Tomaž Jakofčič

Ob koncu našega bivanja v Chamonixu sva se s Tinco odločila, da se lotiva kakega alpinističnega spusta na Chamonixom.  Brskanje po vodnikih in izbran je bil Severni ozebnik (D+, 1000 m) v Aig. du Tacul. Pridružil se je še Andy, Južnoafričan živeč v Chamonixu in sicer pripravnik za gorskega vodnika v švicarskem izobraževalnem sistemu.   Na škrbino Col du Tacul smo priplezali z južne strani, kar nas je pustilo v negotovosti glede smučarskih razmer v ozebniku. Po dveh spustih ob vrvi smo prišli do snega in začetka smučanja. Moram priznati, da se, ko smo stopili na smuči nismo počutili najbolje, svetloba je bila nekoliko difuzna, strmina pa trda. Prvi zavoj je vedno najtežji in nekaj časa je trajalo, da sem se odločil zanj. Na koncu sem le častno odsmučal brez dolgih bočnih drsenj.

Potem je nastopilo obdobje turnega smučanja, sedem dni sem preživel na koči Bella Vista v Otztalskih Alpah.  Vsa mesta za smuko v Otzijevem kraljestvu so bila zasedena že do konca januarja in hudo mi je bilo odklonjati vse, ki jih je to še zanimalo. Obljubim, da bo naslednje leto več terminov. Druščina dvanajstih je bila odlična, večina že starih znancev iz naših smučarij, nekaj novih. Smeha polna skleda. Prva dva dneva je bilo vreme dokaj slabo, megla in veter. Vseeno se nismo dali in smučali z dveh tritisočakov. Tretji dan je bil najslabši a smo vztrajali in smučali s Saykogel jocha (3270 m), tekom dneva je zapadlo 30 cm snega. Morala je bila kljub slabemu vremenu in GPS smučanju visoka a vseeno smo si želeli malo boljše vidljivosti. Trud je bil poplačan in želja uslišana. Prelep sončni vzhod v mrzlem, čistem jutru smo opazovali med utiranjem gazi  proti grebenu. Že ob pol osmih zjutraj smo ob smučanju 400 višinskih metrov na  Weisskuglov ledenik dobili dozo najboljšega,  30 – 40 cm globokega, nedotaknjenega  pršiča.  Še malo omotični odperfektne smuke smo nadaljevali do vrha Weisskugla (3722 m). V popolnem turnosmučarskem dnevu smo naredili 1700 metrov navzgor in dobili prav toliko metrov perverzne smuke. Močnejšega vetra ni bilo in razmere so ostale enake tudi v naslesdnjih dneh, ko smo z Darjom in Tončkom zlezli na Finail spitze (3516 m) in Weisskugel. Prav vsak zavoj je bil tisto najboljše kar smučar lahko dobi. Nekaj slik iz letošnjega  smučanja pri Otziju je v moji galeriji.

Od tam sem se odpravil v Andermatt, kjer sem se s šestimi angleškimi oz ameriškimi gosti odpravil na “visoko smučarsko pot” imenovano Tour de Soleil, sončna pot.  Nikoli, preden sem se poglobil v študij omenjene poti, nisem slišal za vrhove Ofenhorn (3235 m), Binnenhorn (3373 m), Wittenwasserenstock (3025 m) ali Rotalihorn (2911 m). (Ste vi?). Še več, tudi dobrih  informacij s strani angleških kolegov v Chamonixu nisem mogel dobiti. Tistih nekaj, ki jih je opravilo s potjo, so jo opravili v obratni smeri kot sem jo nameraval jaz v iskanju senčnih pobočij. Močno sem si oddahnil, ko sem videl, da je bila vsaj vremenska napoved dobra. In ponavadi se človek, ob mali dozi treme, res dobro pripravi. Zemljevide sem imel praktično v glavi in vse skupaj je izpadlo bolje kot sem pričakoval. Enotedenski turnosmučarski  odklop v samoti in odličnem smučanju. Začeli smo v od Boga pozabljeni dolini Binn,ter se v petih dneh preko prej omenjenih vrhov prismučali do cca 70 km oddaljene vasi Realp pred Andermattom, brez žičnic, brez prevozov. Preko dneva smo srečali le nekaj ljudi, v dveh kočah smo bili edini gostje, kljub čudovitem vremenu. Haute route na katero odhajam jutri bo verjetno prava norišnica v primerjavi s pravkar doživetim. Upam, da se bom naslednje leto na isti poti pogovarjal  po slovensko. Za okus nekaj slik s Tour de Soleil 2012.

Medtem pa se je v Chamonixu zgodil Zlati cepin, ki je spet pristal v slovenskih, tokrat Nejčevih in Lukovih rokah. Kako sem tega vesel! Upam, da bo to pripomoglo k popularnosti »visokega« alpinizma v Sloveniji. Le ta je že nekaj let v krizi. Najboljši dokaz za to je bila lanska odprava na eminentni Makalu, kjer je eno mesto ostalo nezapolnjeno. Precej bolj udobno se je spraviti v evropske gore in tam opraviti s težko smerjo. To nam je vsem jasno a številke (beri ocene) v alpinizmu niso (ne bi smele biti) vse, na to malce pozabljamo.  Ko sem bil še tečjnik in z odprtmi ustmi poslušal kaj so govorili starejši, je Miha ob glasnem debatiranju o smereh v visokih gorah, dejal: ” Ocena je najmanj važna, le ta je subjektivna, važna je slika hriba in vrisana linija. Pogledaš in vse ti je jasno”.  In to je bistvo Alpinizma, velika gora, iskanje najlažje linije v težki steni in plezanje nanjo v pravem slogu. Bolj kot mišice je pomembna glava. In na vse to so morda malo pozabili tudi v sicer spoštovani slovenski Komisiji za alpinizem pri izboru za naj alpiniste.   Luki in Nejcu je mednarodna žirija eminentnih alpinistov priznala, da sta opravila najboljši alpinistični vzpon na svetu v lanskem letu. Pri nas pa ta vzpon ni bil dovolj za naslov najboljših alpinistov?  Na drugi strani je Luka Krajnc  ob popolni predanosti in rigoroznem treningu opravil z osupljivim seznamom odličnih smeri. A na seznamu najboljših Alpinističnih vzponov v letu 2011 , je omenjeno le njegovo »kobacanje« (kot je to imenoval sam) v zimskem Triglavu. Kaj torej tu ne štima?

Prejšnji prispevek sem naslovil tako, kot sem pričakoval razplet tudi v bližnji prihodnosti. Plezanje s cepini in smučanje. Spet smo namreč v Chamonixu in poleg obilice smučarskega dela sem pričakoval tudi kaj plezanja. A razmere v velikih stenah so borne. V glavi imam nekaj lednih/kombiniranih smeri, ki bi me brez problema spravile pokonci a le te so letos bolj ali manj suhe.  Brcanje v srednje strm, neskončen led pa me ne privlači več pretirano. Tako ni težko najti izgovor za popoldanske obiske odlične umetne stene v Les Houches.

Veliko pa sem  smučal. Poleg starih angleških znancev  v tednu sredi februarja sva s Tinco smučala še s slovensko druščino na Ski Chamonix 2012. Večina lanskoletnih udeležencev je prišla tudi letos, pridružilo pa se je še nekaj novih, skupaj nas je bilo kar dvanajst. Imeli smo se super, vreme je bilo cel teden lepo in nismo se šparali. Lansko leto je bil glavna tema pršič, tokrat pa smo se obračali proti soncu saj je bila večina južnih pobočij dobro predelanih. Na koncu je bilo že prav nesramno vroče, v Chamonixu je temperatura zraka dosegla 15 stopinj.

Ogreli smo se nad Le Tourom, nadaljevali  na Mt Joly in Helbronnerju, dosegli vrhunec na Periades ter se v decrescendu, a še vedno zagnani  izpeli na sedlih Passon in Belvedere. Hoje navzgor je bilo od ene  do 5 ur na dan a smučanja izven, ob, nad in daleč stran od prog pa je v šestih dneh naneslo okoli 20000 višinskih metrov, kar je  sezonska doza povprečnega turnega smučarja.  Slike sem zbral v galeriji.

Smučanje je bilo tokrat še prav poseben užitek saj sva s Tinco na noge  nataknile nove, širše smuči, Volkl Mantra in razlika pred vsem ostalim dosedaj, je očitna.  Ljubezen na prvi zavoj. Zveni »kupljeno« a je zelo res!

Še kako konkretno besedo o razmerah nad Chamonixom. Pleza se v vseh popularnih stenah novodobnega salonskega alpinizma (Tacul, Pre de Bar, Caree ipd. Grandes Jorasses so precej suhi, (glej sliko), dokaj dobro pa izgledajo stene nad Argentierskim ledenikom. Le Ginat in Jackson izgledata odlično, predvsem v zgornjem, strmem delu, tudi Les Curtes in Aig Verte so verjetno lepo plezljivi.  Nekajkrat je bil preplezan tudi Drujev originalni ozebnik a v doklaj suhih in trdih razmerah.

Začetek januarja  je bil z ledom precej boren in ni napovedoval tako dobrega lednega plezanja  pri nas kot se je razvilo sedaj. Zato sem bil prav vesel dela v Chamonixu in italijanski meki lednega plezanja Val di Cogne. Šest dni preživetih ob plezanju čudovitih zaledenelih slapov mi je povrnilo veselje do brcanja v led, ki je v zadnjih letih nekoliko oplahnilo ob skalni evforiji.

A časa za nadaljni oz. ponovni osebni ledni razcvet ni bilo veliko saj sva s Tinco takoj iz Chamonixa odšla v La Grave. Sem se pa spet spomnil na lepo plezanje v dolini Cogne, ko sem gledal Light and Fast vzpon po Cold Couloir-ju. Najprej sem si mislil, da plezalca delata parodijo iz podobnih filmov, ki so opisovali plezanje v himalajskih stenah npr. Steve House za Nanga Parbat. A potem sem dojel, da je stvar zelo resna. Internet je alpinizmu   naredil res levjo uslugo.

Majhna, 900 let stara vasica bi bila samo ena izmed očarljivih a s športnega vidika nezanimivih vasic, stisnjenih v ozko sotesko med Grenoblom in Brianconom, če se ne bi v La Gravu nahajala spodnja postaja starinske gondole katere sistem pripelje celih 2150 metrov višje na  3568 metrov visoko »kepo« Dome de la Lauze. Od tam v dolino ne vodi niti ena urejena proga in področje predstavlja pravi raj za avanturistične smučarje. Šest dni sem smučal z dvema angleškima »riderjemaa«. Ker sem vedel, da vsak od njiju preživi 100+ dni letno na snegu, v glavnem nad Chamonixom, sem se hotel presneto dobro pripraviti na delo. S Tinco, Mojco in Crnijem smo tako pred tem, v  štirih dneh presmučali večino, bolj ali manj klasičnih spustov. Ker noge letos še niso bile navajene na podaljšana stopala so ob nemilosti stegna pošteno pekla.

Scena v La Gravu je res unikatna. Z dna vršne ledeniške planote se povsem do dna doline spuščajo 1500 metrov visoki žlebovi, večina prekinjenih s kakšnim skokom, kjer so potrebni spusti ob vrvi ali vsaj varovano drsenje. Resda večinoma z vodniki a judje se smučajo po njih  v dokaj velikem številu glede na to, da bi najslavnejši žlebovi (L’Orsiere, La Voute, Chirouze ipd) verjetno drugje dobili dokaj zveneče alpinistično smučarske ocene. Tam jim v vodniški literaturi dodajajo le »very serious«.

Vasica ne ponuja bleščečih trgovin ali razvpitih nočnih lokalov. Tam se večinoma zbirajo resni smučarji, ki so smučali do zadnje gondole,  bodo šli spat po pivu ali dveh in bili zjutraj na prvi gondoli. Sploh, če je prejšnjo noč snežilo.

Letos je naneslo, da sem se lotil reševanja nekaj bolj ali manj starih načrtov.  Poleg novejših idej, ki sem jih udejanjil poleti,  je lepa pozna jesen dala možnosti za realizacijo  starih alpinističnih sanj. O prvi dogodivščini izmed slednjih ne bom pisal veliko, ker zgodba še ni končana. Z Grego sva kmalu po večjem oktobrskem poslabšanju odšla v južno steno Rušice kjer sva imela načrt preplezati linijo, ki mi je padla v oči že ob prvem obisku stene, 20 let nazaj. Malo sem pozabil, da JV stena Rušice pozno jeseni ni več dobra izbira. Špikova gmota, razen nekaj ur dopoldan, meče  senco na večji del stene. Prvi lepi dnevi po poslabšanju so bili povrhu še peklensko mrzli in plezanje je bilo daleč od uživaškega jesenskega pretegovanja. Vseeno sva prišla, ob sicer lepem plezanju, raztežaj do roba stene. Spomladi končava.

Naslednja želja  se mi je izpolnila minuli vikend. Spominska smer Tine Jakofčič v južni steni Kogla, mi je vzbudila pozornost že, ko sem plezal bolj po knjigah kot po skalah. Predvsem zaradi priimka. Le ta izhaja iz Bele krajine, ki se ne ponaša z veliko alpinisti in nenavadno mi je bilo, da se je še kak soimenjak (a ne sorodnik) ukvarjal z alpinizmom. Žal je bila Tinina alpinistična pot kratka. Leta 1979 se je po vzponu na Aig Verte po  Ozebniku Cordier, s soplezalcom Janezom Ileršičem ponesrečila na sestopu po Whymperjevem ozebniku.

Pavle Kozjek in Zvone Drobnič sta ji Spominsko smer preplezala leta 1980 a ji v vodnički za Kamniško Bistrico niso dali vloge samostojne smeri, ker naj bi se prekrivala s starejšo Direktno smerjo.  Pavle je dilemo razjasnil šele ob njegovi ponovitvi smeri z Urbanom Golobom leta 2008. Smer je samostojna razen dveh raztežajev pod vrhom.   Tehnična mesta na skici smeri so kazala na dober prostoplezalski izziv v sicer močno obiskani steni Kogla. Z Miho Hrasteljem sva prvo prosto ponovitev opravila v nedeljo in ob tem neznansko uživala. Pravljičen, topel dan nad meglenim morjem. Pričakovala sva gnečo a na koncu smo si steno delili le še z eno navezo. Prvi težak raztežaj (drugi po vrsti) je najprej zahteval nekaj tehničnega čaranja, da je bil nato goden za varen prosti vzpon z oceno VIII. V njem sva pustila dva dobra klina in sedaj je raztežaj možno preplezati tudi na pogled, brez zabijanja v ključnem delu.

Naslednji raztežaj je imel dovolj opreme za varno prosto plezanje, tehnično pa je bil še za odtenek težji, VIII+.   Od gredine naprej sva dosegla rob v treh raztežajih s težavami med V in VI.  Kot Urbana in Pavleta naju je presenetilo dejstvo, da je smer tako malo plezana ob tem, da je plezanje čudovito, morda celo lepše kot v sosednjih razvpitih lepoticah.  Res zelo priporočljiv cilj. Zaenkrat je potrebno imeti s seboj še kak klin.

Tako lepo vremensko napoved je bilo potrebno izkoristiti in ker že dolgo nisem plezal v Dolomitih sem si našel  cilj v steni Tofane Di Rozes.  Mogočen masiv, ki kraljuje na Cortino d’Ampezzo je s svojo odlično, oprimkov bogato kamnino alpinistični raj z zelo udobnimi dostopi. Po slednjem je kar klicalo tudi moje poškodovano koleno.

Preko ostenja je speljano veliko smeri, največ v prvih treh stolpih. Že nekaj časa sem si želel pogledati v veliki amfiteater na sredi ostenja in tam morda preplezati kako smer. Enostavno je dobiti opise za vse klasične in vse najnovejše smeri, praktično nemogoče pa je dobiti pregled vseh obstoječih smeri v steni. Grma mi je namignil na vodnik Sextener Dolomiten (Goedeke), ki dobro pokriva področje s smermi preplezanimi do leta 2003 in lahko sva si z Luko Lindičem zamislila novo linijo.

Luka je bil sicer še utrujen od opremljanja nove smeri v Križevniku a nekako sem ga le pretental. Ko je enkrat prijel za prvi hrapavi dolomitski oprimek, je pozabil na dejstvo, da letos pleza  v glavnem v nove smeri, kar je sploh pri težjih, res naporno delo. To se je tokrat ponovno pokazalo.

Mislila sva, da bova za novo smer v osrednjem delu južne stene Tofane porabila  tri dni, na koncu sva jih porabila štiri in še dva za končni vzpon. V obdobju več kot enega tedna sva se tako popolnoma predala cilju, domov sva odšla le za dan in pol. Preplezala sva novo smer, ki se jo je prijelo ime Viki krema (VIII+/IX-, VIII- obv., 800 m).

Ob prvem obisku se nama je  dobro zatikalo. Verjetno zato, ker sva med vožnjo, hojo in plezanjem v glavnem klepetala. Dolgo se nisva videla… Na koncu, sploh ob zadnjem plezanju, ko sva smer preplezala prosto in v celoti, pa nama je šlo kot namazano.

V spodnjem delu so bile težave nižje kot sva pričakovala. Stena je bila v glavnem navpična, ponekod tudi previsna a skala tako dobra in razčlenjena, da sva v prvih sedmih raztežajih zavrtala le en svdrovec za varovanje. Preko gruščnate gredine sva se nato vzpela do vznožja gornje, rumene, previsne stene. V liniji kjer sva nameravala plezati sva na začetku našla kline zato sva vstopila v nekoliko manj evidenten plan B. Tri dni sva porabila za raziskovanje in opremljanje (vse od spodaj) gornjega dela nato pa je sledil končni vzpon.

Zaradi negotovosti ob nepoznavanju zadnje tretjine stene in kratkega dneva, sva se odločila za dvodnevni vzpon z udobnim bivakom v veliki votlini ob vznožju gornjega dela stene. Spodnji del sva kljub težkemu nahrbtniku preplezala v štirih urah, naslednji dan pa potrebovala še nadaljnih osem. Za ponavljalce bo verjetno potrebnih osem do deset ur plezanja. Najtežji raztežaj sva ocenila z VIII+/IX-, večina preostalih raztežajev gornjega dela pa se giblje med sedmo in osmo stopnjo. Za varovanje sva poleg opremljenih stojišč, v celi smeri zavrtala 23 svedrovcev in zabila štiri kline. Toliko sva potrebovala in vse sva pustila v smeri. Vse ostalo sva uredila s premičnimi varovali, ki v odlični skali res dobro služijo. Ob daljših odsekih brez varovanja je potrebno tekoče plezanje (vsaj) spodnje osme stopnje. Nekaj mest je še malo napokanih,  se pa bodo očistila s ponovitvami. Vršna stena Tofane Di Rozes je neverjeten razglednik in ob dokaj dobrih varovališčih tudi varovanje pravi užitek. Še nekaj slik lahko vidite v galeriji.

Minuli vikend sem pomagal Marku voditi tabor mladih alpinistov kot pripravo na bodočo mladinsko alpinistično reprezentanco v Vratih.  Za ime so krive kuharice Aljaževega doma, ki so nam za zajtrk postregle sladico, na katero sem od mojih mladih dni že čisto pozabil. Izvrstno!

Ob odhodu iz vodniške ture po Bernskih Alpah sem opazil, da je severna stena Eigerja skoraj povsem brez snega. Sploh Ženevski steber kjer sem si že dolgo želel preplezati katero od smeri, je izgledal povsem suh. Odločitev torej ni bila težka.

Dan počitka po dveh tednih vodenja je bil nujno potreben. Prvi teden sem bil v treh dneh dvakrat na Mont Blancu.  Prvič preko Gouterja in dva dni kasneje prečenje iz Midija. Podobno tudi Tinca. Takoj zatem Bernske Alpe kjer nam je vzpon na Gross Grunhorn preprečilo slabo vreme zato pa smo bili na Monchu, Jungfrauu in prvaku Bernskih Alp – Finsteraarhornu.

Tik pod vrhom Mont Blanca

S Tinco sva se nato popoldan zapeljala  v Grindelwald in prespala na Kleine Scheeideg. Zjutraj sva še v temi tipala v vznožju stene in iskala svedrovec, ki naj bi označeval začetek smeri. Tinca ga je našla a izgledalo je, da ni pravi saj so se nad njim bočile gladke plati. Precej levo sistem razčemb in tudi desno. Nekdo se je zmotil. A ker po pregledovanju okolice nisva našla  drugega svedra,  sem vseeno zaplezal. In glej, po nekaj metrih idealna, kot ulita tanka razpoka za malega frenda, nad njim čudoviti oprimki v navpični monolitni steni. Po desetih metrih, sredi plati svedrovec in nato v istem slogu, 50 metrov do udobnega stojišča.  Kako noro, čisto sem pozabil kak genij je Michel Piola. Tam kjer si najmanj misliš, tam spelje  smer brez napake. Če se da varovati s premičnimi varovali ne bo ničesar, če je gladko in nerazčlenjeno bo dal svedrovec. Verjetno sem dosedaj ponovil že kakih 20 njegovih smeri , največ v Alpah, nekaj v Patagoniji a vedno znova sem presenečen koliko energije in  kakšen nos za najboljše linije ima ta tip.

V Eigerju je preplezal kar deset novih smeri in klicali so ga Mr. Eiger. Zadnjo,  Le Chant du Cygne (7a, 900 m), kar tudi pomeni Labodji spev, je preplezal leta 1992 in to sva si tudi izbrala.

Spomnim se kako me je od vseh zgodb in žaloiger, ki sem jih  prebral, zvijalo po želodcu pred vzponom v Heckmaierjevi smeri in prav hecno, sedaj tudi malo. Sploh ponoči, ko sva se plazila pod vznožjem »mordwanda«.  A čez dan je veličastni ambient le še dodal k plezalnemu užitku, ki je bil v vseh 21 raztežajih neskončen. Res krasna, slikovita smer. Po desetih urah sva bila na robu, v dobre pol ure ob grmenju zdirjala na postajo Eigergletcher, ujela  zadnji vlak in zvečer sva bila že nazaj “doma” v Chamonixu.  Super dan!

Če pogledaš na steno Triglava pozimi, vidiš le nekaj kopnih lis, delov, ki so prestrmi, da bi se sneg prijel. Dve izmed največjih takih lis sta stena Skalaškega turnca ter stena med Ladjo in Čopom. Prav slednja mi z nakazano počjo, ki se vleče  preko nje, vidne že iz doline, ni dala miru zadnjih nekaj let. Letošnje zgodnje poletje sva tako s Tinco posvetila Triglavu. Raziskovanje in opremljanje je botrovalo štirim plezanjem Skalaške in Gorenjske smeri z raznimi varijacijami. Že sredi julija skrivnosti ni bilo več zato pa se je vreme občutno skvarilo. Malo sva bila že nervozna saj imamo namen avgust preživeti v Chamonixu a kdor čaka, dočaka. Minula dva dneva, 2. in 3. avgust,  sta bila lepa,  preživela sva jih v najlepši slovenski steni in ji dodala fino, težko smer.

Vstopni del sva si sposodila od Metropolisa in po njegovem najtežjem raztežaju plezala naravnost do  gredine Skalaške in od tam spet naravnost gor po strmi steni Gorenjskega turnca. Nad dostopno gredino pod Čopov steber nisva hotela posiljevati in sva dva raztežaja sledila Srpu po lepi zajedi nato pa naravnost gor. Prvi dan sva preplezala še prvi raztežaj »headwalla« nad katerim sva ob enem od predhodnih obiskov, sredi previsne stene odkrila neverjetno votlino z ravnim dnom – hotel Triglav.

Tu sva bivakirala in naslednji dan začela z najtežjim delom smeri. Prvi raztežaj nad votlino, rumeno previsovje, ki je branilo dostop do začetka poči se je izkazal za prosto najtežjega, prosto z rdečo piko sem ga preplezal naslednji dan po opremljanju, Tinci je malo zmanjkalo. Tokrat je bil pošteno moker in več od plezanja na rotkreis ni šlo. Se mi zdi, da je ta raztežaj kar redko suh. Še tri raztežaje; 6., 18. in 19. sva prosto preplezala v drugem poizkusu, ostalo v prvem.

Od daleč vidna poč je na začetku izkazala za prevarantko saj je bila v glavnem zasigana in je le tu in tam dopustila kak klin ali zatikalo. Višje gori, posebno v zadnjem težkem raztežaju pa ni bilo več jasno ali sva v granitu ali apnencu.  Na polovici sva presekala Srp, še raztežaj višje pa sva ob stiku z varianto Jeglič – Kunaver plezala proti Čopu in po njem v dveh raztežajih  na rob stene.

Najtežji raztežaj je mestoma majav, višje gori pa sva preplezala nekaj najlepših in najbolj norih »slovenskih« raztežajev do sedaj. Izpostavljenost je tam popolna in navdušujoča.

Pri  plezanju novih smeri ne gledam na kvantiteto, ampak predvsem na kvaliteto smeri, lepo linijo in dobro skalo. Rad imam, če kdo ponovi katero od mojih smeri in rad bi, da bi hitro ponovili tudi to. Zato malo reklame. Mislim, da gre za eno najatraktivnejših in najtežjih alpinističnih skalnih smeri v naših gorah. Verjetno  je njena prednost pred ostalilimi “naj” (Korenina ipd.), da je skala bolj ali manj odlična ter, da je dokaj dobro opremljena ob višji tehnični težavnosti.  Pred desetimi leti bi zavrtal pol manj svedrovcev a sedaj, v duhu časa in letom primerno, nekoliko več.  Vseeno je smer svetlobno leto stran od naziva alpska športna smer in zahteva vplezanega alpinista s solidno frikovsko formo.  Naj opozorim, da najtežji raztežaj (pa še kak lažji tudi) zahteva dobro merico občutka za ne najboljšo skalo. Nabijanje tehnike bo ta raztežaj najverjetneje uničilo, kar bi bila velika škoda saj le ta brani ” dostop” do najboljših raztežajev višje gori. Za nabijanje ni potrebe saj sva v vseh težjih raztežajih pustila notri vse kline, ki so bili uporabljeni pri najinem končnem vzponu. V celi, 25 raztežajev dolgi smeri je tako ostalo 28 svedrovcev v raztežajih, 13 svedrovcev na stojiščih ter cca 25 klinov (plus stari klini v Čopu). Smeri dorasli ponavljalci ne potrebujejo več kot enega seta frendov in zatičev ter 6 različnih klinov in za večino morda nekaj bivak opreme, če se odpravljate v smer prvič.

Smer z oceno (IX/VII-VIII, 1000 m) sva poimenovala preprosto, Ulina smer.  Darilce za njen skorajšnji drugi rojstni dan. K njej so nama uhajale misli na stojiščih in predvsem ona je »kriva«, da sva si našla dober cilj tudi v domačih gorah. In lahko rečem, da gre tokrat za moj najboljši alpinistični izdelek. Skica  se nahaja tukaj

Prispevek je bil napisan že konec marca a zaradi spletnih problemov poobjavljen sedaj.

Zadnji mesec sem preživel v Alpah. Se mi zdi kot bi odšel včeraj, tako hitro je minilo. Najprej sem en teden treniral Suzanne za vzpon na Everest. Ženska srednjih let, mati dveh otrok, bi rada letos postala prva Palestinka na vrhu Everesta. Tja odhaja z bratoma Benegas, ki sta mi ponudila delo v Chamonixu, ker sama brez UIAGM licence v Alpah ne smeta delati. Ni bilo najbolj razburljivo saj sva večino časa porabila za vadbo vrvnih manevrov, žimarjenja, vadbo tehnik hoje z derezami in podobno, največ na Mer de Glace-u. Ob dokaj slabem vremenu sva vseeno opravila tudi dve turi,  na  Petit Verte in prečenje Aig. Marbres. Na pot odhaja prav v teh dneh in upam, da ji bo uspelo.

Suzanne na grebenu Marbrees

Za nekaj dni sem se vrnil domov nato pa vsi skupaj nazaj. Šest dni sva s Tino  vodila Turnosmučarsko kliniko Cham& Verbier. Po sedmih tednih snežne suše ob kateri je šlo lokalcem že na jok, je zapadlo skoraj pol metra snega in vreme se je popravilo ravno z začetkom našega smučanja. Tako smo se v šestih dneh prav lepo nasmučali. Prve štiri dni smo plavali v pršiču nad Le Tourom, Courmayeurjem, Verbierom in med Chamoniškimi iglami, zadnja dva dneva pa smo opravili turna smuka na sedlo Chosuarre in Tour Noire. Slike povedo največ.

V naslednjem tednu je bil čas za plezanje, ne samo na umetni steni v Les Huches kamor sva dosti zahajala po smučanju, temveč za hribe. Tinca je z Nastjo preplezala Rebuffat Terray nato pa sva skupaj odšla prenočiti v standardno izhodišče za severno steno Aig. Sans Noma – WC na Gr. Montets. Zvečer je prišla novica, da se je Magi smrtno ponesrečil. Bil je Tinčin alpinistični sošolec in soplezalec na njenih prvih vzponih. Naslednje sporočilo o Ulini visoki vročini je bila le še kaplja čez rob slabih občutkov in s prvo jutranjo gondolo sva se vrnila v dolino.

Nejc v smeri Fil a Plomb v Rognon du Plan

Tabor perspektivnih alpinistov se je pričel 11. marca. Običajno je bilo ta čas vreme lepo in razmere solidne. Tokrat  žal ne.  Vreme se je že v prvih dneh začelo slabšati in je dovoljevalo, še to malo na silo, le vzpone v klasičnih smereh, kjer se sestopa po smereh. Tretji in četrti dan tabora sta bila napovedana lepša. Ne idealna ampak lepša, sploh torek.  Žal smo nekateri zaradi nenadejane prestavitve odhoda prve jutranje gondole na Midi morali plezati v sredo, ki je bila daleč od primernega dne. Že zjutraj so bili vrhovi zaviti v oblake in jugozahodnik je vlekel s hitrostjo 60 km na uro.  Z Igorejm in mladim Nejcem (enem od štirih Nejcev na taboru) smo plezali Fil a plomb (III, 4+, 700 m) v Rognon du Plan. Sicer zelo popularna smer, ki v lepem vremenu  predstavlja zelo lep in primeren cilj za uvajanje mladih v zimsko alpinistiko, se je na koncu zapletla v mini dramo.  Smer se konča na grebenu med Midijem in Aiguille du Plan po katerem smo hoteli nadaljevati  po grebenu do Midija in od tam z gondolo v dolino v dolino. Že zjutraj smo med plezanjem lahko videli, da gondole ne vozijo zaradi vetra. To je potrdilo še nekaj klicev prijateljem pred računalniki. Ker smer ni opremljena za spust po vrvi smo na koncu strmega dela nekaj časa kolebali med gor in dol in na koncu rekli: “Nas bodo že spravili dol…” in nadaljevali, kljub temu, da je bila napoved za naslednji dan še precej slabša, z vetrom do 100 km/h. Ko smo stopili na greben nas je veter z druge strani skoraj odpihnil In očala so bila v trenutku zaledenela. Kjer je smer potekala na vzhodni strani grebena je bilo v redu a na drugi je bilo neznosno.  Greben Midi  – Plan poznam od poletja in sem vedel, da je z Rognon du Plana do Midija še dolga pot in, da poteka na vetrovni strani, sem  tik nad sedlom Plan uvidel, da bi se znalo nadaljevanje v takih razmerah močno zaplesti. Padla je odločitev, da se vrnemo nazaj po grebenu in sestopimo po smeri. Ob usklajenem delu smo do  večera uspeli sestopiti do srednje postaje in nato še peš v Chamonix.

Ob prihodu v dolino sem izvedel za pogrešano srbsko hrvaško navezo. Z Igorjem in Tonijem smo se srečali le dan pred njunim odhodom v steno. Žal se je zgodba končala tako, kot smo si najmanj želeli, tragično.  Tonija nisem poznal a z Igorjem sem se velikokrat videval, tudi v stenah. Slovenske gore so mu bile zelo ljube in zgodovino slovenskega alpinizma je poznal precej bolje od večine slovenskih alpinistov.  Ula ima še vedno zelo rada knjigo Visoko u planinama, ki jo je za rojstni dan, poleg ostalega, dobila od Igorja in Nine. Kako me ne bi stisnilo, ko se spomnim kako me je lani ob prihodu v bazo  pod Čo Oju, poiskal sirdar srbske odprave in mi izročil darilo, ki je prišlo iz Beograda; čokolado, tople spodnje hlače in grelce za noge,  od Nine in Igorja. In kako se ne bi, kot že tolikokrat, spraševal zakaj?

Skupaj z Nino, Igorjem in Miho na vrhu Stene, avgust 09

Po prihodu iz Patagonije se mi je res mudilo v gore saj jih tam nisem obiskoval veliko. Vreme je bilo lepo in razmere čudovite. Prav na vrat na nos v Sanjski ozebnik nisem hotel zato sva se s Tinco odločila za ogrevanje v Levi zajedi Stenarjeve vzhodne stene. Lepo plezanje v glasnem, belem ledu. Ne dobiš pogosto 600 metrov dokaj strmega stiroporja v naših gorah. Čudovito plezanje se konča na enem naših najlepših razgledišč. Pogled s Stenarja na severne steno Triglava je res impozanten. Res dobro skrivamo te naše stene pred tujimi alpinisti. Dobro, da Kresotov vodnik ni izdan v angleščini, že tako je prometa veliko tudi v težjih smereh.

V redu, zdaj pa kaj težjega sem si mislil a so me visoke temperature prizemljile. Hvala Bogu, bom “moral” pa v kako skalno smer. Zadnja leta se v snegu in ledu  tako ali tako ne počutim več najbolje, razen na smučeh.  Kljub majhnim količinam snega po naših gorah so bile severne stene precej bele. Treba je bilo najti zelo strmo smer. In je prav prišel razgled iz Stenarja. Na fotografijah sem si lahko dobro ogledal Steno in ugotovil, da je stena Skalaškega turnca še najbolj primerna.. Previsna stena, malo polic in dobra skala. Izbral sem si smer Metropolis, ki sva jo z Maticem Joštom preplezala leta 2002. Zatem je dobila smer še nekaj ponovitev, eno tudi v zimskih razmerah (Kresal, Miškovič, Bokavšek) v treh dneh.

Pogled z vrha najtežjega raztežaja pod katerim sva bivakirala. V spodnjem delu vodi smer bolj ali manj v vpadnici.

Prvič sem vstopil v ponedeljek z Urošem Brecljem, ja prav ste slišali, odličen športni plezalec se je želel priučiti zimske alpinistike. Logistična napaka naju je popoldan prisilila v umik. Čez dva dni je bil Uroš v službi, jaz pa ponovno v steni z Andrejem Ercgom. Vstopila sva pozno, okoli 10ih, da ne bi prvih skalnih raztežajev plezala v jutranjem mrazu. In res, plezanje v prvih skalnih raztežajih (VII- in VII+) je postalo, po prvem nohtanju, prav uživaško. Kombinirani raztežaju so naju pripeljali do stika s Helbo, kjer sva si ob in za stolpom uredila bivak.  Pred tem sva preplezala še najtežji raztežaj in se spustila nazaj.

Spalnica z razgledom, foto: A. Erceg

Večerna romantika.

Jutro nama je popestril samohodec, ki je prišel na vstop Sanjskega ozebnika a se kmalu po začetku obrnil. Dva kamna, ki sta mu prifrčala mimo glave sta bila več kot dober razlog za takšno odločitev. Vzpon po vrvi je služil za ogrevanje pred dvema raztežajem z oceno VIII-.

Prečka z oceno VIII-. Malo ogrevanja potem pa zares, prosto. Foto: A. Erceg

Smer se konča na rampi Skalaške smeri. Bilo je nekaj tuhtanja k nadaljevanju a sva se že pred začetkom plezanja odločila, da ob visokih temperaturah ne tvegava vzpona po zgornjem delu Sanjskega ozebnika. Izgovor….:-). Smer sva poizkušala preplezati čim bolj prosto. Zalomilo se nama je le v najtežjem raztežaju, katerega ocena je sedaj VIII+. Tokrat sem v njem, medtem, ko sem poizkušal prebuditi prste na malih oprimkih in se odviti počivajoč v klinu, razmišljal kaj nama je takrat bilo, da sva raztežaj ocenila le z VIII. Verjetno strah pred Markom Prezljem, ki je takrat imel kratko obdobje zbijanja (on bi dejal verjetno uravnoteževanja) ocen vsepovprek…:-). Sedaj devet let kasneje bi ga ocenil precej višje.

Crni nekaj metrov pod Skalaško smerjo.

Smer se mi je tokrat zdela prav tako ali pa še lepša kot ob prvem plezanju. V smeri kljub kar nekaj ponovitvam ni dosti več opreme kot sva jo pustila, tudi ni potrebno. V plezanju sva v dveh dneh  uživala skupaj 10 efektivnih ur.

Crni je svoje vtise in fotke strnil na portalu AO Črnuče.

Saj veste kaj pomeni puta po špansko, ne?  Sestavljenko so si izmislili plezalci, ki so v slabem vremenu izgubljali živce v baznih taborih. Tudi sam sem imel dovolj živčnega čakanja in  leta 2007 prekinil svoja romanja v to lepo deželo. Letos je prišel čas za ponoven obisk, tokrat malo krajši, štiri tedne. Če bo vreme, je to več kot dovolj sva si govorila… Da se zna najina teza zamajati, sva zaslutila, ko sva priletela v El Calafate in ugotovila, da bo nekajdnevno obdobje lepega vremena trajalo le še kak dan. Čeprav  utrujena od dolge poti, sva si poizkusila urediti prvi jutranji avtobus, ki bi nama omogočil takojšnji odhod v gore.  Receptorka v najinem hostlu je dolgo časa poizkušala dobiti prostor na jutranjem avtobusu a vse zaman. Vdala sva se v usodo, kupila popoldanske karte in odšla na večerjo. Sredi noči, ko sva prišla v hostel, naju je čakalo sporočilo. »Dobila prostor na jutranjem busu, popoldanska karta stornirana.«. Sranje, nisva kupila hrane, imava mačka, jet lag, nisva naspana… Po prihodu v Chalten sva živčno nakupila nekaj hrane, spakirala opremo, se nekaj minut čudila težkim nahrbtnikom in vseeno odšla proti Poljskemu bivaku nad ledenikom Torre. Hotela sva izkoristi še zadnji lep dan. Po sedmih urah hoje z neopisljivo težkim nahrbtnikom sva ob 10ih zvečer prišla do bivaka. Ob dveh zjutraj vstala in še tri ure hodila do vznožja južne stene Poincenota. Kar meglilo se nama je, sploh meni, saj sem  že tri noči spal le po nekaj ur. Prvič , da nisva bila pretirano jezna, da se je vremenska napoved zmotila in je slabo vreme prišlo prej kot je bilo napovedano.

Opremo sva dobro shranila in z lahkima nahrbtnikoma v močnem vetru in rahlem dežju odšla nazaj proti 25 km oddaljenem El Chaltenu. In potem se je začelo slabo vreme, ki je trajalo naslednje tri tedne. Skoraj si  ne znam predstavljati kako bi to preživel v kakem baznem taboru. Na srečo se je plezalna logistika v tem koncu Patagonije v zadnjih letih spremenila. Nihče več ne čaka na izboljšanje vremena v baznih taborih.  Mestece El Chalten ponuja preveč udobja, da bi bilo vredno dve uri krajše poti do sten. Največ seveda štejejo internetna povezava preko katere se lahko preverja različne vremenske napovedi ter bližnja plezališča, ki jih je vsako leto več. Športne smeri  ne dosegajo osapske kvalitete,  vseeno pa več kot odlično služijo vzdrževanju plezalne in psihične kondicije.

Tako so minevali dnevi v čakanju na novo vremensko okno. Najprej se ga v napovedi opazi na koncu sedemdnevnega intervala, potem se okno običajno skrajša, včasih tudi izgine. Tudi za konec januarja je bila napoved sprva odlična, z nekaj dnevnim lepim vremenom, tik pred zdajci pa se je spremenila in ponujala en jasen a mrzel in vetroven dan ter pol naslednjega.  Ker je bila to najina zadnja priložnost sva se spustila v dir. Ob prihodu na ledenik Torre sva videla, da so stene po dolgem obdobju slabega vremena močno poledenele.  Mogoče bo pa pri najini steni, katere vrh je na nekoliko nižji nadmorski višini, drugače. Sredi noči sva krenila proti koncu ledenika in bližje kot sva prihajala, bolj je bilo jasno, da se je sicer zelo strma  stena Aguje Bifide prav tako zalita z ledom.

Poledenela stena Ag. Bifide

Plezanje v strmi steni Bifide bi bila še s pravo ledno opremo iluzija, z najinimi aluminijastimi derezami in kladivcem pa na to nisva niti pomislila. Pogledala sva naokoli in nad nama zagledala lepo skalno ostrico v verigi Trilogije Inca, imenovane Pachamama, ki je od spdaj izgledala bolj kopna.

Bova vsaj malo poplezala sva si rekla in začela. Že v prvem raztežaju, ki je od spodaj izgledal neproblematičen se je izkazalo, da je tudi tu  veliko ledu skritega v počeh in, da če bova hotela do roba, ne bova samo “malo poplezala” .

Kopanje ledu iz razpok, drseči frendi iz požlejenih poči in nenavaden mraz.  Vsak pri  sebi sva se spraševala o smislu delikatnega plezanja ob dokaj nepomembnem, malem vrhu. V najinih preteklih odpravah sva se znala povsem predati stvari, če je šlo za velik vrh ala  Fitz Roy, Almirante Nieto in podobno, tudi po »rusko«, če je bilo treba. Tule, na mali Pachamami sva se morala kar dobro prepričevati, da sva vztrajala naprej ob težkem plezanju, razmerah in mrazu, ki naju je že po nekaj minutah na stojiščih začel pošteno rukati kljub bundam. Tako sva po  10 urah plezanja, praskanja in čiščenja, stopila na greben po katerem poteka smer prvopristopnikov. Veter, direktno iz Celinskega ledu naju je skoraj odnesel iz ostre škrbine. Brez veliko razmišljanja sva pripravila prvi spust in  ob sedmih dolgih spustih priškla do vznožja.  Preplezano smer v Pachamami sva poimenovala Cortissima (VII, A1, 350 m), najkrajša. Nisva preplezala smeri s katero bi se lahko zelo  trkala po prsih, smer sva zaključila ob stiku na grebenu in ne na vrhu, vseeno pa sva dobila merico prave Patagonije in bila na koncu vesela. Tisti dan je bil od mnogih navez, ki so se podale v gore opravljen poleg naju le še en vzpon, v klasični Claro di Luna v St. Exuperyu  sta z bivakom uspela dva Američana. Večina ima še čas počakati na boljše dni.

Zeleniške špice

Ob koncu najinega bivanja so se slovenske vrste povečale. V Chalten sta prišla Matjaž Dušič in Lovro vršnik ter zadnji dan še Urban Ažman in Nejc Marčič. Tako smo adnji večer prav prijetno poklepetali. Res škoda, da se terminsko nismo malo bolje uskladili…  Suerte Chicos!