Tomaž Jakofčič

Začetek januarja  je bil z ledom precej boren in ni napovedoval tako dobrega lednega plezanja  pri nas kot se je razvilo sedaj. Zato sem bil prav vesel dela v Chamonixu in italijanski meki lednega plezanja Val di Cogne. Šest dni preživetih ob plezanju čudovitih zaledenelih slapov mi je povrnilo veselje do brcanja v led, ki je v zadnjih letih nekoliko oplahnilo ob skalni evforiji.

A časa za nadaljni oz. ponovni osebni ledni razcvet ni bilo veliko saj sva s Tinco takoj iz Chamonixa odšla v La Grave. Sem se pa spet spomnil na lepo plezanje v dolini Cogne, ko sem gledal Light and Fast vzpon po Cold Couloir-ju. Najprej sem si mislil, da plezalca delata parodijo iz podobnih filmov, ki so opisovali plezanje v himalajskih stenah npr. Steve House za Nanga Parbat. A potem sem dojel, da je stvar zelo resna. Internet je alpinizmu   naredil res levjo uslugo.

Majhna, 900 let stara vasica bi bila samo ena izmed očarljivih a s športnega vidika nezanimivih vasic, stisnjenih v ozko sotesko med Grenoblom in Brianconom, če se ne bi v La Gravu nahajala spodnja postaja starinske gondole katere sistem pripelje celih 2150 metrov višje na  3568 metrov visoko »kepo« Dome de la Lauze. Od tam v dolino ne vodi niti ena urejena proga in področje predstavlja pravi raj za avanturistične smučarje. Šest dni sem smučal z dvema angleškima »riderjemaa«. Ker sem vedel, da vsak od njiju preživi 100+ dni letno na snegu, v glavnem nad Chamonixom, sem se hotel presneto dobro pripraviti na delo. S Tinco, Mojco in Crnijem smo tako pred tem, v  štirih dneh presmučali večino, bolj ali manj klasičnih spustov. Ker noge letos še niso bile navajene na podaljšana stopala so ob nemilosti stegna pošteno pekla.

Scena v La Gravu je res unikatna. Z dna vršne ledeniške planote se povsem do dna doline spuščajo 1500 metrov visoki žlebovi, večina prekinjenih s kakšnim skokom, kjer so potrebni spusti ob vrvi ali vsaj varovano drsenje. Resda večinoma z vodniki a judje se smučajo po njih  v dokaj velikem številu glede na to, da bi najslavnejši žlebovi (L’Orsiere, La Voute, Chirouze ipd) verjetno drugje dobili dokaj zveneče alpinistično smučarske ocene. Tam jim v vodniški literaturi dodajajo le »very serious«.

Vasica ne ponuja bleščečih trgovin ali razvpitih nočnih lokalov. Tam se večinoma zbirajo resni smučarji, ki so smučali do zadnje gondole,  bodo šli spat po pivu ali dveh in bili zjutraj na prvi gondoli. Sploh, če je prejšnjo noč snežilo.

December je bil nenavadno skop s snegom. V začetku meseca so slabe razmere in vreme  delale (še dodatne) sive lase  štirim vodnikom, ki smo (še Tinca, Lori in Klemen) delali na Arcteryxovem media kampu v Bovcu. Glavna tema naj bi bila off piste in turno smučanje ter ledno plezanje. Nič od tega ni bilo, niti pod razno, izvedljivo v zadovoljivi meri za novinarje vseh najpomembenjših evropskih outdoor revij in še manj za Arcteryxove atlete, v glavnem smučarje, plezalce in alpiniste. Ob tako pomembnem naročniku (pri nas se njihovo robo dobi le v nekaj trgovinah) nam ni bilo lahko pri srcu.

Ines Papert, ena najboljših alpinistk in plezalk na svetu, me je takoj, ko sva se srečala v avli hotela vprašala: »Triglav north face?«. »No way!« sem zmedeno odvrnil, saj ob evidentno slabih razmerah nisem pričakoval takega vprašanja, sploh, ker nam je njihov urnik narekoval začetke gorniških aktivnosti šele ob devetih dopoldan. Razmere so bile v začetku decembra res neugodne za karkoli resnejšega v naši gorah.

Odločili smo se za Hanzovo pot v severni steni Mojstrovke.  Težko je bilo sicer pojasniti, da se bomo povzpeli preko  t.i. ferrate a bo vse skupaj mnogo resneje kot si večina predstavlja plezanje po “ferrati”. In res je bila to čisto poštena zimska tura. Ko smo hodili po kopni poti proti prevalu Vratca, so mnogi še vedno sumili, da jim bo dolgčas a, ko smo se opremljali pri vstopu, na severni strani, v povsem zimskem okolju, so že drugače gledali navzgor po steni, kjer je iz skorjastega snega brez podlage, le tu in tam štrlel kak klin ali del žice. Tudi Ines Papert, ali čez dva dni španska plezalska zvzdnica  Josune Bereziartu, sta se z veseljem pripeli na naše vrvi. Lepo, vetrovno vreme, s čudovitimi razgledi z vrha, so poskrbeli za popoln in zabaven zimski dan v gorah.  Čez dva dneva smo izlet ponovili še z drugo ekipo a tokrat v slabem vremenu in megli. Najbolj »zabaven« je bil sestop brez predhodnih sledi v gosti megli.

Arcteryx je šel domov in čez teden se je vreme izboljšalo. Zapadlo je še nekaj snega a vseeno premalo za brezskrbno smučanje, z izjemo Kaninskega pogorja. Smuk skozi Prestreljenikovo okno je bil v redu, po progi se je dalo pripeljati brez škrtanja skoraj do doline.

Razmere v slovenskih slapovih so slabe, zato pa, kljub majhni količini snega, odlične  v Teranovi, najbolj popularni slovenski ledni smeri. S Čečko in Miho smo se imeli na praznični dan prav super.  Štart sredi dneva je edini recept za uživanje v prazni smeri. Kolono smo ujeli šele v izstopnem delu smeri.

Lepo vreme nad meglenim pokrovom in nobenih skrbi zaradi snežnih plazov so bili idealni tudi za zimsko planinarjenje. S Tinco sva z vzponi na Grintavec, Storžič in Veliki vrh poizkusila skuriti vsaj del zaužitih decemberskih slaščic. Zdaj naj pa le zapade sneg. Z zavistjo berem poročila o  močnem sneženju  v zahodnih Alpah. Okoli Chamonixa so že nekajkrat razglasili 5. stopnjo plazovne nevarnosti.  Bojda morajo smučati s šnorklji, da se ne zadušijo v enormnih količinah svežega snega.

Srečno 2012!

Davnega Božiča 1996 se nas je sedem pijateljev (Meta in Perko, Udo, Komac, Kajzelj in Urh) v sneženi in mrzli Ljubljani  napokalo v kombi in odpeljali smo se sončni Španiji, plezanju in zabavi naproti. Urha smo morali zjutraj še malo čakati, ker je na zborno mesto prišel direktno iz kluba Eldorado. Vozili smo se praktično brez postanka in se ustavili šele v Siurani, ki je bila domenjena kot naša prva plezalna postaja. Zmečkani od dolge vožnje,  smo izstopili iz kombija v hladen in vetroven dan. Nekaj najbolj zagananih je šlo plezat, večina na sprehod po vasi, vsi pa smo si bili edini, da se zvečer  raje odpeljemo naprej, v toplejše kraje. To smo po večerji na parkirišču, nekaj piva in nekaj Udotovih obveznih pesmicah, tudi storili.

Nostalgija! O tem izletu bi se z lahkoto  razpisal, tako zelo dober je bil. Ker pa imam(o) slike v glavnem na diasih, besede pa bi bile premalo, grem dalje.  Naslednje leto smo storili  isto, prvo v Siurano a vtis se ni popravil. Tako sem imel to sicer opevano plezališče v spominu kot neprijazen, mrzel kraj, ki tudi za plezanje ni nič posebnega. 15 let je fiksna ideja ostala zakoreninjena in šele za letošnje plezalne počitnice  smo se vseeno odločili, da dam Siurani še eno priložnost. Skupaj z Jeran – Pirihi smo združili moči in preživeli tam dva tedna. Kot se pogosto zgodi ob pričakovanju nečesa slabega in neprijetnega, se potem, ko stvar bolje spoznaš le ta izkaže kot odlična. Tudi tokrat je bilo tako.

Temprature so bile prijetne, na soncu skoraj malo pretoplo in plezanje prvovrstno. Bivali smo v kampu v Siurani, katerega lastnik je družina Arbones. Zadnja leta predvsem “ta stara dva” skrbita za kamp.  “Da lahko sine, 44 letni Toni, v miru pleza”, je dejal oče Antonio. Toni je sicer plezalna legenda Siurane, v dobrem in slabem. Naredil (in preplezal) je verjetno več kot tretjino vseh smeri in veliko pripomogel k razvoju in priljubljenosti plezališča. A v naglici je veliko smeri navrtal neprimerno in se jih sedaj nihče ne dotakne. Diagnostika ni prezahtevna, če smer ni bela od magnezija,  je z njo nekaj narobe in bolje se je  pomakniti pod naslednjo.

Naša plezalna logistika je bila v glavnem ista kot ob našem zadnnjem skupnem izletu na Kalymnos,  z nekaj poizkusi variacij. Torej v glavnem očetje skupaj in mame skupaj. Dan plezanja, ki mu sledi dan varstva. Se mi zdi, da je to, v kolikor se  hoče človek  dobro naplezati,  najboljša kombinacija. Okolica je idealna tudi za sprehode z otroci, vasica Siurana je lepa  in zanimiva, kraj  Cornodella de Montsant pa ima super igrišča. Celo Citywall-ovega slončka premorejo.

Nekaj dni nas je motila megla, katere meja je bila tik nad Siurano. Enkrat  smo se zato odpravili v višje ležeči Montsant. Ko smo se pripeljali nad meglo in parkirali, smo odprtih ust zazijali v čudovite, visoke stene. Po dolgem dostopu smo prišli do konglomeratnih sten, polnih lukenj . Za šibkejše manj primerno a razgled in okolica sta to odtehtala.

Matjaž je tudi tokrat plezal kot namazan,  na pogled je uspel v smeri z oceno 7c+. Sam sem po padlem jermenu po poletni sezoni le tega spet utiril nazaj in se trudil, a par kilc plusa ni dovoljevalo več kot “običajni” 7b+ na pogled.  Dekleti so razdalje med svedrovci nekoliko hromile in Tinca svoje življenske forme po preplezanem Ekosistemu (8a) ni mogla povsem okronati.

Izlet je kot ponavadi hitro minil in kot mnogkrat z obljubo o ponovnem obisku. Siurana ne spada po pomoti med najboljša plezalna področja na svetu.

Letos je naneslo, da sem se lotil reševanja nekaj bolj ali manj starih načrtov.  Poleg novejših idej, ki sem jih udejanjil poleti,  je lepa pozna jesen dala možnosti za realizacijo  starih alpinističnih sanj. O prvi dogodivščini izmed slednjih ne bom pisal veliko, ker zgodba še ni končana. Z Grego sva kmalu po večjem oktobrskem poslabšanju odšla v južno steno Rušice kjer sva imela načrt preplezati linijo, ki mi je padla v oči že ob prvem obisku stene, 20 let nazaj. Malo sem pozabil, da JV stena Rušice pozno jeseni ni več dobra izbira. Špikova gmota, razen nekaj ur dopoldan, meče  senco na večji del stene. Prvi lepi dnevi po poslabšanju so bili povrhu še peklensko mrzli in plezanje je bilo daleč od uživaškega jesenskega pretegovanja. Vseeno sva prišla, ob sicer lepem plezanju, raztežaj do roba stene. Spomladi končava.

Naslednja želja  se mi je izpolnila minuli vikend. Spominska smer Tine Jakofčič v južni steni Kogla, mi je vzbudila pozornost že, ko sem plezal bolj po knjigah kot po skalah. Predvsem zaradi priimka. Le ta izhaja iz Bele krajine, ki se ne ponaša z veliko alpinisti in nenavadno mi je bilo, da se je še kak soimenjak (a ne sorodnik) ukvarjal z alpinizmom. Žal je bila Tinina alpinistična pot kratka. Leta 1979 se je po vzponu na Aig Verte po  Ozebniku Cordier, s soplezalcom Janezom Ileršičem ponesrečila na sestopu po Whymperjevem ozebniku.

Pavle Kozjek in Zvone Drobnič sta ji Spominsko smer preplezala leta 1980 a ji v vodnički za Kamniško Bistrico niso dali vloge samostojne smeri, ker naj bi se prekrivala s starejšo Direktno smerjo.  Pavle je dilemo razjasnil šele ob njegovi ponovitvi smeri z Urbanom Golobom leta 2008. Smer je samostojna razen dveh raztežajev pod vrhom.   Tehnična mesta na skici smeri so kazala na dober prostoplezalski izziv v sicer močno obiskani steni Kogla. Z Miho Hrasteljem sva prvo prosto ponovitev opravila v nedeljo in ob tem neznansko uživala. Pravljičen, topel dan nad meglenim morjem. Pričakovala sva gnečo a na koncu smo si steno delili le še z eno navezo. Prvi težak raztežaj (drugi po vrsti) je najprej zahteval nekaj tehničnega čaranja, da je bil nato goden za varen prosti vzpon z oceno VIII. V njem sva pustila dva dobra klina in sedaj je raztežaj možno preplezati tudi na pogled, brez zabijanja v ključnem delu.

Naslednji raztežaj je imel dovolj opreme za varno prosto plezanje, tehnično pa je bil še za odtenek težji, VIII+.   Od gredine naprej sva dosegla rob v treh raztežajih s težavami med V in VI.  Kot Urbana in Pavleta naju je presenetilo dejstvo, da je smer tako malo plezana ob tem, da je plezanje čudovito, morda celo lepše kot v sosednjih razvpitih lepoticah.  Res zelo priporočljiv cilj. Zaenkrat je potrebno imeti s seboj še kak klin.

Tako lepo vremensko napoved je bilo potrebno izkoristiti in ker že dolgo nisem plezal v Dolomitih sem si našel  cilj v steni Tofane Di Rozes.  Mogočen masiv, ki kraljuje na Cortino d’Ampezzo je s svojo odlično, oprimkov bogato kamnino alpinistični raj z zelo udobnimi dostopi. Po slednjem je kar klicalo tudi moje poškodovano koleno.

Preko ostenja je speljano veliko smeri, največ v prvih treh stolpih. Že nekaj časa sem si želel pogledati v veliki amfiteater na sredi ostenja in tam morda preplezati kako smer. Enostavno je dobiti opise za vse klasične in vse najnovejše smeri, praktično nemogoče pa je dobiti pregled vseh obstoječih smeri v steni. Grma mi je namignil na vodnik Sextener Dolomiten (Goedeke), ki dobro pokriva področje s smermi preplezanimi do leta 2003 in lahko sva si z Luko Lindičem zamislila novo linijo.

Luka je bil sicer še utrujen od opremljanja nove smeri v Križevniku a nekako sem ga le pretental. Ko je enkrat prijel za prvi hrapavi dolomitski oprimek, je pozabil na dejstvo, da letos pleza  v glavnem v nove smeri, kar je sploh pri težjih, res naporno delo. To se je tokrat ponovno pokazalo.

Mislila sva, da bova za novo smer v osrednjem delu južne stene Tofane porabila  tri dni, na koncu sva jih porabila štiri in še dva za končni vzpon. V obdobju več kot enega tedna sva se tako popolnoma predala cilju, domov sva odšla le za dan in pol. Preplezala sva novo smer, ki se jo je prijelo ime Viki krema (VIII+/IX-, VIII- obv., 800 m).

Ob prvem obisku se nama je  dobro zatikalo. Verjetno zato, ker sva med vožnjo, hojo in plezanjem v glavnem klepetala. Dolgo se nisva videla… Na koncu, sploh ob zadnjem plezanju, ko sva smer preplezala prosto in v celoti, pa nama je šlo kot namazano.

V spodnjem delu so bile težave nižje kot sva pričakovala. Stena je bila v glavnem navpična, ponekod tudi previsna a skala tako dobra in razčlenjena, da sva v prvih sedmih raztežajih zavrtala le en svdrovec za varovanje. Preko gruščnate gredine sva se nato vzpela do vznožja gornje, rumene, previsne stene. V liniji kjer sva nameravala plezati sva na začetku našla kline zato sva vstopila v nekoliko manj evidenten plan B. Tri dni sva porabila za raziskovanje in opremljanje (vse od spodaj) gornjega dela nato pa je sledil končni vzpon.

Zaradi negotovosti ob nepoznavanju zadnje tretjine stene in kratkega dneva, sva se odločila za dvodnevni vzpon z udobnim bivakom v veliki votlini ob vznožju gornjega dela stene. Spodnji del sva kljub težkemu nahrbtniku preplezala v štirih urah, naslednji dan pa potrebovala še nadaljnih osem. Za ponavljalce bo verjetno potrebnih osem do deset ur plezanja. Najtežji raztežaj sva ocenila z VIII+/IX-, večina preostalih raztežajev gornjega dela pa se giblje med sedmo in osmo stopnjo. Za varovanje sva poleg opremljenih stojišč, v celi smeri zavrtala 23 svedrovcev in zabila štiri kline. Toliko sva potrebovala in vse sva pustila v smeri. Vse ostalo sva uredila s premičnimi varovali, ki v odlični skali res dobro služijo. Ob daljših odsekih brez varovanja je potrebno tekoče plezanje (vsaj) spodnje osme stopnje. Nekaj mest je še malo napokanih,  se pa bodo očistila s ponovitvami. Vršna stena Tofane Di Rozes je neverjeten razglednik in ob dokaj dobrih varovališčih tudi varovanje pravi užitek. Še nekaj slik lahko vidite v galeriji.

Minuli vikend sem pomagal Marku voditi tabor mladih alpinistov kot pripravo na bodočo mladinsko alpinistično reprezentanco v Vratih.  Za ime so krive kuharice Aljaževega doma, ki so nam za zajtrk postregle sladico, na katero sem od mojih mladih dni že čisto pozabil. Izvrstno!

Ob odhodu iz vodniške ture po Bernskih Alpah sem opazil, da je severna stena Eigerja skoraj povsem brez snega. Sploh Ženevski steber kjer sem si že dolgo želel preplezati katero od smeri, je izgledal povsem suh. Odločitev torej ni bila težka.

Dan počitka po dveh tednih vodenja je bil nujno potreben. Prvi teden sem bil v treh dneh dvakrat na Mont Blancu.  Prvič preko Gouterja in dva dni kasneje prečenje iz Midija. Podobno tudi Tinca. Takoj zatem Bernske Alpe kjer nam je vzpon na Gross Grunhorn preprečilo slabo vreme zato pa smo bili na Monchu, Jungfrauu in prvaku Bernskih Alp – Finsteraarhornu.

Tik pod vrhom Mont Blanca

S Tinco sva se nato popoldan zapeljala  v Grindelwald in prespala na Kleine Scheeideg. Zjutraj sva še v temi tipala v vznožju stene in iskala svedrovec, ki naj bi označeval začetek smeri. Tinca ga je našla a izgledalo je, da ni pravi saj so se nad njim bočile gladke plati. Precej levo sistem razčemb in tudi desno. Nekdo se je zmotil. A ker po pregledovanju okolice nisva našla  drugega svedra,  sem vseeno zaplezal. In glej, po nekaj metrih idealna, kot ulita tanka razpoka za malega frenda, nad njim čudoviti oprimki v navpični monolitni steni. Po desetih metrih, sredi plati svedrovec in nato v istem slogu, 50 metrov do udobnega stojišča.  Kako noro, čisto sem pozabil kak genij je Michel Piola. Tam kjer si najmanj misliš, tam spelje  smer brez napake. Če se da varovati s premičnimi varovali ne bo ničesar, če je gladko in nerazčlenjeno bo dal svedrovec. Verjetno sem dosedaj ponovil že kakih 20 njegovih smeri , največ v Alpah, nekaj v Patagoniji a vedno znova sem presenečen koliko energije in  kakšen nos za najboljše linije ima ta tip.

V Eigerju je preplezal kar deset novih smeri in klicali so ga Mr. Eiger. Zadnjo,  Le Chant du Cygne (7a, 900 m), kar tudi pomeni Labodji spev, je preplezal leta 1992 in to sva si tudi izbrala.

Spomnim se kako me je od vseh zgodb in žaloiger, ki sem jih  prebral, zvijalo po želodcu pred vzponom v Heckmaierjevi smeri in prav hecno, sedaj tudi malo. Sploh ponoči, ko sva se plazila pod vznožjem »mordwanda«.  A čez dan je veličastni ambient le še dodal k plezalnemu užitku, ki je bil v vseh 21 raztežajih neskončen. Res krasna, slikovita smer. Po desetih urah sva bila na robu, v dobre pol ure ob grmenju zdirjala na postajo Eigergletcher, ujela  zadnji vlak in zvečer sva bila že nazaj “doma” v Chamonixu.  Super dan!

Če pogledaš na steno Triglava pozimi, vidiš le nekaj kopnih lis, delov, ki so prestrmi, da bi se sneg prijel. Dve izmed največjih takih lis sta stena Skalaškega turnca ter stena med Ladjo in Čopom. Prav slednja mi z nakazano počjo, ki se vleče  preko nje, vidne že iz doline, ni dala miru zadnjih nekaj let. Letošnje zgodnje poletje sva tako s Tinco posvetila Triglavu. Raziskovanje in opremljanje je botrovalo štirim plezanjem Skalaške in Gorenjske smeri z raznimi varijacijami. Že sredi julija skrivnosti ni bilo več zato pa se je vreme občutno skvarilo. Malo sva bila že nervozna saj imamo namen avgust preživeti v Chamonixu a kdor čaka, dočaka. Minula dva dneva, 2. in 3. avgust,  sta bila lepa,  preživela sva jih v najlepši slovenski steni in ji dodala fino, težko smer.

Vstopni del sva si sposodila od Metropolisa in po njegovem najtežjem raztežaju plezala naravnost do  gredine Skalaške in od tam spet naravnost gor po strmi steni Gorenjskega turnca. Nad dostopno gredino pod Čopov steber nisva hotela posiljevati in sva dva raztežaja sledila Srpu po lepi zajedi nato pa naravnost gor. Prvi dan sva preplezala še prvi raztežaj »headwalla« nad katerim sva ob enem od predhodnih obiskov, sredi previsne stene odkrila neverjetno votlino z ravnim dnom – hotel Triglav.

Tu sva bivakirala in naslednji dan začela z najtežjim delom smeri. Prvi raztežaj nad votlino, rumeno previsovje, ki je branilo dostop do začetka poči se je izkazal za prosto najtežjega, prosto z rdečo piko sem ga preplezal naslednji dan po opremljanju, Tinci je malo zmanjkalo. Tokrat je bil pošteno moker in več od plezanja na rotkreis ni šlo. Se mi zdi, da je ta raztežaj kar redko suh. Še tri raztežaje; 6., 18. in 19. sva prosto preplezala v drugem poizkusu, ostalo v prvem.

Od daleč vidna poč je na začetku izkazala za prevarantko saj je bila v glavnem zasigana in je le tu in tam dopustila kak klin ali zatikalo. Višje gori, posebno v zadnjem težkem raztežaju pa ni bilo več jasno ali sva v granitu ali apnencu.  Na polovici sva presekala Srp, še raztežaj višje pa sva ob stiku z varianto Jeglič – Kunaver plezala proti Čopu in po njem v dveh raztežajih  na rob stene.

Najtežji raztežaj je mestoma majav, višje gori pa sva preplezala nekaj najlepših in najbolj norih »slovenskih« raztežajev do sedaj. Izpostavljenost je tam popolna in navdušujoča.

Pri  plezanju novih smeri ne gledam na kvantiteto, ampak predvsem na kvaliteto smeri, lepo linijo in dobro skalo. Rad imam, če kdo ponovi katero od mojih smeri in rad bi, da bi hitro ponovili tudi to. Zato malo reklame. Mislim, da gre za eno najatraktivnejših in najtežjih alpinističnih skalnih smeri v naših gorah. Verjetno  je njena prednost pred ostalilimi “naj” (Korenina ipd.), da je skala bolj ali manj odlična ter, da je dokaj dobro opremljena ob višji tehnični težavnosti.  Pred desetimi leti bi zavrtal pol manj svedrovcev a sedaj, v duhu časa in letom primerno, nekoliko več.  Vseeno je smer svetlobno leto stran od naziva alpska športna smer in zahteva vplezanega alpinista s solidno frikovsko formo.  Naj opozorim, da najtežji raztežaj (pa še kak lažji tudi) zahteva dobro merico občutka za ne najboljšo skalo. Nabijanje tehnike bo ta raztežaj najverjetneje uničilo, kar bi bila velika škoda saj le ta brani ” dostop” do najboljših raztežajev višje gori. Za nabijanje ni potrebe saj sva v vseh težjih raztežajih pustila notri vse kline, ki so bili uporabljeni pri najinem končnem vzponu. V celi, 25 raztežajev dolgi smeri je tako ostalo 28 svedrovcev v raztežajih, 13 svedrovcev na stojiščih ter cca 25 klinov (plus stari klini v Čopu). Smeri dorasli ponavljalci ne potrebujejo več kot enega seta frendov in zatičev ter 6 različnih klinov in za večino morda nekaj bivak opreme, če se odpravljate v smer prvič.

Smer z oceno (IX/VII-VIII, 1000 m) sva poimenovala preprosto, Ulina smer.  Darilce za njen skorajšnji drugi rojstni dan. K njej so nama uhajale misli na stojiščih in predvsem ona je »kriva«, da sva si našla dober cilj tudi v domačih gorah. In lahko rečem, da gre tokrat za moj najboljši alpinistični izdelek. Skica  se nahaja tukaj

Po dveh dneh plezanja v Triglavu sem takoj začel s šestdnevnim popotovanjem po Julijskih Alpah s skupino grških gornikov. Po slovenskih poteh vodim le redko. Gorski vodniki smo v primerjavi z nelojalno konkurenco, ki je razpasena pri nas, “nekonkurenčni”. Tokrat je skupina Grkov vedela za kaj gre in hotela izključno gorske vodnike z mednarodno licenco. Vsako leto se namreč odpravijo v katero od alpskih držav in vsakič tam najamejo gorske vodnike.

Z Miho sva jih tako popeljala iz Bohinja do Vršiča in se pri tem imela lepo. Bili so zelo prijetni gostje in razsposajena grška nrav je močno pripomogla k prijetnemu delu. Malo sem se bal naših koč, že dolgo nisem spal v kaki drugi razen prijetne Koče na Gozdu. Bal sem se veseljačenja v pozne ure in bal sem se šestih dni ob joti in pasulju.

A že na prvi koči, pri Triglavskih jezerih sem bil prijetno presenečen že, ko sem klical za rezervacijo. Boste  polpenzion? Vprašanje, ki ga od naših oskrbnikov ne slišiš mnogokrat. In v koči smo dobili dobro hrano. Kasneje v eni od triglavskih koč se je po tradicionalno zataknilo. Polpenzion ni bil opcija in posebaj smo morali plačati spanje, vsak obrok posebaj in seveda zapitek posebaj. Tako smo v glavnem celo popoldne stali v gneči pred malim šankom, namesto, da bi vse opravili naenkrat.  Sicer pa so bili v vseh kočah na poti, oskrbniki in osebje zelo prijazni in bivanje sicer zelo prijetno.

Na vrh Triglava smo prišli zadnji dan pred poslabšanjem, sestopili v Krmo in se odpeljali na Vršič. Naslednji, deževni dan je bil kot nalašč za obisk novega planinskega muzeja v Mojstrani. Lep, sodobno urejen muzej. Na koncu so Grki hoteli pokupiti pol spominkov, ki jih prodajajo a žal ni bilo mogoče plačevati s karticami, majice pa so tudi imeli samo v eni velikosti. Škoda! Zadnji dan smo v čemernem vremenu sestopili preko Slemena v Tamar a več kot govoriti o čudovitem razgledu, v meglenem vremenu nisem mogel.

Junij, sploh pričetek ni bil lep kot zadnjih nekaj let, ko smo že pošteno zagrizli v stene in tudi v Alpah je bilo bolj slabo. Uredil sem si nekaj vodenja koncem maja in v začetku junija.

Cilj štirih angležev je bil Mont Blanc. Prve dneve smo porabili za aklimatizacijo v okolici koče Albert 1, nato pa naj bi jih z Andyem popeljala na Mont Blanc. A prav po povratku iz vzpona na Aig. Du Tour je v dolini začelo deževati gori pa močno snežiti.  Čez dva dni, ko se je vreme popravilo so se pokazali na debelo zasneženi vršaci. Pri koči Gouter je zapadel cel meter novega snega  in o vzponu ni bilo govora. Deževne dneve smo prebili v plezališčih, zadnji dan pa smo preplezali greben Cosmiques na Midi.

Ključno mesto grebena Cosmiques, v ozadju Gr. Jorasses

Doma sem nato kar dosti plezal, s Tinco sva bila nekajkrat v Triglavu, veliko tudi v plezališčih. Konec junija pa spet v Chamonix. Ko smo se prvi dan vozili proti dolini Val Savaranche je deževalo kot iz škafa. Ko smo zaprli avtomobilska vrata je dež prenehal, na poti do koče se je zjasnilo in naslednjih pet dni nismo videli oblaka. Tudi gneče na Mont blancu še ni bilo pretirane in razmer so bile odlične.

54 letna Marie, gorska vodnica iz Verbiera na grebenu Bosses

Nato sem še tri dni prebil z angleškimi klienti, ki so se želeli priučiti veščin za samostojno plezanje alpskih smeri do ocene AD. S kolegom Peletom sva tako pustila, da so sami plezali  300 m dolgo skalno smer z oceno V+ nad dolino Aoste, greben Cosmiques v Midiju in prečenje Aig.de Entreves  nad Hellbronerjem.

Midva sva plezala ob njih, nadzirala delo na stojiščih in svetovala.  Zanimivo in prijetno. Zadnji dan smo bili v dolini že ob 14 uri in na pozni večerji sem bil že doma.  Tista nepreplezana poč v Triglavu mi ne da miru…

Kot vsako pomlad so se tudi letos na mojem repertoarju izmenjavali previsi z magnezijem  in plezalniki ter ledeniki in visoke gore s smučmi.  Diametralno različni stvari, ki pa se lepo dopolnjujeta. Le hrano imajo v tujih gorskih kočah , sploh za športnoplezalno dieto, predobro. Ena od, s tega vidika najboljših, je koča Bella Vista v Otztalskih Alpah. Konec marca sem tam že petič vodil, pomagal mi je še Miha Habjan, skupinico turnih smučarjev. Vsako leto nas je več, tokrat  deset in ponovno smo se imeli fino. Tudi vreme nam je služilo, pet dni nismo videli oblaka in smučali s Saykogla (3342 m), Langtaufererspitze (3542 m), Hauslabjocha (3320 m) ter na koncu z Weisskugla (3722 m), celih 1800 višinskih metrov po ledeniku Steinschlag, direktno v Kurzras.   Več slik lahko vidite v moji galeriji.

Po tem so bile noge nekoliko težje a roke spočite in želja po plezanju velika.  Previsi Mišje peči ravno pravi za potešitev. Poravnal sem dolg v smeri Oktoberfest (8a), Corto (8a) pa se me je nekajkrat otresel na zadnjih oprimkih.  Takšni »boksarski« previsi mi res ne ležijo a je  zato izziv toliko večji. Zadnja daljša smučarska akcija, ki sem jo vodil je bila »kraljevska«tura po Bernskih Alpah. Šest nas je šest dni uživalo v prostranstvih največjih evropskih ledenikov, v odličnih snežnih razmerah, dobri družbi in brezhibnem vremenu.  Bolje skoraj ne bi moglo biti, lahko je samo drugače in drugje… Smučali smo iz Kranzberga (3666 m), Wysnollna (3590 m), Gross Wannenhorna (3905 m), Anuchnubla (3542 m) in Abenifluhe (3962 m). Slike tule.

Potem pa je prišla na vrsto osrednja  pomladanska, družinska, športnoplezalna akcija. Z Jeran – Pirihovo družinico smo bili zmenjeni za francoska plezališča a nas je vremenska napoved v zadnjem hipu preusmerila na Kalymnos- Spet? Ja, spet, a ni problema. Frekvenca rojevannja novih smeri in sektorjev je tam tako velika, da dobrih smeri ne bo zmanjkalo še za naslednjih deset obiskov. Ob dobro izdelani plezalno – družinski kombinatoriki smo se imeli super. Mami sta plezali skupaj in očeta skupaj. Tako sem dobil v paketu še tečaj tehnike plezanja pri mojstru Jeranu. Dobro sva se borila med s kapniki in previsi. Matjaž je v zadnjih mesecih povsem okupiran z drzno poslovno idejo in stres je dobro hromil njegovo plezanje. A tu je eksplodiral in plezal kot namazan. Že sam po sebi je odličen primer kako se pleza ob veliki plezalni inteligenci, ko najboljša kombinacija gibov ni nikoli vprašanje.  Še moji oleseneli plezalni možgani so dobili nekaj svežih impulzov. Upam, da pojdemo še kam skupaj!