Alpinist in gorski vodnik

Siurana

Davnega Božiča 1996 se nas je sedem pijateljev (Meta in Perko, Udo, Komac, Kajzelj in Urh) v sneženi in mrzli Ljubljani  napokalo v kombi in odpeljali smo se sončni Španiji, plezanju in zabavi naproti. Urha smo morali zjutraj še malo čakati, ker je na zborno mesto prišel direktno iz kluba Eldorado. Vozili smo se praktično brez postanka in se ustavili šele v Siurani, ki je bila domenjena kot naša prva plezalna postaja. Zmečkani od dolge vožnje,  smo izstopili iz kombija v hladen in vetroven dan. Nekaj najbolj zagananih je šlo plezat, večina na sprehod po vasi, vsi pa smo si bili edini, da se zvečer  raje odpeljemo naprej, v toplejše kraje. To smo po večerji na parkirišču, nekaj piva in nekaj Udotovih obveznih pesmicah, tudi storili.

Nostalgija! O tem izletu bi se z lahkoto  razpisal, tako zelo dober je bil. Ker pa imam(o) slike v glavnem na diasih, besede pa bi bile premalo, grem dalje.  Naslednje leto smo storili  isto, prvo v Siurano a vtis se ni popravil. Tako sem imel to sicer opevano plezališče v spominu kot neprijazen, mrzel kraj, ki tudi za plezanje ni nič posebnega. 15 let je fiksna ideja ostala zakoreninjena in šele za letošnje plezalne počitnice  smo se vseeno odločili, da dam Siurani še eno priložnost. Skupaj z Jeran – Pirihi smo združili moči in preživeli tam dva tedna. Kot se pogosto zgodi ob pričakovanju nečesa slabega in neprijetnega, se potem, ko stvar bolje spoznaš le ta izkaže kot odlična. Tudi tokrat je bilo tako.

Siuranella

Temprature so bile prijetne, na soncu skoraj malo pretoplo in plezanje prvovrstno. Bivali smo v kampu v Siurani, katerega lastnik je družina Arbones. Zadnja leta predvsem “ta stara dva” skrbita za kamp.  “Da lahko sine, 44 letni Toni, v miru pleza”, je dejal oče Antonio. Toni je sicer plezalna legenda Siurane, v dobrem in slabem. Naredil (in preplezal) je verjetno več kot tretjino vseh smeri in veliko pripomogel k razvoju in priljubljenosti plezališča. A v naglici je veliko smeri navrtal neprimerno in se jih sedaj nihče ne dotakne. Diagnostika ni prezahtevna, če smer ni bela od magnezija,  je z njo nekaj narobe in bolje se je  pomakniti pod naslednjo.

Naša plezalna logistika je bila v glavnem ista kot ob našem zadnnjem skupnem izletu na Kalymnos,  z nekaj poizkusi variacij. Torej v glavnem očetje skupaj in mame skupaj. Dan plezanja, ki mu sledi dan varstva. Se mi zdi, da je to, v kolikor se  hoče človek  dobro naplezati,  najboljša kombinacija. Okolica je idealna tudi za sprehode z otroci, vasica Siurana je lepa  in zanimiva, kraj  Cornodella de Montsant pa ima super igrišča. Celo Citywall-ovega slončka premorejo.

Nekaj dni nas je motila megla, katere meja je bila tik nad Siurano. Enkrat  smo se zato odpravili v višje ležeči Montsant. Ko smo se pripeljali nad meglo in parkirali, smo odprtih ust zazijali v čudovite, visoke stene. Po dolgem dostopu smo prišli do konglomeratnih sten, polnih lukenj . Za šibkejše manj primerno a razgled in okolica sta to odtehtala.

Matjaž je tudi tokrat plezal kot namazan,  na pogled je uspel v smeri z oceno 7c+. Sam sem po padlem jermenu po poletni sezoni le tega spet utiril nazaj in se trudil, a par kilc plusa ni dovoljevalo več kot “običajni” 7b+ na pogled.  Dekleti so razdalje med svedrovci nekoliko hromile in Tinca svoje življenske forme po preplezanem Ekosistemu (8a) ni mogla povsem okronati.

Izlet je kot ponavadi hitro minil in kot mnogkrat z obljubo o ponovnem obisku. Siurana ne spada po pomoti med najboljša plezalna področja na svetu.

Dodaj odgovor

Your email address will not be published.