“Ekstremni turizem”

Dober teden po prihodu iz Nepala sva se s  Mežnarjevo družino odpravila na otok Hvar. Dosedaj se nekako nisem še spravil tja in zdaj je bil zadnji čas za obisk bodočega hrvaškega Kalymnosa.  Ob lepem vremenu so bile to res prave male plezalske počitnice. Plezališče pri SV. Nedelji je slikovito, smeri lepe, moti le prevelika gostota smeri.  Slovak Miro, ki je sicer povsem simpratičen možak se mi je nekoliko zameril prvi dan, ko je računal plezalsko vstopnino (22 kun) tudi Tinci, ki je le sedela znotraj obzidja in je bilo povsem jasno, da s takim trebuhom ni prišla plezat. Še lepša je bilo v plezališču Velika Stinjiva kjer je smeri uredil Vili Guček. Temu primerno je vse lepo urejeno,  smeri lepe in logične. Le malo težke za moj atrofiran ramenski obroč

Sicer pa bi se rad zahvalil vsem, ki ste se med odpravo na Everest oglasili na moji strani.  Nekaterim sem dolžan tudi  pojasnilo. Anton je dejal, da mojih klientov ne bi poimenoval ekstremni turisti.  Z avtorjem članka v Financah UroÅ¡em Urbasom sva bila skupaj v gorah in je ta termin “pobral” od mene. Verjetno so to nato ostali mediji le kopirali. Vsekakor to ni bilo miÅ¡ljeno žaljivo in se je ta termin tudi preveč razbohotil.  Obstaja več terminov, angleži uporabljajo besedo “klient”, nemÅ¡ko govoreči vodniki pa “gost”. Tudi slovenski gorski vodniki smo navajeni na besedo “gost”,   sam sem bolj pristaÅ¡ prvega. Termin ekstremni turisti je bil miÅ¡ljen bolj na tehnično raven angleÅ¡kih klientov katera je bila v večini neprimerno manjÅ¡a kot raven večine  slovenskih klientov pripravljenih na pot v Zahodne Alpe. Bili so resnično ekstremni turisti, ki so si zaželeli aktivnih počitnic, tokrat na Everestu, seveda po predhodnih izkuÅ¡njah na viÅ¡ini vsaj 6500 metrov in dobri fizični pripravljenosti.

Srečno!