Slika z vrha in prvi vtisi

Končno smo se vrnili v bazni tabor. Kot se vodniški vzpon razlikuje od alpinističnega, se tudi sestop. S prijatelji bi z vrha odbrzel vsaj do tabora 2, če ne še nižje. Tu pa se je sestop zavlekel na dva dni.

16. maja smo po dobro preučeni vremenski napovedi, ki jo dobivamo iz Švice, krenili iz baze direktno do tabora 2. To je bil za nekatere, v neznosni vročini, velik zalogaj. Naslednji dan smo počivali in se pripravljali na prihodnje dni. 18. smo ob 5ih zjutraj krenili in po petih urah dosegli tabor 3, zadnje ure ponovno v pripekajočem soncu. Od tu dalje je bil nas pomočnik dodatni kisik. Sam sem ga uporabljal prvič in moram reči, da je prijazni plin res velik pomočnik pri vzponu. Brez večjih težav smo zato naslednji dan dosegli tabor 4 na Južnem sedlu (7920 m). Na  ugledni višini se nahaja prava pisana vasica obložena s kisikovimi bombami. Nekateri kraj imenujejo najvišje smetišče na svetu. Ni daleč od resnice, vseeno pa poznavalci pritrjujejo, da se je stanje v zadnjih letih precej izboljšalo. Resne odprave pospravijo vse za seboj.

Na sedlo smo prišli malo pred poldnevom. Že med potjo sem po radijski zvezi izvedel, da je sodelavec Willy s tremi klienti dosegel vrh ob sedmi uri zjutraj. Okoli 13. ure so se vrnili iz v oblake zavitega vrha. Popoldan smo hoteli malo dremati a nam je drama obnemoglega alpinista na višini 8600 metrov to preprečila. Najprej je bil zagnan celo lažni alarm, da je obnemogla ena od hrvaških alpinistk, ki so se ta dan povzpele na vrh. Mimogrede, danes so mi zaupale, da Carice vodijo s 4:1 s hrvaškimi moškimi osvajalci Everesta. Zoperstavlja se jim samo Stipe Božić, ki je sicer na Everest priplezal dvakrat.

Drama se je do večera  srečno razpletla, spet ob pomoči Willya, ki je le kako uro po prihodu z vrha krenil s šerpami še enkrat gor do višine 8200 in privlekel obnemoglega dol. Patagonian Brothers, kakor se imenuje njuna mala firma, sta upravičeno, ob vseh njunih reševalnih posegih, glavna junaka sezone!

Ker sem vedel, da so moji klienti nekoliko šibkejši od Williyevih sem se odločil, da krenemo proti vrhu še malo prej kot oni, ob pol devetih zvečer. Napaka; Chris, Kevin in Amanda so se ta večer počutili odlično in nebodiga treba smo se znašli na vrhu že ob štirih zjutraj. Obzorje se je že rdečilo a zaradi mraza nismo čakali na svit predolgo.

Čudoviti pogledi, kot z letala, so se nam odprli šele z grebena med glavnim in Južnim vrhom. Kot običajno smo v Hillaryevi stopnji naleteli na prometni zamašek, sicer pa brez problemov sestopili do desetih nazaj na Južno sedlo. Kot predvideno, smo še en dan prespali na sedlu in naslednji dan nadaljevali proti drugemu taboru.

Vzpon z južne strani me je presenetil z lepoto smeri. Niti slučajno ne gre za dolgočasno štamfarsko smer. Že Ledeni slap, če odštejemo nevarnost, ponudi prav zabavno kobacanje preko neštetih ledenih odlomov in razpok. Vzpon po južni vesini Lotseja, preko Rumenega pasu in Ženevskega rebra pa ponuja res čudivite razglede na Cho Oyu, verigo Ngozumb in Gjačung Kang (7952 m). Prav vzhodno steno slednjega sem gledal praktično dva meseca, odlično se jo vidi že iz Zahodne globeli in tabora 1, in se čudil, da ena najlepših linij v najvišjih gorah še ni preplezana. Ena sama rešljiva linija preko 2000 metrske stene. Leta 1999 sta logistiko plezanja te stene rešila Andrej Štremfelj in Marko Čar. Jeseni istega leta  smo potem preplezali “le” severno steno, za vzhodno pa je zmanjkalo časa. Prav fino bi bilo, če bi se cilja, glede na dosedaj vloženo, lotila slovenska naveza. Resnično eden najbolj vabljivih himalajskih ciljev. Poizkusila je še ameriska  naveza (Bruce Miller &co) a zaradi nesreče odnehala.

Dovolj, moram na večerjo. Ko pridem v civilizacijo bom naložil še kakšno sliko z južnega grebena.

Lep pozdrav!