Tomaž Jakofčič

Začetek januarja  je bil z ledom precej boren in ni napovedoval tako dobrega lednega plezanja  pri nas kot se je razvilo sedaj. Zato sem bil prav vesel dela v Chamonixu in italijanski meki lednega plezanja Val di Cogne. Šest dni preživetih ob plezanju čudovitih zaledenelih slapov mi je povrnilo veselje do brcanja v led, ki je v zadnjih letih nekoliko oplahnilo ob skalni evforiji.

A časa za nadaljni oz. ponovni osebni ledni razcvet ni bilo veliko saj sva s Tinco takoj iz Chamonixa odšla v La Grave. Sem se pa spet spomnil na lepo plezanje v dolini Cogne, ko sem gledal Light and Fast vzpon po Cold Couloir-ju. Najprej sem si mislil, da plezalca delata parodijo iz podobnih filmov, ki so opisovali plezanje v himalajskih stenah npr. Steve House za Nanga Parbat. A potem sem dojel, da je stvar zelo resna. Internet je alpinizmu   naredil res levjo uslugo.

Majhna, 900 let stara vasica bi bila samo ena izmed očarljivih a s športnega vidika nezanimivih vasic, stisnjenih v ozko sotesko med Grenoblom in Brianconom, če se ne bi v La Gravu nahajala spodnja postaja starinske gondole katere sistem pripelje celih 2150 metrov višje na  3568 metrov visoko »kepo« Dome de la Lauze. Od tam v dolino ne vodi niti ena urejena proga in področje predstavlja pravi raj za avanturistične smučarje. Šest dni sem smučal z dvema angleškima »riderjemaa«. Ker sem vedel, da vsak od njiju preživi 100+ dni letno na snegu, v glavnem nad Chamonixom, sem se hotel presneto dobro pripraviti na delo. S Tinco, Mojco in Crnijem smo tako pred tem, v  štirih dneh presmučali večino, bolj ali manj klasičnih spustov. Ker noge letos še niso bile navajene na podaljšana stopala so ob nemilosti stegna pošteno pekla.

Scena v La Gravu je res unikatna. Z dna vršne ledeniške planote se povsem do dna doline spuščajo 1500 metrov visoki žlebovi, večina prekinjenih s kakšnim skokom, kjer so potrebni spusti ob vrvi ali vsaj varovano drsenje. Resda večinoma z vodniki a judje se smučajo po njih  v dokaj velikem številu glede na to, da bi najslavnejši žlebovi (L’Orsiere, La Voute, Chirouze ipd) verjetno drugje dobili dokaj zveneče alpinistično smučarske ocene. Tam jim v vodniški literaturi dodajajo le »very serious«.

Vasica ne ponuja bleščečih trgovin ali razvpitih nočnih lokalov. Tam se večinoma zbirajo resni smučarji, ki so smučali do zadnje gondole,  bodo šli spat po pivu ali dveh in bili zjutraj na prvi gondoli. Sploh, če je prejšnjo noč snežilo.

December je bil nenavadno skop s snegom. V začetku meseca so slabe razmere in vreme  delale (še dodatne) sive lase  štirim vodnikom, ki smo (še Tinca, Lori in Klemen) delali na Arcteryxovem media kampu v Bovcu. Glavna tema naj bi bila off piste in turno smučanje ter ledno plezanje. Nič od tega ni bilo, niti pod razno, izvedljivo v zadovoljivi meri za novinarje vseh najpomembenjših evropskih outdoor revij in še manj za Arcteryxove atlete, v glavnem smučarje, plezalce in alpiniste. Ob tako pomembnem naročniku (pri nas se njihovo robo dobi le v nekaj trgovinah) nam ni bilo lahko pri srcu.

Ines Papert, ena najboljših alpinistk in plezalk na svetu, me je takoj, ko sva se srečala v avli hotela vprašala: »Triglav north face?«. »No way!« sem zmedeno odvrnil, saj ob evidentno slabih razmerah nisem pričakoval takega vprašanja, sploh, ker nam je njihov urnik narekoval začetke gorniških aktivnosti šele ob devetih dopoldan. Razmere so bile v začetku decembra res neugodne za karkoli resnejšega v naši gorah.

Odločili smo se za Hanzovo pot v severni steni Mojstrovke.  Težko je bilo sicer pojasniti, da se bomo povzpeli preko  t.i. ferrate a bo vse skupaj mnogo resneje kot si večina predstavlja plezanje po “ferrati”. In res je bila to čisto poštena zimska tura. Ko smo hodili po kopni poti proti prevalu Vratca, so mnogi še vedno sumili, da jim bo dolgčas a, ko smo se opremljali pri vstopu, na severni strani, v povsem zimskem okolju, so že drugače gledali navzgor po steni, kjer je iz skorjastega snega brez podlage, le tu in tam štrlel kak klin ali del žice. Tudi Ines Papert, ali čez dva dni španska plezalska zvzdnica  Josune Bereziartu, sta se z veseljem pripeli na naše vrvi. Lepo, vetrovno vreme, s čudovitimi razgledi z vrha, so poskrbeli za popoln in zabaven zimski dan v gorah.  Čez dva dneva smo izlet ponovili še z drugo ekipo a tokrat v slabem vremenu in megli. Najbolj »zabaven« je bil sestop brez predhodnih sledi v gosti megli.

Arcteryx je šel domov in čez teden se je vreme izboljšalo. Zapadlo je še nekaj snega a vseeno premalo za brezskrbno smučanje, z izjemo Kaninskega pogorja. Smuk skozi Prestreljenikovo okno je bil v redu, po progi se je dalo pripeljati brez škrtanja skoraj do doline.

Razmere v slovenskih slapovih so slabe, zato pa, kljub majhni količini snega, odlične  v Teranovi, najbolj popularni slovenski ledni smeri. S Čečko in Miho smo se imeli na praznični dan prav super.  Štart sredi dneva je edini recept za uživanje v prazni smeri. Kolono smo ujeli šele v izstopnem delu smeri.

Lepo vreme nad meglenim pokrovom in nobenih skrbi zaradi snežnih plazov so bili idealni tudi za zimsko planinarjenje. S Tinco sva z vzponi na Grintavec, Storžič in Veliki vrh poizkusila skuriti vsaj del zaužitih decemberskih slaščic. Zdaj naj pa le zapade sneg. Z zavistjo berem poročila o  močnem sneženju  v zahodnih Alpah. Okoli Chamonixa so že nekajkrat razglasili 5. stopnjo plazovne nevarnosti.  Bojda morajo smučati s šnorklji, da se ne zadušijo v enormnih količinah svežega snega.

Srečno 2012!

Ob odhodu iz vodniške ture po Bernskih Alpah sem opazil, da je severna stena Eigerja skoraj povsem brez snega. Sploh Ženevski steber kjer sem si že dolgo želel preplezati katero od smeri, je izgledal povsem suh. Odločitev torej ni bila težka.

Dan počitka po dveh tednih vodenja je bil nujno potreben. Prvi teden sem bil v treh dneh dvakrat na Mont Blancu.  Prvič preko Gouterja in dva dni kasneje prečenje iz Midija. Podobno tudi Tinca. Takoj zatem Bernske Alpe kjer nam je vzpon na Gross Grunhorn preprečilo slabo vreme zato pa smo bili na Monchu, Jungfrauu in prvaku Bernskih Alp – Finsteraarhornu.

Tik pod vrhom Mont Blanca

S Tinco sva se nato popoldan zapeljala  v Grindelwald in prespala na Kleine Scheeideg. Zjutraj sva še v temi tipala v vznožju stene in iskala svedrovec, ki naj bi označeval začetek smeri. Tinca ga je našla a izgledalo je, da ni pravi saj so se nad njim bočile gladke plati. Precej levo sistem razčemb in tudi desno. Nekdo se je zmotil. A ker po pregledovanju okolice nisva našla  drugega svedra,  sem vseeno zaplezal. In glej, po nekaj metrih idealna, kot ulita tanka razpoka za malega frenda, nad njim čudoviti oprimki v navpični monolitni steni. Po desetih metrih, sredi plati svedrovec in nato v istem slogu, 50 metrov do udobnega stojišča.  Kako noro, čisto sem pozabil kak genij je Michel Piola. Tam kjer si najmanj misliš, tam spelje  smer brez napake. Če se da varovati s premičnimi varovali ne bo ničesar, če je gladko in nerazčlenjeno bo dal svedrovec. Verjetno sem dosedaj ponovil že kakih 20 njegovih smeri , največ v Alpah, nekaj v Patagoniji a vedno znova sem presenečen koliko energije in  kakšen nos za najboljše linije ima ta tip.

V Eigerju je preplezal kar deset novih smeri in klicali so ga Mr. Eiger. Zadnjo,  Le Chant du Cygne (7a, 900 m), kar tudi pomeni Labodji spev, je preplezal leta 1992 in to sva si tudi izbrala.

Spomnim se kako me je od vseh zgodb in žaloiger, ki sem jih  prebral, zvijalo po želodcu pred vzponom v Heckmaierjevi smeri in prav hecno, sedaj tudi malo. Sploh ponoči, ko sva se plazila pod vznožjem »mordwanda«.  A čez dan je veličastni ambient le še dodal k plezalnemu užitku, ki je bil v vseh 21 raztežajih neskončen. Res krasna, slikovita smer. Po desetih urah sva bila na robu, v dobre pol ure ob grmenju zdirjala na postajo Eigergletcher, ujela  zadnji vlak in zvečer sva bila že nazaj “doma” v Chamonixu.  Super dan!

Po dveh dneh plezanja v Triglavu sem takoj začel s šestdnevnim popotovanjem po Julijskih Alpah s skupino grških gornikov. Po slovenskih poteh vodim le redko. Gorski vodniki smo v primerjavi z nelojalno konkurenco, ki je razpasena pri nas, “nekonkurenčni”. Tokrat je skupina Grkov vedela za kaj gre in hotela izključno gorske vodnike z mednarodno licenco. Vsako leto se namreč odpravijo v katero od alpskih držav in vsakič tam najamejo gorske vodnike.

Z Miho sva jih tako popeljala iz Bohinja do Vršiča in se pri tem imela lepo. Bili so zelo prijetni gostje in razsposajena grška nrav je močno pripomogla k prijetnemu delu. Malo sem se bal naših koč, že dolgo nisem spal v kaki drugi razen prijetne Koče na Gozdu. Bal sem se veseljačenja v pozne ure in bal sem se šestih dni ob joti in pasulju.

A že na prvi koči, pri Triglavskih jezerih sem bil prijetno presenečen že, ko sem klical za rezervacijo. Boste  polpenzion? Vprašanje, ki ga od naših oskrbnikov ne slišiš mnogokrat. In v koči smo dobili dobro hrano. Kasneje v eni od triglavskih koč se je po tradicionalno zataknilo. Polpenzion ni bil opcija in posebaj smo morali plačati spanje, vsak obrok posebaj in seveda zapitek posebaj. Tako smo v glavnem celo popoldne stali v gneči pred malim šankom, namesto, da bi vse opravili naenkrat.  Sicer pa so bili v vseh kočah na poti, oskrbniki in osebje zelo prijazni in bivanje sicer zelo prijetno.

Na vrh Triglava smo prišli zadnji dan pred poslabšanjem, sestopili v Krmo in se odpeljali na Vršič. Naslednji, deževni dan je bil kot nalašč za obisk novega planinskega muzeja v Mojstrani. Lep, sodobno urejen muzej. Na koncu so Grki hoteli pokupiti pol spominkov, ki jih prodajajo a žal ni bilo mogoče plačevati s karticami, majice pa so tudi imeli samo v eni velikosti. Škoda! Zadnji dan smo v čemernem vremenu sestopili preko Slemena v Tamar a več kot govoriti o čudovitem razgledu, v meglenem vremenu nisem mogel.

Junij, sploh pričetek ni bil lep kot zadnjih nekaj let, ko smo že pošteno zagrizli v stene in tudi v Alpah je bilo bolj slabo. Uredil sem si nekaj vodenja koncem maja in v začetku junija.

Cilj štirih angležev je bil Mont Blanc. Prve dneve smo porabili za aklimatizacijo v okolici koče Albert 1, nato pa naj bi jih z Andyem popeljala na Mont Blanc. A prav po povratku iz vzpona na Aig. Du Tour je v dolini začelo deževati gori pa močno snežiti.  Čez dva dni, ko se je vreme popravilo so se pokazali na debelo zasneženi vršaci. Pri koči Gouter je zapadel cel meter novega snega  in o vzponu ni bilo govora. Deževne dneve smo prebili v plezališčih, zadnji dan pa smo preplezali greben Cosmiques na Midi.

Ključno mesto grebena Cosmiques, v ozadju Gr. Jorasses

Doma sem nato kar dosti plezal, s Tinco sva bila nekajkrat v Triglavu, veliko tudi v plezališčih. Konec junija pa spet v Chamonix. Ko smo se prvi dan vozili proti dolini Val Savaranche je deževalo kot iz škafa. Ko smo zaprli avtomobilska vrata je dež prenehal, na poti do koče se je zjasnilo in naslednjih pet dni nismo videli oblaka. Tudi gneče na Mont blancu še ni bilo pretirane in razmer so bile odlične.

54 letna Marie, gorska vodnica iz Verbiera na grebenu Bosses

Nato sem še tri dni prebil z angleškimi klienti, ki so se želeli priučiti veščin za samostojno plezanje alpskih smeri do ocene AD. S kolegom Peletom sva tako pustila, da so sami plezali  300 m dolgo skalno smer z oceno V+ nad dolino Aoste, greben Cosmiques v Midiju in prečenje Aig.de Entreves  nad Hellbronerjem.

Midva sva plezala ob njih, nadzirala delo na stojiščih in svetovala.  Zanimivo in prijetno. Zadnji dan smo bili v dolini že ob 14 uri in na pozni večerji sem bil že doma.  Tista nepreplezana poč v Triglavu mi ne da miru…

Kot vsako pomlad so se tudi letos na mojem repertoarju izmenjavali previsi z magnezijem  in plezalniki ter ledeniki in visoke gore s smučmi.  Diametralno različni stvari, ki pa se lepo dopolnjujeta. Le hrano imajo v tujih gorskih kočah , sploh za športnoplezalno dieto, predobro. Ena od, s tega vidika najboljših, je koča Bella Vista v Otztalskih Alpah. Konec marca sem tam že petič vodil, pomagal mi je še Miha Habjan, skupinico turnih smučarjev. Vsako leto nas je več, tokrat  deset in ponovno smo se imeli fino. Tudi vreme nam je služilo, pet dni nismo videli oblaka in smučali s Saykogla (3342 m), Langtaufererspitze (3542 m), Hauslabjocha (3320 m) ter na koncu z Weisskugla (3722 m), celih 1800 višinskih metrov po ledeniku Steinschlag, direktno v Kurzras.   Več slik lahko vidite v moji galeriji.

Po tem so bile noge nekoliko težje a roke spočite in želja po plezanju velika.  Previsi Mišje peči ravno pravi za potešitev. Poravnal sem dolg v smeri Oktoberfest (8a), Corto (8a) pa se me je nekajkrat otresel na zadnjih oprimkih.  Takšni »boksarski« previsi mi res ne ležijo a je  zato izziv toliko večji. Zadnja daljša smučarska akcija, ki sem jo vodil je bila »kraljevska«tura po Bernskih Alpah. Šest nas je šest dni uživalo v prostranstvih največjih evropskih ledenikov, v odličnih snežnih razmerah, dobri družbi in brezhibnem vremenu.  Bolje skoraj ne bi moglo biti, lahko je samo drugače in drugje… Smučali smo iz Kranzberga (3666 m), Wysnollna (3590 m), Gross Wannenhorna (3905 m), Anuchnubla (3542 m) in Abenifluhe (3962 m). Slike tule.

Potem pa je prišla na vrsto osrednja  pomladanska, družinska, športnoplezalna akcija. Z Jeran – Pirihovo družinico smo bili zmenjeni za francoska plezališča a nas je vremenska napoved v zadnjem hipu preusmerila na Kalymnos- Spet? Ja, spet, a ni problema. Frekvenca rojevannja novih smeri in sektorjev je tam tako velika, da dobrih smeri ne bo zmanjkalo še za naslednjih deset obiskov. Ob dobro izdelani plezalno – družinski kombinatoriki smo se imeli super. Mami sta plezali skupaj in očeta skupaj. Tako sem dobil v paketu še tečaj tehnike plezanja pri mojstru Jeranu. Dobro sva se borila med s kapniki in previsi. Matjaž je v zadnjih mesecih povsem okupiran z drzno poslovno idejo in stres je dobro hromil njegovo plezanje. A tu je eksplodiral in plezal kot namazan. Že sam po sebi je odličen primer kako se pleza ob veliki plezalni inteligenci, ko najboljša kombinacija gibov ni nikoli vprašanje.  Še moji oleseneli plezalni možgani so dobili nekaj svežih impulzov. Upam, da pojdemo še kam skupaj!

Prispevek je bil napisan že konec marca a zaradi spletnih problemov poobjavljen sedaj.

Zadnji mesec sem preživel v Alpah. Se mi zdi kot bi odšel včeraj, tako hitro je minilo. Najprej sem en teden treniral Suzanne za vzpon na Everest. Ženska srednjih let, mati dveh otrok, bi rada letos postala prva Palestinka na vrhu Everesta. Tja odhaja z bratoma Benegas, ki sta mi ponudila delo v Chamonixu, ker sama brez UIAGM licence v Alpah ne smeta delati. Ni bilo najbolj razburljivo saj sva večino časa porabila za vadbo vrvnih manevrov, žimarjenja, vadbo tehnik hoje z derezami in podobno, največ na Mer de Glace-u. Ob dokaj slabem vremenu sva vseeno opravila tudi dve turi,  na  Petit Verte in prečenje Aig. Marbres. Na pot odhaja prav v teh dneh in upam, da ji bo uspelo.

Suzanne na grebenu Marbrees

Za nekaj dni sem se vrnil domov nato pa vsi skupaj nazaj. Šest dni sva s Tino  vodila Turnosmučarsko kliniko Cham& Verbier. Po sedmih tednih snežne suše ob kateri je šlo lokalcem že na jok, je zapadlo skoraj pol metra snega in vreme se je popravilo ravno z začetkom našega smučanja. Tako smo se v šestih dneh prav lepo nasmučali. Prve štiri dni smo plavali v pršiču nad Le Tourom, Courmayeurjem, Verbierom in med Chamoniškimi iglami, zadnja dva dneva pa smo opravili turna smuka na sedlo Chosuarre in Tour Noire. Slike povedo največ.

V naslednjem tednu je bil čas za plezanje, ne samo na umetni steni v Les Huches kamor sva dosti zahajala po smučanju, temveč za hribe. Tinca je z Nastjo preplezala Rebuffat Terray nato pa sva skupaj odšla prenočiti v standardno izhodišče za severno steno Aig. Sans Noma – WC na Gr. Montets. Zvečer je prišla novica, da se je Magi smrtno ponesrečil. Bil je Tinčin alpinistični sošolec in soplezalec na njenih prvih vzponih. Naslednje sporočilo o Ulini visoki vročini je bila le še kaplja čez rob slabih občutkov in s prvo jutranjo gondolo sva se vrnila v dolino.

Nejc v smeri Fil a Plomb v Rognon du Plan

Tabor perspektivnih alpinistov se je pričel 11. marca. Običajno je bilo ta čas vreme lepo in razmere solidne. Tokrat  žal ne.  Vreme se je že v prvih dneh začelo slabšati in je dovoljevalo, še to malo na silo, le vzpone v klasičnih smereh, kjer se sestopa po smereh. Tretji in četrti dan tabora sta bila napovedana lepša. Ne idealna ampak lepša, sploh torek.  Žal smo nekateri zaradi nenadejane prestavitve odhoda prve jutranje gondole na Midi morali plezati v sredo, ki je bila daleč od primernega dne. Že zjutraj so bili vrhovi zaviti v oblake in jugozahodnik je vlekel s hitrostjo 60 km na uro.  Z Igorejm in mladim Nejcem (enem od štirih Nejcev na taboru) smo plezali Fil a plomb (III, 4+, 700 m) v Rognon du Plan. Sicer zelo popularna smer, ki v lepem vremenu  predstavlja zelo lep in primeren cilj za uvajanje mladih v zimsko alpinistiko, se je na koncu zapletla v mini dramo.  Smer se konča na grebenu med Midijem in Aiguille du Plan po katerem smo hoteli nadaljevati  po grebenu do Midija in od tam z gondolo v dolino v dolino. Že zjutraj smo med plezanjem lahko videli, da gondole ne vozijo zaradi vetra. To je potrdilo še nekaj klicev prijateljem pred računalniki. Ker smer ni opremljena za spust po vrvi smo na koncu strmega dela nekaj časa kolebali med gor in dol in na koncu rekli: “Nas bodo že spravili dol…” in nadaljevali, kljub temu, da je bila napoved za naslednji dan še precej slabša, z vetrom do 100 km/h. Ko smo stopili na greben nas je veter z druge strani skoraj odpihnil In očala so bila v trenutku zaledenela. Kjer je smer potekala na vzhodni strani grebena je bilo v redu a na drugi je bilo neznosno.  Greben Midi  – Plan poznam od poletja in sem vedel, da je z Rognon du Plana do Midija še dolga pot in, da poteka na vetrovni strani, sem  tik nad sedlom Plan uvidel, da bi se znalo nadaljevanje v takih razmerah močno zaplesti. Padla je odločitev, da se vrnemo nazaj po grebenu in sestopimo po smeri. Ob usklajenem delu smo do  večera uspeli sestopiti do srednje postaje in nato še peš v Chamonix.

Ob prihodu v dolino sem izvedel za pogrešano srbsko hrvaško navezo. Z Igorjem in Tonijem smo se srečali le dan pred njunim odhodom v steno. Žal se je zgodba končala tako, kot smo si najmanj želeli, tragično.  Tonija nisem poznal a z Igorjem sem se velikokrat videval, tudi v stenah. Slovenske gore so mu bile zelo ljube in zgodovino slovenskega alpinizma je poznal precej bolje od večine slovenskih alpinistov.  Ula ima še vedno zelo rada knjigo Visoko u planinama, ki jo je za rojstni dan, poleg ostalega, dobila od Igorja in Nine. Kako me ne bi stisnilo, ko se spomnim kako me je lani ob prihodu v bazo  pod Čo Oju, poiskal sirdar srbske odprave in mi izročil darilo, ki je prišlo iz Beograda; čokolado, tople spodnje hlače in grelce za noge,  od Nine in Igorja. In kako se ne bi, kot že tolikokrat, spraševal zakaj?

Skupaj z Nino, Igorjem in Miho na vrhu Stene, avgust 09

Priznam, da sem bil pred odhodom skoraj prepričan, da bom letos skupaj s prijatelji, stal še na enem osemtisočaku. Čo Oju velja za najlažjega in število ljudi, ki so se povzpeli na vrh gre v tisoče. A ponovno se je pokazalo, da so tudi »lahki« osemtisočaki še vedno spoštovanja vredni gorniški objekti. Čo Oju je letos zavrnil okoli petdeset odprav in kolikor vem je  uspelo priti na vrh, z obilico tveganja, samo dvema alpinistoma.

Čo Oju (8201 m) - Turkizna boginja

Prvi znak, da nekaj ni v redu je bil že prihod ekipe v Lhaso. Vsepovsod je  bila voda, poplave- Za Tibet je taks šno stanje vse prej kot normalno. Monsun, ki nas je močil v Katmaduju je močno zamujal  še v začetek septembra. Vode je bilo res veliko.

Pot do nepalske meje je bila pravo nasprotje kasnejše poti preko Tibeta. Zemeljski plazovi in prevrnjen kamion sta bila vzrok za celodnevno cijazenje namesto štiri ure dolge vožnje.

Tretji vodnik, anglež Matt, avstralski kuhar Gavin in jaz smo se, za razliko od ostalih, ki so leteli v tibetansko prestolnico, do t.i. avtomobilske baze pripeljali  iz Katmaduja.  Smo se imeli kar fino. Tri dni smo ostali v prvem večjem kraju na tibetanski planoti, Nyalamu in se tam aklimatizirali. Tam smo se povzpeli  na isto goro kot leta 1999 pred Gjačung Kangom, 5050 metrov visoki »Ratitiovec«. Potovanje  enajst let kasneje je bilo povsem drugačno. Pred nekaj leti so Kitajci  asfaltirali cesto preko  Tibeta in cesta, ki se vije iz Zangmuja preko divje soteske in preko celega Tibeta bolj spominja na švicarske gorske prelaze. Bojda so jim Švicarji celo pomagali pri inženiringu.

Prijetno presenečenje med dostopom do baze je bil pogled na Siguang Ri (7309 m, zadaj levo), ki smo ga preplezali deset let nazaj iz druge doline. Na desni vrh Čo Oja.

Rajši imam dostope v Nepalu. Počasi se začneš dvigovati iz gozdov proti baznemu taboru. Človek se počasi privadi na vse večje gore okoli sebe in v bazo pride pošteno nakurjen. V Tibetu se skoraj do baze pripelješ s terenskimi vozili kar mnogokrat povzroči težave zaradi višine. Z nekaj zdravstvenimi problemi na poti (in tudi kasneje), ki jih je mojstrsko reševala Alenka, smo bazni tabor pod Čo Ojem dosegli 10. septembra in takoj začeli z aklimatizacijo v višja nadstropja.

Ekipa je bila super, kot ponavadi, se je z Jagged Globom nabrala zelo pisana druščina ljudi iz celega sveta. Večina Angležev, vsak malo poseben in večina zelo zabavnih. Ućitelj anglešine v Saudski Arabiji, potem podjetnik, ki si je po petih letih zapravljanja v Monte Carlu naveličal divjanja z Aston Martinom in se odločil, da se povzpne na Everest in prepleza Eiger, dva bivša pro športnika Richard in Steve, slednji član četverca brez krmarja, ki je dobill zlato na Olimpijskih igrah 2004 in 2008, nekaj uspešnih računalničarjev, ki po pol leta potujejo naokoli. Skratka zgodb je bilo dovolj. Slovenci smo s svojo slovansko naravo poskrbeli za dodatno barvitost. Ob večerih smo jedilni šotor spremenili v kino dvorano z odličnim ozvočenjem in velikim platnom. Čas je mineval bliskovito.

Tabor1 (6400 m)

Vreme ni bilo jesensko lepo, monsun je še opletal iz Nepala in nam vsak dan podaril nekaj snega v bazi. To našega procesa ni kaj dosti motilo in do 24 septembra smo zaključili aklimatizacijo s spanjem na višini 7150 m. Vsi dobre volje in počutja, pripravljeni na skorajšnji vzpon na vrh. Nekoliko nejeverno smo sicer gledali velikanske kložaste odlome, visoke kot pivski šank, na vrhu prvega seraka na višini 6800 m in predvsem nedotaknjena pobočja nad dvojko. Stikali smo glave in dvomili v varnost hoje po vršnem pobočju.

Med nekajdnevnim čakanjem na izboljšanje razmer smo se odpravili na krajši sprehod do slovitega sedla Nangpa La (5720 m)

Potem pa…. Nahrbtniki so bili pripravljeni, manjša skupina, ki se je nameravala povzpeti na vrh iz tretjega tabora je že odšla na enko, ostali iz dvojkenaj bi šli naslednji dan. 26. septembra smo sedeli pred kuhinjskim šotorom, pili že tretjo kavo in napeto opazovali skupino petih šerp, ki so se vzpenjale proti vrhu. Med njimi sta bila celo dva UIAGM gorska vodnika izšolana v Franciji. Nekje na višini 7800 metrov se je zgodba končala in vse se je sesulo kot karte. Plaz katerega kložasti odlom je bil viden celo iz baze na polovici vršnega pobočja je odnesel vseh pet šerp. Očitno so Lame opravile dobro posvetitev saj se je vrv med tretjim in četrtim, po 400 metrih valjenja čudežno zataknile za skalni rogel in vseh pet je preživelo z bolj ali manj hudimi odrgninami in eno zlomljeno roko. Ko so se naslednji dan vrnili, so predstavili sliko skrajno nevarnih snežnih razmer. Debela kloža in pod njo sipek sneg ter še nekajplovnih plasti vmes.Mestoma se jim je udiralo preko pasu.  Po sestanku z ostalimi sirdarji so se odločili, da letos tja gor ne pojdejo več. Nekaj dni kolebanja, sestankovanja med vodniki velikih komercialnih odprav, so po nekaj dneh pripeljale do odločitve, da ne bomo tvegali. Če se tako odločijo najizkušenejše šerpe na svetu (naš sirdar npr. 15x vrh Everesta), ki jim vzpon na Čo Oju v normalnih razmerah predstavlja mačji kašelj in t.i. summit bonus, velik del a zaslužka šerp, odločitev ni bila pretežka. Razočaranje pa je vseeno bilo veliko. Vsi smo se res dobro počutili. Alenka, Matjaž in Miha so bili med najmočnejšimi v celotni šestnajstčlanski ekipi ekipi in še dolgo mi bo hudo za takšen razplet dogodkov. Bolj kot kadarkoli dosedaj sem razumel, da se je obrniti brez pravega boja težje kot iti proti vrhu.  A, će odideš, se vedno lahko vrneš. Morda nekoč! Zaenkrat je dovolj Himalaje, prihaja leto skalnega plezanja. Samo da se (že stotič…) odlepim od 7a-jev….

Ob odhodu smo na bližnji čorten postavili skromno obeležje v spomin na dragega prijatelja

Kako hitro se je obrnilo tole poletje, morda najhitreje do sedaj. Res kriza, da življenje teče tako hitro. Od zadnjega pisanja na tole stran se je zgodilo preveč stvari, da bi jih podrobneje opisoval zato samo nekaj flešbekov.

Junij je bil v znamenju plezanja v hribih. Odkril sem toplo vodo in sicer severno ostenje Križevnika. Kar trikrat sem v prvem tednu junija plezal tam. S Tinco smer Svoboda, ki je nekoliko presenetila s strmino in prenizkimi ocenami v vodniku.  S  Crnijem sva plezala redko ponavljano (če sploh) smer Abadonov nasmeh (VII+, 250 m), Luka Lindič pa me je zvabil v novo smer v osrednjem delu Turniča. Prvi raztežaj je od spodaj izgledal noro. Sem bil kar zadovoljen ob srečnem žrebu. Na srečo je skala ponudila roki z oprimki bogato skalo in tudi naklonina, nekaj stopinj pod vertikalo je omogočala počitke ob vsakem boljšem stopu. Fenomenalen, 65 metrov dolgi raztežaj je Luka zaključil na ogromnem skalnem ušesu. Višje naju je stena zrinila proti desni in prav najtezji, previsni raztežaj (VII+) je potekal po neponovljeni Pavrski smeri. Vse tri smeri so bile zelo lepe in plezanje uživaško, cudovita okolica in samota. Mislim, da bom naslednje leto vsaj podvojil letosnji obisk. Z Andrejem Ercgom sva v južni steni Nad šitom glave prva prosto ponovila smer Rumena diagonala. Kljub temu, da je previsna rumena poč le pol ure oddaljena od vršiške ceste, smer še ni bila prosto preplezana. Najtežjemu prostemu raztežaju, ki poveže dva tehnična na stari skici v vodniku za Vršič, sva prisodila oceno VIII in oznako “naj” med težjimi raztežaji v okolici Vršiča.

Metka pod vrhom Aig. du Plana. Najtežji del poteka po grebenu vidnem za njo.

Vodenje sem začel s skalnimi smermi v razu Mojstrovke, Rumenem razu v Cinah in resni smeri Yassa (VII-, 300 m) v Nad Šitom glavi. Res sem se že počutil dobo vplezanega, ko sem se v začetku julija odpravil v Alpe. Prve tedne sem si pustil štiri dni na teden za plezanje in igranje z Ulo medtem, ko bi Tinca vodila. Žal je splet okoliščin razen frikanja v dolinah Aoste in Arve  preprečil kako večjo smer v gorah. Hodil sem pa kar dosti: Mont Blanc, Dufourspitze, Tacul, Gran Paradiso, Castor, Breithorn, Jegihorn,  prečenje  Weismiessa in ozki greben Midi Plan.

Avgusta je prisel v Cham Matjaž Jamnik in preplezala sva Contaminovo smer v Južni steni Midija (6c, 250 m). Kako fino je bilo plezati po dolgem času v hrapavem visokogorskem granitu. Motili niso niti turisti, ki so se drli iz malih kabin gondole, ki povezuje Chamonix s Courmayerjem.

Radosti montblanskega granita

Sedaj sem že v Katmanduju. Odhajam na Čo Oju (8210 m) kot vodnik angleške agencije Jagged Globe. A tokrat so z menoj poleg 13ih (angleških, francoskih, kanadskih) gostov tudi trije slovenski prijatelji; Alenka, Matjaž in Miha. Verjamem, da se bomo imeli krasno! Danes se potikamo po Tamelu kjer dokupujemo malenkosti, v torek pa večina odleti v tibetansko prestolnico Lhasa, od koder se bo pričelo, z aklimatizacijskimi izleti obogatenao potovanje do baznega tabora. Dva vodnika, šerpe in kuhar pa gremo s tovornjaki in terenci preko Tibeta. Z glavnino se bomo srečali čez en teden v kitajski bazi. Nazadnje sem preko Tibeta potoval leta 1999, baje se je od takrat veliko spremenilo. Zal mi je le, da zopet ne bom videl Lhase. Po Gyacung Kangu nam je zmanjkalo denarja za obisk tibetanske prestolnice pa tudi  pomrznjeni prsti niso bili ravno najboljsa popotnica za tavanje po Tibetu.

Tokratni odhod je bil najtežji do sedaj. Ula je bila pred kratkim stara eno leto in  že dolgo  vrača čustva, vsak dan odkrije kaj novega in vse hitreje napreduje. Sigurno bo v casu moje odprave shodila… Vsi moji preostali prsti so prekrižani za lepo vreme, ugodne razmere in čim prejšnjo vrnitev k mojima.

Moj letošnji mesec maj, mesec v katerem  sem se nevarno približal srednjim letom, ni bil kljub temu nič bolj ležeren. Celo nasprotno, smučanje in plezanje sta se energično prepletala praktično brez prestanka, kot bi si hotel dokazati, da tista 4 spredaj ne pomeni kaj prida.

Razširjene prvomajske praznike smo preživeli na Kalimnosu. Kako smo brez idej? Ne, le Flisova družinica, obogatena z Lačnovima, je namignila, da bi lahko dobro sodelovali v otroško plezalni kombinatoriki. In res, prijatelji združeni z dobrim plezanjem, ki ga ponuja rajski otok, so bili dobitna kombinacija. Dva tedna lepega vremena sta minila kot bi trenil. Ugotovili smo, da ima pomladni Kalymnos celo nekaj pomembnih prednosti pred jesenskim. Najbolj očitna je bila 10x manjša gneča. Prav neverjetno je bilo videti le nekaj navez v Grande Grotti, kjer jeseni za kultne smeri kot sta Aegalis ali Priapos (7c), v vrsti pred teboj stoji vsaj pet ljudi. Glavna pomanjklivost pa je bilo nekoliko prehladno morje.  Res ne poznam boljšega kraja za stopnjevanje forme. Nekaj pripomorejo zares tekoče in lepo plezljive smeri, nekaj pa v primerjavi z Mišjo pečjo, prijazne ocene, ki ti dajo dodatnega poleta. Tako smo se proti koncu že spet lepo znašli med norimi kapniki in upal sem si (tudi uspešno) lotiti nekaj 7c-jev. Nič slabše in nič bolje torej kot običajno na Kalymnosu.

Ula je ob svojem drugem obisku Kalymnosa že pokazala zanimanje za kapnike. Še malo, pravi...

Ob koncu našega bivanja so mi zatresli hlače stavkajoči kontolorji poletov. 4. in 5. maja je trajala velika stavka in ta dva dneva ni v Grčiji pristalo ali vzletelo niti eno letalo. Mi smo imeli let 6. maja, 8. pa sem moral že biti v Grindenwaldu kjer sem začel nov turnosmučarski sklop. Na srečo vse OK.

Sami samcati v prostranstvu Bernskih Alp. Ob vzponu na Wysnollen (3590 m), zadaj Finsteraarhorn (4273 m) najvišji vrh Bernskih Alp.

Najprej šest dni turnega pohajkovanja z angleškimi klienti med najbolj “himalajskimi” evropskimi gorami – Bernskimi Alpami. Ledenik Aletsch je največji evropski ledenik in prav na njem in njegovih pritokih smo se največ zadrževali. Komaj si človek lahko predtsavlja, da je na Konkordiji le ta debel celih 900 metrov. Na žalost je bilo vreme v glavnem slabo. V tamkajšnji najvišji turnosmučarski sezoni sem bil edini vodnik na večini koč. To je pomenilo, da bom naslednje jutro prvi  v sveže zasneženih pobočjih, ponavadi še v megli. Do zadnje pikice sem obnovil in nadgradil svoje znanje navigacije v megli. Res dobro, da sem klecnil pred Flisovim prepričevanjem, da zemljevidi naloženi v GPSu prav nič ne škodijo. Nekajkrat se je vseeno odprlo in ob enormni količini novega snega so bili nekateri spusti več kot fantastični. Tako smo dobili  na Wysnollnu (3590 m) dobili edini lep dan, nekaj sonca pa tudi  ob čudovitem zaključnem spustu preko Lotchenlucke (3240 m) v dolino. Vmes smo na koči Finsteraarhorn opazili na steni z veliko napisan švicarski pregovor katerega zelo približni prevod bi šel: “Ne samo sonce  in plavo nebo temveč tudi oblaki, snegin veter te v gorah razsvetljujejo.” Sedaj mi rek niti ne zveni tako fino kot v tisti lepi koči kjer smo, daleč od zadnjega GSM signala, čakali na prenehanje sneženja.

Tik pod vrho Allalinhorna (4027 m)

Takoj zatem sem se preselil v Saas Fee kjer sem se dobil z Nežo, Branetom, Tomažem  in Igorjem na zadnji turnosmučarski akciji Slovenske gorniške šole. Kar nekaj sivih las sem dobil ob gledanju vremenske napovedi za tiste štiri dni. Na koncu sem nekoliko obrnil in priredil vrstni red naših ciljev in izšlo se je bolje od pričakovanega. Zanimiva zavarovana pot v kanjonu Saas Feeja in nekaj vozljanja v bližnjem plezališču je pomagalo preživeti dan slabega vremena pred odhodom na kočo, od koder smo v naslednjih treh dneh, enega za drugim odsmučali Stahlhorn (4176 m), Allalinhorn (4027 m) in Fluchthorn (3790 m).

Proti Strahlhoru (4176 m)

Ekipa je bila močna, zelo dobro smučarsko znanje, vzdržljivost in trma. Rezultat je bilo dogajanje katerega poizkus opisovanja bo le bledi odsev resničnosti. Sredi maja smo dobesedno plavali v 80 cm (Neža je dejala, da so moški centimetri drugačni od ženskih in da je palica šla “le” 70 cm globoko) novega snega. Ena boljših letošnjih smuk. Tudi nekoliko neljub pripetljaj z zlomljenim Brantovim okovjem se je srečno končal z “zanimivim” poletom v dolino.

Slike lahko vidite v galeriji.

Srečno!