačnovima, je namignila, da bi lahko dobro sodelovali v otroško plezalni kombinatoriki. In res, prijatelji združeni z dobrim plezanjem, ki ga ponuja rajski otok, so bili dobitna kombinacija. Dva tedna lepega vremena sta minila kot bi trenil. Ugotovili smo, da ima pomladni Kalymnos celo nekaj pomembnih prednosti pred jesenskim. Najbolj očitna je bila 10x manjša gneča. Prav neverjetno je bilo videti le nekaj navez v Grande Grotti, kjer jeseni za kultne smeri kot sta Aegalis ali Priapos (7c), v vrsti pred teboj stoji vsaj pet ljudi. Glavna pomanjklivost pa je bilo nekoliko prehladno morje.  Res ne poznam boljšega kraja za stopnjevanje forme. Nekaj pripomorejo zares tekoče in lepo plezljive smeri, nekaj pa v primerjavi z Mišjo pečjo, prijazne ocene, ki ti dajo dodatnega poleta. Tako smo se proti koncu že spet lepo znašli med norimi kapniki in upal sem si (tudi uspešno) lotiti nekaj 7c-jev. Nič slabše in nič bolje torej kot običajno na Kalymnosu.

Ula je ob svojem drugem obisku Kalymnosa že pokazala zanimanje za kapnike. Še malo, pravi...

Ob koncu našega bivanja so mi zatresli hlače stavkajoči kontolorji poletov. 4. in 5. maja je trajala velika stavka in ta dva dneva ni v Grčiji pristalo ali vzletelo niti eno letalo. Mi smo imeli let 6. maja, 8. pa sem moral že biti v Grindenwaldu kjer sem začel nov turnosmučarski sklop. Na srečo vse OK.

Sami samcati v prostranstvu Bernskih Alp. Ob vzponu na Wysnollen (3590 m), zadaj Finsteraarhorn (4273 m) najvišji vrh Bernskih Alp.

Najprej šest dni turnega pohajkovanja z angleškimi klienti med najbolj “himalajskimi” evropskimi gorami – Bernskimi Alpami. Ledenik Aletsch je največji evropski ledenik in prav na njem in njegovih pritokih smo se največ zadrževali. Komaj si človek lahko predtsavlja, da je na Konkordiji le ta debel celih 900 metrov. Na žalost je bilo vreme v glavnem slabo. V tamkajšnji najvišji turnosmučarski sezoni sem bil edini vodnik na večini koč. To je pomenilo, da bom naslednje jutro prvi  v sveže zasneženih pobočjih, ponavadi še v megli. Do zadnje pikice sem obnovil in nadgradil svoje znanje navigacije v megli. Res dobro, da sem klecnil pred Flisovim prepričevanjem, da zemljevidi naloženi v GPSu prav nič ne škodijo. Nekajkrat se je vseeno odprlo in ob enormni količini novega snega so bili nekateri spusti več kot fantastični. Tako smo dobili  na Wysnollnu (3590 m) dobili edini lep dan, nekaj sonca pa tudi  ob čudovitem zaključnem spustu preko Lotchenlucke (3240 m) v dolino. Vmes smo na koči Finsteraarhorn opazili na steni z veliko napisan švicarski pregovor katerega zelo približni prevod bi šel: “Ne samo sonce  in plavo nebo temveč tudi oblaki, snegin veter te v gorah razsvetljujejo.” Sedaj mi rek niti ne zveni tako fino kot v tisti lepi koči kjer smo, daleč od zadnjega GSM signala, čakali na prenehanje sneženja.

Tik pod vrho Allalinhorna (4027 m)

Takoj zatem sem se preselil v Saas Fee kjer sem se dobil z Nežo, Branetom, Tomažem  in Igorjem na zadnji turnosmučarski akciji Slovenske gorniške šole. Kar nekaj sivih las sem dobil ob gledanju vremenske napovedi za tiste štiri dni. Na koncu sem nekoliko obrnil in priredil vrstni red naših ciljev in izšlo se je bolje od pričakovanega. Zanimiva zavarovana pot v kanjonu Saas Feeja in nekaj vozljanja v bližnjem plezališču je pomagalo preživeti dan slabega vremena pred odhodom na kočo, od koder smo v naslednjih treh dneh, enega za drugim odsmučali Stahlhorn (4176 m), Allalinhorn (4027 m) in Fluchthorn (3790 m).

Proti Strahlhoru (4176 m)

Ekipa je bila močna, zelo dobro smučarsko znanje, vzdržljivost in trma. Rezultat je bilo dogajanje katerega poizkus opisovanja bo le bledi odsev resničnosti. Sredi maja smo dobesedno plavali v 80 cm (Neža je dejala, da so moški centimetri drugačni od ženskih in da je palica šla “le” 70 cm globoko) novega snega. Ena boljših letošnjih smuk. Tudi nekoliko neljub pripetljaj z zlomljenim Brantovim okovjem se je srečno končal z “zanimivim” poletom v dolino.

Slike lahko vidite v galeriji.

Srečno!

Visoka  pot (Haute route) med Chamonixom in Zermattom, turno smučarsko potovanje, ki povezuje dve največji smučarko alpinistični središči v Evropi, Chamonix in Zermatt je postalo pojem tovrstnih smučarskih popotovanj. Prvi razlog sta prav kraja, ki ju pot povezuje, drugi pa je, da se pot giblje po čudovitem visokogorskem  svetu, ki je po vrhu vsega še izredno smučarsko privlačen.

Smuka z La Lunette (3554 m), popoldanskega izleta nad kočo Dix je bila fantastična!

V letošnjem aprilu sem turo opravil dvakrat zaporedoma. Prvič za Slovensko gorniško šolo, drugič pa z osmimi angleškimi gosti in švedskim aspirantom za vodnika. Obakrat je bilo vreme na začetku nekoliko slabše a zaradi tega je bila smuka v sledečih dneh čudovita. S Tino, Leo, Barbaro, Vojkom in Igorjem smo se nahodili, nasmučali in nasmejali do sitega. Prav vsi člani smučarske odpravice so bili odlično pripravljeni in na kočah smo bili vedno med prvimi. Ker smo imeli še rezervni dan, ki ga nismo rabili na poti, smo se zadnji dan, za smetano na torti, povzpeli še na Breithorn (4165 m) in s tem zaključili čudovito sedemdnevno smučarsko potovanje.

Zgodnji start iz koče Prafleuri na sedlo Roux

Takoj naslednji dan sem z angleško skupino opravil aklimatizacijo ter običajno tehnično in smučarsko ogrevanje v Valle Blanche. Naslednji dan pa v dokaj slabem vremenu s pohodom do koče Trient začel  drugo potovanje do Zermata. Smejali se nismo toliko, zato pa po angleški navadi spili kako pivo preveč.

Na vrhu Pigne d'Arolla (3790 m), najvišji točki Visoke poti.

Med gosti je bil tudi ugleden letalski inženir z nekaj kilami viška. Vsak dan je končal precej na koncu z močmi in zato sem ga vsako popoldan prepričeval in moril, da mora spiti vsaj tri litre tekočine, da nadoknadi izgubljeno.  Bal sem se, da ne bo zmogel dolgega zadnjega dne s 1200 višinskimi metri vzpona, 2400 metri smučanja ter več kot 30 km dolžine.

Eden od naj turnosmučarskih dni nasploh - zadnji dan Haute Route. Med spustom iz sedla Valpeline v Zermatt.

Naporni dan smo začeli ob 6. uri zjutraj, pogled na Petov obraz je bil zaskrbljujoč, poudarjeni podočnjaki so pričali, da bo dan bitka. 20 ur kasneje so se vloge zamenjale, svež kot roža je stal za šankom v Zermattu, s kozarcem Guinessa v rokah in na mojo, že malo utrujeno prošnjo po zgolj malem pivu odvrnil: »Nikoli v življenju še nisem kupil malega piva« ter dodal: »Danes boš pa ti spil najmanj tri litre…«

Fotogalerijo potovanja  ekipe Slovenske gorniške šole si lahko ogledate tukaj.

Nasvidenje prihodnje leto!

Že nekaj let zapored se vsako leto v marcu odpravim v Otztalske Alpe kot vodja tečaja turne smuke v »Otzijevem kraljestvu«.  Idealni smučarski tereni in odlična koča Bella vista imajo tako kot vse dobre stvari tudi kako slabo. Precejšnja obleganost v času turne smuke, ki povzroča nefleksibilnost v spreminjanja terminov ob morebitnem slabem vremenu.  Po nekaj zapletih z rezervacijami smo morali tečaj prestaviti za nekaj dni nazaj in s tem izgubili dve udeleženki, ki nista mogli prestaviti svojih obveznosti.  A v vsaki smoli je tudi nekaj sreče in tokrat se je zelo slaba vremenska napoved vsak dan spremenila nekoliko na bolje in na koncu smo bili deležni ugodnega vremena, ki nam je dovolil stati na šestih tritisočakih v najrazličnejših vremenskih situacijah. Te so poskrbele za celo paleto izkušenj, od kičasto lepega, jasnega vremena, do  hoje in smučanja s pomočjo GPSa.

Pod vrhom Teufelsegga (3227 m) preko katerega smo šli na poti na Langtauferer spitze (3528 m), na sliki zadaj.

Šele zadnji dan se je vreme res skvarilo a ne toliko, da ne bi pred odhodom domov skočili še na hišni tritisočak Im hintereneis (3271 m). Tri vrhove smo osvojili precej zlahka saj se nahajajo blizu koče Bellavista (2842 m), trije; Saykogel (3342 m), Finailspitze (3514 m) in smučarski posladek Langtauferer spitze (3528 m) pa so zahtevali daljše turnosmučarske pohode. Ob ponovno zelo prijetni ekipi in razvajanju v prijazni koči je  minil lep turnosmučarski teden. Ni razloga, da ne bi šli tja tudi naslednje leto.  Slike si lahko pogledate v galeriji Otzi 2010. Zanimivo, da nam je tudi lansko leto vreme najbolj zagodlo zadnji dan, ko bi morali na Weisskugel. Morda gremo naslednje leto naprej prav na Belo kopo. Dodal sem tudi lansko fotogalerijo kjer se vidi nekoliko več modrine.

Tudi letos sva se s Tinco odpravila v zimski Chamonix. Letos le za dva tedna saj Ulina prisotnost ni obetala najlažje plezalne logistike. Zato so se nam prvi teden pridružili Mojca, Anja in Neli drugi teden pa Flisova družinica in Grega. Vse je bilo pripravljeno za plezannje le vreme ne. V vsem času vreme ni dovolilo obisk kake resne stene. Šele sedaj se zavedam kako dobre razmere in lepo vreme smo imeli leta 2008 v Alpah, ko sva si prvič šla da daljšo zimsko “odpravo” v Chamonix… A v Chamu ni bojazni, da bi bilo dolgčas, malo drajtulinga in plezanja slapov, v najhujših dnevih celo obisk umetne stene v Les Huches,  predvsem pa veliko smučanja.  Za to smo imeli odlično druščino iz štajerskega konca.  Pri tem smo ob redkih razjasnitvah uspeli videti, da razmere v gorah nad Chamonixom niso tako dobre kot pretekla leta in, da bi bilo kar se plezanja tiče bolje ostati v domačih gorah.

Po dveh tednih so ostali odšli domov jaz pa sem se preselil v Verbier, eno od zibelk sodobnega freeride smučanja, da zapolnim denarno luknjo, ki je nastala ob našem bivanju v Chamonixu. In sem potem  naslednjih osem dni vodil smučanje izven smučišč, prekinjeno z dvema dnevoma plezanja slapov nad Argentierom.  Na začetku zimske sezone sem šel v strošek in si kupil težje in malo širše smuči, Dynastar Mythic Rider in razlika pri smučanju, sploh v pršiču je bila očitna. Tudi nekoliko neresen bi sicer izpadel ob klientih s širokimi plohi…  Tereni v Verbieru so res idealni za smuko izven urejenih smučišč, edini problem je, da za to ve preveč ljudi in je hitro vse zvoženo. Dan po sneženju se da najti pršič le še na zadnji strani Mont Forta, zato ker tam večina smuča v prisotnosti gorskih vodnikov ali katerem od spustov kjer je na začetku  potrebno nekaj hoje.

Mont Fort (3330 m) "back side", raj za ljubitelje smučanja izven smučišč

V glavnem sem smučal in plezal  s tremi angleškimi fanti, ki so bili zelo dobri smučarji a ker so bili na dopustu smo si vseeno vzeli čas za kosilo in kako pijačo vmes. V tem času sem čisto po naključju na neki gondoli trčil v Matjaža, ki je bil na tečaju turne smuke v januarju. Že takrat sva veliko govorila o smuki izven smučišč in sedaj je hitro zapolnil moj prosti dan. Dobil je še pet prijateljev in posel je bil sklenjen.

Vsi udeleženci so bili izborni smučarji in dali smo si duška, smučali smo cel dan brez pavze. Ob prvi vožnji smo se spustili z najvišje točke smučišča 3330 metrov visokega Mont Forta po istoimenskem ledeniku na severni strani in prismučali nazaj na urejene proge 1700 višinskih metrov nižje. Bilo je odlično. Sončen dan in obilo odličnega pršiča, dovolj razlogov, da smo omenjeni spust opravili ta dan še dvakrat in s tem nabrali dobrih 5000 višinskih metrov pršiča. Bi šli še enkrat pa ni bilo dovolj časa…

Hm, desno sledi turnega smučarja s sulicami in levo frirajder s plohi ali obratno?

Po prihodu domov sem izpeljal še drugi letošnji tečaj turne smuke. Kakšen vikend! Pravljično vreme v lepo zasneženih gorah.  Prvi dan smo smučali iz škrbine Vrh strmali nad planino Pecol, drugi dan pa z Brd nad Pokljuko. Razgled z vrha Brd je bil res neskončen in kar nismo mogli oditi s tako razgledne plaže proti dolini. Razmere so bile kljub nekoliko poznim uram začetka smučanja, zelo dobre in vriskajoč smo se potapljali v lepo smučljiv južni sneg. Kot vedno smo obdelali vse potrebne teme in se na dolgo pogovorili o minulih nesrečah. Prav te so bile verjetno vzrok, da je bilo na vrhovih precej manj ljudi kot običajno. Vseeno mislim, da je od tega vikenda dalje v Sloveniji (vsaj) sedem navdušenih turnih smučarjev več!

Slike s tečaja se dajo videti tukaj

Po daljšen obdobju lepega vremena je bil zadnji vikend v januarju vremensko precej neobetaven. A v naših gorah se vedno najde kak varen in v vsakem vremenu izvedljiv turni smuk zato nisem okleval z izvedbo prvega letošnjega tečaja turne smuke v organizaciji Slovenske gorniške šole. S petimi udeleženci smo tako v soboto zjutraj krenili na, običajno zelo oblegan smučarski cilj, Dovško Babo. Tokrat je bilo začuda in na srečo drugače in preko celega dneva smo srečali na turi le sedem ljudi.

Hoditi smo začeli že čisto spodaj kar je dalo zelo spodobno gorniško turo. Novega snega ni bilo veliko in od prejšnjih dni razrito in kasneje poledenlo vršno pobočje ni bilo idealno za smuko a vseeno v redu. Tudi vreme je kar dobro držalo in močneje je začelo snežiti šele pozno popoldan. Napovedano močnejše večerno sneženje je ta dan igralo vlogo Demoklejevega meča saj smo imeli v načrtu spanje v Koči na Gozdu in klanec mimo Mihovega doma kaj hitro postane selektiven. Nazaj domov tudi nismo smeli saj je Gregor prepustil stanovanje sestri za organizacijo žura.

In res je bila vožnja proti koči v močnem sneženju razburljiva. Ob slalomiranju po zasneženi cesti sem uspel pririniti do koče brez verig, drugi avto pa je obtičal že pod Mihovim domom a nam je prijazna oskrbnica koče pomagala z njenim  4 WD avtom. Koča na Gozdu na kateri smo spali in jedli je ena redkih slovenskih koč, ki je po postrežbi in kvaliteti hrane primerljiva z zahodnimi kočami. To se pozna tudi pri obisku. Koča ima razprodane polpenzione skoraj preko cele zime. Kaže, da le nimamo v gorah vsi najraje  jote  ali ričeta, z ali brez…A v večini slovenskih koč bo železna kulinarična ponudba še dolgo ostala nespremenjena.  Kaj je za to krivo ne vem; ali politika PZS ali zgolj zgrešeno mnenje večine oskrbnikov o zdravi, močni, domači hrani, ki te kar sama nese proti vrhu gore. A bolj kot zaradi ugodnega hranilnega razmerja ali glikemičnega indeksa, zaradi vetrov, ki se ustvarjajo po joti ali ričetu z mastno klobaso in slanino…

Preko noči je zapadlo med 20 in 30 cm snega. Zaradi zgoščenega prometa v okolici Kranjske gore sem se odločil, da pojdemo na Viševnik. Izbira je bila prava. Tudi tam ni bilo veliko ljudi glede na to, da je bila nedelja in vreme se je preko dneva izboljševalo. Edino  kar je manjkalo je bila dobra snežna podlaga pod obilico pršiča, kar je botrovalo globoki luknji v mojih smučeh.  Na pobočju Viševnika smo opravili preizkus snežne oddej po, ki nam je pokazal zanimivo zgodovino pobočja po katerem hodimo in prepričal, da nevarnost snežnih plazov na njem ni velika a se bo hitro povečevala zaradi dokaj močnega vetra, ki je začel ustvarjati zamete in koložasta območja.

Vzpon na sam vrh je bil bolj hecen kod se za tak vzpon spodobi a tako je na Viševniku pogosto. Spusta je bilo kar prehitro konec a tudi to ni hudo, bomo vsaj prej spet kam šli. Bilo je fino in verjamem, da se z nekaterimi ponovno vidimo v Otzijevem kraljestvu. Sicer imamo še en začetni tečaj turne smuke tudi v marcu.

Če bi me kdo vprašal za drugo najljubšo (poleg Slovenije seveda) državo na tej naši krogli, bi kar hitro odgovoril, Argentina! Najboljša hrana na svetu, prijazni ljudje, lepa narava, visoke in strme gore so le glavni razlogi za takšno odločitev. Ponudila se mi je priložnost, da se veselemu decembru (žal tudi božiču) ognem z vodenjem na Aconcaguo. Vseeno sem cincal nekoliko dlje kot bi sicer saj sem tokrat pustil doma dve dekleti, poleg Tince še štiri mesece staro Ulo.

Aklimatizacijski vzpon na Cerro Bonete (5004 m), zadaj Aconcagua

Najbolj mučen je vedno začetek vodniških potovanj. Spanje v hotelu na Londonskem Gatwicku me vedno naredi otožnega. Srečanje z gosti, ki jih v večini vidim prvič je tudi bolj podobno razbijanju ledu. Na srečo je bila ekipa spet dobra in potovanje je steklo. Čakanje v Madridu smo si popestrili z obiskom centra mesta v katerega se je ob priliki postavljanja velike novoletne smreke zgrnila nepregledna in komaj prehodna množica. Tudi v Argentini je vse potekalo gladko.

Večer na prvem taboru

Aconcagua je s svojimi 6962 metri najvišja gora izven Himalaje in obenem najvišji treking vrh na svetu. Prvi vzpon je že  leta 1897 opravil Švicar Mathias Zurbrigen. Dostopna je tudi ljudem brez alpinističnih izkušenj le z dobro kondicijo in prirojenim čipom za prenašanje višine. Dejstvo, da gre za tehnično lahko goro pa močno pomaga pri precej strašljivi statistiki smrtnih žrtev. Res umre na Aconcagui precej več ljudi kot bi se za male tehnične težave spodobilo. Rekordna številka je 38 mrtvih v enem letu, sredi devetdesetih. Največ nesreč se zgodi prav zaradi podcenjevanja in površne aklimatizacije.

Zadnji del vzpona, na vrhu t.i. Canalete. Glavni vrh skrajno levo.

Naša aklimatizacija je bila počasna in previdna. Po dveh tednih prebitih na in pod goro, so težave z višino pri večini  izginile. 23. decembra sem  se tako z osmimi gosti in  argentinskimi vodniki, ki so mi pomagali, povzpel na vrh. Dan je bil mrzel, vetroven a nebo brez oblaka. Razgled je bil neskončen.

Razgled z vrha

Za vzpon na vrh smo imeli na razpolago tri dni. Ker smo uspeli v prvem smo imeli dva dodatna dneva v Mendozi. Nekateri so jih izkoristili za dober izlet s konji med mendoškimi vinogradi, ostali smo ostali samo pri preizkušanju odličnih vin in velikanskih zrezkov. Glede na količine je bolje, če se vsaj januarja prelevim v vegetarijanca. Čas v Buenos Airesu, najlepšem velemestu na svetu, je prav tako minil hitro. Dekleta so vstrajala pri Tango Showu, moški so se branili a nazadnje klecnili. Na koncu jim ni bilo žal. Odlični večerji je sledila debela ura plesa na temo evolucije Tanga, ki nikogar ni pustila ravnodušnega.

Sicer je pa zdaj čas inventur. Vse povsod se pregleduje in ocenjuje minulo leto. Če pogledam pri sebi, lahko rečem, da se je izteklo verjetno najbolj barvito leto mojega življenja. Veliko plezanja med katerim mi največ pomeni nova smer v severni steni Triglava, posvečena Mihu Valiču. Po dolgem času sem uspel spet preplezati športno smer z oceno 8b, kot vodnik sem se povzpel na Everest in Akonkaguo. Vse super, a prestižno prvo mesto za osebni dogodek  leta je oddano prihodu male Ule, ki naju s Tinco zabava že cele štiri mesece. Čestitam, Ula!

Srečno 2010!

Kako sem bil po prihodu z Everesta željan plezanja…. Kljub vsakoletni, isti maši, ponovnim začetkom nekaj stopenj nižje od običajnega nivoja, sem se tega lotil z veliko vnemo. Kot se za to spodobi sem jo kaj hitro dobil po prstih, nategnjenih prstih. In rami in komolcu in nekje me lopaticami… Skratka konstantno me je začelo boleti vsaj na dveh koncih telesa. Zato je dokaj prav prišlo nekaj tednov vodenja v zahodnih Alpah, aktivna rekonvalescenca. Začel sem s tednom nad Zermatom (Breithorn, Castor, Polux, Nordend), nadaljeval v Chamonixu (Velikanov zob, Tour Ronde) in Bernskih Alpah (Monch, Grunhorn, Jungfrau) in končal ponovno nad Zermatom. Tam sva s Tininim očetom v prelepem vremenu priplezala na Weisshorn (4505 m), mogočnega lepotca, znanega in cenjenega v glavnem le s strani resnih gornikov.  Sestop, ki  je s 3200 metri, eden najdaljših v Evropi, je poskrbel, da sem vzpon do koče Hornli naslednji dan, imenoval regeneracijski sprehod. Naslednji dan sem čudovito Weisshornovo piramido, v družbi danskega klienta, opazoval še z vrha Matterhorna.

Vršna piramida Nordenda (4609 m), levo Weisshorn,  sestavljena fotka

Od povsod sem imel na spominski kartici v fotoaparatu res lepe slike a kaj, ko ne morem iz svoje kože in že vidim prijatelja Marka, ki smeje govori: “Še vedno si isti…!”, nekje pri sestopu s prijetnega vzpona v steni Riffelhorna se je pri zlaganju opreme nazaj v nahrbtnik moj Canon G10 uspel dovolj dobro skriti, da ga nisem opazil. Naslednji dan, ga na trasi sestopa nisem več mogel najti. Dobrih 500 € je res veliko denarja a še bolj mi je hudo zaradi vseh lepih ovekovečenih sončnih vzhodov in razgledov, ki so šli z njim. Naj neznanca dobi dež prav na tisti gori, ki bo krasila njegov desktop! Naslednjih nekaj dni sem namreč zastonj tekal ali telefonaril na relaciji Alpin center, turistična pisarna, železniška postaja, v upanju, da ga bo najditelj prinesel tja.

Sestop s Srebrnega sedla med Nordendom in Dufourspitze

Morda najbolj simpatična zgodba obdobja vodenja je naključno odkritje poti neke vindstoper jakne. Pred odpravo na Daulagiri leta 1998, smo bili opremljeni z vetrnim kompletom, perilom in vindstoper jakno podjetja Vrh. Jakna je bila  moderno oblikovana, živo rumene barve z rdečimi dodatki, na levi strani s ponosnim napisom Daulagiri 8167 m, Slovenija 1998. Nosil sem jo na odpravi in še kak mesec kasneje. Potem sem postal dirkač “konkurenčne” firme Dumo in imel podobnih jaken v izobilju. Vrhovo jakno sem tako prodal na ferajnu Tilnu. Kot mi je sedaj zaupal, mu je bila zelo všeč a ga je motilo, da so ga pogosto spraševali kako je bilo na Daulagiriju. Nekaj let kasneje je nato jakno vnovčil v perujskem Huarazu, v trgovinici blizu hotela Galaxia, kjer bivajo skoraj vsi slovenski obiskovalci Andov. In sedaj naklučje: v Zermatu sem delal z Markom, ameriškim vodnikom iz Vermonta. Hecno mi je bilo, da me ni vprašal kje je točno Slovenija a kasneje je pojasnil, da pozna veliko slovenskih plezalcev saj med svojimi potovanji v Peru vedno biva v Galaxii. Čez nekaj dni mi je še povedal, da ima slovensko jakno, da jo je v Huarazu zamenjal za neko tehnično opremo ker mu je bila tako všeč. Pravi, da je pretežka za v gore a odlična za na pir. Krog enajst letnega potovanja Vrhovega flisa. Fino, ne? Postavni ameriški gorski vodnik hodi v Vermontu v petek zvečer ven v rumenem Vrhovem “Daulagiri 1998″ flisu! Škoda, da ni prišel še v Zermat z njim, bi bilo še kako minuto več smeha!

Preišnji teden sem turno smučal nad tirolsko dolino Val Senales. Skupaj s Tinama, Stanko, Leo, Meto, Igorjem in Markom, smo preživel razburljiv teden ob dobrem smučanju, prvovrstni hrani in hladnem vremenu. Smučali smo z vrha Teulefsegga (3222 m), Saykogla (3340 m), Langtauferer spitze (3532 m) in Finailspitze (3522 m). Weisskugel nam je zadnji dan dobesedno odpihnil veter.

Čudovita koča z odlično hrano in savno.  Levo nad njo vrh Finailspitze (3522 m)-

Po ogrevanju na Saykoglu smo tretji dan v lepem a zelo hladnem vremenu smučali z Langtauferer spitze (desna gora), ki premore eno najlepših pobočij daleč naokoli.

Himalajske razmere na vrhu Langtaufererspitze…

…in orgazmična smuka po sveže zapadlih 20 cm pršiča. As good as it gets…

Na poti proti Finailspitze smo si iz sedla Hochlaub joch ogledali kraj kjer so našli Otzija, malo višje pustili smuči in se po izpostavljenem grebenu povzpeli na vrh Finail spitze.

Na ostrem vrhu so se tudi ateisti krepko oklenili križa 

Nekateri smo se srečali tokrat prvič  in  ponovno se je pokazalo železno pravilo, da se na tovrstnih izletih najdejo same face, ki naredijo vodniško delo več kot prijetno. Ni razloga, da se ne bi tudi tja podali  naslednje leto ponovno. Dodal sem tudi fotogalerijo.

Srečno!