V plezalnem raju

Lepo si je podajšati poletje in plezalno sezono z obiskom katere od južnejših plezalnih destinacij. Veliko jih je še na listi želja, kar veliko pa sem jih že obiskal. Med njimi je Kalymnos še vedno No1. Majhnemu otočku v Egejskem morju, katerega redki prebivalci so še pred dobrim desetletjem revščino preganjali v glavnem z vzgojo in nabiranjem spužv, se je leta 1999 prikazala Marija. Raziskovalni športni plezalci so našli in se lotili opremljanja plezalnih nebes. Južna stran otoka se namreč, preden se spusti do toplega morja, zalomi v strmo skalno stopnico, zgrajeno iz čvrstega apnenca. Pregrada je polna lukenj in votlin vseh velikosti, okrašenih s kapniki . Ustvarjeno za plezanje. V času od odkritja, se področje razvija bliskovito in razvoju še ni videti konca. Sten in možnosti za nove smeri še zlepa ne bo zmanjkalo.

Letošnji obisk je bil nekoliko drugačen od preteklih dveh. Tokrat se nama je s Tinco pridružila še dva in pol meseca stara sopotnica, hčerka Ula. Zaradi tega sva bila kot novopečena starša nemalo živčna. Sredina oktobra je čas, ko na Kalymnos ali bližnji Kos ne vozijo več čarterji in se je, sicer zelo enostavna pot, prelevila v celodnevno potovanje. Polet iz Münchna v Atene in dalje na Kos, s trajektom na Kalymnos, vmes pa še dva taksija. Ob stalnem medijskem bombandiranju z novo gripo, na poti nisva bila ravno prešerno počitniško razpoložena. Še najbolj flegma je bila prav Ula, ki je dan bolj ali manj predremala. V vasici Massuri je končno vse steklo v pravem ritmu. Blage temperature, toplo morje, suh veter v stenah in čudovite smeri so naredili bivanje tam več kot prijetno. Manca in Klemen sta se na Kalymnos odpravila s kombijem preko bivše Jugoslavije do Pireja in od tam s trajektom na otok.

Tortura otrok plezalcev…

Dva tedna smo nato preživeli v kombiniranju plezalnih in starševskih interesov. Prav gladko je šlo. Z moje strani lahko rečem, da predvsem zaradi dobre volje Gričkota, Mance in njunega ogromnega kosmatinca Lara. Sam sem se namreč zapletel v ambicijo, da se za razliko od prejšnjih let, ko sem plezal le na pogled, tokrat malo bolj posvetim kaki težji smeri. Malo sem pobrskal po spletu in si jo izbral. Ob smeri Randez with Platon (8b) sem našel komentar: »best hard route on Kalymnos«.

Sem pa mislil, da bom s smerjo opravil lažje in hitreje. V ljubljanskem plezalnem besednjaku bi rekli, da sem se je lotil z mehkim. Smer se nahaja v najbolj oddaljenem sektorju, do katerega je bilo iz vasi 45 minut hoje v hrib. Prve tri dni študija sem zaman čakal koga, ki bi mi namignil dobitno kombinacijo gibov v strehi. Zato sem ob neštetih padcih in poizkusih različnih kombinacij, do krvi zdrgnil kolena ob poizkusih kajlanja ob majhne kapnike. Na koncu sem le uspel najti uspešno kombinacijo, ki je bila popolnoma drugačna od uveljavljene a sigurno bolj primerna za šibkejšega alpinista v izteku najboljših let za športno plezanje. To sem videl, ko so čez z nekaj dni gor prilezli krepki mladci in izvajali meni znanstvenofantastične, dolge gibe v horizontalni strehi. Ni bilo vredno spreminjati že osvojenih gibov zato sem vztrajal in smer preplezal zadnji dan oktobra, ravno pet mesecev po vzponu na Mt. Everest. Res vsa čast Gričkotu, ki me je trpel. Na srečo si je tudi sam našel projekt v sosednji smeri Dike (7a), ki je dala nekaj smisla ponavljajočemu se vzpenjanju v oddaljeni sektor. Precej mi je odleglo, hkrati pa sem se odločil, da bom na prihodnjih športno plezalnih odpravicah plezal izključno na pogled.

Prav opazno je v prvem tednu novembra zamrl utrip, še teden dni nazaj, zelo živahnega kraja. Večina lokalov in hotelov se je zaprla. Domačini se v večini premaknejo na drugo stran otoka kjer prezimijo v mestu Pothia ali pa še dlje, na Kosu. Do naslednje pomladi, ko se vse začne znova.