MeÅ¡anica plezanja in dela se je nadaljevala tudi po naÅ¡em odhodu v Chamonix. Lepo vreme avgusta je dovoljevalo dokaj nestresno naÄrtovanje tur. V rokovniku je bilo preko celega tedna sredi avgusta napisano »plezanje«.
Grega LaÄen je priÅ¡el z družino za teden dni v Chamonix in po kar dolgem Äasu sva spet plezala skupaj. Najprej Grand Capucin, najboljÅ¡i kos skale nad Chamonixom! Pred leti sem kar dosti plezal tam in opravil z veÄino modernih klasik. Ena je Å¡e manjkala,  Echo des Alpages, najbolj centralna smer v Capu. 460 metrov visoka, poteka prav po sredini stene in je sestavljanka treh smeri z dokaj konstantnimi težavami med 6c in 7a, vse v Äudovitih poÄeh in zajdah. Vstopila sva po smeri Elixir in se s tem ognila prvemu, negostoljubnemu raztežaju. Zakaj ne plezam veÄ v granitu je odzvanjalo v glavi med preprijemanjem Äudovitih poÄi… Spala sva na koÄi Torino, kompliciranje s Å¡otorom za le eno smer ni imelo smisla. Dostop od koÄe je bil hiter in tudi nazaj ni sile. Okoli koÄe je trenutno eno samo gradbiÅ¡Äe saj gradijo novo gondolo na Helbronner. Kolikor se da videti, na opisnih panojih, gre za super moderno žiÄniÅ¡ko napravo, ki naj bi bila gotova v nekaj letih. Upam, da to ne bo pripomoglo tudi k (pre)velikem zimskem obisku ledenika Thoula in okoliÅ¡kih spustov.
Grega je nekaj dni preživel z družino sam pa sem z ameriÄanom Adamom preplezal smer Fermeture Eclair (7b, 400 m) v Aiguille du Peigne. Zelo dober najtežji raztežaj, ostalo niÄ posebnega. Kar me je presenetilo, so bili svedrovci zraven idelanih, ampak res idelanih poÄi. Sam imam zelo liberalno staliÅ¡Äe glede svedrovcev a take reÄi me vedno zjezijo. »Tale slavni Romain Voglar se oÄitno ni rad tresel na kakem kremplju med tem, ko je vrtal ampak mu je bolj pasalo viseti na dobrem frendu Å¡t. 1 v idealni poÄi«, sva se strinjala z Adamom.
Še ena smer z Grego, Mazeaud (7a, 250 m) v južni steni Midija in naslednji mesec sem v glavnem preživel z gojzarji na nogah in vodniško vrvjo v rokah. Kar nekaj Mont Blancov, vmes skok nad Saas Fee, nekaj plezanja na italijanski strani in kak lažjigreben nad Chamonixom.
PrviÄ sem poleti vodil tudi Haute Route med Chamonixom in Zermattom. Tega sem se dosedaj malo ogibal saj sem mislil, da mi bo hoja po dolgih ledenikih ob spominih na lahkotno smuÄanje, odveÄ a vse skupaj je presenetilo. Pravi balzam za duÅ¡o in telo v primerjavi z gneÄo okoli Mont Blanca. Osem dni dokaj lahkotne hoje ob in po velikih ledenikih, je ob zelo malo ljudeh na veÄini koÄ in lepi okolici, minilo kot bi trenil. Enkraten ledniÅ¡ki treking! Pred kratkim me je soÅ¡olec iz FÅ Gregor Å ket (oba sva kaj hitro ugotovila, da ne bo kruha iz tega…) prosil za Älanek o poti med Chamonixom in Zermattom za Polet Fit. ÄŒe vas je volja, ga lahko preberete tukaj (dodam jutri).
Proti koncu septembra je v gorah zapadlo veliko snega. Ptice so zaÄele pakirat za odhod  v tople kraje, mi pa za odhod domov. Chamonix mi je sicer  pisan na kožo. Mesto dobesedsno živi in diha z alpinizmom, smuÄanjem in ekstremnimi Å¡porti. Po radiu boste mnogo pred vsemi politiÄnimi zdrahami, sliÅ¡ali novice iz plezalnih, kolesarskih, smuÄarskih tekmovanj. Vmes bodo spustili  male oglase kjer ljudje prodajajo plezalno opremo ipd. Å ele na koncu bodo na hitro omenili novice iz politike. Dva meseca nisem odprl niti enega slovenskega noviÄarskega ali rumenega portala in glej no glej, vse se je odvilo v svojo smer tudi brez mojega sekiranja in razmiÅ¡ljanja v slogu: »vse bo Å¡lo v…«. A kljub vsemu se z neskonÄnim veseljem vraÄam domov. Nikjer na svetu ni dežele, ki bi v svoji majhnosti skrivala toliko prednosti in možnosti za ukvarjanje z naÅ¡imi Å¡porti.
Vseeno me ni treba dvakrat povabiti v Dolomite. 27. Septembra sva z Grego LaÄnom lovila lepo vreme za rep v Tofani in v stolpu levo od klasike Eotvos- Dimai preplezala novo smer Vidia (VIII+/VII, VI, 450 m). Smer je bila zamiÅ¡ljena v stilu Piole, torej tam kjer se ne da niÄ drugega bova zavrtala, sicer pa varovala s premiÄnimi varovali. A v prvem težkem raztežaju je pri drugem zavrtanem svedrovcu, sveder obstal na mestu s povsem topo konico. Brez rezervnega svedra sva maÅ¡ino  pustila na polici in plezala dalje, na sreÄo sva imela s seboj tudi kline. Skrbela naju je Å¡e ena strma pregrada v kateri sva se v resnici morala mentalno napihniti do konca. S kakim svedrovcem vmes bi bil to Å¡e en lep raztežaj 7a+, tako pa je nastal  triler z oceno VIII+. Krasi ga od daleÄ viden  en centimeter zabit profilni klin. ViÅ¡je gori je stena spremenila barvo v temnejÅ¡o in se tem nekoliko lažjo plezarijo. V nekaj gornjih raztežajih sva plezala v obmoÄju nezane, mestoma navrtane smeri. V smeri sva pustila dva svedrovca in dva klina. Na izlet sva nenamenoma odÅ¡la brez fotoaparatov, leva narejena s telefonom.
Vesel sem bil tudi ponujenega dela v domaÄih gorah, vodenja po Slovenski smeri v Triglavu v prvih dneh po prihodu. Imel sem sicer nekaj treme saj nisem imel obiÄajnih gostov. OÄe in sin, slednji star 19 let. Å tiri leta so minila odkar so mu presadili pljuÄa. Njegova pljuÄa so odpovedala in je dobil druga, z Irske. Noro, sploh nisem vedel, da se to dela?! Prebral sem si vse na to temo kar sem lahko naÅ¡el a vseeno sem si predstavljal, da bo Å¡lo težko, da en dan verjetno ne bo dovolj Å¡e za vrh Triglava. Dan je bil Äudovit, oprano modro jesensko nebo z neskonÄnimi razgledi. A tudi brez tega bi izkuÅ¡njo tega dne lahko imenoval  »mindblowing«, (sploh ne vem  kako bi ta izraz ustrezno poslovenil?).  Aljaž je presenetil z odliÄno fiziÄno pripravljenostjo, urnim gibanjem v strmih skokih, predvsem pa s svojo naravo in pojavo, ki je prav na vsakem koraku, v vsaki sicer redki besedi, kazala neskonÄno veselje do življenja.
Med vzponom je okoli nas skakala ekipa (Anže ÄŒokl, Rok Merhar in Jani Rutar), ki nas je snemala z namenom novega dokumentarnega filma v produkciji Studia Virc za RTV SLO. In Rok je spretno prevzel vlogo moderatorja na Kredarici. Iz ozadja sem posluÅ¡al. Po nekaj vpraÅ¡anjih o pravkar minulem plezanju je sledilo vpraÅ¡anje o naÄrtih. Jasno, priÄakoval sem nekaj v stilu Grossglockner, Mont Blanc, Materhorn… A Aljaž je povsem mirno in v simpatiÄno pravilni slovenÅ¡Äini, v trenutku odgovoril: »Moj glavni naÄrt je, da ostanem zdrav!«. Kar zatreslo me je, tako iskreno je to povedal. Razumete? Ni važno koliko denarja ima v žepih, kak avto v garaži in katere znamke je njegova plezalna oprema. Enostavno zato, ker to v življenju ni tako pomembno kot si mislimo “ostali”, oziroma je zanemarljivo v primerjavi z vpraÅ¡anjem biti ali ne biti zdrav. In zato so njegove utrujene oÄi na vrhu Triglava žarele bolj kot od kogarkoli drugega!
In Miha, Äez nekaj dni se bomo spet zbrali v tvoj spomin. Kar se mene tiÄe je Å¡e vse tako kot sem napisal lansko leto…
Â
Dodaj odgovor