Alpinist in gorski vodnik

Beli prah

Pršič in magnezij. Dva beli snovi, po barvi in učinku zelo podobni tretji, prepovedani. Tako kot slednja tudi pršič in magnezij povzročata odvisnost.  Snega smo letos dobili na tone in že kar težko se spomnim kje vse je bilo dobro, tako zelo dobro je bilo. Lepo vreme in obilica svežega snega pa ne gresta skupaj in poleg dobrih smučarskih pogojev je bilo v izobilju tudi slabega vremena in s tem povezanega stresa.

Pod vrhom Weisskugla (3722 m)

V Otztalskih Alpah sem bil letoš že sedmič zapored in brez problema bom šel tja še naslednjih vsaj sedem zaporednih zim, tako zelo dobro je. Neskončna izbira terenov za vsako vreme in razmere. Vsako leto se zgodi kaj novega, kar popestri smučanje. Letos je bil to orkanski veter prvi dan, ki nas je zadržal nižje, na gori Stotz (2884 m), ki je nekoliko v zavetju okoliških velikanov.  Na vrhu smo dobili razgled na glavne Otzijeve gore; Weiskugel, Fineilspitze, Similaun, iz druge, zanimive perspektive. Sploh slednji je pokazal čudovito dolino, ki se spušča z vrha v dno doline Senales. Naslednje leto…

Že takoj drugi dan smo v čudovitem vremenu smučali z Weisskugla (3722 m), tretje najvišje gore v Avstriji. Nato se je vreme skazilo in nova pošiljka snega je poskrbela za odlično smučanje.

Nad platojem ledenike Trient

Haute route je največja turnosmučarska klasika na svetu. Ne zaman, 80 km dolga pot poskrbi za vse aspekte smučarskega potovanja v ledeniških gorah. Naneslo je, da sta oba moja tedna med Chamonixom in Zermatom  minila v duhu najvišjih gora sveta. Konec marca s Chrisom, polovico njegove družine in nekaj prijateljev. Spomladi 2009 sva skupaj stala na vrhu Mount Everesta. Sicer mlad bankir iz New Yorka je vse prej kot tipčni ameriški japi  in v preživetih dobrih dveh mesecih v Nepalu sva se spoprijateljila in veliko govorila tudi o smučanju.   Ideja o smučanju v Evropi je  letos dozorela. Skupaj smo preživeli prijeten teden, žal brez podpore lepega vremena. Kljub temu, da so nas obilne snežne padavine zrinile v Arollo je bila to ena od mojih bolj prijetnih Visokih poti.  Vremenska napoved je bila ves čas dokaj slaba, zato nevodniških skupin na poti praktično nismo srečali in koče so bile  le na pol zasedene. Smuka seveda odlična.

Na drugi se je po naključju znašel Mark, s katerim smo skupaj poizkušali na nesrečnem Čo Oju leta 2010. Za seboj ima filmsko življensko zgodbo katero je že skoraj strnil v knjigi. Preprosta družina z angleške vasi, fant z malo denarja, ki doštudira, se spomni dobrega posla, obogati, razuzdano živi nekaj let v Monte Carlu na temo fast cars& fast woman. Ob dirkanju naokoli z Aston Martinom se ne ubije in tik pred fizičnim kolapsom dojame, da bo treba s svojim telesom storiti kaj več kot vlivati vanj alkohol in droge. Loti se hribolazništva in v nekaj letih opravi s proslulo zbirko sedmih najvišjih vrhov celin.

Smučanje s Pigne d Arolla (3796 m). Zadaj dominira vališki velikan Dent Blanche.

Vedel sem, da bom slejkoprej fasal slabo vreme sredi zadnjega dne Haute Route. In res, tokrat smo v še vedno znosnem oblačnem vremenu in  rahlem sneženju  prečili Col d’ Eveque,  prvo izmed treh sedel a na zadnjem, tretjem, sedlu Valpeline (3525 m), smo se znašli že v pravem snežnem viharju in nični vidljivosti. Sledila je navigacijska preizkušnja kakršnih sem bil sicer deležen letos kar nekaj. Le da je ledenik Stockji s svojimi velikimi “luknjami”  res neugoden kraj za smučanje v slabem vremenu. Veselje  v Zermatu kamor smo prismučali v dežju, je bilo veliko.

Nekaj let nazaj sem “odkril” področje Andermatta,  smučarski biser v južni Švici. Več kot smučam tam, raje ga imam. Andermat je klasična švicarska vasica kjer te vsako jutro ob 7. uri (točno seveda) še zbudi zvon v bližnji cerkvi. Tisti hip moteče, če si večerjo prejšnji večer podaljšal a vseeno je mnogo prijetneje bivati v taki stari, pristni vasi, kot v kateri od mondenih betonskih smučarskih naselbin ala Val Thorens ali Alp d’Huez. Romantika Andermata, resnega freeriderskega in turnosmučarskega  mesteca se bo sicer v naslednjih letih nekoliko razblinila. Tam namreč gradijo velikanski hotelski kompleks, bojda najbolj luksuzen hotel v Alpah edini s 5+ zvezdicami v Alpah.  Kot človeku, ki si ne bo nikoli mogel privoščiti bivanja tam (pa tega ne govorim s solzami v očeh :-)), so me dokaj zabavale nepredstavljive razsežnosti kapacitet. Sobe (sobe?) bodo merile med 55 in 100 m2, apartmaji pa od  100 do 500 m2 !?! Se mi zdi, da gromozanski hotel ne bo bistveno povečal števila ljudi v strmih žlebovih Gemsstocka ali na številnih dobrih smučarskih turah okoli.

Na prelazu Nufenen (2478 m), na meji med kantonoma Valais in Ticino. Splozka cesta?

Smučarsko potovanje v bližini, imenovano Tour du Soleil me je lani povsem prevzelo. Letos sem jo opravil z zabavno slovensko druščino in pot ponovno ni razočarala kljub slabšem vremenu, ki nas je v zadnjem delu poti primoral v ovinek. Prvič smo naredili tudi teden turnega raziskovanja Andermata, ki je postregel z zadoščenja polnimi dnevnimi turami okoli Andermatta. Sploh dan preko Locknerturmli in Winterhorna s 1300 metri vzponov in 3200 metri spustov,  bi bil v čast vsaki Haute Route. Eden od najboljših turno smučarskih dni letošnje sezone.

In spet gor proti enemu od vrhov Winterhorna (2600 m), zadaj prelaz St. Gotthard.

Med zadnjimi so prišle na vrsto Bernske Alpe. Velika skupina, bilo nas je devet in s Tinco sva si pot zamislila malo drugače kot ponavadi, predvsem na koncu.

Prostranstva Bernskih Alp. Proti vrhu Abeniflue (3962 m)

Po »zbirki« lepih smučarskih vrhov, smo namesto v Lotchentalu,  zaključili mnogo vzhodneje v vališki dolini. Dolina Bachtital je ponudila 2200 višinskih metrov  odlične  smuke po divji dolini. Smuči smo 20. aprila sneli  le 10 minut hoje od železniške postaje, od koder nas je vlak odpeljal nazaj na izhodišče, v Grindelwald.

Češpli v previsih St. Leger du Ventoux

Konec aprila sem nehal smučati. Toliko dni na smučeh a tudi naslednji dan bi lahko z “užitkom rekel še!”. Tudi zaradi smučanja sem se odpovedal ponujenemu vodenju na Everest naslednjo pomlad. Glavni razlog je seveda predolga, neprekinjena odsotnost od doma… Uli se dogaja na polno in nekaj let bom še počakal z odpravarskim vodenjem.

Zadnja dva tedna sem preživel skupaj z družino in prijatelji ob plezanju v Provansi, v St. Legerju. Idila, dobro plezanje, super družba in veseli otroci. Moram priznati, da sem sicer rabil neklaj dni, da sem preklopil iz smučarskega v plezalni »način« a sedaj sem »in« in nič me ne premakne iz tega, do prvega obilnejšega snega.

Plezalno področje St. Leger du Ventoux se nahaja neposredno pod goro Mont Ventoux (1912 m). Znano kot eno od občasnih etap slovitega Tour de France. Kot že ime pove je gora pogosto deležna močnih vetrov in prizorišče največje izmerjene hitrosti vetra, 320 km/h. Dan počitka je bil namenjen tudi vzponu nanjo.

In po prihodu domov sem mislil, da bi vseeno šel še enkrat smučat. Spal sem malo tisto noč a vseeno krenil zgodaj,  pancarji in smuči na nahrbtniku. Eno uro sem se  zatikal in spotikal  po gozdu navzgor pa še nisem bil pri snegu. Vse ob pravem času, sem si še rekel in obrnil navzdol. Gremo plezat!

Dodaj odgovor

Your email address will not be published.