Prijatelj Blaž je odstranil nadležen virus, upam, da uspeÅ¡no tako, da lahko mirno obiÅ¡Äete mojo skromno spletno stran.
LetoÅ¡njo zimo je bilo vreme precej lepo in priÄakovati je bilo, da bo to potrebno spomladi plaÄati. In res, april je bil tipiÄno »aprilski«, nestanoviten z obilnimi padavinami. Slabo za naÄrtovanje tur a odliÄno za smuÄanje, prÅ¡iÄa je bilo v osrednjih Alpah veliko in velikokrat.
Zadnje od mojih veÄdnevnih smuÄarskih popotovanj je bila Haute Route med Chamonixom in Zermattom. Vedno lepa in zanimiva a tudi vedno prisotna gneÄa ni izostala. Tudi tokrat si je v prvem tednu aprila smuÄarske avanture zaželelo veliko ljudi. Polno zasedene koÄe in približno sto ljudi kolikor je spalo na koÄi Trient, se je potem pomikalo in sreÄevalo na naslednjih koÄah. Vremenska napoved je bila dokaj slaba a se je nismo ustraÅ¡ili in imeli v prvih dneh kar sreÄo, vsaj z vremenom. Z opremo ne, Damjanu je na zgornjem sedlu Tour, povsem nepriÄakovano, odletela peta na okovju Fritchi. Helikopterski polet direktno v Å¡amoniÅ¡ko trgovino, Å¡est evrov stroÅ¡kov popravila (!) in naslednji dan smo že skupaj pili kavo v Verbieru in skupaj nadaljevali pot. Na koÄo Vignettes smo v sneženju dostopili preko Arolle in zveÄer negotovo pogledovali v nebo. Prav zadnji dan Haute Route namreÄ simbolizira to pot, je eden najveliÄastnejÅ¡ih dni v svetu turne smuke in resniÄna kulminacija petdnevnega potovanja. 30 km razdalje, 1200 metrov viÅ¡inske razlike, sedem ledenikov in tri visoka sedla nas Äakajo na poti. Zaradi zahtevnega ledenika Stockji pa zahteva solidno vreme in vidljivost. VeÄina vodnikov smo, zroÄ v negotovo vremensko napoved bili odloÄeni, da bomo Å¡li »na nož« in vsaj poizkusili priti do Zermatta. Na sreÄo se vremenarji vÄasih zmotijo tudi v naÅ¡o prid in »nož« ni bil potreben. Dan je bil naravnost krasen in razgledi neskonÄni. Kakor vedno so bili zadnji metri pred zadnjim sedlom Valpeline (3574 m), neprekosljivi. Iz belega obzorja nenadoma skoÄi oÄiljen vrh Dent Blancha, Äez nekaj korakov Å¡e ostrejÅ¡i Dent d’Herens, takoj zatem Materhorn in kmalu z vrha zremo v venec 20+ Å¡tiritisoÄakov. ÄŒudovito. Slike v galeriji.
Teden dni doma z družino je bil blagodejni balzam pred zadnjim sklopom Alp. S Tomažem, Vojkom in Georgom smo se zmenili, da odsmuÄamo kaj strmega nad Chamonixom. A vremenska napoved je bila spet slaba. Novega snega je bilo preveÄ, da bi si drznil v kak dolg, strm žleb. Možje Å¡irokega obzorja so mirno preskoÄili klasiÄno slovensko cincanje ob slabem vremenu, malo smo spremenili plan in se paÄ odpeljali drugam, na moj predlog v Andermatt. Vedeli smo, da bo naslednji dan lep in, da bomo dobili dobro smuko. In smo jo, vsi trije so 1A amuÄarji in kot sestradani psi smo dirjali po velikanskih nezvoženih poljanah, dolinah in žlebovih Gemsstocka. Na koncu dneva se je »števec« ustavil na 9500 viÅ¡inskih metrih presmuÄanega prÅ¡iÄa. Ko smo hoteli kupiti hladilno kremo za razbolele miÅ¡ice smo ugotovili, da Andermatt ne premore niti ene lekarne. Nasledni dnevi so obetali slabo vreme a pogumni imajo sreÄo in po dnevu smuÄanja ob GPS-u smo dobili še en dan s 40 cm prÅ¡iÄa na Gemsstocku in dvodnevno kiÄasto, samotno turo v skupino Rotondo.  Slike in Vojkov video v moji galeriji.
Iz Andermatta sem odÅ¡el v Cham, spet s slabo vremensko napovedjo. A Colin in Richard ter kasneje Lee so bili tam ne glede na to. Snega je bilo enormno. Hitro se je sesedal a vsaka noÄ je poskrbela za 30 – 40 novega. Smuka na edinem odprtem smuÄiÅ¡Äu, Grand Montets, je bila potapljanje v globok prÅ¡iÄ. Chamonix je konec aprila prazen a Grand Montets, ki je verjetno najbolj obiskano off piste toriÅ¡Äe v Evropi, po vsakem sneženju privabi na plano dovolj rajderjev, da se po koncu prvega dne najde nezvožen prÅ¡iÄ le Å¡e na zahtevnejÅ¡em delu ledenika Rognons. Ker mi ta rajderska evforija, skoraj nervoza ob iskanju nezvoženega niti malo ni vÅ¡eÄ, smo se v naslednjih dneh umaknili nad Argentierski ledenik in “v miru” a orkanskem vetru (napovedani sunki preko 120 km/h) opravili s sedloma Tour Noir (3535 m) in Chardonnet (3324 m), ki sta na sreÄo malo v zavetrju okoliÅ¡kih, istoimenskih gora. Prav zadnji dan, 28. aprila, ko sva bila z Lee-jem na Chardonnetu, je veter dobesedno “raztural”. Zaradi vsega podrtega drevja je celo vlak na Montenvers prenehal voziti za dva tedna.
Å e isti dan po spustu s sedla Chardonnet sem se odpeljal v Provanso kjer sta me Äakali moji dragi. KakÅ¡en kontrast, v nekaj urah iz vetrovnih visokih gora v Äudovito, blago griÄevanto Provanso, plezanju nasproti. Kako laÄen sem tople skale!
Dodaj odgovor