Alpinist in gorski vodnik

Na dobrem snegu

Alta via Dolomiti

Bi kdo mislil, da so Dolomiti v glavnem do zadnjega prepredeni z modernimi žičnicami in smučišči in, da je turna smuka tam nezanimiva. Bolj motiti se ne bi mogel. V Alpah poteka  okoli petnajst t. i. smučarskih Visokih poti ali kot  smo smučarji prevzeli in posplošili ime smučarskega  potovanja med Chamonixom in Zermattom. Haute Route. Tudi Dolomiti  imajo svojo Alta via in to zelo dobro.

Z Ajdo, Primožem in Igorjem smo jo presmučali v štirih dneh, sredi februarja. Iz Ljubljane smo se odpravljali zadnji dan turobnega, gnilega zimskega vremena. V Sloveniji je močno deževalo, povsod so govorili o nevarnosti snežnih plazov, ljudje si še na Koblo niso upali, po spletu je krožil film o plazu v Dolomitih…Skratka domači so nas komaj pustili, sodelavci prosili za oporoke. Nerad prestavljam dogovorjene reči in tudi tokrat se nisem  zamajal, ker sem vedel, da lahko izberem varno pot. Če bo kje sumljivo bomo pa naredili kak ovinek. Povsem imun seveda tudi nisem na skupinsko psihozo in prvič sem vzel na kako Visoko pot plazovni nahrbtnik. Sicer ga uporabljam le pri smučanju izven urejenih prog, tam kjer vlada nervoza in naglica v boju za cel sneg in včasih kam zapeljem brez daljšega razmisleka.

Hvala bogu, da nisem klecnil saj smo prehodili in presmučali celotno pot v skorajda idealnih smučarskih in dostojno varnih snežnih razmerah. Začeli smo na prelazu Falzarego in končali tik pred Toblachom. Ajda je skrbela za beleženje poti s pomočjo satelitov in rezultat je pokazal preko 60 km dolgo smučarsko pot. Največja kvaliteta naše poti je bila  samota na turah med kočami in celo na nekaterih kočah smo bili sami. Po besedah oskrbnikov smo bili prvi letos preko cele poti. Res dober odklop v čudoviti zimski pokrajini!

Turno razsikovanje Andermatta

Domov po Tinco, zamenjat garderobo in sopotnike. Tokrat spet znana in odlična kolesarsko smučarska družba s katero hodimo smučat že četrto leto zapored. Kar dvanajst nas je bilo a vse je potekalo gladko kot bi bili štirje. Smeha polna skleda in ob tako židani volji tudi dobra smuka ne izostane. Tudi letos je bilo tako, smeha in pršiča do roba in čez.

Andermat je ena od mojih najljubših smučarskih destinacij. Predvsem, ker ljudi tam ni veliko. Manj primerno za tiste, ki imajo radi (včasih lažni) občutek varnosti na uhojeni smučini. Glas o Gemsstocku je že prišel naokoli med lovilci pršiča a tem se v glavnem ne da kaj prida hoditi, zato ga ostane le lučaj stran od žičnic ali pač na drugi strani sedel, v izobilju. In to na neskončnih severnih pobočjih kjer se pršič obdrži še tedne po zadnjem sneženju.

V Andermat smo prišli v nedeljo zvečer. Snežilo je čisto na drobno in nihče ni stavil kaj dosti, da bo snega veliko. Par centimetrov, toliko, da bo malo mehkeje. A zjutraj smo se zbudili s 30 cm novega na avtomobilih in zgoraj  celega pol metra. A ne navadnega snega temveč drobnega in mrzlega, ki ga je med smučanjem metalo prav v obraz. Celih 6500 višinskih metrov smo se ga naužili. Še nikoli nisem slišal toliko vriskanja (ne samo našega) na pobočjih in tudi naslednje dni sem na gondoli slišal izraze lokalcev o kanadskem pršiču in najboljšem dnevu sezone.

Happy people!:-)

V preostanku tedna se je sneg malo posedel,  daljšali smo  čas hoje in s tem dobivali nove, povsem neokrnjene doze belega prahu. V te namene smo eno noč prespali na koči in prav za zadnji dan dobili še skupno 2200 višinskih metrov severnih pobočij.  Vsega je enkrat dovolj je bilo rečeno in tudi nebo se je  popoldan zaprlo. S prvimi snežinkami  smo spili  pivo (razen šoferjev) in se odpeljali domov. Nekaj fotografij in dva krajša filmčka kako smučajo indijanci že z malo hripavim glasom 🙂 lahko vidite v galeriji.

Komaj čakam, da se vrnem v tiste konce. Prvič prav kmalu, na Tour du Soleil, ko bom v Andermatt prismučal po petih dneh iz doline Binn.

 

    • Mojca on 24. februarja 2014 at 16:13

    Vidim eno samo uživancijo! Le kdo bi se tega branil?! 🙂
    Super fotke, kako je moralo biti šele v živo….

    • jaka on 24. februarja 2014 at 17:47
    • Author

    Res je bilo fino, Mojca! Se mi pa zdi, da smo povozili tudi kakšno tvojo lansko smučino! 🙂

    • ksenija on 25. februarja 2014 at 10:45

    Vriskanje ob glisiranju po in skozi bel puhec je enako v vseh jezikih 😀 … razumljivo je čisto vsakemu.

    • Marjan on 26. februarja 2014 at 16:02

    😀 Video posnetki povejo vse 😀

Dodaj odgovor

Your email address will not be published.