Tomaž Jakofčič

Davnega Božiča 1996 se nas je sedem pijateljev (Meta in Perko, Udo, Komac, Kajzelj in Urh) v sneženi in mrzli Ljubljani  napokalo v kombi in odpeljali smo se sončni Španiji, plezanju in zabavi naproti. Urha smo morali zjutraj še malo čakati, ker je na zborno mesto prišel direktno iz kluba Eldorado. Vozili smo se praktično brez postanka in se ustavili šele v Siurani, ki je bila domenjena kot naša prva plezalna postaja. Zmečkani od dolge vožnje,  smo izstopili iz kombija v hladen in vetroven dan. Nekaj najbolj zagananih je šlo plezat, večina na sprehod po vasi, vsi pa smo si bili edini, da se zvečer  raje odpeljemo naprej, v toplejše kraje. To smo po večerji na parkirišču, nekaj piva in nekaj Udotovih obveznih pesmicah, tudi storili.

Nostalgija! O tem izletu bi se z lahkoto  razpisal, tako zelo dober je bil. Ker pa imam(o) slike v glavnem na diasih, besede pa bi bile premalo, grem dalje.  Naslednje leto smo storili  isto, prvo v Siurano a vtis se ni popravil. Tako sem imel to sicer opevano plezališče v spominu kot neprijazen, mrzel kraj, ki tudi za plezanje ni nič posebnega. 15 let je fiksna ideja ostala zakoreninjena in šele za letošnje plezalne počitnice  smo se vseeno odločili, da dam Siurani še eno priložnost. Skupaj z Jeran – Pirihi smo združili moči in preživeli tam dva tedna. Kot se pogosto zgodi ob pričakovanju nečesa slabega in neprijetnega, se potem, ko stvar bolje spoznaš le ta izkaže kot odlična. Tudi tokrat je bilo tako.

Temprature so bile prijetne, na soncu skoraj malo pretoplo in plezanje prvovrstno. Bivali smo v kampu v Siurani, katerega lastnik je družina Arbones. Zadnja leta predvsem “ta stara dva” skrbita za kamp.  “Da lahko sine, 44 letni Toni, v miru pleza”, je dejal oče Antonio. Toni je sicer plezalna legenda Siurane, v dobrem in slabem. Naredil (in preplezal) je verjetno več kot tretjino vseh smeri in veliko pripomogel k razvoju in priljubljenosti plezališča. A v naglici je veliko smeri navrtal neprimerno in se jih sedaj nihče ne dotakne. Diagnostika ni prezahtevna, če smer ni bela od magnezija,  je z njo nekaj narobe in bolje se je  pomakniti pod naslednjo.

Naša plezalna logistika je bila v glavnem ista kot ob našem zadnnjem skupnem izletu na Kalymnos,  z nekaj poizkusi variacij. Torej v glavnem očetje skupaj in mame skupaj. Dan plezanja, ki mu sledi dan varstva. Se mi zdi, da je to, v kolikor se  hoče človek  dobro naplezati,  najboljša kombinacija. Okolica je idealna tudi za sprehode z otroci, vasica Siurana je lepa  in zanimiva, kraj  Cornodella de Montsant pa ima super igrišča. Celo Citywall-ovega slončka premorejo.

Nekaj dni nas je motila megla, katere meja je bila tik nad Siurano. Enkrat  smo se zato odpravili v višje ležeči Montsant. Ko smo se pripeljali nad meglo in parkirali, smo odprtih ust zazijali v čudovite, visoke stene. Po dolgem dostopu smo prišli do konglomeratnih sten, polnih lukenj . Za šibkejše manj primerno a razgled in okolica sta to odtehtala.

Matjaž je tudi tokrat plezal kot namazan,  na pogled je uspel v smeri z oceno 7c+. Sam sem po padlem jermenu po poletni sezoni le tega spet utiril nazaj in se trudil, a par kilc plusa ni dovoljevalo več kot “običajni” 7b+ na pogled.  Dekleti so razdalje med svedrovci nekoliko hromile in Tinca svoje življenske forme po preplezanem Ekosistemu (8a) ni mogla povsem okronati.

Izlet je kot ponavadi hitro minil in kot mnogkrat z obljubo o ponovnem obisku. Siurana ne spada po pomoti med najboljša plezalna področja na svetu.

Kot vsako pomlad so se tudi letos na mojem repertoarju izmenjavali previsi z magnezijem  in plezalniki ter ledeniki in visoke gore s smučmi.  Diametralno različni stvari, ki pa se lepo dopolnjujeta. Le hrano imajo v tujih gorskih kočah , sploh za športnoplezalno dieto, predobro. Ena od, s tega vidika najboljših, je koča Bella Vista v Otztalskih Alpah. Konec marca sem tam že petič vodil, pomagal mi je še Miha Habjan, skupinico turnih smučarjev. Vsako leto nas je več, tokrat  deset in ponovno smo se imeli fino. Tudi vreme nam je služilo, pet dni nismo videli oblaka in smučali s Saykogla (3342 m), Langtaufererspitze (3542 m), Hauslabjocha (3320 m) ter na koncu z Weisskugla (3722 m), celih 1800 višinskih metrov po ledeniku Steinschlag, direktno v Kurzras.   Več slik lahko vidite v moji galeriji.

Po tem so bile noge nekoliko težje a roke spočite in želja po plezanju velika.  Previsi Mišje peči ravno pravi za potešitev. Poravnal sem dolg v smeri Oktoberfest (8a), Corto (8a) pa se me je nekajkrat otresel na zadnjih oprimkih.  Takšni »boksarski« previsi mi res ne ležijo a je  zato izziv toliko večji. Zadnja daljša smučarska akcija, ki sem jo vodil je bila »kraljevska«tura po Bernskih Alpah. Šest nas je šest dni uživalo v prostranstvih največjih evropskih ledenikov, v odličnih snežnih razmerah, dobri družbi in brezhibnem vremenu.  Bolje skoraj ne bi moglo biti, lahko je samo drugače in drugje… Smučali smo iz Kranzberga (3666 m), Wysnollna (3590 m), Gross Wannenhorna (3905 m), Anuchnubla (3542 m) in Abenifluhe (3962 m). Slike tule.

Potem pa je prišla na vrsto osrednja  pomladanska, družinska, športnoplezalna akcija. Z Jeran – Pirihovo družinico smo bili zmenjeni za francoska plezališča a nas je vremenska napoved v zadnjem hipu preusmerila na Kalymnos- Spet? Ja, spet, a ni problema. Frekvenca rojevannja novih smeri in sektorjev je tam tako velika, da dobrih smeri ne bo zmanjkalo še za naslednjih deset obiskov. Ob dobro izdelani plezalno – družinski kombinatoriki smo se imeli super. Mami sta plezali skupaj in očeta skupaj. Tako sem dobil v paketu še tečaj tehnike plezanja pri mojstru Jeranu. Dobro sva se borila med s kapniki in previsi. Matjaž je v zadnjih mesecih povsem okupiran z drzno poslovno idejo in stres je dobro hromil njegovo plezanje. A tu je eksplodiral in plezal kot namazan. Že sam po sebi je odličen primer kako se pleza ob veliki plezalni inteligenci, ko najboljša kombinacija gibov ni nikoli vprašanje.  Še moji oleseneli plezalni možgani so dobili nekaj svežih impulzov. Upam, da pojdemo še kam skupaj!

Moj letošnji mesec maj, mesec v katerem  sem se nevarno približal srednjim letom, ni bil kljub temu nič bolj ležeren. Celo nasprotno, smučanje in plezanje sta se energično prepletala praktično brez prestanka, kot bi si hotel dokazati, da tista 4 spredaj ne pomeni kaj prida.

Razširjene prvomajske praznike smo preživeli na Kalimnosu. Kako smo brez idej? Ne, le Flisova družinica, obogatena z Lačnovima, je namignila, da bi lahko dobro sodelovali v otroško plezalni kombinatoriki. In res, prijatelji združeni z dobrim plezanjem, ki ga ponuja rajski otok, so bili dobitna kombinacija. Dva tedna lepega vremena sta minila kot bi trenil. Ugotovili smo, da ima pomladni Kalymnos celo nekaj pomembnih prednosti pred jesenskim. Najbolj očitna je bila 10x manjša gneča. Prav neverjetno je bilo videti le nekaj navez v Grande Grotti, kjer jeseni za kultne smeri kot sta Aegalis ali Priapos (7c), v vrsti pred teboj stoji vsaj pet ljudi. Glavna pomanjklivost pa je bilo nekoliko prehladno morje.  Res ne poznam boljšega kraja za stopnjevanje forme. Nekaj pripomorejo zares tekoče in lepo plezljive smeri, nekaj pa v primerjavi z Mišjo pečjo, prijazne ocene, ki ti dajo dodatnega poleta. Tako smo se proti koncu že spet lepo znašli med norimi kapniki in upal sem si (tudi uspešno) lotiti nekaj 7c-jev. Nič slabše in nič bolje torej kot običajno na Kalymnosu.

Ula je ob svojem drugem obisku Kalymnosa že pokazala zanimanje za kapnike. Še malo, pravi...

Ob koncu našega bivanja so mi zatresli hlače stavkajoči kontolorji poletov. 4. in 5. maja je trajala velika stavka in ta dva dneva ni v Grčiji pristalo ali vzletelo niti eno letalo. Mi smo imeli let 6. maja, 8. pa sem moral že biti v Grindenwaldu kjer sem začel nov turnosmučarski sklop. Na srečo vse OK.

Sami samcati v prostranstvu Bernskih Alp. Ob vzponu na Wysnollen (3590 m), zadaj Finsteraarhorn (4273 m) najvišji vrh Bernskih Alp.

Najprej šest dni turnega pohajkovanja z angleškimi klienti med najbolj “himalajskimi” evropskimi gorami – Bernskimi Alpami. Ledenik Aletsch je največji evropski ledenik in prav na njem in njegovih pritokih smo se največ zadrževali. Komaj si človek lahko predtsavlja, da je na Konkordiji le ta debel celih 900 metrov. Na žalost je bilo vreme v glavnem slabo. V tamkajšnji najvišji turnosmučarski sezoni sem bil edini vodnik na večini koč. To je pomenilo, da bom naslednje jutro prvi  v sveže zasneženih pobočjih, ponavadi še v megli. Do zadnje pikice sem obnovil in nadgradil svoje znanje navigacije v megli. Res dobro, da sem klecnil pred Flisovim prepričevanjem, da zemljevidi naloženi v GPSu prav nič ne škodijo. Nekajkrat se je vseeno odprlo in ob enormni količini novega snega so bili nekateri spusti več kot fantastični. Tako smo dobili  na Wysnollnu (3590 m) dobili edini lep dan, nekaj sonca pa tudi  ob čudovitem zaključnem spustu preko Lotchenlucke (3240 m) v dolino. Vmes smo na koči Finsteraarhorn opazili na steni z veliko napisan švicarski pregovor katerega zelo približni prevod bi šel: “Ne samo sonce  in plavo nebo temveč tudi oblaki, snegin veter te v gorah razsvetljujejo.” Sedaj mi rek niti ne zveni tako fino kot v tisti lepi koči kjer smo, daleč od zadnjega GSM signala, čakali na prenehanje sneženja.

Tik pod vrho Allalinhorna (4027 m)

Takoj zatem sem se preselil v Saas Fee kjer sem se dobil z Nežo, Branetom, Tomažem  in Igorjem na zadnji turnosmučarski akciji Slovenske gorniške šole. Kar nekaj sivih las sem dobil ob gledanju vremenske napovedi za tiste štiri dni. Na koncu sem nekoliko obrnil in priredil vrstni red naših ciljev in izšlo se je bolje od pričakovanega. Zanimiva zavarovana pot v kanjonu Saas Feeja in nekaj vozljanja v bližnjem plezališču je pomagalo preživeti dan slabega vremena pred odhodom na kočo, od koder smo v naslednjih treh dneh, enega za drugim odsmučali Stahlhorn (4176 m), Allalinhorn (4027 m) in Fluchthorn (3790 m).

Proti Strahlhoru (4176 m)

Ekipa je bila močna, zelo dobro smučarsko znanje, vzdržljivost in trma. Rezultat je bilo dogajanje katerega poizkus opisovanja bo le bledi odsev resničnosti. Sredi maja smo dobesedno plavali v 80 cm (Neža je dejala, da so moški centimetri drugačni od ženskih in da je palica šla “le” 70 cm globoko) novega snega. Ena boljših letošnjih smuk. Tudi nekoliko neljub pripetljaj z zlomljenim Brantovim okovjem se je srečno končal z “zanimivim” poletom v dolino.

Slike lahko vidite v galeriji.

Srečno!

Lepo si je podajšati poletje in plezalno sezono z obiskom katere od južnejših plezalnih destinacij. Veliko jih je še na  listi želja, kar veliko pa sem jih že obiskal. Med njimi je Kalymnos še vedno No1. Majhnemu otočku v Egejskem morju, katerega redki prebivalci so še pred dobrim desetletjem revščino preganjali v glavnem z vzgojo in nabiranjem spužv, se je leta 1999 prikazala Marija. Raziskovalni športni plezalci so našli in se lotili opremljanja plezalnih nebes.  Južna stran otoka se namreč, preden se spusti do toplega morja, zalomi v strmo skalno stopnico, zgrajeno iz čvrstega apnenca. Pregrada je polna lukenj in votlin vseh velikosti, okrašenih s kapniki . Ustvarjeno za plezanje. V času od odkritja, se področje razvija bliskovito in razvoju še ni videti konca. Sten in možnosti za nove smeri še zlepa ne bo zmanjkalo.

Letošnji obisk je bil nekoliko drugačen od preteklih dveh. Tokrat se nama je s Tinco pridružila še dva in pol meseca stara sopotnica, hčerka Ula. Zaradi tega sva bila kot novopečena starša nemalo živčna. Sredina oktobra je čas, ko na Kalymnos ali bližnji Kos ne vozijo več čarterji in se je, sicer zelo enostavna pot, prelevila v celodnevno potovanje.  Polet iz Münchna v Atene in dalje na Kos, s trajektom na Kalymnos, vmes pa še dva taksija. Ob stalnem medijskem bombandiranju z novo gripo, na poti nisva bila ravno prešerno počitniško razpoložena. Še najbolj flegma je bila prav Ula, ki je dan bolj ali manj predremala. V vasici Massuri je končno vse steklo v pravem ritmu. Blage temperature, toplo morje, suh veter v stenah in čudovite smeri so naredili bivanje tam več kot prijetno. Manca in Klemen sta se na Kalymnos odpravila s kombijem preko bivše Jugoslavije do Pireja in od tam s trajektom na otok.

Tortura otrok plezalcev…

Dva tedna smo nato preživeli v kombiniranju plezalnih in starševskih interesov. Prav gladko je šlo. Z moje strani lahko rečem, da predvsem zaradi  dobre volje Gričkota, Mance in njunega ogromnega kosmatinca Lara. Sam sem se namreč zapletel v ambicijo, da se za razliko od prejšnjih let, ko sem plezal le na pogled, tokrat malo bolj posvetim kaki težji smeri. Malo sem pobrskal po spletu in si jo izbral. Ob smeri Randez with Platon (8b) sem našel komentar: »best hard route on Kalymnos«.

Sem pa mislil, da bom s smerjo opravil lažje in hitreje. V ljubljanskem plezalnem besednjaku bi rekli, da sem se je lotil z mehkim. Smer se nahaja v najbolj oddaljenem sektorju, do katerega je bilo iz vasi 45 minut hoje v  hrib. Prve tri dni študija sem zaman čakal koga, ki bi mi namignil dobitno kombinacijo gibov v strehi. Zato sem ob neštetih padcih in poizkusih različnih kombinacij, do krvi zdrgnil kolena ob poizkusih kajlanja ob majhne kapnike.  Na koncu sem le uspel najti uspešno kombinacijo, ki je bila popolnoma drugačna od uveljavljene a sigurno bolj primerna za šibkejšega alpinista v izteku najboljših let za športno plezanje. To sem videl, ko so čez z nekaj dni gor prilezli krepki mladci in izvajali meni znanstvenofantastične, dolge gibe v horizontalni strehi.  Ni bilo vredno spreminjati že osvojenih gibov zato sem vztrajal in  smer preplezal zadnji dan oktobra, ravno pet mesecev po vzponu na Mt. Everest.  Res vsa čast Gričkotu, ki me je trpel. Na srečo si je tudi sam našel projekt v sosednji smeri Dike (7a), ki je dala  nekaj smisla ponavljajočemu se vzpenjanju v oddaljeni sektor. Precej mi je odleglo, hkrati pa sem se odločil, da bom na prihodnjih športno plezalnih odpravicah plezal izključno na pogled.

Prav opazno je v prvem tednu novembra zamrl utrip, še teden dni nazaj, zelo živahnega kraja. Večina lokalov in hotelov se je zaprla. Domačini se v večini premaknejo na drugo stran otoka kjer prezimijo  v mestu Pothia ali pa še dlje, na Kosu. Do naslednje pomladi, ko se vse začne znova.

Dober teden po prihodu iz Nepala sva se s  Mežnarjevo družino odpravila na otok Hvar. Dosedaj se nekako nisem še spravil tja in zdaj je bil zadnji čas za obisk bodočega hrvaškega Kalymnosa.  Ob lepem vremenu so bile to res prave male plezalske počitnice. Plezališče pri SV. Nedelji je slikovito, smeri lepe, moti le prevelika gostota smeri.  Slovak Miro, ki je sicer povsem simpratičen možak se mi je nekoliko zameril prvi dan, ko je računal plezalsko vstopnino (22 kun) tudi Tinci, ki je le sedela znotraj obzidja in je bilo povsem jasno, da s takim trebuhom ni prišla plezat. Še lepša je bilo v plezališču Velika Stinjiva kjer je smeri uredil Vili Guček. Temu primerno je vse lepo urejeno,  smeri lepe in logične. Le malo težke za moj atrofiran ramenski obroč

Sicer pa bi se rad zahvalil vsem, ki ste se med odpravo na Everest oglasili na moji strani.  Nekaterim sem dolžan tudi  pojasnilo. Anton je dejal, da mojih klientov ne bi poimenoval ekstremni turisti.  Z avtorjem članka v Financah Urošem Urbasom sva bila skupaj v gorah in je ta termin “pobral” od mene. Verjetno so to nato ostali mediji le kopirali. Vsekakor to ni bilo mišljeno žaljivo in se je ta termin tudi preveč razbohotil.  Obstaja več terminov, angleži uporabljajo besedo “klient”, nemško govoreči vodniki pa “gost”. Tudi slovenski gorski vodniki smo navajeni na besedo “gost”,   sam sem bolj pristaš prvega. Termin ekstremni turisti je bil mišljen bolj na tehnično raven angleških klientov katera je bila v večini neprimerno manjša kot raven večine  slovenskih klientov pripravljenih na pot v Zahodne Alpe. Bili so resnično ekstremni turisti, ki so si zaželeli aktivnih počitnic, tokrat na Everestu, seveda po predhodnih izkušnjah na višini vsaj 6500 metrov in dobri fizični pripravljenosti.

Srečno!