Poletje je minilo kot blisk. Zaradi mnogih razlogov nisem kar dolgo niÄ napisal, v glavnem pa zato ker so si zanimivi dogovdki sledili prehitro. Tu je nekaj utrinkov.
Dva tedna sem peživel v Arolli, majhni vasici v valiÅ¡kih Alpah, ki jo obiÄajno oÅ¡vrknemo na smuÄarski poti med Chamonixom in Zermattom. Leži v Äudoviti dolini, ki se zaleti v gore Dent Blanche, Mont Collon in Pigne d’Arolla. Vasica je bila nekdaj popularna gorniÅ¡ka destinacija, posebno med angleÅ¡kimi gorniki in alpinisti in koncem 19. in zaÄetku 20. stoletja je v mali vasici zraslo nekaj velikih, takrat mondenih hotelov, ki so komaj zadovoljevali velike potrebe. V zadnjih desetletjih pa je mirna Arolla, v vsesploÅ¡ni turistiÄni histeriji in želji po Äim veÄ na enem mestu, Äim udobnejÅ¡im, instant turizmom, moÄno zdrknila na listi popularnosti v primerjavi z npr. Zermattom ali Grindenwaldon. V Aroli paÄ ni zveneÄih trgovin in butikov, polnih lokalov, klubov, gigantskih gondol. Je le Äudovita naravi po kateri se je potrebno, vsaj poleti, premikati s svojimi lastnimi moÄmi. Nepopularno, in nekateri hoteli so na robu preživetja. Å koda!
Julija sem preživel doma, sam z Ulo, saj je Tinca plezala v Kirgizstanu. Veliko sva se potepala naokoli, dosti sem tudi plezal. Kot ponavadi ni šlo brez Dolomitov; z Mitjo Zabukovcem sva plezala Compagni di Merenda v Tofani (7b, 350 m), ki sem jo sicer že plezal pred dvanajstimi leti a vseeno v njej zelo užival. Spomnim se, da me je takrat bolj navilo v najtežjem raztežaju in sem bil zato tokrat vesel spoznanja, da sem v dvanajstih letih vseeno malo napredoval :-).
Z Matjažem Jamnikom sva že pred tem Å¡la v Cimo Scotoni z namenom, da preplezava lepo, manj popularno smer Hyperscotoni (6c, 500 m). Skica smeri je narisana ob francoskih ocenah, kar naj bi kazalo na nekoliko Å¡portnoplezalni karakter smeri. A realnost se je pokazala že v prvih raztežajih, kjer sva najveÄ Äasa porabila za iskanje prave smeri preko nepreglednih ploÅ¡Ä s piÄlim varovanjem. Nekaj raztežajev pod vrhom sva bila sita iskanja prave smeri in prestopila v udobnejÅ¡ega Lacedellija.
Chamonix se v visokem poletju spremeni v Äebelnjak, gorniÅ¡kih navduÅ¡encev. Polne ulice, prometni zamaÅ¡ki in dolge vrste pred žiÄnicami niso po volji hribovskim romantikom. Le ti bi morali ostati v prej omenjeni Arolli.
V avgustu je bilo tudi v Chamonixu zelo toplo, temperature je skoÄila v nekaj dneh tudi preko 35 stopinj. Edina reÅ¡itev je bila v gorah. Prav noro je bilo stati na vrhu Mont Blanca v najtanjÅ¡ih hlaÄah in lahkih Äevljih. Na sreÄo tudi nekaj plezaliÅ¡Ä blizu Chamonixa leži visoko, na viÅ¡ini okoli 1400 metrov in ob senÄni legi se je dalo prav fino plezati. To sem hotel poÄeti Äim veÄ a vedno ni Å¡lo gladko. RazliÄni razlogi so naju z Lukom pripeljali iz viÅ¡jih ciljev do plezanja v Aiguille Rouges. Kot nalaÅ¡Ä se me je tisto noÄ zaÄelo nekaj lotevati in cilj je iz najtežje tamkajÅ¡nje stene zdrknil na bolj “uživaÅ¡ko”južno steno Tour de Crochues. A da ne bi sam nosil bremena nižanja ciljev, je Luka tik pod steno paniÄno zaÄel metati stvari iz malega nahrbtnika in le malo kasneje preklinjati. Plezalke so ostale v dolini. Tako sva iz severne stene Eigerja pristala pri navrtani, 200 metrov dolgi 6b, s polurnim dostopom od žiÄnice. Sva se pa zato lahko toliko veÄ smejala na lasten raÄun. In glej, tudi “Najkice” dobro primejo v skali.
Nekaj sem dobil tudi vodniÅ¡kega plezanja nad Chamonixom. Poleg Aiguille Rouges tudi nekaj v ledeniÅ¡kih gorah. Nikoli nisem opazil lažjih smeri v Taculovih satelitih in bil zato toliko bolj preseneÄen, skorajda Å¡okiran nad lepoto “neznane” smeri Saluard v Point Adolphe Rey. Osem raztežajev Äudovitih poÄi, zajed, grifastih previsov, vse s težavami med V in VI.
Družinsko poletje v Chamonixu je minilo prehitro. Plezanje, družina, delo in le malo je ostalo Äasa za socializacijo. Letos je v Chamonixu nastal že pravi slovenski vodniÅ¡ki geto in nekaj obiskov sem in tja je bilo prav prijetnih.
Jesen imam rad. Vse se umiri, masovni turizem izgine, ostanejo ljubitelji samotnejših gora. Tudi Mont Blanc postane prav znosen, pravzaprav lep. Šele takrat vedno znova opazim, da je Mont Blanc lepa gora, ki jo delamo grdo le ljudje, ki se poleti v nepregledni množici prerivamo proti željenemu vrhu.
Tudi razmere so jeseni odliÄne, dereze smo sredi septembra nataknili že na viÅ¡ini okoli 3000 metrov in potem z njimi udobno vse do vrha in nazaj. Pravi balzam v primerjavi z avgustovskim, povsem kopnim, zloglasnim, Grand Couloir-jem.
Tik pred odhodom iz Chamonixa, je odjeknila novica o hudi nesreÄi na Manasluju. V nesreÄi je umrl tudi legendarni francoski gorski vodnik Remy Lecluse, znan predvsem po Å¡tevilnih norih prvenstvenih smuÄarskih spustih Å¡irom sveta. Sredi poletja sva se sreÄala na koÄi Gonella na italijanski strani Mont Blanca in kar ni mogel nehati govoriti o težko priÄakovanem vodniÅ¡kem smuÄanju iz sedme najviÅ¡je gore na svetu… Z Remyem sem (skupaj s Klemenom in Miho) prviÄ skupaj delal leta 2006, kasneje Å¡e nekajkrat. Bil je, tudi zaradi svoje brezhibne angleÅ¡Äine, verjetno najmanj “francoski”, francoski gorski vodnik in prijetno je bilo z njim v gorah.
In v teh dneh mineva že Å¡tiri leta odkar je odÅ¡el dragi prijatelj, Miha ValiÄ, v dneh, ko sem se vraÄal prav z Manasluja. Å e vedno se neÅ¡tetokrat spomnim nanj, Å¡e vedno so žive njegove zgodbe, Å¡e vedno se smejimo njegovim domislicam in Å¡e vedno ga pogreÅ¡am. Sem se že sprijaznil, da to ne bo minilo. Življenje je lepo, okoli sebe imam mlado družinico, nekaj dobrih prijateljev, veliko dobrih znancev in vse poteka hitro, a vsake toliko, ko nakljuÄna situacija opozori, da bi bilo drugaÄe, Äe bi bil Miha Å¡e vedno med nami, me vedno zapeÄe. Bognedaj, da mi na potovanjih predvajalnik glasbe po nakluÄju izbere Abinonijev Adagio v G- molu, najotožnejÅ¡o skladbo, ki je bila kdajkoli napisana in, ki je spremljala MihÄevo slovo tistega turobnega oktobrskega dne. Verjetno je ne bom nikoli zmogel posluÅ¡ati do konca…
Dodaj odgovor