Tomaž Jakofčič

Prijatelj Blaž je odstranil nadležen virus, upam, da uspešno tako, da lahko mirno obiščete mojo skromno spletno stran.

Letošnjo zimo je bilo vreme precej lepo in pričakovati je bilo, da bo to potrebno spomladi plačati. In res, april je bil tipično »aprilski«, nestanoviten z obilnimi padavinami. Slabo za načrtovanje tur a odlično za smučanje, pršiča je bilo v osrednjih Alpah veliko in velikokrat.

Zadnje od mojih večdnevnih smučarskih popotovanj je bila Haute Route med Chamonixom in Zermattom. Vedno lepa in zanimiva a tudi vedno prisotna gneča ni izostala. Tudi tokrat si je v prvem tednu aprila smučarske avanture zaželelo veliko ljudi. Polno zasedene koče in približno sto ljudi kolikor je spalo na koči Trient, se je potem pomikalo in srečevalo na naslednjih kočah. Vremenska napoved je bila dokaj slaba a se je nismo ustrašili in imeli v prvih dneh kar srečo, vsaj z vremenom. Z opremo ne, Damjanu je na zgornjem sedlu Tour, povsem nepričakovano, odletela peta na okovju Fritchi. Helikopterski polet direktno v šamoniško trgovino, šest evrov stroškov popravila (!) in naslednji dan smo že skupaj pili kavo v Verbieru in skupaj nadaljevali pot. Na kočo Vignettes smo v sneženju dostopili preko Arolle in zvečer negotovo pogledovali v nebo. Prav zadnji dan Haute Route namreč simbolizira to pot, je eden najveličastnejših dni v svetu turne smuke in resnična kulminacija petdnevnega potovanja. 30 km razdalje, 1200 metrov višinske razlike, sedem ledenikov in tri visoka sedla nas čakajo na poti. Zaradi zahtevnega ledenika Stockji pa zahteva solidno vreme in vidljivost. Večina vodnikov smo, zroč v negotovo vremensko napoved bili odločeni, da bomo šli »na nož« in vsaj poizkusili priti do Zermatta. Na srečo se vremenarji včasih zmotijo tudi v našo prid in »nož« ni bil potreben. Dan je bil naravnost krasen in razgledi neskončni. Kakor vedno  so bili zadnji metri pred zadnjim sedlom Valpeline (3574 m), neprekosljivi. Iz belega obzorja nenadoma skoči očiljen vrh Dent Blancha, čez nekaj korakov še ostrejši Dent d’Herens, takoj zatem Materhorn in kmalu z vrha zremo v venec 20+ štiritisočakov. Čudovito. Slike v galeriji.

Teden dni doma z družino je bil blagodejni balzam pred zadnjim sklopom Alp. S Tomažem, Vojkom in Georgom smo se zmenili, da odsmučamo kaj strmega nad Chamonixom. A vremenska napoved je bila spet slaba. Novega snega je bilo preveč, da bi si  drznil v kak dolg,  strm žleb. Možje širokega obzorja so mirno preskočili klasično slovensko cincanje ob slabem vremenu, malo smo spremenili plan in se pač odpeljali drugam, na moj predlog v Andermatt. Vedeli smo, da bo naslednji dan lep in, da bomo dobili dobro smuko. In smo jo, vsi trije so 1A amučarji in kot sestradani psi smo dirjali po velikanskih nezvoženih poljanah, dolinah in žlebovih Gemsstocka. Na koncu dneva se je »števec« ustavil na 9500 višinskih metrih presmučanega pršiča. Ko smo hoteli kupiti hladilno kremo za razbolele mišice smo ugotovili, da Andermatt ne premore niti ene lekarne. Nasledni dnevi so obetali slabo vreme a pogumni imajo srečo in po dnevu smučanja ob GPS-u smo  dobili  še en dan s 40 cm pršiča na Gemsstocku in dvodnevno kičasto, samotno  turo v skupino Rotondo.   Slike in Vojkov video  v moji galeriji.

Iz Andermatta sem odšel v Cham, spet s slabo vremensko napovedjo. A Colin in Richard ter kasneje Lee so bili tam ne glede na to. Snega je bilo enormno. Hitro se je sesedal a vsaka noč je poskrbela za 30 – 40 novega. Smuka na edinem odprtem smučišču, Grand Montets, je bila potapljanje v globok pršič. Chamonix je konec aprila prazen a Grand Montets, ki je verjetno najbolj obiskano off piste torišče v Evropi, po vsakem sneženju privabi na plano dovolj rajderjev, da se po koncu prvega dne najde  nezvožen pršič le še na zahtevnejšem delu ledenika Rognons. Ker mi ta rajderska evforija, skoraj nervoza ob iskanju nezvoženega niti malo ni všeč, smo se v naslednjih dneh umaknili nad Argentierski ledenik in  “v miru” a orkanskem vetru (napovedani sunki preko 120 km/h) opravili s sedloma Tour Noir (3535 m) in Chardonnet (3324 m), ki sta na srečo malo v zavetrju okoliških, istoimenskih gora. Prav zadnji dan, 28. aprila, ko sva bila z Lee-jem na Chardonnetu,  je veter dobesedno “raztural”. Zaradi vsega podrtega drevja je celo vlak na Montenvers prenehal voziti za dva tedna.

Še isti dan po spustu s sedla Chardonnet sem se odpeljal v Provanso kjer sta me čakali moji dragi. Kakšen kontrast, v nekaj urah iz vetrovnih visokih gora v čudovito, blago gričevanto Provanso, plezanju nasproti. Kako lačen sem tople skale!

Kot vsako pomlad so se tudi letos na mojem repertoarju izmenjavali previsi z magnezijem  in plezalniki ter ledeniki in visoke gore s smučmi.  Diametralno različni stvari, ki pa se lepo dopolnjujeta. Le hrano imajo v tujih gorskih kočah , sploh za športnoplezalno dieto, predobro. Ena od, s tega vidika najboljših, je koča Bella Vista v Otztalskih Alpah. Konec marca sem tam že petič vodil, pomagal mi je še Miha Habjan, skupinico turnih smučarjev. Vsako leto nas je več, tokrat  deset in ponovno smo se imeli fino. Tudi vreme nam je služilo, pet dni nismo videli oblaka in smučali s Saykogla (3342 m), Langtaufererspitze (3542 m), Hauslabjocha (3320 m) ter na koncu z Weisskugla (3722 m), celih 1800 višinskih metrov po ledeniku Steinschlag, direktno v Kurzras.   Več slik lahko vidite v moji galeriji.

Po tem so bile noge nekoliko težje a roke spočite in želja po plezanju velika.  Previsi Mišje peči ravno pravi za potešitev. Poravnal sem dolg v smeri Oktoberfest (8a), Corto (8a) pa se me je nekajkrat otresel na zadnjih oprimkih.  Takšni »boksarski« previsi mi res ne ležijo a je  zato izziv toliko večji. Zadnja daljša smučarska akcija, ki sem jo vodil je bila »kraljevska«tura po Bernskih Alpah. Šest nas je šest dni uživalo v prostranstvih največjih evropskih ledenikov, v odličnih snežnih razmerah, dobri družbi in brezhibnem vremenu.  Bolje skoraj ne bi moglo biti, lahko je samo drugače in drugje… Smučali smo iz Kranzberga (3666 m), Wysnollna (3590 m), Gross Wannenhorna (3905 m), Anuchnubla (3542 m) in Abenifluhe (3962 m). Slike tule.

Potem pa je prišla na vrsto osrednja  pomladanska, družinska, športnoplezalna akcija. Z Jeran – Pirihovo družinico smo bili zmenjeni za francoska plezališča a nas je vremenska napoved v zadnjem hipu preusmerila na Kalymnos- Spet? Ja, spet, a ni problema. Frekvenca rojevannja novih smeri in sektorjev je tam tako velika, da dobrih smeri ne bo zmanjkalo še za naslednjih deset obiskov. Ob dobro izdelani plezalno – družinski kombinatoriki smo se imeli super. Mami sta plezali skupaj in očeta skupaj. Tako sem dobil v paketu še tečaj tehnike plezanja pri mojstru Jeranu. Dobro sva se borila med s kapniki in previsi. Matjaž je v zadnjih mesecih povsem okupiran z drzno poslovno idejo in stres je dobro hromil njegovo plezanje. A tu je eksplodiral in plezal kot namazan. Že sam po sebi je odličen primer kako se pleza ob veliki plezalni inteligenci, ko najboljša kombinacija gibov ni nikoli vprašanje.  Še moji oleseneli plezalni možgani so dobili nekaj svežih impulzov. Upam, da pojdemo še kam skupaj!

Prispevek je bil napisan že konec marca a zaradi spletnih problemov poobjavljen sedaj.

Zadnji mesec sem preživel v Alpah. Se mi zdi kot bi odšel včeraj, tako hitro je minilo. Najprej sem en teden treniral Suzanne za vzpon na Everest. Ženska srednjih let, mati dveh otrok, bi rada letos postala prva Palestinka na vrhu Everesta. Tja odhaja z bratoma Benegas, ki sta mi ponudila delo v Chamonixu, ker sama brez UIAGM licence v Alpah ne smeta delati. Ni bilo najbolj razburljivo saj sva večino časa porabila za vadbo vrvnih manevrov, žimarjenja, vadbo tehnik hoje z derezami in podobno, največ na Mer de Glace-u. Ob dokaj slabem vremenu sva vseeno opravila tudi dve turi,  na  Petit Verte in prečenje Aig. Marbres. Na pot odhaja prav v teh dneh in upam, da ji bo uspelo.

Suzanne na grebenu Marbrees

Za nekaj dni sem se vrnil domov nato pa vsi skupaj nazaj. Šest dni sva s Tino  vodila Turnosmučarsko kliniko Cham& Verbier. Po sedmih tednih snežne suše ob kateri je šlo lokalcem že na jok, je zapadlo skoraj pol metra snega in vreme se je popravilo ravno z začetkom našega smučanja. Tako smo se v šestih dneh prav lepo nasmučali. Prve štiri dni smo plavali v pršiču nad Le Tourom, Courmayeurjem, Verbierom in med Chamoniškimi iglami, zadnja dva dneva pa smo opravili turna smuka na sedlo Chosuarre in Tour Noire. Slike povedo največ.

V naslednjem tednu je bil čas za plezanje, ne samo na umetni steni v Les Huches kamor sva dosti zahajala po smučanju, temveč za hribe. Tinca je z Nastjo preplezala Rebuffat Terray nato pa sva skupaj odšla prenočiti v standardno izhodišče za severno steno Aig. Sans Noma – WC na Gr. Montets. Zvečer je prišla novica, da se je Magi smrtno ponesrečil. Bil je Tinčin alpinistični sošolec in soplezalec na njenih prvih vzponih. Naslednje sporočilo o Ulini visoki vročini je bila le še kaplja čez rob slabih občutkov in s prvo jutranjo gondolo sva se vrnila v dolino.

Nejc v smeri Fil a Plomb v Rognon du Plan

Tabor perspektivnih alpinistov se je pričel 11. marca. Običajno je bilo ta čas vreme lepo in razmere solidne. Tokrat  žal ne.  Vreme se je že v prvih dneh začelo slabšati in je dovoljevalo, še to malo na silo, le vzpone v klasičnih smereh, kjer se sestopa po smereh. Tretji in četrti dan tabora sta bila napovedana lepša. Ne idealna ampak lepša, sploh torek.  Žal smo nekateri zaradi nenadejane prestavitve odhoda prve jutranje gondole na Midi morali plezati v sredo, ki je bila daleč od primernega dne. Že zjutraj so bili vrhovi zaviti v oblake in jugozahodnik je vlekel s hitrostjo 60 km na uro.  Z Igorejm in mladim Nejcem (enem od štirih Nejcev na taboru) smo plezali Fil a plomb (III, 4+, 700 m) v Rognon du Plan. Sicer zelo popularna smer, ki v lepem vremenu  predstavlja zelo lep in primeren cilj za uvajanje mladih v zimsko alpinistiko, se je na koncu zapletla v mini dramo.  Smer se konča na grebenu med Midijem in Aiguille du Plan po katerem smo hoteli nadaljevati  po grebenu do Midija in od tam z gondolo v dolino v dolino. Že zjutraj smo med plezanjem lahko videli, da gondole ne vozijo zaradi vetra. To je potrdilo še nekaj klicev prijateljem pred računalniki. Ker smer ni opremljena za spust po vrvi smo na koncu strmega dela nekaj časa kolebali med gor in dol in na koncu rekli: “Nas bodo že spravili dol…” in nadaljevali, kljub temu, da je bila napoved za naslednji dan še precej slabša, z vetrom do 100 km/h. Ko smo stopili na greben nas je veter z druge strani skoraj odpihnil In očala so bila v trenutku zaledenela. Kjer je smer potekala na vzhodni strani grebena je bilo v redu a na drugi je bilo neznosno.  Greben Midi  – Plan poznam od poletja in sem vedel, da je z Rognon du Plana do Midija še dolga pot in, da poteka na vetrovni strani, sem  tik nad sedlom Plan uvidel, da bi se znalo nadaljevanje v takih razmerah močno zaplesti. Padla je odločitev, da se vrnemo nazaj po grebenu in sestopimo po smeri. Ob usklajenem delu smo do  večera uspeli sestopiti do srednje postaje in nato še peš v Chamonix.

Ob prihodu v dolino sem izvedel za pogrešano srbsko hrvaško navezo. Z Igorjem in Tonijem smo se srečali le dan pred njunim odhodom v steno. Žal se je zgodba končala tako, kot smo si najmanj želeli, tragično.  Tonija nisem poznal a z Igorjem sem se velikokrat videval, tudi v stenah. Slovenske gore so mu bile zelo ljube in zgodovino slovenskega alpinizma je poznal precej bolje od večine slovenskih alpinistov.  Ula ima še vedno zelo rada knjigo Visoko u planinama, ki jo je za rojstni dan, poleg ostalega, dobila od Igorja in Nine. Kako me ne bi stisnilo, ko se spomnim kako me je lani ob prihodu v bazo  pod Čo Oju, poiskal sirdar srbske odprave in mi izročil darilo, ki je prišlo iz Beograda; čokolado, tople spodnje hlače in grelce za noge,  od Nine in Igorja. In kako se ne bi, kot že tolikokrat, spraševal zakaj?

Skupaj z Nino, Igorjem in Miho na vrhu Stene, avgust 09

Moj letošnji mesec maj, mesec v katerem  sem se nevarno približal srednjim letom, ni bil kljub temu nič bolj ležeren. Celo nasprotno, smučanje in plezanje sta se energično prepletala praktično brez prestanka, kot bi si hotel dokazati, da tista 4 spredaj ne pomeni kaj prida.

Razširjene prvomajske praznike smo preživeli na Kalimnosu. Kako smo brez idej? Ne, le Flisova družinica, obogatena z Lačnovima, je namignila, da bi lahko dobro sodelovali v otroško plezalni kombinatoriki. In res, prijatelji združeni z dobrim plezanjem, ki ga ponuja rajski otok, so bili dobitna kombinacija. Dva tedna lepega vremena sta minila kot bi trenil. Ugotovili smo, da ima pomladni Kalymnos celo nekaj pomembnih prednosti pred jesenskim. Najbolj očitna je bila 10x manjša gneča. Prav neverjetno je bilo videti le nekaj navez v Grande Grotti, kjer jeseni za kultne smeri kot sta Aegalis ali Priapos (7c), v vrsti pred teboj stoji vsaj pet ljudi. Glavna pomanjklivost pa je bilo nekoliko prehladno morje.  Res ne poznam boljšega kraja za stopnjevanje forme. Nekaj pripomorejo zares tekoče in lepo plezljive smeri, nekaj pa v primerjavi z Mišjo pečjo, prijazne ocene, ki ti dajo dodatnega poleta. Tako smo se proti koncu že spet lepo znašli med norimi kapniki in upal sem si (tudi uspešno) lotiti nekaj 7c-jev. Nič slabše in nič bolje torej kot običajno na Kalymnosu.

Ula je ob svojem drugem obisku Kalymnosa že pokazala zanimanje za kapnike. Še malo, pravi...

Ob koncu našega bivanja so mi zatresli hlače stavkajoči kontolorji poletov. 4. in 5. maja je trajala velika stavka in ta dva dneva ni v Grčiji pristalo ali vzletelo niti eno letalo. Mi smo imeli let 6. maja, 8. pa sem moral že biti v Grindenwaldu kjer sem začel nov turnosmučarski sklop. Na srečo vse OK.

Sami samcati v prostranstvu Bernskih Alp. Ob vzponu na Wysnollen (3590 m), zadaj Finsteraarhorn (4273 m) najvišji vrh Bernskih Alp.

Najprej šest dni turnega pohajkovanja z angleškimi klienti med najbolj “himalajskimi” evropskimi gorami – Bernskimi Alpami. Ledenik Aletsch je največji evropski ledenik in prav na njem in njegovih pritokih smo se največ zadrževali. Komaj si človek lahko predtsavlja, da je na Konkordiji le ta debel celih 900 metrov. Na žalost je bilo vreme v glavnem slabo. V tamkajšnji najvišji turnosmučarski sezoni sem bil edini vodnik na večini koč. To je pomenilo, da bom naslednje jutro prvi  v sveže zasneženih pobočjih, ponavadi še v megli. Do zadnje pikice sem obnovil in nadgradil svoje znanje navigacije v megli. Res dobro, da sem klecnil pred Flisovim prepričevanjem, da zemljevidi naloženi v GPSu prav nič ne škodijo. Nekajkrat se je vseeno odprlo in ob enormni količini novega snega so bili nekateri spusti več kot fantastični. Tako smo dobili  na Wysnollnu (3590 m) dobili edini lep dan, nekaj sonca pa tudi  ob čudovitem zaključnem spustu preko Lotchenlucke (3240 m) v dolino. Vmes smo na koči Finsteraarhorn opazili na steni z veliko napisan švicarski pregovor katerega zelo približni prevod bi šel: “Ne samo sonce  in plavo nebo temveč tudi oblaki, snegin veter te v gorah razsvetljujejo.” Sedaj mi rek niti ne zveni tako fino kot v tisti lepi koči kjer smo, daleč od zadnjega GSM signala, čakali na prenehanje sneženja.

Tik pod vrho Allalinhorna (4027 m)

Takoj zatem sem se preselil v Saas Fee kjer sem se dobil z Nežo, Branetom, Tomažem  in Igorjem na zadnji turnosmučarski akciji Slovenske gorniške šole. Kar nekaj sivih las sem dobil ob gledanju vremenske napovedi za tiste štiri dni. Na koncu sem nekoliko obrnil in priredil vrstni red naših ciljev in izšlo se je bolje od pričakovanega. Zanimiva zavarovana pot v kanjonu Saas Feeja in nekaj vozljanja v bližnjem plezališču je pomagalo preživeti dan slabega vremena pred odhodom na kočo, od koder smo v naslednjih treh dneh, enega za drugim odsmučali Stahlhorn (4176 m), Allalinhorn (4027 m) in Fluchthorn (3790 m).

Proti Strahlhoru (4176 m)

Ekipa je bila močna, zelo dobro smučarsko znanje, vzdržljivost in trma. Rezultat je bilo dogajanje katerega poizkus opisovanja bo le bledi odsev resničnosti. Sredi maja smo dobesedno plavali v 80 cm (Neža je dejala, da so moški centimetri drugačni od ženskih in da je palica šla “le” 70 cm globoko) novega snega. Ena boljših letošnjih smuk. Tudi nekoliko neljub pripetljaj z zlomljenim Brantovim okovjem se je srečno končal z “zanimivim” poletom v dolino.

Slike lahko vidite v galeriji.

Srečno!

Visoka  pot (Haute route) med Chamonixom in Zermattom, turno smučarsko potovanje, ki povezuje dve največji smučarko alpinistični središči v Evropi, Chamonix in Zermatt je postalo pojem tovrstnih smučarskih popotovanj. Prvi razlog sta prav kraja, ki ju pot povezuje, drugi pa je, da se pot giblje po čudovitem visokogorskem  svetu, ki je po vrhu vsega še izredno smučarsko privlačen.

Smuka z La Lunette (3554 m), popoldanskega izleta nad kočo Dix je bila fantastična!

V letošnjem aprilu sem turo opravil dvakrat zaporedoma. Prvič za Slovensko gorniško šolo, drugič pa z osmimi angleškimi gosti in švedskim aspirantom za vodnika. Obakrat je bilo vreme na začetku nekoliko slabše a zaradi tega je bila smuka v sledečih dneh čudovita. S Tino, Leo, Barbaro, Vojkom in Igorjem smo se nahodili, nasmučali in nasmejali do sitega. Prav vsi člani smučarske odpravice so bili odlično pripravljeni in na kočah smo bili vedno med prvimi. Ker smo imeli še rezervni dan, ki ga nismo rabili na poti, smo se zadnji dan, za smetano na torti, povzpeli še na Breithorn (4165 m) in s tem zaključili čudovito sedemdnevno smučarsko potovanje.

Zgodnji start iz koče Prafleuri na sedlo Roux

Takoj naslednji dan sem z angleško skupino opravil aklimatizacijo ter običajno tehnično in smučarsko ogrevanje v Valle Blanche. Naslednji dan pa v dokaj slabem vremenu s pohodom do koče Trient začel  drugo potovanje do Zermata. Smejali se nismo toliko, zato pa po angleški navadi spili kako pivo preveč.

Na vrhu Pigne d'Arolla (3790 m), najvišji točki Visoke poti.

Med gosti je bil tudi ugleden letalski inženir z nekaj kilami viška. Vsak dan je končal precej na koncu z močmi in zato sem ga vsako popoldan prepričeval in moril, da mora spiti vsaj tri litre tekočine, da nadoknadi izgubljeno.  Bal sem se, da ne bo zmogel dolgega zadnjega dne s 1200 višinskimi metri vzpona, 2400 metri smučanja ter več kot 30 km dolžine.

Eden od naj turnosmučarskih dni nasploh - zadnji dan Haute Route. Med spustom iz sedla Valpeline v Zermatt.

Naporni dan smo začeli ob 6. uri zjutraj, pogled na Petov obraz je bil zaskrbljujoč, poudarjeni podočnjaki so pričali, da bo dan bitka. 20 ur kasneje so se vloge zamenjale, svež kot roža je stal za šankom v Zermattu, s kozarcem Guinessa v rokah in na mojo, že malo utrujeno prošnjo po zgolj malem pivu odvrnil: »Nikoli v življenju še nisem kupil malega piva« ter dodal: »Danes boš pa ti spil najmanj tri litre…«

Fotogalerijo potovanja  ekipe Slovenske gorniške šole si lahko ogledate tukaj.

Nasvidenje prihodnje leto!

Že nekaj let zapored se vsako leto v marcu odpravim v Otztalske Alpe kot vodja tečaja turne smuke v »Otzijevem kraljestvu«.  Idealni smučarski tereni in odlična koča Bella vista imajo tako kot vse dobre stvari tudi kako slabo. Precejšnja obleganost v času turne smuke, ki povzroča nefleksibilnost v spreminjanja terminov ob morebitnem slabem vremenu.  Po nekaj zapletih z rezervacijami smo morali tečaj prestaviti za nekaj dni nazaj in s tem izgubili dve udeleženki, ki nista mogli prestaviti svojih obveznosti.  A v vsaki smoli je tudi nekaj sreče in tokrat se je zelo slaba vremenska napoved vsak dan spremenila nekoliko na bolje in na koncu smo bili deležni ugodnega vremena, ki nam je dovolil stati na šestih tritisočakih v najrazličnejših vremenskih situacijah. Te so poskrbele za celo paleto izkušenj, od kičasto lepega, jasnega vremena, do  hoje in smučanja s pomočjo GPSa.

Pod vrhom Teufelsegga (3227 m) preko katerega smo šli na poti na Langtauferer spitze (3528 m), na sliki zadaj.

Šele zadnji dan se je vreme res skvarilo a ne toliko, da ne bi pred odhodom domov skočili še na hišni tritisočak Im hintereneis (3271 m). Tri vrhove smo osvojili precej zlahka saj se nahajajo blizu koče Bellavista (2842 m), trije; Saykogel (3342 m), Finailspitze (3514 m) in smučarski posladek Langtauferer spitze (3528 m) pa so zahtevali daljše turnosmučarske pohode. Ob ponovno zelo prijetni ekipi in razvajanju v prijazni koči je  minil lep turnosmučarski teden. Ni razloga, da ne bi šli tja tudi naslednje leto.  Slike si lahko pogledate v galeriji Otzi 2010. Zanimivo, da nam je tudi lansko leto vreme najbolj zagodlo zadnji dan, ko bi morali na Weisskugel. Morda gremo naslednje leto naprej prav na Belo kopo. Dodal sem tudi lansko fotogalerijo kjer se vidi nekoliko več modrine.

Tudi letos sva se s Tinco odpravila v zimski Chamonix. Letos le za dva tedna saj Ulina prisotnost ni obetala najlažje plezalne logistike. Zato so se nam prvi teden pridružili Mojca, Anja in Neli drugi teden pa Flisova družinica in Grega. Vse je bilo pripravljeno za plezannje le vreme ne. V vsem času vreme ni dovolilo obisk kake resne stene. Šele sedaj se zavedam kako dobre razmere in lepo vreme smo imeli leta 2008 v Alpah, ko sva si prvič šla da daljšo zimsko “odpravo” v Chamonix… A v Chamu ni bojazni, da bi bilo dolgčas, malo drajtulinga in plezanja slapov, v najhujših dnevih celo obisk umetne stene v Les Huches,  predvsem pa veliko smučanja.  Za to smo imeli odlično druščino iz štajerskega konca.  Pri tem smo ob redkih razjasnitvah uspeli videti, da razmere v gorah nad Chamonixom niso tako dobre kot pretekla leta in, da bi bilo kar se plezanja tiče bolje ostati v domačih gorah.

Po dveh tednih so ostali odšli domov jaz pa sem se preselil v Verbier, eno od zibelk sodobnega freeride smučanja, da zapolnim denarno luknjo, ki je nastala ob našem bivanju v Chamonixu. In sem potem  naslednjih osem dni vodil smučanje izven smučišč, prekinjeno z dvema dnevoma plezanja slapov nad Argentierom.  Na začetku zimske sezone sem šel v strošek in si kupil težje in malo širše smuči, Dynastar Mythic Rider in razlika pri smučanju, sploh v pršiču je bila očitna. Tudi nekoliko neresen bi sicer izpadel ob klientih s širokimi plohi…  Tereni v Verbieru so res idealni za smuko izven urejenih smučišč, edini problem je, da za to ve preveč ljudi in je hitro vse zvoženo. Dan po sneženju se da najti pršič le še na zadnji strani Mont Forta, zato ker tam večina smuča v prisotnosti gorskih vodnikov ali katerem od spustov kjer je na začetku  potrebno nekaj hoje.

Mont Fort (3330 m) "back side", raj za ljubitelje smučanja izven smučišč

V glavnem sem smučal in plezal  s tremi angleškimi fanti, ki so bili zelo dobri smučarji a ker so bili na dopustu smo si vseeno vzeli čas za kosilo in kako pijačo vmes. V tem času sem čisto po naključju na neki gondoli trčil v Matjaža, ki je bil na tečaju turne smuke v januarju. Že takrat sva veliko govorila o smuki izven smučišč in sedaj je hitro zapolnil moj prosti dan. Dobil je še pet prijateljev in posel je bil sklenjen.

Vsi udeleženci so bili izborni smučarji in dali smo si duška, smučali smo cel dan brez pavze. Ob prvi vožnji smo se spustili z najvišje točke smučišča 3330 metrov visokega Mont Forta po istoimenskem ledeniku na severni strani in prismučali nazaj na urejene proge 1700 višinskih metrov nižje. Bilo je odlično. Sončen dan in obilo odličnega pršiča, dovolj razlogov, da smo omenjeni spust opravili ta dan še dvakrat in s tem nabrali dobrih 5000 višinskih metrov pršiča. Bi šli še enkrat pa ni bilo dovolj časa…

Hm, desno sledi turnega smučarja s sulicami in levo frirajder s plohi ali obratno?

Po prihodu domov sem izpeljal še drugi letošnji tečaj turne smuke. Kakšen vikend! Pravljično vreme v lepo zasneženih gorah.  Prvi dan smo smučali iz škrbine Vrh strmali nad planino Pecol, drugi dan pa z Brd nad Pokljuko. Razgled z vrha Brd je bil res neskončen in kar nismo mogli oditi s tako razgledne plaže proti dolini. Razmere so bile kljub nekoliko poznim uram začetka smučanja, zelo dobre in vriskajoč smo se potapljali v lepo smučljiv južni sneg. Kot vedno smo obdelali vse potrebne teme in se na dolgo pogovorili o minulih nesrečah. Prav te so bile verjetno vzrok, da je bilo na vrhovih precej manj ljudi kot običajno. Vseeno mislim, da je od tega vikenda dalje v Sloveniji (vsaj) sedem navdušenih turnih smučarjev več!

Slike s tečaja se dajo videti tukaj

Preišnji teden sem turno smučal nad tirolsko dolino Val Senales. Skupaj s Tinama, Stanko, Leo, Meto, Igorjem in Markom, smo preživel razburljiv teden ob dobrem smučanju, prvovrstni hrani in hladnem vremenu. Smučali smo z vrha Teulefsegga (3222 m), Saykogla (3340 m), Langtauferer spitze (3532 m) in Finailspitze (3522 m). Weisskugel nam je zadnji dan dobesedno odpihnil veter.

Čudovita koča z odlično hrano in savno.  Levo nad njo vrh Finailspitze (3522 m)-

Po ogrevanju na Saykoglu smo tretji dan v lepem a zelo hladnem vremenu smučali z Langtauferer spitze (desna gora), ki premore eno najlepših pobočij daleč naokoli.

Himalajske razmere na vrhu Langtaufererspitze…

…in orgazmična smuka po sveže zapadlih 20 cm pršiča. As good as it gets…

Na poti proti Finailspitze smo si iz sedla Hochlaub joch ogledali kraj kjer so našli Otzija, malo višje pustili smuči in se po izpostavljenem grebenu povzpeli na vrh Finail spitze.

Na ostrem vrhu so se tudi ateisti krepko oklenili križa 

Nekateri smo se srečali tokrat prvič  in  ponovno se je pokazalo železno pravilo, da se na tovrstnih izletih najdejo same face, ki naredijo vodniško delo več kot prijetno. Ni razloga, da se ne bi tudi tja podali  naslednje leto ponovno. Dodal sem tudi fotogalerijo.

Srečno!

Prejšnji teden sem imel priloko vodit nekaj odličnih “off piste” smučarij okoli Chamonixa. V soboto sem peljal Martina in Duncana, očeta in sina ter prijatelja Jeza po Valle Blanche.  Bilo je enkratno, popolnoma jasen dan s spomladanskimi temperaturami, še lepši dan pa je naredil 70 letni Martin, ki me je presenetil s seznamom vzponov opravljenimi v 60ih in 70ih letih nad Chamonixom. Preplezal je še za današnji čas spoštovane smeri, kot so Bonatijev steber v Druju, Contamin v Petites Jorasses ipd.). Možak se je znašel sredi teh gora prvič po več kot tridesetih letih.  Sin in njegov prijatelj sta se samo hihitala, ko kar nisva mogla nehat govorit o vseh okoliških stenah, smereh in Kalymnosu kamor zahaja še vedno vsako leto in pri zavidljivi starosti še vedno pleza 6b. Zares lep dan ob zanimivi družbi in dobrem smučanju!

Naslednji dan, v nedeljo se je vremem drastično spremenilo, bilo je turobno in oblačno. Naš cilj je bilo smučanje izven prog nad Le Tourom. Razmere na južnih straneh so bile slabe, pomrznjen, zvožen sneg ob slabi vidljivosti. Zato sem se kar takoj odločil za spust po dolini Tete Noir v Švico. Osojna dolina je ponudila ugodno smuka ob zgroženem opazovanju ogromnih rjavih plazov v dnu doline. Posledica včerajšnjega vročega popoldneva. V vasici Trient smo počakali na prevoz do Vaqlorcina in tam nadaljevali s smučanje na severnih pobočjih Tete du Balme. Sneg in vidljivost sta bila tu precej boljša in do konca dneva smo se pošteno nasmučali.

Ponedeljek pavza. Torek pa Tuesday ski club, skupina Angležev, ki delajo v Chamonixu in so si določili, da bodo vsak torek smučali z gorskim vodnikom. Zeres odličnim smučarjem kot so, je kar težko ustreči. Izbral sem Col de Belvedere v Aig. Rouges. Sumil sem, da se domačim vodnikom ne da nositi toliko vrvi kot je potrebno za spust na severno stran. In res, tam še niso bili. Spuščanje na drugo stran nam je vzelo nekaj časa zato pa je krnica na severni strani še vedno nudila odličen in malo zvožen sneg. Smučali smo v vasico Le Buet in od tam nazaj z vlakom. Ob 16ih sem se vsedel v avto in malo po deseti že pil pivo s prijatelji v Ljubljani. Benetke so dobile tripasovno obvoznico, odlično! Upam, da nčrtujejo kaj podobnega še za Milano! Sicer pa je to pomenilo konec ene mojih najmanj uspešnih “odprav”. Cel mesec je bilo vreme slabo za plezanje velikih sten, vsake toliko se je za dan izboljšalo a potem ponovno skvarilo. Slabše kot v Patagoniji!  Vsaj smuka je bila odlična!

V bližnji okolici smučišč se je sneg bodisi že preobrazil ali pa je zvožen. Zato smo šli malo stran, na Col de Belvedere nad Flegerom. Smučali smo na drugo stran proti vasici Le Buet. Senčna stran s čudovitim, mrzlim pršičem…

Zdaj bo pa počasi treba pogledat v hribe.