Pomladni pršič – brez virusov

Prijatelj Blaž je odstranil nadležen virus, upam, da uspešno tako, da lahko mirno obiščete mojo skromno spletno stran.

Letošnjo zimo je bilo vreme precej lepo in pričakovati je bilo, da bo to potrebno spomladi plačati. In res, april je bil tipično »aprilski«, nestanoviten z obilnimi padavinami. Slabo za načrtovanje tur a odlično za smučanje, pršiča je bilo v osrednjih Alpah veliko in velikokrat.

Zadnje od mojih večdnevnih smučarskih popotovanj je bila Haute Route med Chamonixom in Zermattom. Vedno lepa in zanimiva a tudi vedno prisotna gneča ni izostala. Tudi tokrat si je v prvem tednu aprila smučarske avanture zaželelo veliko ljudi. Polno zasedene koče in približno sto ljudi kolikor je spalo na koči Trient, se je potem pomikalo in srečevalo na naslednjih kočah. Vremenska napoved je bila dokaj slaba a se je nismo ustraÅ¡ili in imeli v prvih dneh kar srečo, vsaj z vremenom. Z opremo ne, Damjanu je na zgornjem sedlu Tour, povsem nepričakovano, odletela peta na okovju Fritchi. Helikopterski polet direktno v Å¡amoniÅ¡ko trgovino, Å¡est evrov stroÅ¡kov popravila (!) in naslednji dan smo že skupaj pili kavo v Verbieru in skupaj nadaljevali pot. Na kočo Vignettes smo v sneženju dostopili preko Arolle in zvečer negotovo pogledovali v nebo. Prav zadnji dan Haute Route namreč simbolizira to pot, je eden najveličastnejÅ¡ih dni v svetu turne smuke in resnična kulminacija petdnevnega potovanja. 30 km razdalje, 1200 metrov viÅ¡inske razlike, sedem ledenikov in tri visoka sedla nas čakajo na poti. Zaradi zahtevnega ledenika Stockji pa zahteva solidno vreme in vidljivost. Večina vodnikov smo, zroč v negotovo vremensko napoved bili odločeni, da bomo Å¡li »na nož« in vsaj poizkusili priti do Zermatta. Na srečo se vremenarji včasih zmotijo tudi v naÅ¡o prid in »nož« ni bil potreben. Dan je bil naravnost krasen in razgledi neskončni. Kakor vedno  so bili zadnji metri pred zadnjim sedlom Valpeline (3574 m), neprekosljivi. Iz belega obzorja nenadoma skoči očiljen vrh Dent Blancha, čez nekaj korakov Å¡e ostrejÅ¡i Dent d’Herens, takoj zatem Materhorn in kmalu z vrha zremo v venec 20+ Å¡tiritisočakov. ÄŒudovito. Slike v galeriji.

Teden dni doma z družino je bil blagodejni balzam pred zadnjim sklopom Alp. S Tomažem, Vojkom in Georgom smo se zmenili, da odsmučamo kaj strmega nad Chamonixom. A vremenska napoved je bila spet slaba. Novega snega je bilo preveč, da bi si  drznil v kak dolg,  strm žleb. Možje širokega obzorja so mirno preskočili klasično slovensko cincanje ob slabem vremenu, malo smo spremenili plan in se pač odpeljali drugam, na moj predlog v Andermatt. Vedeli smo, da bo naslednji dan lep in, da bomo dobili dobro smuko. In smo jo, vsi trije so 1A amučarji in kot sestradani psi smo dirjali po velikanskih nezvoženih poljanah, dolinah in žlebovih Gemsstocka. Na koncu dneva se je »števec« ustavil na 9500 višinskih metrih presmučanega pršiča. Ko smo hoteli kupiti hladilno kremo za razbolele mišice smo ugotovili, da Andermatt ne premore niti ene lekarne. Nasledni dnevi so obetali slabo vreme a pogumni imajo srečo in po dnevu smučanja ob GPS-u smo  dobili  še en dan s 40 cm pršiča na Gemsstocku in dvodnevno kičasto, samotno  turo v skupino Rotondo.   Slike in Vojkov video  v moji galeriji.

Iz Andermatta sem odÅ¡el v Cham, spet s slabo vremensko napovedjo. A Colin in Richard ter kasneje Lee so bili tam ne glede na to. Snega je bilo enormno. Hitro se je sesedal a vsaka noč je poskrbela za 30 – 40 novega. Smuka na edinem odprtem smučišču, Grand Montets, je bila potapljanje v globok prÅ¡ič. Chamonix je konec aprila prazen a Grand Montets, ki je verjetno najbolj obiskano off piste torišče v Evropi, po vsakem sneženju privabi na plano dovolj rajderjev, da se po koncu prvega dne najde  nezvožen prÅ¡ič le Å¡e na zahtevnejÅ¡em delu ledenika Rognons. Ker mi ta rajderska evforija, skoraj nervoza ob iskanju nezvoženega niti malo ni vÅ¡eč, smo se v naslednjih dneh umaknili nad Argentierski ledenik in  “v miru” a orkanskem vetru (napovedani sunki preko 120 km/h) opravili s sedloma Tour Noir (3535 m) in Chardonnet (3324 m), ki sta na srečo malo v zavetrju okoliÅ¡kih, istoimenskih gora. Prav zadnji dan, 28. aprila, ko sva bila z Lee-jem na Chardonnetu,  je veter dobesedno “raztural”. Zaradi vsega podrtega drevja je celo vlak na Montenvers prenehal voziti za dva tedna.

Še isti dan po spustu s sedla Chardonnet sem se odpeljal v Provanso kjer sta me čakali moji dragi. Kakšen kontrast, v nekaj urah iz vetrovnih visokih gora v čudovito, blago gričevanto Provanso, plezanju nasproti. Kako lačen sem tople skale!