Kisik mi je spet napolnil možgane, misli so se umirile zato lahko dam na blog še nekaj slik iz južnega grebena Everesta ter nekaj misli. Končno sem imel čas prebrati Vikijev članek iz Sobotne priloge. Z Vikijem se kar dobro razumeva in dolžan sem mu kar nekaj uslug vseeno pa moram, kot sedaj že dokaj dober poznavalec komercialnega himalaizma malo replicirati.

11

Pogled iz Južnega sedla proti Čo Oju in Gjačung Kangu

Najprej nekaj popravkov suhoparnih številk. Letos je bilo pod Everestom 17 odprav in v njih okoli 250 ljudi. V Hillaryevi stopnji ni bilo letos še nobene lestve, upam tudi, da jo ne bo, ker je vrv boljša in varnejša rešitev.

Kar se tiče opremljanja gore je sicer res, da večino težaškega dela opravijo šerpe a nemalokrat, predvsem v težjih delih smeri, dilemah ob prehodih v Ledenem slapu ali ob reševanjih, smo bili poleg tudi vodniki.

2

Pogled proti vrhu

Normalna smer na Everest ne pomeni več vrhunskega alpinističnega dejanja zato je brezveze tarnati nad tem. Na Everest in vse ostale osemtisočake vodijo številne težje smeri, prostora je tudi za nove in vsakdo željan prvinskega alpinističnega duha se jih lahko loti. Res pa je, da je zanimanja za to vse manj.  Normalni smeri na Everest sta hočeš nočeš žrtvovani komercialnem alpinizmu. Le ta pa ni tako slab kot se bere na prvi pogled. Velike komercialne odprave (imena sem že omenjal v prejšnjih pisanjih…) so tiste, ki bodo poskrbele, da bo z gore odnesen vsak njihov odpadek vključno s človeškimi iztrebki. Poskrbele bodo za varno in kvalitetno opremo (vrvi…) na gori. Ob nesrečah bodo vodniki teh odprav daleč pred vsemi pri reševanju. Večina vodnikov se med seboj pozna zato vlada med temi odpravami prijateljski duh, ki omogoča nadvse prijetno bivanje v bazi ob zavesti, da ti bo veliko ljudi priskočilo na pomoč, če bo potrebno. To medsebojno sodelovanje in usklajevanje je bilo pravo presenečenje za mnoge, po vsem prebranem o rivalstvu in ignoranci med plezalci na Everestu.  Ob omenjenih odpravah je vedno zraven še kar nekaj odprav katerih člani so nabrani z vseh vetrov. Te odprave se potem lahko lepo “pošlepajo”. Vse OK, dokler ne začnejo omenjati, da je nekdo na gori, opremljeni do zadnjega metra, opravil vzpon v alpskem slogu ali celo solo vzpon…

4

Pogled na Južni vrh (8754 m) Everesta iznad Hillaryeve stopnje

Kar me je najbolj zmotilo pa je korelacija med Vikijevim pisanjem in Komisijo za odprave v tuja gorstva katere član je tudi sam. Simona je ime dekletu, ki se je ta tudi čas poizkušala povzpeti na Everest s severa. Lahko bi ji bilo ime tudi Petra ali Jana, ni važno, sama ni prav nič kriva. Želela se je povzpeti na Everest.. Zbiranje denarja je huda stvar in poslana je bila tudi prošnja na KOTG. Člani komisije so staknili glave in ji dodelili lepo količino denarja ob dejstvu, da sploh ni registrirana alpinistka kar naj bi bil pogoj za kakršnokoli povezavo (sploh finančno) s KOTG ali Komisijo za alpinizem. Predvsem pa, ali se podpira obisk udobno opremljene gore, primerljive z adrenalinskim parkom (po Vikiju)? Vsote ne bom omenjal, da ne bo kakega mladega perspektivnega alpinista ob goreči želji po uresničitvi lastnih ciljev, kap. Skratka Vikijevo pisanje in primerjanje z adrenalinskim parkom ipd, diskreditira Komisijo za odprave v tuja gorstva in jo prikaže kot skupino starih alpinistov, ki kupčkajo državni denar brez vsakih resnih kriterijev. Morda bi morali razmisliti o častni upokojitvi komisije, ki ima sicer nesporne in velike zasluge za slovenski vrhunski himalaizem, preden se ji ugled do konca skrha s podobnimi potezami.

5

Tik pod vrhom, v ozadju Makalu in Lotse