Tomaž Jakofčič

Dober teden po prihodu iz Nepala sva se s  Mežnarjevo družino odpravila na otok Hvar. Dosedaj se nekako nisem še spravil tja in zdaj je bil zadnji čas za obisk bodočega hrvaškega Kalymnosa.  Ob lepem vremenu so bile to res prave male plezalske počitnice. Plezališče pri SV. Nedelji je slikovito, smeri lepe, moti le prevelika gostota smeri.  Slovak Miro, ki je sicer povsem simpratičen možak se mi je nekoliko zameril prvi dan, ko je računal plezalsko vstopnino (22 kun) tudi Tinci, ki je le sedela znotraj obzidja in je bilo povsem jasno, da s takim trebuhom ni prišla plezat. Še lepša je bilo v plezališču Velika Stinjiva kjer je smeri uredil Vili Guček. Temu primerno je vse lepo urejeno,  smeri lepe in logične. Le malo težke za moj atrofiran ramenski obroč

Sicer pa bi se rad zahvalil vsem, ki ste se med odpravo na Everest oglasili na moji strani.  Nekaterim sem dolžan tudi  pojasnilo. Anton je dejal, da mojih klientov ne bi poimenoval ekstremni turisti.  Z avtorjem članka v Financah Urošem Urbasom sva bila skupaj v gorah in je ta termin “pobral” od mene. Verjetno so to nato ostali mediji le kopirali. Vsekakor to ni bilo mišljeno žaljivo in se je ta termin tudi preveč razbohotil.  Obstaja več terminov, angleži uporabljajo besedo “klient”, nemško govoreči vodniki pa “gost”. Tudi slovenski gorski vodniki smo navajeni na besedo “gost”,   sam sem bolj pristaš prvega. Termin ekstremni turisti je bil mišljen bolj na tehnično raven angleških klientov katera je bila v večini neprimerno manjša kot raven večine  slovenskih klientov pripravljenih na pot v Zahodne Alpe. Bili so resnično ekstremni turisti, ki so si zaželeli aktivnih počitnic, tokrat na Everestu, seveda po predhodnih izkušnjah na višini vsaj 6500 metrov in dobri fizični pripravljenosti.

Srečno!

Kisik mi je spet napolnil možgane, misli so se umirile zato lahko dam na blog še nekaj slik iz južnega grebena Everesta ter nekaj misli. Končno sem imel čas prebrati Vikijev članek iz Sobotne priloge. Z Vikijem se kar dobro razumeva in dolžan sem mu kar nekaj uslug vseeno pa moram, kot sedaj že dokaj dober poznavalec komercialnega himalaizma malo replicirati.

Pogled iz Južnega sedla proti Čo Oju in Gjačung Kangu

Najprej nekaj popravkov suhoparnih številk. Letos je bilo pod Everestom 17 odprav in v njih okoli 250 ljudi. V Hillaryevi stopnji ni bilo letos še nobene lestve, upam tudi, da jo ne bo, ker je vrv boljša in varnejša rešitev.

Kar se tiče opremljanja gore je sicer res, da večino težaškega dela opravijo šerpe a nemalokrat, predvsem v težjih delih smeri, dilemah ob prehodih v Ledenem slapu ali ob reševanjih, smo bili poleg tudi vodniki.

Pogled proti vrhu

Normalna smer na Everest ne pomeni več vrhunskega alpinističnega dejanja zato je brezveze tarnati nad tem. Na Everest in vse ostale osemtisočake vodijo številne težje smeri, prostora je tudi za nove in vsakdo željan prvinskega alpinističnega duha se jih lahko loti. Res pa je, da je zanimanja za to vse manj.  Normalni smeri na Everest sta hočeš nočeš žrtvovani komercialnem alpinizmu. Le ta pa ni tako slab kot se bere na prvi pogled. Velike komercialne odprave (imena sem že omenjal v prejšnjih pisanjih…) so tiste, ki bodo poskrbele, da bo z gore odnesen vsak njihov odpadek vključno s človeškimi iztrebki. Poskrbele bodo za varno in kvalitetno opremo (vrvi…) na gori. Ob nesrečah bodo vodniki teh odprav daleč pred vsemi pri reševanju. Večina vodnikov se med seboj pozna zato vlada med temi odpravami prijateljski duh, ki omogoča nadvse prijetno bivanje v bazi ob zavesti, da ti bo veliko ljudi priskočilo na pomoč, če bo potrebno. To medsebojno sodelovanje in usklajevanje je bilo pravo presenečenje za mnoge, po vsem prebranem o rivalstvu in ignoranci med plezalci na Everestu.  Ob omenjenih odpravah je vedno zraven še kar nekaj odprav katerih člani so nabrani z vseh vetrov. Te odprave se potem lahko lepo “pošlepajo”. Vse OK, dokler ne začnejo omenjati, da je nekdo na gori, opremljeni do zadnjega metra, opravil vzpon v alpskem slogu ali celo solo vzpon…

Pogled na Južni vrh (8754 m) Everesta iznad Hillaryeve stopnje

Kar me je najbolj zmotilo pa je korelacija med Vikijevim pisanjem in Komisijo za odprave v tuja gorstva katere član je tudi sam. Simona je ime dekletu, ki se je ta tudi čas poizkušala povzpeti na Everest s severa. Lahko bi ji bilo ime tudi Petra ali Jana, ni važno, sama ni prav nič kriva. Želela se je povzpeti na Everest.. Zbiranje denarja je huda stvar in poslana je bila tudi prošnja na KOTG. Člani komisije so staknili glave in ji dodelili lepo količino denarja ob dejstvu, da sploh ni registrirana alpinistka kar naj bi bil pogoj za kakršnokoli povezavo (sploh finančno) s KOTG ali Komisijo za alpinizem. Predvsem pa, ali se podpira obisk udobno opremljene gore, primerljive z adrenalinskim parkom (po Vikiju)? Vsote ne bom omenjal, da ne bo kakega mladega perspektivnega alpinista ob goreči želji po uresničitvi lastnih ciljev, kap. Skratka Vikijevo pisanje in primerjanje z adrenalinskim parkom ipd, diskreditira Komisijo za odprave v tuja gorstva in jo prikaže kot skupino starih alpinistov, ki kupčkajo državni denar brez vsakih resnih kriterijev. Morda bi morali razmisliti o častni upokojitvi komisije, ki ima sicer nesporne in velike zasluge za slovenski vrhunski himalaizem, preden se ji ugled do konca skrha s podobnimi potezami.

Tik pod vrhom, v ozadju Makalu in Lotse

24. maja smo zapustili bazni tabor. V lepem vremenu smo se spustili do Perič in tam prespali v prijetnem Himalayan lodgu. Preko noči je začelo prav po monsunsko deževati in naslednja dva dneva sta minila pod odprtim dežnikom. Vseeno se je bilo prelepo potopiti v goste iglaste gozdove pod Namče Bazarjem. V Luklo smo prišli mokri kot žabe a vseeno z upanjem na jutranji polet v Katmandu. Res je bilo naslednje jutro obetavno a kmalu se je dolina zaprla in upanje umrlo. Po hladnem tušu s strani švicarskih meteorologov, ki so nam obljubili le redke prekinitve oblačnosti prihodnjega tedna smo se odpravili že petič na sprehod po Lukli. Vzdušje ni bilo najboljše saj so nove in nove odprave, ki bodo imele naslednji dan prednost pred nami, prihajale v Luklo. Ravno sem dobil predse pizzo, spil pol piva, ko je ozračje napolnil hrup pristajajočega letala. Hitro smo zbasali hrano vase in se odpravili proti letališču. Oblaki so se toliko dvignili, da so v naslednjih dveh urah pristala še štiri mala letala. Prav na zadnjem, smo v zahajajočem soncu pristali v Katmanduju.

Veselje je bilo neskončno in kar z nahrbtniki smo se zapodili proti šanku v hotelu…Nenazadnje sem na odpravi z Angleži.

Sedaj me čakata dva dneva Katmanduja. Kako prijetno je misliti samo na to kako jih bom čim lepše preživel. Katero od neštetih prijetnih restavracij v Thamelu bom obiskal. Bom tokrat naročil Tuborg ali St. Miguel ali Carlsberg.., to je zdaj vprašanje…

Prestavil sem tudi letalsko karto in domov pridem 31. maja ob 10.45. Komaj čakam!

Končno smo se vrnili v bazni tabor. Kot se vodniški vzpon razlikuje od alpinističnega, se tudi sestop. S prijatelji bi z vrha odbrzel vsaj do tabora 2, če ne še nižje. Tu pa se je sestop zavlekel na dva dni.

16. maja smo po dobro preučeni vremenski napovedi, ki jo dobivamo iz Švice, krenili iz baze direktno do tabora 2. To je bil za nekatere, v neznosni vročini, velik zalogaj. Naslednji dan smo počivali in se pripravljali na prihodnje dni. 18. smo ob 5ih zjutraj krenili in po petih urah dosegli tabor 3, zadnje ure ponovno v pripekajočem soncu. Od tu dalje je bil nas pomočnik dodatni kisik. Sam sem ga uporabljal prvič in moram reči, da je prijazni plin res velik pomočnik pri vzponu. Brez večjih težav smo zato naslednji dan dosegli tabor 4 na Južnem sedlu (7920 m). Na  ugledni višini se nahaja prava pisana vasica obložena s kisikovimi bombami. Nekateri kraj imenujejo najvišje smetišče na svetu. Ni daleč od resnice, vseeno pa poznavalci pritrjujejo, da se je stanje v zadnjih letih precej izboljšalo. Resne odprave pospravijo vse za seboj.

Na sedlo smo prišli malo pred poldnevom. Že med potjo sem po radijski zvezi izvedel, da je sodelavec Willy s tremi klienti dosegel vrh ob sedmi uri zjutraj. Okoli 13. ure so se vrnili iz v oblake zavitega vrha. Popoldan smo hoteli malo dremati a nam je drama obnemoglega alpinista na višini 8600 metrov to preprečila. Najprej je bil zagnan celo lažni alarm, da je obnemogla ena od hrvaških alpinistk, ki so se ta dan povzpele na vrh. Mimogrede, danes so mi zaupale, da Carice vodijo s 4:1 s hrvaškimi moškimi osvajalci Everesta. Zoperstavlja se jim samo Stipe Božić, ki je sicer na Everest priplezal dvakrat.

Drama se je do večera  srečno razpletla, spet ob pomoči Willya, ki je le kako uro po prihodu z vrha krenil s šerpami še enkrat gor do višine 8200 in privlekel obnemoglega dol. Patagonian Brothers, kakor se imenuje njuna mala firma, sta upravičeno, ob vseh njunih reševalnih posegih, glavna junaka sezone!

Ker sem vedel, da so moji klienti nekoliko šibkejši od Williyevih sem se odločil, da krenemo proti vrhu še malo prej kot oni, ob pol devetih zvečer. Napaka; Chris, Kevin in Amanda so se ta večer počutili odlično in nebodiga treba smo se znašli na vrhu že ob štirih zjutraj. Obzorje se je že rdečilo a zaradi mraza nismo čakali na svit predolgo.

Čudoviti pogledi, kot z letala, so se nam odprli šele z grebena med glavnim in Južnim vrhom. Kot običajno smo v Hillaryevi stopnji naleteli na prometni zamašek, sicer pa brez problemov sestopili do desetih nazaj na Južno sedlo. Kot predvideno, smo še en dan prespali na sedlu in naslednji dan nadaljevali proti drugemu taboru.

Vzpon z južne strani me je presenetil z lepoto smeri. Niti slučajno ne gre za dolgočasno štamfarsko smer. Že Ledeni slap, če odštejemo nevarnost, ponudi prav zabavno kobacanje preko neštetih ledenih odlomov in razpok. Vzpon po južni vesini Lotseja, preko Rumenega pasu in Ženevskega rebra pa ponuja res čudivite razglede na Cho Oyu, verigo Ngozumb in Gjačung Kang (7952 m). Prav vzhodno steno slednjega sem gledal praktično dva meseca, odlično se jo vidi že iz Zahodne globeli in tabora 1, in se čudil, da ena najlepših linij v najvišjih gorah še ni preplezana. Ena sama rešljiva linija preko 2000 metrske stene. Leta 1999 sta logistiko plezanja te stene rešila Andrej Štremfelj in Marko Čar. Jeseni istega leta  smo potem preplezali “le” severno steno, za vzhodno pa je zmanjkalo časa. Prav fino bi bilo, če bi se cilja, glede na dosedaj vloženo, lotila slovenska naveza. Resnično eden najbolj vabljivih himalajskih ciljev. Poizkusila je še ameriska  naveza (Bruce Miller &co) a zaradi nesreče odnehala.

Dovolj, moram na večerjo. Ko pridem v civilizacijo bom naložil še kakšno sliko z južnega grebena.

Lep pozdrav!

Tomaž je danes ob 4.00 uri zjutraj (po nepalskem času, po našem ob 00.15) skupaj s šerpo Tashijem dosegel vrh Mount Everesta. Sledili so mu še trije klienti agencije Jagged Globe (Chris, Kevin in Amanda), imeli pa so privilegij, da so kot prvi ta dan opazovali sončni vzhod na vrhu sveta.

Malo pred deseto so bili že nazaj na Taboru 4, in ob 6.00 uri (po našem času) me je prebudil telefonski klic z Južnega sedla. Vsi so OK, danes bodo še prespali tam, jutri pa nadaljujejo s sestopom do tabora 2, ter naslednji dan v bazo.

Podrobnosti sledijo…

Tina

Že nekaj dni se prebijamo v slabem vremenu zato smo se danes odločili, da odidemo do Gorak Šepa, da nam noge ne bodo zaspale. Bil je prijeten sprehod s kosilom v enem izmed lodgev. Slučajno je tja prišlo še nekaj Hrvatic in bilo je zabavno. Fino je razbiti monotonijo čakanja na lepo vreme in obisk hrvaške baze je zmeraj zabaven. Dekleta so bolj ali manj ves čas dobre volje in, ko se zvečer njihov smeh sliši do naših šotorov, se vedno spomnim na vsaj dve stvari. Na eno mojih prvih resnih odprav, Daulagiri ’98, ko se nas je podobno število, podobno mislečih prijateljev zbralo na enem mestu pod veliko goro in smo se imeli neznansko fino. Res je lepo biti s pravimi prijatelji na odpravi… Druga stvar, ki se mi utrne pa je prijateljev razmislek in bedno dejstvo, da ob tako pomembni obletnici za slovenski alpinizem kot jo imamo letos, nismo zbrali in poslali, poleg legend, še mlade, močne (ali perspektivne) ekipe v Himalajo z modernimi cilji, ki jih prav nad to bazo ne manjka. Res škoda! Denarja je bilo kar nekaj..

Kakorkoli, obdobje slabega vremena je že samo po sebi depresivno, nekoliko moreče vzdušje pa je tudi posledica smrti dveh šerp. Zadnji dan pred poslabšanjem se je z Zahodne rame vsul velik plaz, največji kar so jih, tudi stalni osvajalci Everesta, videli v zadnjih nekaj letih. Piš plazu je dosegel in pobelil celotno bazo. Ker je bilo pozno dopoldan nismo sumili, da je bil kdorkoli v ledenem slapu. Dokler ni ekipa IMG potrdila, da so bile tri osebe takrat v območju plazu.

Ker je naša baza blizu vstopu v Ledeni slap smo z Willijem, njegovim bratom Damienom ter ameriškim vodnikom Davidom Hahnom in kopico šerp pohiteli proti mestu kjer je plaz presekal pot skozi slap. Srečo v nesreči sta imela avstrijski gorski vodnik s svojo klientko, saj sta imela dovolj časa, da sta se pripeta na fiksno vrv skrila za manjšo ledeno tvorbo in ju je plaz vrgel v ledeniško razpoko. Vodnik je obvisel z glavo navzdol v razpoki in v pol ure, kolikor je trajalo do rešiteve, v lahkih oblačilih skoraj podlegel podhladitvi. Njun šerpa ni bil pripet in ga je plaz dobesedno izsterlil navzdol. Willy je pomagal pri ogrevanju in transportu vodnika in klientke. Prava zvezda je bila tudi hrvaška zdravnica Lana, ki je z odločnimi potezami posegla med dolgovezne razprave in napačne poteze prisotnih zdravnikov. Z Damienom sva, navezana,  skoraj dve uri kolovratila v iskanju med seraki in razpokami v območju plazu a vse kar sva našla od ubogega šerpe,  je bil čevelj in nahrbtnik. Kako žalostno!

Naslednja žrtev, čez nekaj dni, pa je bil kitchen boy, ki se je skupaj s prijateljem zastrupil s pokvarjenim alkoholom. Prijatelja so rešili zdravniki po dveh nočeh dolgem boju za njegovo življenje.

Žalostno obdobje, ki mu na srečo ‘preti’ napovedano izboljšanje vremena. Upajmo, da se bo obdobje osvajanja vrha končno pričelo. Dolgo sem že zdoma!

Lep pozdrav!

Klienti so odšli počivat po dolini navzdol, v Periče, nazaj pridejo predvidoma 11. maja. Vodniki smo v glavnem ostali kar v bazi in lep sončen dan izkoristili za balvaniranje na poljani pod Pumorijem. Odlični balvani bi bili v čast tudi kateremu od znanih balvanišč. Hecno je, ko se roke kar nočejo odviti in ko dihamo kot lokomotive. Pozna se višina 5500 metrov. Vseeno je bilo neskončno prijetno čutiti mišice rok in ramenskega obroča ter ležati v zaveterju na skromnih blazinah trave…

Pozdrav!

Danes (4. maj) sem prišel končno nazaj v bazni tabor. Celih devet dni sem prebil med taboroma 1 in 3, torej na višini med 6000 in 7200 metri. V tem času smo devet klientov pripravili in aklimatizirali do te mere, da bomo lahko, po daljšem počitku v Peričah (cca 4200 m), poizkusili proti vrhu s pomočjo dodatnega kisika.

Tabor 2 na višini 6400 metrov smo v tem času spremenili v ABC z jedilnim šotorom in kuhinjo. Sicer bi se nam zmešalo. S šestimi klienti smo spali na taboru 3 sredi Lotsejevega pobočja.  Zelo hladna in precej nespeča noč.

Najhujši udarec pa je  bil dogovorjen prihod glavnega kuharja enega od boljših KTM hotelov – Summit hotela v našo bazo. Direktor hotela je Kit Spencer in je hkrati tudi direktor agencije Summit treking, ki je izvajalec naše odprave. Kit si je zamislil, da bi kuhar Graham lahko pokazal nepalskim kuharjem kakšno dobrodošlo finto za v naprej. Torej Graham je začel izvajati svoje kuharske vragolije tisti dan, ko sem sam z enim klientom odšel gor, nasproti Dal batu na taboru 1 (ki ga imam sicer tudi rad..). Po radijski zvezi sem zvečer poslušal vzdihe neskončnega kulinaričnega užitka. Nekaj mrzlih ostankov sem dobil naslednji dan v T1. Danes, ko sem prišel nazaj dol pa sem izvedel, da Graham trpi za rahlo višinsko boleznijo in da bo odsel v Periče. Neeeeee!!! Obljublja, da nas bo počakal tam in nam tam kaj skuhal…

Naša baza je bila med našo odsotnostjo vseskozi polna lačnih gostov. Med drugimi sem pomagal organizirati srečanje Andreja in Marije Štremfelj s šerppo Lakhpa Rita, s katerim sta se leta 1990 kot prvi zakonski par povzpela na Everest. Za Lakhpo je bil to prvi Everest od mnogih. Sedaj je eden od najpomembnejših šerp oz. sirdarjev. Mojim sodelavcem in okoliškim vodnikom sem moral ob Andrejevi pregovorni skromnosti malo razložiti in obelodaniti Andrejev  CV. Neskončno sem bil tudi vesel obiska naših legend, ki so prišli v ta konec v čast 30. obletnici slovenskega vzpona po Zahodnem grebenu. Seveda so se čudili,  kakšno je bazno življenje pod Everestom danes..

Še ena skromna zanimivost na temo povezave šerp in naših alpinistov. Naš sirdar Nima je bil član štirih jugoslovanskih odprav v drugi polovici osemdesetih, Jalung Kanga, dveh Daulagirijev in ne vem več katere. Evo jaz sem pozabil kaj mi je povedal, on pa se spomni vseh imen, Andrej, Stane Belak, Marjan Kregar, Čita, Tomo Česen….

Jutri greva z Willijem balvanirat pod Pumori, pojutrišnjem pa najbrž  malo nižje po dolini.

Lep pozdrav izpod Everesta!

V bazni tabor pod Everestom smo prišli 11.aprila. Presenetil me je s svojo velikostjo saj se razprostira na prostoru velikim kot Šentvid pri Ljubljani. Skratka, čakalo nas je že postavljeno šotorišče z udobnim šotorm za vsakega člana, jedilnica, kuhinja, tuš, skladišča, WC… Sledila je puja, budistična posvetitev baza, hec, prav na velikonočno soboto. Sploh šerpam puja veliko pomeni in na goro se ne odpravijo brez tega dogodka. Potem smo nekaj dni postopali okoli baze, si urejali bivališče za naslednjih 7-8 tednov (ojejej)  in ovohavali zloglasni Ledeni slap.

Danes 17. aprila pa smo ob treh ponoči zakoračili vanj. Bil sem prijetno presenečen, da smrt le ni prežala na vsakem koraku. V glavnem je bilo poplezavanje preko njega prav prijetno,  z izjemo vršnega prehoda prod ogromnimi seraki Zahodne rame, kjer smo pljuvali pljuča v želji po čimprejšnjem prehodu.

Za ledeni slap skrbijo t.i. icefall doctors katerim vsaka odprava plača za vsakodnevno urejanje vrvi, lestev in mostov, ki omogočajo kolikor toliko varen prehod. Za vse ostalo  je bil včeraj veliki sestanek vseh odprav glede opremljanja gore in pospravljanja po končanem obeleganju. Letos se namerava pospraviti tudi vse stare vrvi z gore. Pri opremljanju pa bodo imele glavno besedo velike odprave agencij Mountain Madness, IMG, Adventure Consultants, Kari Kobler, Henry Todd, naša Jagged Globe in pa največja med vsemi Himalayan Experience. Šef slednje je kontroverzni, skoraj 60 letni Rusell Bryce, ki je imel pred kratkim operacijo kolena in je v bazo prišel iz Namche Bazarja z berglami! Tudi po ledeni bazi se sprehaja z berglami opremljenimi z derezicami. Njegova baza je prava graščina, z barom, ležalnimi stoli, velikim kino ekranom z dolby soroundom, živalskimi (umetnimi) kožami po tleh, internet cafejem… skratka drug svet.

Včeraj me je z obiskom prijetno presenetil Viki Grošelj. S Stipetom sta predhodnika večje druščine, ki prihaja v čast 30 obletnice slovenskega vzpona na Everest. Vsak dan gledam sedlo Lho La in Zahodno ramo. Kako noro veliki dnevi so to bili!!! Skratka komaj čakam, da na Gorak Sepu poklepetam še z ostalimi slovenskimi legendami.

Torej padel sem v čisto drug gorniški svet kot sem ga bil vajen. Da ne bi pozabil na pravi alpinizem, mi pomaga moj sodelavec Willy Benegas s katerim sanjariva o velikih stenah, ki sva jih že ali pa jih morda še bova preplezala. Je prava faca, dobričina, pravi Mister Everest (s sedmimi vzponi na vrh) predvsem pa odličen alpinist in plezalec, ki se ni popolnom predal vodništvu. V naslednjih dneh greva poplezavat na balvane pod Pumorijevo bazo.

Lep pozdrav!

Noro! Na Gorak Shepu se nahaja internet cafe. Ker sem bil zadolžen za pošiljanje gradiva na Jagged Globe spletno stran, sem ukradel nekaj minut tudi za svoj blog.

Danes smo se iz Lobuc povzpeli na Kala Patar (5600 m) v čudovitem vremenu in z norimi razgledi. Ljudi je še vedno zelo malo in hoja po sicer preobljudenem Kumbuju je zelo prijetna. Jutri  (v soboto) bomo prišli v bazni tabor pod Everestom, naš dom za naslednjih 50 do 55 dni. ‘Mašinerija’ je že stekla in Ledeni slap je skoraj opremljen. Skupina devetih trekingašev, ki nas spremlja bo s tem dosegla svoj cilj in odšla domov, za nas pa se bo vse skupaj šele začelo!

Lep pozdrav!