Alpinist in gorski vodnik

Sneženi januar

Bera zlomljneih reber je letos  bogata slišim. Verjetno sem pa le bolj pozoren, ker me je doletelo podobno. A sedaj sem že dober, na srečo sem se dokaj dobro zamotil v tednih »prepovedi« plezanja. Škoda, da je bilo v začetku leta premalo snega in turno smučanje  skromno. Edino zares dobro turno smuko se je dalo doživeti v Jalovčevem ozebniku, ki je bil prekrit z dobrim snegom in zaškrtalo je šele v bližini gozda.

Zdaj je seveda vse drugače in snežna oddeja je bogata. Ko je enkrat začelo padati, je izgledalo, da ne bo nehalo. Začelo pa je prav na prvi dan tedna, ki bi ga z dvema angleškima gospodoma moral preživeti v slovenskem ledu, po dolinah ali v stenah. Ker slapov skorajda ni bilo sem si zamislil šest dni plezanja po stenah, ki so ponujale solidne razmere. A ob 4. stopnji plazovne nevarnosti bi še slapovom v Tamarju nekoliko upočasnili korak. Na srečo sem, brez velikih pričakovanj, poslal mejl dobremu znancu Maxu, zamejskemu Slovencu in  tudi gorskemu vodniku  in ga povprašal ali je kaj upanja na drugi strani meje. Dobil sem podrobno poročilo o razmerah, ki so govorile o dobrem stanju slapov v dolini Sappade,  nasvete glede logistike, spanja in vsega kar sem moral vedeti.Velika hvala! Tudi plazovna nevarnost tam ni toliko preteča, kot v tistih nekaj naših narejenih slapovih. Tako sem preživel tri dni ob plezanju oz. čiščenju na debelo zasneženih slapov, ki so sicer lepi, dolgi in nekateri s sila udobnimi dostopi. Sploh  slap Lacrime Ibernate (4, 200 m) me je navdušil, kljub sipanju snega med plezanjem. Ni veliko slapov zmernih težav, ki bi bili tako zanimivo razgibani, prečnice pod in okoli previsnih pregrad, tanki stebri, šest dokaj dolgih raztežajev nad deročo reko. Ne vem, morda je ob lepem vremenu in očiščenem ledu manj zanimivo a sam sem prav užival in ga močno priporočam. Za tiste, ki ne iščejo samo navpičnih zaves in stebrov. Opisi se najdejo tudi na medmrežju.

Druga polovica plezanja »slovenskih« slapov  je minila v ledenem paradižu  doline Malte, kjer so bile razmere prav tako odlične in snega neverjetno malo. Čudil sem se vsem smučarjem na jeseniški bencinski črpalki, ki so takrat hiteli na enodnevno smuko v »suho« Avstrijo medtem, ko nas je sneg v Sloveniji dobesedno zasipal.

Slabo vreme se še vedno ni nehalo a sedaj sem bil namenjen smučat pri čemur sneg ni  »ovira«, kot pri plezanju. Cilj je bil La Grave v narodnem parku Ecrins.  Majhna vasica, stisnjena v ozko dolino med Grenoblom in Brianconom premore en sam sistem starinskih žičnic, ki pa te ponesejo celih 2250 metrov v višave, na vrh 3550 metrov visokega Dome de la Lauze. Ratrakirana je samo kratka, nekaj sto metrov dolga “otroška”, položna proga na ledeniku Girose, vse ostalo je neurejeno. Področje predstavlja za izkušene pravo meko strmega smučanja izven urejenih smučišč.

Vozil sem se v nedeljo. Preko padske nižine skorajda ni bilo prometa na cesti in vožnja prijetna kot že dolgo ne. Mimo Sestriera je bilo že nekaj snega na cesti  a vse do Briancona še vedno vse bp. Pred Serre Chevalierom pa je kotiček oči ujel znak ob cesti, ki je ob oznaki, da je do La Grava le še 30 km,  z rdečim utripal : »Col de Lautaret CLOSE«. Možgani, ki so se po naporni, dobrih sedem ur dolgi vožnji že videli  v prijetnem malem hotelu v pol ure oddaljnem La Gravu, so informacijo prestavili na stran. A na naslednjem križišču se mi je prikazal še večji znak z enakim napisom.  Gospodična v bližnji turistični pisarni mi je prijazno a brez meni potrebnega  sočutja nad skrajnje neprijetno situacijo razložila, da v tem vremenu edina pot v La Grave vodi preko Gapa ter mimo Grenobla, kar pomeni dodatne štiri ure vožnje, v teh razmerah še kako uro več. V lepem sončnem dnevu prijetna vožnja se je v najmočnejšem sneženju kar sem ga doživel v zadnjih nekaj letih sprevrgla v  neprijetno odisejado, kateri so bencin na ogenj prilivali nešteti zelo prestrašeni nedeljski vozniki s sicer bratsko travmo zaprtega prelaza proti Grenoblu.

A očitno, kot bi zapel Đorđe Balaševič, neko od gore vidi sve, sem bil za vse šoferske muke  poplačan v naslednjih štirih dneh. 80 cm svežega snega je padlo v tisti noči in z Iainom sva si dala duška na neskončnih pobočjih pršiča pod slikovito goro La Meije. Za veliki finale zadnji dan  sem izbral dva izmed žlebov, ki delajo La Grave to kar je: ultimativno igrišče za izkušene »off piste« smučarje. Najprej L’ Orsiere, 2300 m visok spust po žlebovih z naklonino do 45 stopinj kjer je potreben en spust ob vrvi in cca 200 metrov dolgim »no fall« žlebom v sredini, ki se neha s skalnim skokom, in  ga je potrebno pravočasno zapustiti. Ker je ozek je bil že dokaj zvožen in je nudil pršič le na širših mestih. Drugi del dneva pa je bil namenjen morda najbolj legendarnemu spustu nad La Gravom z imenom Chirouze. Tehnično lažji od prvega a orientacijsko zahtevnejši in zato manj obiskan. Tam sva dobila 2400 višinskih metrov smučanja po idealnem pršiču, začenši  iz 3550 metrov visokega Dome de la Lauze do  ceste v dnu doline,  z naklonino med 25 in 40 stopinjami in le nekaj smučinami pred nama. Smučarski pornič, kot je moderno reči! Švedski gorski vodnik in globetrotter Pelle, ki živi in dela v La Gravu in je tudi avtor pregleda naj spustov nad La Gravom označuje Chirouze (oz. ledenik Girose) kot enega najboljših off piste spustov na svetu.

GoPro telebajsek v žlebu Orsiere

Sem ob tem prav začel tuhtati o tej oceni in pogoj za to je verjetno vsaj 2000 višinskih mtrov višinske razlike in konstanten naklon (ne nujno zelo velik). Na hitro bi, ob delnem poznavanju zgolj evropskih kandidatov, lahko dal v to skupino “2000 m+  mega spustov”  še ledenika Thoula  in Brenva, ter žleb Marbree nad Courmayerjem,  žlebova Rond in Cosmiques v SZ ostenju Midija, Pas de Chevre z Grand Montetsa, Le Grand Envers različico Valle Blanche nad Chamonixom, pa ledenik Schwartztor nad Zermattom  in Verra nad Champolucom.  A pri vseh naštetih je potrebno vsaj malo hoditi, štamfati ali se vsaj poriniti s palicami. Pri Chirouze pa odvržeš zadnji krogec na gornji vlečnici in zapelješ v cel sneg, ki se ne neha do doline, ki je dva in pol km nižje. Če veš kam greš seveda! Lep filmček o kultu la Grava,  sicer za piko preveč poduhovljen, si lahko ogledate tukaj.

Zaradi smučanja v La Gravu se nisem mogel udeležiti podelitve priznanj najuspešnejšim alpinistom in športnim plezalcem. Vedno gre za prijeten dogodek in odlično priliko srečati se z ljudmi, ki jih sicer redkeje vidim. Čestitke vsem prejemnikom! Ponosen sem na Tinco, je PZS-jev  cepin prinesla domov že sedmič. Ali to pomeni, da je že v letih? Ne,  ravno obratno! :-).

Graničarki Tinca in Mojca na grebenu Karavank

Smučati je res fino, prav uživaške razmere so bile pred zadnjim dežjem tudi pri nas a bolj važno je, da lahko spet plezam in treniram, malo še špikne med rebri, ko se napnem a hujšega ni. Tinca gre sedaj v Patagonijo. Ne zavidam ji te živčne vojne saj je trenutno tam vreme nenavadno lepo. Držim pesti, da ga bo kaj ostalo še za februar.

1 comment

    • Andrej on 2. julija 2014 at 13:09

    Super! 🙂

Dodaj odgovor

Your email address will not be published.