Davnega BožiÄa 1996 se nas je sedem pijateljev (Meta in Perko, Udo, Komac, Kajzelj in Urh) v sneženi in mrzli Ljubljani  napokalo v kombi in odpeljali smo se sonÄni Å paniji, plezanju in zabavi naproti. Urha smo morali zjutraj Å¡e malo Äakati, ker je na zborno mesto priÅ¡el direktno iz kluba Eldorado. Vozili smo se praktiÄno brez postanka in se ustavili Å¡ele v Siurani, ki je bila domenjena kot naÅ¡a prva plezalna postaja. ZmeÄkani od dolge vožnje, smo izstopili iz kombija v hladen in vetroven dan. Nekaj najbolj zagananih je Å¡lo plezat, veÄina na sprehod po vasi, vsi pa smo si bili edini, da se zveÄer  raje odpeljemo naprej, v toplejÅ¡e kraje. To smo po veÄerji na parkiriÅ¡Äu, nekaj piva in nekaj Udotovih obveznih pesmicah, tudi storili.
Nostalgija! O tem izletu bi se z lahkoto razpisal, tako zelo dober je bil. Ker pa imam(o) slike v glavnem na diasih, besede pa bi bile premalo, grem dalje. Naslednje leto smo storili isto, prvo v Siurano a vtis se ni popravil. Tako sem imel to sicer opevano plezaliÅ¡Äe v spominu kot neprijazen, mrzel kraj, ki tudi za plezanje ni niÄ posebnega. 15 let je fiksna ideja ostala zakoreninjena in Å¡ele za letoÅ¡nje plezalne poÄitnice smo se vseeno odloÄili, da dam Siurani Å¡e eno priložnost. Skupaj z Jeran – Pirihi smo združili moÄi in preživeli tam dva tedna. Kot se pogosto zgodi ob priÄakovanju neÄesa slabega in neprijetnega, se potem, ko stvar bolje spoznaÅ¡ le ta izkaže kot odliÄna. Tudi tokrat je bilo tako.
Temprature so bile prijetne, na soncu skoraj malo pretoplo in plezanje prvovrstno. Bivali smo v kampu v Siurani, katerega lastnik je družina Arbones. Zadnja leta predvsem “ta stara dva” skrbita za kamp. “Da lahko sine, 44 letni Toni, v miru pleza”, je dejal oÄe Antonio. Toni je sicer plezalna legenda Siurane, v dobrem in slabem. Naredil (in preplezal) je verjetno veÄ kot tretjino vseh smeri in veliko pripomogel k razvoju in priljubljenosti plezaliÅ¡Äa. A v naglici je veliko smeri navrtal neprimerno in se jih sedaj nihÄe ne dotakne. Diagnostika ni prezahtevna, Äe smer ni bela od magnezija, je z njo nekaj narobe in bolje se je pomakniti pod naslednjo.
NaÅ¡a plezalna logistika je bila v glavnem ista kot ob naÅ¡em zadnnjem skupnem izletu na Kalymnos, z nekaj poizkusi variacij. Torej v glavnem oÄetje skupaj in mame skupaj. Dan plezanja, ki mu sledi dan varstva. Se mi zdi, da je to, v kolikor se  hoÄe Älovek dobro naplezati, najboljÅ¡a kombinacija. Okolica je idealna tudi za sprehode z otroci, vasica Siurana je lepa in zanimiva, kraj Cornodella de Montsant pa ima super igriÅ¡Äa. Celo Citywall-ovega slonÄka premorejo.
Nekaj dni nas je motila megla, katere meja je bila tik nad Siurano. Enkrat smo se zato odpravili v viÅ¡je ležeÄi Montsant. Ko smo se pripeljali nad meglo in parkirali, smo odprtih ust zazijali v Äudovite, visoke stene. Po dolgem dostopu smo priÅ¡li do konglomeratnih sten, polnih lukenj . Za Å¡ibkejÅ¡e manj primerno a razgled in okolica sta to odtehtala.
Matjaž je tudi tokrat plezal kot namazan, na pogled je uspel v smeri z oceno 7c+. Sam sem po padlem jermenu po poletni sezoni le tega spet utiril nazaj in se trudil, a par kilc plusa ni dovoljevalo veÄ kot “obiÄajni” 7b+ na pogled. Dekleti so razdalje med svedrovci nekoliko hromile in Tinca svoje življenske forme po preplezanem Ekosistemu (8a) ni mogla povsem okronati.
Izlet je kot ponavadi hitro minil in kot mnogkrat z obljubo o ponovnem obisku. Siurana ne spada po pomoti med najboljÅ¡a plezalna podroÄja na svetu.
Dodaj odgovor