Končno na smučeh!

Tako kot sem to jesen komaj čakal, da stopim na smuči pa še nikoli dosedaj. Morda tudi zato ker sem moral malo prekiniti s plezalno obsedenostjo. Kot vedno po dolgem neprekinjenem obdobju plezanja se začenjajo oglašati stare poškodbe tetiv, ovojnic, včasih še kaka nova. In najboljši način za aktivni počitek od plezanja je turno smučanje.

Ula je tik pred Novim letom odšla na prehranski in vedenjski razvrat k babici, midva pa smučat v Avstrijo. Snega je bilo zelo malo povsod a ta, ki je ostal,  je bil uležan in plazovna nevarnost nična. V hitrem izletu sva v treh dneh prečila Silvretto, absolutni turnosmučarski raj. Nikjer nikogar, koče zaprte. Šele tretji dan sva srečala prvega človeka. Med smučanjem v rahli difuzi proti koči Wiesbadener, se je nenadoma, v manjšem snežnem jarku,  pred nama zableščala živo modra jakna in v njej človek, polomljen, čakajoč reševalce. Ob slabi vidljivosti ni videl jarka, vezi so bile malo preveč zategnjene in je šla noga. Pomagala sva prenesti njegovo opremo do bližnje koče. Tam sva še malo poklepetala z reševalci, ki so kmalu odleteli in spet sva ostala v blagodejni samoti. Še enkrat sva prespala v zimski sobi in naslednji dan ob presenetljivo dobrih razmerah smučala v Galtur.

Tudi ledu ni bilo prida v Sloveniji, na silo sem z Lidijo preplezal dva slapova pri nas, preden je vse odplaknil dež. Zato sem bil vesel dela v dolini Cogne kjer so se slapovi zaradi večje nadmorske višine uspeli obraniti odjuge. Pet dni sem s Philom plezal slapove srednjih težav in se družil s kopico angleških kolegov v znanem »plezalskem« hotelu. Poznalo se je, da v Chamonixu ni ledu.

Od tam pa, tega sem se najbolj veselil, za sedem dni smučat v legendarni, en in edini La Grave v Ecrins (sem o njem pisal tudi že lani. Več kot smučam tam, raje ga imam. Logično, v zahtevnem smučarskem terenu je domačnost pomembna. Prva dva dneva je še snežilo in vidljivost  ni bila ugodna. Najbolje je bilo v gozdu pod t.i. P1, so pa kasneje odprli tudi zgornji del in smučanje je bilo ob veliki količini novega snega božansko. Zadnji štirje dnevi pa so bili tako ali tako čisti presežek. Sploh, ker je moj konzervativen odnos do širine smuči končno klecnil in na noge sem si pripel novo 191 cm dolgo in 112 mm pod čevljem široko »orožje«, Volkl Katana. Vedno sem si govoril, da pač nisem klasični powderhunter in smučam v vsakih razmerah. Za take reči mi je dovolj ožja smuča, recimo do 100 pod čevljem. A sedaj bom vsakemu rekel, kot so mi govorili fantje iz Actionmame, daj, vsaj probaj Katano! Ko sem jo dobil in  gledal, vso dolgo, široko in težko si nisem mogel predstavljati, da bo smučanje z njo tako dobro. Ojačana s titanalom se pelje kot po tračnicah. Seveda ne govorim za turno smučanje. Tam tako ali tako hodimo 80 % časa in za tistih 20 % bom zadovoljen z vsako dilco, važno, da bo za hojo lahka. A pri enodnevnih turah kjer si pomagamo z žičnico ali pa pač klasičnem offpistu je to, to! Naj vam pa namignem, ker to ne čivkajo ravno vsi vrabci,  da v kolikor vam ne bo služila le za smučanje prostranih belih planjav ampak tudi drevja in ožjih žlebov, premaknete okovje za 2 cm naprej od tovarniškega »centra«.

V La Gravu smo vsak dan naredili dobrih 6000 višinskih metrov popolnega smučanja v večinoma pršiču. Marca bom verjetno cel mesec hodil po Haute Routih, da bom dobil enako količino smučanja.

Zato je bila na nedeljskem izletu na Hruški vrh pomembna predvsem hoja in druženje, čeprav smo na koncu dobili dobrih 1500 metrov odlične smuke. Jasno, navajen na omenjene plohe sem šel s turnimi smučmi po dveh zavojih že na glavo a, ko smo  drugič na Koprivnjaku in tretjič spet na Hruškem vrhu odlepili pse in odsmučali je bilo že OK.

Turna smuka je vseeno zakon, brez ihtave naglice se lahko na vrhu usedeš, občuduješ razgled, si  v miru poiščeš svoj pas najboljšega snega na poti navzdol. Ustaviš se vsakih nekaj zavojev in prav vsak je, začuda, vreden kot trideset zavojev narejenih ob žičnicah. Zato se tudi vse  prihajajoče turne smuke prav veselim.

Gaurišankar

Po tem, ko je Tone omenil rahlo zablodo francoskih alpinistov, ki so (misleč, da prvi preko južne stene) preplezali novo smer na Gaurišankar sem se spomnil, da prijatelj Damien iz Chamonixa sigurno pozna akterje omenjenega vzpona in bi jim morda lahko posredoval info. Napisal sem mejl z osnovnimi dejstvi  o leta 1983 leta preplezani Slovenski smeri v tej steni in dodal link z Gore…ljudje. Priznam, ne povsem prijazen mejl,  saj mi gre ignoranca na živce. Spomnil sem se podobnih primerov iz zgodovine; Rusi v Bagiratiju 3, ko so v buldožerskem slogu povozili Slovneko smer, ki je bila preplezana v alpskem stilu v šestih dneh in  pred nekaj leti Hansa Kamerlanderja, ki je pozabil na Slovensko smer v Nangpaigosumu.

Fantje so bili zelo presenečeni, lepo so se zahvalili a hkrati opomnili, da napadalnost ni na mestu. Razložili so, da so se pred odpravo aktivno zanimali za vse informacije o steni a podatka o Slovencih niso dobili nikjer. Komaj verjetno a resnično! Tudi sam sem poizkusil in iskalniki ne najdejo niti omembe o tej smeri prav nikjer na svetovnem spletu, niti v arhivih American Alpine Journala.  Kar sem hotel povedati s tem je, da pač ne smemo brundati nad tem kako nas zunaj ne upoštevajo, če ne storimo dosti, da bi nas. Vsaj čisto osnovo, kot je kratka notica “največjim”; American Alpine Journal in pa arhiv revije Climb  (Lindsay Griffin). Verjetno bi za to morali poskrbeti akterji, ali?