Alpinist in gorski vodnik

Jugoslavija

V Mišji peči (kje pa drugje?) sem si poškodoval komolec, tik pred tako pričakovanem plezalnem izletu, kamorkoli, samo, da se gre plezat za dva tedna. Ker tudi Tinca še ni čisto sanirala poškodbe prsta, je moja dolgoletna želja nehote prišla v prvi plan, road trip po bivši Jugoslaviji.

Obredel sem že veliko sveta na vzhodu in zahodu a še nikoli nisem bil nižje od Hrvaške po državah bivše Juge. Tudi JLA sem leta 1989 (sem imel kao neke veze), služil na Hrvaškem. Ravno sem na polno začel plezati, šlo mi je dobro, bil sem kategoriziran športni plezalec, pa sem moral za eno leto v sivozeleno uniformo. Bila je navada, da so slovenski fantje služili bolj na jugu, Srbi, Črnogorci pa so prihajali na sever. Prve tri mesece sem tako še imel kakega Slovenca okoli sebe nadaljnih osem pa sem bil edini med Bosanci, Srbi, Albanci in Makedonci. 40 se nas je znašlo v skladišču orožja, globoko v gozdovih Gorskega Kotarja. Vsi smo bili v enakem zosu in z nekaj med njimi sem se spoprijateljil »do groba«. In takrat sem si obljubil, da bom šel pogledast od kje so ti ljudje doma. Kar je sledilo v naslednjih letih je ta prijateljstva kruto presekalo. Vsaj najboljšega med njimi, Bosanca Zdenka iz Travnika, sem že nekajkrat poizkusil najti na spletu a nič ni prišlo ven. Glede na najegov radoživ a klen karakter, mi je bolj ali manj jasno kakšna je bila njegova usoda…
Od takrat dalje, sploh v študentskih letih sem, tako kot večina študentov rad poslušal jugoslovansko muziko in še vedno jo imam rad, ker je dobra. Ni bilo študentskega žura brez velikih količin glasbe Bajage, Balaševiča, Bijelo dugme, Riblje čorbe itd…Na vsakem plezalnem izletu ali odpravi so bili avtomobili zametani z njihovimi kasetami. In vseskozi je bilo potovanje po »Jugi« nekje na vrhu želja a se ni nikoli pririnilo pred vse plezarije in odprave.

Še najbliže je bila, ko sem bil nekaj let motorist. Smo s Puhijem in Matjažem že skoraj zakurbljali pa me je štihnilo v križu. Potem je prišla Ula, motor je šel od hiše in Juga počakala na primerni trenutek. Tokratne poškodbe so bile dobro namerjene brce, spokali smo kombi in se odpeljali na nepozabno potovanje.


Da se ne bi takoj izolirali od vseh prijateljev in znancev, smo najprej odšli v Beograd, k Nini (in Mihu). V slabih dveh dneh smo obletali center lepega velemesta, tekli na Avalo, se sončili na Kalemegdanu in zaman prosili, da nas spustijo v Hišo cvetja, ki so jo ravno pripravljali na Jovankin pogreb. Od Nine smo dobili tudi dobre napotke za nadaljno pot.

Zahodne in vzhodne skrbi...

Če kdo, potem ona pozna večino alpinistov (pa še koga…:-)) in dobrih plezalnih področij  na področju bivše države. Tako smo se zapeljali do Niša, se okopali v tamkajšnjih toplicah in odšli v sotesko Jelašnice in še naprej proti gori Tren. Prespali smo Bogu iza nogu, na čudovitem gozdnatem pomolu visoko nad dolino. Naslednji dan plezali v soteski Jelašnice in se popoldan odpeljali proti Makedoniji. Mojca in Brecelj sta bila v Prilepu na tedenskem balvaniranju in naslednji dan smo tako preživeli med lepimi balvani. Plezala so samo dekleta vključno z Ulo, poškodovana moška pa sva spotala. Po dveh dneh smo se poslovili in se odpeljali proti Ohridu. Malo z barčico sem ter tja po jezeru, lepo ni kaj, a sprehod po fancy mestu z butiki, nas je opozoril, da smo odšli na to pot prav zato, da se ognemo takšnim krajem. Tako smo spremenili plan in se namesto spanja v Ohridu podali pozno popoldan na pot preko Albanije proti Črni gori. Vožnja je bila dokaj stresna, predvsem za naš kombi. Tudi na novih cestah, ki so večino brez talnih oznak so se lahko nenadoma pojavile zelo neprijetne, globoke udarne jame. Višek albanske cestne šlamparije pa je bil zaključek nedokončane avtoceste skozi Tirano. Brez kakršihkoli oznak ali opozoril smo na polno prileteli na razrito gradbišče. Sledilo je dve uri blodenja po Tirani, preden smo se končno znašli na cesti proti Črni gori. Ko smo prevozili črnogorsko mejo, se mi je zdelo kot, da smo prišli domov. Verjamem pa, da bo, ko se bomo odpravili v Alabnijo za dalj časa, prijetneje. Tokrat nam je služila le za most med Makedonijo in Črno goro. Prav Črna gora je predstavljala višek našega potovanja. Veliko prijateljev nam je povedalo, da je lepa a vseeno nismo pričakovali tako dobrega vtisa.

Že prvi dan ob plezanju v kanjonu reke Morače, nisem mogel verjeti kako zelo dobro to plezališče je, predvsem pa kak potencial področje skriva. Ne bom se zmotil, če rečem, da področje s »pravimi rokami« lahko razvije v področje ala Arco. Sigurno pa večje in vsaj tako dobro kot npr. St. Leger v Provansi. Tudi domačini se tega ne bi branili. Na hitro sem govoril z lastnikom hostla ob vznožju in na prvo žogo je dejal, da nudi zastonj bivanje za morebitne opremljevalce. Prepričan sem, da v dogovoru z dokaj močno skupnostjo domačih plezalcev, ki so naredili že veliko delo, tudi material ne bi bil problem. Da so lokalci face in zagreti dokazuje že vzorno urejena spletna stran kjer lahko najdete veliko informacij o bodočem plezalskem raju. Žal ob najinem obisku v Smokiju ni plezal nihče.


Od tam smo krenili naprej proti morju. Prvi postanek kraj kjer je gemblal James Bond, Sv. Štefan. Presenetilo je, da se na slikoviti rt sploh ne da priti, če nisi gost v tamkajšnjem hotelu. Celoten polotok je namreč hotelski kompleks v lasti singapurskega podjetja Aman. Cene v hotelu se gibljejo med 950 in 3500 € na dan. Halo? Naše celotno, dvotedensko potovanje nas bo prišlo manj kot ena noč v najcenejši sobi kompleksa? Noro! Hud luksuz, dobro gre Črnogorcem, si mislim, ko izvem, da je rt prehajal iz rok domačinov k Titu, nato k državi, ki ga je nato oddala singapurskemu podjetju. A mi možakar, ki opravlja vlogo vratarja, hitro predstavi realno situacijo. Doma je tri ure vožnje daleč in se mora vsak dan voziti na 12 urni delovnik. Njegova plača je 250 €.


Nadaljevali smo v Kotor. Tudi tam veliko luksuza. Vsak dan v zaliv prihajajo filmsko velike križarke in jahte, ki s krova spustijo na stotine turistov, ki zapravljajo denar po številnih butikih starega pristaniškega mesteca. Proti večeru se vrnejo na krov in med večerjo že plujejo proti naslednjemu pristanišču.


Naš cilj je bil tudi obisk gore Lovčen, kjer se nahaja Njegošev mavzolej. Lahko bi šli peš a do vrha je predaleč, da bi se lahko oba s Tino zvrstila v enem dnevu zato vožnja z avtom. Zavita, dolga a zelo slikovita cesta vodi prav na vrh gore kjer stoji mavzolej. Gor smo prišli v pozno popoldanskih urah v lepi večerni svetlobi. Razgledi širom Črne gore so bili čudoviti. Spanje doli ob morju in naslednji dan proti Durmitorju.

Postanek  v Žabljaku, tamkajšnjem smučarskem in gorniškim centrom. V bistvu gre za dokaj majhen kraj, ki je s svojimi pisanimi strehami močno spominjal na El Chalten v Patagoniji (mogoče me bo čez dober teden El Chalten spominjal na Žabljak). Uspela sva izmenično steči do Jablan jezera, ki je dober razglednik na celoten masiv Durmitorja, predno smo se odpeljali preko masiva proti Bosni. Slikovita, samotna cestica se vije preko gorovja. Črna gora je neverjetno lepa in čudovito jesensko vreme jo je delalo naravnost pravljično. Tja se vrnemo sto posto!

Quality time

Kot v vseh republikah oz. državah, je bil tudi čas v Bosni razdeljen na turizem in plezanje. V turističnem delu je bil večerni Mostar, obisk Jajca, vmes bitke na Sutjeski, Neretva in dalje do Sarajeva s Tunelom preživetja in Baščaršijo z najboljšimi čevapi ever, pri Želju. Za dan plezanja smo izbrali novo, odlično plezališče Pecka. Zelo lepo, zaenkrat povsem neobljudeno in tudi primerno za družinsko plezanje z lepim odprtim travnatim terenom ob vznožju, vsaj v sektorju Plaža kjer smo bili. Le tip plezanja (luknjice ala Montsant) mi ni pisan na kožo a to je moj osebni problem. Stene so obrnjene na jug in torej najbolj primerne za pozno jesen in zimo. Iz Ljubljane je do tja dobrih 400 km. Domačini veseli plezalcev, opise pa lahko dobite tukaj. Preko Banje Luke smo se vrnili nazaj na Hrvaško in po dveh tednih jasnega vremena, ob rahlem dežju prišli domov.


Za nami je čudovito potovanje, ki ima samo eno napako. Da je bilo prekratko! Še enkrat toliko časa, bi bilo ravno prav za popoln odklop in malo lagodnejše odkrivanje. Vseskozi, na celi naši poti (3100 km), smo srečevali prijazne ljudi, niti enkrat nismo naleteli na kakega tečneža. Če smo se na kakšnem križišču malo lovili nam niti slučajno ni nihče trobil ali bentil (vam je to znano?:-)), ampak so ljudje sami od sebe takoj pristopili in nam pomagali z nasveti. Najprej seveda slovenski refleks: »Ka pa ta zdej hoče?!«, a na prijaznost smo se hitro navadili. Sedaj vem, da je zgodbica, ki sem jo nekje prebral z naslovom Nekaj česar na Zahodu ne poznate, še kako resnična… Pride človek k čevljarju na Baščaršiji in bi rad, da mu le ta naredi čevlje. Čevljar mu prijazno odvrne: »Poglej, zraven mene je še en čevljar, tudi on ima, tako kot jaz, ženo in dva otroka, ki jih mora preživeti. Jaz sem danes že prodal en par čevljev zato te prosim, če greš k njemu. Tudi on je dober čevljar« Kako drugačna je ta zgodba od slovenske ponarodele zgodbice kjer, Slovenec napiše pismo Božičku (ali Dedku Mrazu, nima veze): » Dragi Božiček (ali pač Dedek Mraz), za Novo leto si ne želim nič drugega kot, da sosedu crkne krava…«

Bo kdo rekel, da Ula pri svojih štirih ne šteka nič od vsega tega in ni imela  od izleta kaj dosti?!  Res je, premajhna je še, da bi razumela Jugoslavijo. A medtem, ko sva npr. midva glasno občudovala lepe prizore z vrha Lovčna, je skoraj v isti glas kričala od navdušenja nad trobenticam podobnimi rožami in predlagala, da bi bile super za večerno solato. Vsi smo na  potovanjcu dobili zvrhano mero, le obzorja so različna.

Roka se hitro zdravi. Dobro, saj bo morala že čez dober teden biti nared. Da bo le kaj lepega vremena tam doli.

    • Mohka on 6. novembra 2013 at 18:57

    bravo Haka, zelo lep zaključek si napisal 😉

    • Tim Blakemore on 7. novembra 2013 at 14:05

    Jaca, I know you can afford to stay at that hotel!

    Tim

    • Aleš on 7. novembra 2013 at 17:38

    Fan 🙂

    • Lidija on 8. novembra 2013 at 11:57

    Vsake toliko malo preverim, kje pleza na sošolec…No tokrat nisi plezal, je pa tale prispevek o Jugi strašno simpatičen. Ker sem tudi sama velika ljubiteljica fotografije, pa moram ekrat napisati, da sem navdušena nad tvojmi odličnimi fotkami……

    • Peter Malavasic on 8. novembra 2013 at 23:31

    Ok Jake

    Sem bil full vesel branja o vasih druzinskih dogodivscinah!
    Ko se Vrnes iz plezalne ture se daimyo enkrat dobit.

    Lp in srecno!

    Peter

Dodaj odgovor

Your email address will not be published.