Letos nimam sreÄe s kazanjem svoje prelepe domovine tujcem. Januarja se nisem uspel niti približati kateremu od slovenskih slapov, konec februarja pa sem moral napenjati možgane kam se podati s skupino Å¡vicarskih gospodov ob 4. stopnji plazovne nevarnosti. Problem je bil, da so gospodje, skupaj s svojim vodnikom priÅ¡li iz Martigny-a. Na dosegu roke imajo Chamonix in Verbier, sanjski smuÄarski podroÄji. Resda so bili že v zrelih letih, najstarejÅ¡i je imel 68 let a bili so fit in potemtakem jim npr. Sv Jakob nad Katarino ne bi upraviÄil dolge poti. V te svrhe sem se poÅ¡teno nagazil. V nedeljo smo imeli »sreÄo«, da smo bili prvi na Kovku nad Ukvami. Snega je bilo, razen v strmem vrÅ¡nem delu, preveÄ za dobro smuko. Naslednji dan podobno na KorenÅ¡Äici, levem vrhu StruÅ¡ke, kjer pa je strm gozd ob veliki plaznici ponudil odliÄno smuko. Sledile so ViÅ¡arje, Mrežce in ViÅ¡evnik. Res nenavdno je bilo, da so bili prvi smuÄarji na Mrežcah šele Äetrti dan po sneženju. Presneto slab horoskop bi moral Älovek imeti, da bi ga plaz zasul na Mrežcah. Na ViÅ¡evniku je bilo podobno, dobro smuÄanje a žal v popolni belini.
Motilo me je, da so ljudje smuÄali že pet dni po Julijskih Alpah in Karavankah a niso Triglava niti videli. Na sreÄo se je vsaj  v petek zjasnilo. Gospodje so bili Å¡esti dan že malo utrujeni, polovica je tako ali tako ostala na smuÄiÅ¡Äu. Kot nalaÅ¡Ä se je ponujala Rodica. Sanjski dan je za dobro jutro grenila neznanska, zelo slabo manevrirana gneÄa na spodnji postaji gondole. Kako smo si oddahnili, ko smo z Orlovih glav zapeljali v nezvoženo poboÄje proti planini Suha in nas je objela blagodejna tiÅ¡ina. Proti vrhu je peljala smuÄina  a se je pod strmo grapo nad Suho ustavila in obrnila. Razmere so bile v zgornjem delu odliÄne, prav neprekosljiv pa je bil razgled.
Ker sem takoj naslednji dan odhajal v Å vico, sem s Pierrom, njihovim vodnikom sicer doma iz Verbier-a, ob kosilih nekajkrat, nad zemljevidi klepetal o njemu domaÄih gorah. 30 let je že vodnik, okoli 130 dni na leto na smuÄeh in pozna takorekoÄ vsako ped v zahodnih Alpah. Iz rokava je stresel nekaj fint, ki so mi zelo pomagale in olepÅ¡ale prihajajoÄi teden nad Saas Feejem in Zermattom. Vreme, predvsem moÄan fen, je tudi tam križal naÄrte a vseeno smo se dobro nasmuÄali. Spet sem imel veliko v rokah GPS saj v Å vici vodniki ne delajo za vsako ceno in smo bil v dneh slabega vremena edini »zunaj«, brez sledi v svežemn snegu. So predobro plaÄani v lepih dneh, da bi se gnali v slabem vremenu…Zato pa smo imeli ledenik Hohlaub in dol, vse do Saas Almagela le zase v odliÄnem snegu, prav tako Fluhthorn (3798 m) in sedlo Allalin (3564 m) s spustom proti Taschu.
Doma je sedaj vse lepo in prav. Tinca se je vrnila iz Patagonije in vsi smo veseli. Sploh Uli se meÅ¡a od veselja. Kar sem ugotovil ob tej zadnji TinÄini odpravi je, da je precej težje biti doma, kot v najveÄjem zajebu v steni. Tam se paÄ dogaja, popolnoma si predan nagonu po samoohranitvi in ne razmiÅ¡ljaÅ¡ o prav niÄemer drugem. Doma pa, sploh ob dobrem poznavanju terena, kjer druga polovica fajta, hkrati pa obsojen na ležanje v postelji z virozo, si predan le tuhtanju o Ärnih scenarijih. Neprijetno! Skratka, res sem bil vesel veÄernega mejla po petih dneh tiÅ¡ine, katerega naslov je bil: Afanassieff. Super!! Dekleti sta preplezali najdaljÅ¡o smer v Fitz Royu po zakotnem SZ razu. Prvi vzpon je opravil znani francoski alpinist Jean Afanassieff s soplezalci leta 1979. Nekaj sto metrov so si opremili, nato pa zarinili v petih dneh do vrha Fitz Roya. Na koncu so plezali v slabem vremenu in bili na vrhu v viharju. Vzpon je bil opravljen pred Äasom. Sploh zgoraj je en raztežaj v katerem se je potrebno poÅ¡teno napihniti, precej resnejÅ¡a smer kot jo je soditi po branju Rolotovega vodnika. Smer je Äakala na prvo ponovitev skoraj trideset let. Leta 2006, ko sem z Miho ValiÄem in Rokom Blagusom plezal smer Ensueno v zahodni steni Fitz Roya smo sliÅ¡ali bližnje glasove. Sprva sem to pripisoval naÅ¡i utrujenosti a na koncu smo opazili pikice, ki so se pripravljale na bivak na drugi strani Supercanalete. Izkazalo se je, da so prvo ponovitev opravili prav domaÄi,  argentinski plezalci.
Nastja in Tinca sta smer Afanassieff preplezali prav na koncu Tinine odprave. Potem, ko sta se na zaÄetku “ogreli” v Mermozu, v Argentinski smeri (VII-, 600 m) je bilo 10 dni vreme preslabo za plezanje. Na koncu sta v dveh dneh in pol priplezali na vrh Fitz Roya in Å¡e dan porabili za sestop na drugo stran v El Chalten. Vreme je bilo lepo, le na sestopu ju je že moÄil dež. Dol sta priÅ¡li popoldan, hitro na velik zrezek, spat in zgodaj naslednje jutro je Tinca že sedela na avtobusu, ki je peljal na letaliÅ¡Äe v El Calafatih. Ekspresno!
Ko sem gledal njene slike, me je kar zmrazilo. Prav v zgornjem delu smeri Afanassieff sva se z  Grego solidno zaposlila v najhujšem viharju  sezone 2006/7. Sem se spomnil, da sem spis o »Drami na Fitz Royu« pred šestimi leti objavil v reviji Šport. Komur se da brati krajši spis o eni od mojih Top 3 dram, ga lahko dobi tukaj.
Lepo konec zime želim!
Dodaj odgovor