Konec poletja v Chamonixu

Mešanica plezanja in dela se je nadaljevala tudi po našem odhodu v Chamonix. Lepo vreme avgusta je dovoljevalo dokaj nestresno načrtovanje tur.  V rokovniku je bilo preko celega tedna sredi avgusta napisano »plezanje«.

Grega Lačen je prišel  z družino  za teden dni v Chamonix in po kar dolgem času sva spet plezala skupaj.  Najprej Grand Capucin, najboljši kos skale nad Chamonixom! Pred leti sem kar dosti plezal tam in opravil z večino modernih klasik. Ena je še manjkala,  Echo des Alpages, najbolj centralna smer v Capu. 460 metrov visoka,  poteka prav po sredini stene in je sestavljanka treh smeri z dokaj konstantnimi težavami med 6c in 7a, vse v čudovitih počeh in zajdah. Vstopila sva po smeri Elixir in se s tem ognila prvemu, negostoljubnemu raztežaju. Zakaj ne plezam več v granitu je odzvanjalo v glavi med preprijemanjem čudovitih poči… Spala sva na koči Torino, kompliciranje s šotorom za le eno smer ni imelo smisla. Dostop od koče je bil hiter in tudi nazaj ni sile. Okoli koče je trenutno eno samo gradbišče saj gradijo novo gondolo na Helbronner. Kolikor se da videti, na opisnih panojih, gre za super moderno žičniško napravo, ki  naj bi bila gotova v nekaj letih. Upam, da to ne bo pripomoglo tudi k (pre)velikem zimskem obisku ledenika Thoula in okoliških spustov.

Grega je nekaj dni preživel z družino sam pa sem z američanom Adamom preplezal smer Fermeture Eclair (7b, 400 m) v Aiguille du Peigne. Zelo dober najtežji raztežaj, ostalo nič posebnega. Kar me je presenetilo, so bili svedrovci zraven idelanih, ampak res idelanih poči. Sam imam zelo liberalno stališče glede svedrovcev a take reči me vedno zjezijo. »Tale slavni Romain Voglar se očitno ni rad tresel na kakem kremplju med tem, ko je vrtal ampak mu je bolj pasalo viseti na dobrem frendu št. 1 v idealni poči«, sva se strinjala z Adamom.

Še ena smer z Grego, Mazeaud (7a, 250 m) v južni steni Midija in naslednji mesec sem v glavnem preživel z gojzarji na nogah in vodniško vrvjo v rokah. Kar nekaj Mont Blancov, vmes skok nad Saas Fee, nekaj plezanja na italijanski strani in kak lažjigreben nad Chamonixom.

Prvič sem poleti vodil tudi Haute Route med Chamonixom in Zermattom. Tega sem se dosedaj malo ogibal saj sem mislil, da mi bo hoja po dolgih ledenikih ob spominih na lahkotno smučanje, odveč a vse skupaj  je presenetilo. Pravi balzam za dušo in telo v primerjavi z gnečo okoli Mont Blanca. Osem dni dokaj lahkotne hoje ob in po velikih ledenikih, je ob zelo  malo ljudeh na večini koč in lepi okolici, minilo kot bi trenil. Enkraten ledniški treking! Pred kratkim me je sošolec iz FŠ Gregor Šket (oba sva kaj hitro ugotovila, da ne bo kruha iz tega…) prosil za članek o poti med Chamonixom in Zermattom za Polet Fit. Če vas je volja, ga lahko preberete tukaj (dodam jutri).

Proti koncu septembra je v gorah zapadlo veliko snega. Ptice so začele pakirat za odhod  v tople kraje, mi pa za odhod domov. Chamonix mi je sicer  pisan na kožo. Mesto dobesedsno živi in diha z alpinizmom, smučanjem in ekstremnimi športi. Po radiu boste mnogo pred vsemi političnimi zdrahami, slišali novice iz plezalnih, kolesarskih, smučarskih tekmovanj. Vmes bodo spustili  male oglase kjer ljudje prodajajo plezalno opremo ipd. Šele na koncu bodo na hitro omenili novice iz politike. Dva meseca nisem odprl niti enega slovenskega novičarskega ali rumenega portala in glej no glej, vse se je odvilo v svojo smer tudi brez mojega sekiranja in razmišljanja v slogu: »vse bo šlo v…«. A kljub vsemu se z neskončnim veseljem vračam domov. Nikjer na svetu ni dežele, ki bi v svoji majhnosti skrivala toliko prednosti in možnosti za ukvarjanje z našimi športi.

Vseeno me ni treba dvakrat povabiti v Dolomite. 27. Septembra sva z Grego Lačnom lovila lepo vreme za rep v Tofani in v stolpu levo od klasike Eotvos- Dimai preplezala novo smer Vidia (VIII+/VII, VI, 450 m). Smer je bila zamišljena v stilu Piole, torej tam kjer se ne da nič drugega bova zavrtala, sicer pa varovala s premičnimi varovali. A v prvem težkem raztežaju je pri drugem zavrtanem svedrovcu, sveder obstal na mestu s povsem topo konico. Brez rezervnega svedra sva mašino  pustila na polici in plezala dalje, na srečo sva imela s seboj tudi kline. Skrbela naju je še ena strma pregrada v kateri sva se v resnici morala mentalno napihniti do konca. S kakim svedrovcem vmes bi bil to še en lep raztežaj 7a+, tako pa je nastal  triler z oceno VIII+. Krasi ga od daleč viden  en centimeter zabit profilni klin. Višje gori je stena spremenila barvo v temnejšo in se tem nekoliko lažjo plezarijo. V nekaj gornjih raztežajih sva plezala v območju nezane, mestoma navrtane smeri. V smeri sva pustila dva svedrovca in dva klina. Na izlet sva nenamenoma odšla brez fotoaparatov, leva narejena s telefonom.

Vesel sem bil tudi ponujenega dela v domačih gorah, vodenja po Slovenski smeri v Triglavu v prvih dneh po prihodu. Imel sem sicer nekaj treme saj nisem imel običajnih gostov. Oče in sin, slednji star 19 let. Štiri leta so minila odkar so mu presadili pljuča. Njegova pljuča so odpovedala in je dobil druga, z Irske. Noro, sploh nisem vedel, da se to dela?! Prebral sem si vse na to temo kar sem lahko našel a vseeno sem si predstavljal, da bo šlo težko, da en dan verjetno ne bo dovolj še za vrh Triglava. Dan je bil čudovit, oprano modro jesensko nebo z neskončnimi razgledi. A tudi brez tega bi izkušnjo tega dne lahko imenoval  »mindblowing«, (sploh ne vem  kako bi ta izraz ustrezno poslovenil?).  Aljaž je presenetil z odlično fizično pripravljenostjo, urnim gibanjem v strmih skokih, predvsem pa s svojo naravo in pojavo, ki je prav na vsakem koraku, v vsaki sicer redki besedi, kazala neskončno veselje do življenja.

Med vzponom je okoli nas skakala ekipa (Anže Čokl, Rok Merhar in Jani Rutar), ki nas je snemala z namenom novega dokumentarnega filma v produkciji Studia Virc za RTV SLO. In Rok je spretno prevzel vlogo moderatorja na Kredarici. Iz ozadja sem poslušal. Po nekaj vprašanjih o pravkar minulem plezanju je sledilo vprašanje o načrtih. Jasno, pričakoval sem nekaj v stilu Grossglockner, Mont Blanc, Materhorn… A Aljaž je povsem mirno in v simpatično pravilni slovenščini, v trenutku odgovoril: »Moj glavni načrt je, da ostanem zdrav!«. Kar zatreslo me je, tako iskreno je to povedal. Razumete? Ni važno koliko denarja ima v žepih, kak avto v garaži in katere znamke je njegova plezalna oprema. Enostavno zato, ker to v življenju ni tako pomembno kot si mislimo “ostali”,  oziroma je zanemarljivo v primerjavi z vprašanjem biti ali ne biti zdrav. In zato so njegove utrujene oči na vrhu Triglava žarele bolj kot od kogarkoli drugega!

In Miha, čez nekaj dni se bomo spet zbrali v tvoj spomin. Kar se mene tiče je še vse tako kot sem napisal lansko leto…