Alpinist in gorski vodnik

Poletje je mimo

Poletje je minilo kot blisk.  Zaradi mnogih razlogov nisem kar dolgo nič napisal, v glavnem pa zato ker so si zanimivi dogovdki sledili prehitro. Tu je nekaj utrinkov.

Dva tedna sem peživel v Arolli, majhni vasici v valiških Alpah, ki jo običajno ošvrknemo na smučarski poti med Chamonixom in Zermattom. Leži v čudoviti dolini, ki se zaleti v gore Dent Blanche, Mont Collon in Pigne d’Arolla. Vasica je bila nekdaj popularna gorniška destinacija, posebno med angleškimi gorniki in alpinisti in koncem 19. in  začetku 20. stoletja je v mali vasici zraslo nekaj velikih, takrat mondenih hotelov, ki so komaj  zadovoljevali velike potrebe. V zadnjih desetletjih pa je mirna Arolla, v vsesplošni turistični histeriji in želji po čim več na enem mestu, čim udobnejšim, instant turizmom, močno zdrknila na listi popularnosti v primerjavi z npr. Zermattom ali Grindenwaldon. V Aroli pač ni zvenečih trgovin in butikov, polnih lokalov, klubov, gigantskih gondol. Je le čudovita naravi po kateri se je potrebno, vsaj poleti, premikati s svojimi lastnimi močmi. Nepopularno, in nekateri hoteli so na robu preživetja. Škoda!

Julija sem preživel doma, sam z Ulo, saj je Tinca plezala v Kirgizstanu.  Veliko sva se potepala naokoli, dosti sem tudi plezal. Kot ponavadi ni šlo brez Dolomitov; z Mitjo Zabukovcem sva plezala Compagni di Merenda v Tofani (7b, 350 m), ki sem jo sicer že plezal pred dvanajstimi leti a vseeno v njej zelo užival. Spomnim se, da me je takrat bolj navilo v najtežjem raztežaju in sem bil zato tokrat vesel spoznanja, da sem v dvanajstih letih vseeno malo napredoval :-).

Z Matjažem Jamnikom sva že pred tem šla v Cimo Scotoni z namenom, da preplezava lepo, manj popularno smer Hyperscotoni (6c, 500 m). Skica smeri je narisana  ob francoskih ocenah, kar naj bi kazalo na nekoliko športnoplezalni karakter smeri. A realnost se je pokazala že v prvih raztežajih, kjer sva največ časa porabila za iskanje prave smeri preko nepreglednih plošč s pičlim varovanjem. Nekaj raztežajev pod vrhom sva bila sita iskanja prave smeri in prestopila v udobnejšega Lacedellija.

Chamonix se v visokem poletju spremeni v čebelnjak, gorniških navdušencev. Polne ulice, prometni zamaški in dolge vrste pred žičnicami niso po volji hribovskim romantikom. Le ti bi morali ostati v prej omenjeni Arolli.

V avgustu je bilo tudi v Chamonixu zelo toplo, temperature je skočila v nekaj dneh tudi preko 35 stopinj. Edina rešitev je bila v gorah. Prav noro je bilo stati na vrhu Mont Blanca v najtanjših hlačah in lahkih čevljih. Na srečo  tudi nekaj plezališč blizu Chamonixa leži visoko,  na višini okoli 1400 metrov in ob senčni legi se je dalo prav fino plezati. To sem hotel početi čim več a vedno ni šlo gladko. Različni razlogi so  naju z Lukom pripeljali iz višjih ciljev do plezanja v Aiguille Rouges. Kot nalašč se me je tisto noč začelo nekaj lotevati in cilj je iz najtežje tamkajšnje stene zdrknil na bolj “uživaško”južno steno Tour de Crochues. A da ne bi sam nosil bremena nižanja ciljev, je Luka tik pod steno panično začel metati stvari iz malega nahrbtnika in le malo kasneje preklinjati. Plezalke so ostale v dolini. Tako sva iz severne stene Eigerja pristala pri navrtani, 200 metrov dolgi 6b, s polurnim dostopom od žičnice. Sva se pa zato lahko toliko več smejala na lasten račun. In glej, tudi “Najkice” dobro primejo v skali.

Nekaj sem dobil tudi vodniškega plezanja  nad Chamonixom. Poleg Aiguille Rouges tudi nekaj v ledeniških gorah. Nikoli nisem opazil lažjih smeri v Taculovih satelitih in bil zato toliko bolj presenečen, skorajda šokiran nad lepoto “neznane” smeri Saluard v Point Adolphe Rey. Osem raztežajev čudovitih poči, zajed, grifastih previsov, vse s težavami med V in VI.

Družinsko poletje v Chamonixu je minilo prehitro. Plezanje, družina, delo in le malo je ostalo časa za socializacijo. Letos je v Chamonixu nastal že pravi slovenski vodniški geto in nekaj obiskov sem in tja je bilo prav prijetnih.

Jesen imam rad. Vse se umiri, masovni turizem izgine, ostanejo ljubitelji samotnejših gora. Tudi Mont Blanc postane prav znosen, pravzaprav lep. Šele takrat vedno znova opazim, da je Mont Blanc lepa gora, ki jo delamo grdo le ljudje, ki se poleti v nepregledni množici prerivamo proti željenemu vrhu.

Tudi razmere so jeseni odlične, dereze smo sredi septembra nataknili že na višini okoli 3000 metrov in potem z njimi udobno vse do vrha in nazaj. Pravi balzam v primerjavi z avgustovskim,  povsem kopnim,  zloglasnim, Grand Couloir-jem.

Tik pred odhodom iz Chamonixa, je odjeknila novica o hudi nesreči na Manasluju.  V nesreči je umrl tudi legendarni francoski gorski vodnik Remy Lecluse, znan predvsem po številnih norih prvenstvenih smučarskih spustih širom sveta. Sredi poletja sva se srečala na koči Gonella na italijanski strani Mont Blanca in kar ni mogel nehati govoriti o težko pričakovanem vodniškem smučanju iz sedme najvišje gore na svetu… Z Remyem sem (skupaj s Klemenom in Miho) prvič skupaj delal  leta 2006, kasneje še nekajkrat. Bil je, tudi zaradi svoje brezhibne angleščine, verjetno najmanj “francoski”, francoski gorski vodnik in prijetno je bilo z njim v gorah.

In v teh dneh mineva že štiri leta odkar je odšel dragi prijatelj,  Miha Valič, v dneh, ko sem se vračal prav z Manasluja. Še vedno se neštetokrat spomnim nanj, še vedno so žive njegove zgodbe, še vedno se smejimo njegovim domislicam in še vedno ga pogrešam. Sem se že sprijaznil, da to ne bo minilo. Življenje je lepo, okoli sebe imam  mlado družinico, nekaj dobrih prijateljev, veliko dobrih znancev in vse poteka hitro, a vsake toliko, ko naključna situacija opozori, da bi bilo drugače, če bi bil Miha še vedno med nami, me vedno zapeče. Bognedaj, da mi na potovanjih predvajalnik glasbe po naklučju izbere Abinonijev Adagio v G- molu, najotožnejšo skladbo, ki je bila kdajkoli napisana in, ki je spremljala Mihčevo slovo tistega turobnega oktobrskega dne. Verjetno je ne bom nikoli  zmogel poslušati do konca…

Dodaj odgovor

Your email address will not be published.