Tomaž Jakofčič

Kako hitro se je obrnilo tole poletje, morda najhitreje do sedaj. Res kriza, da življenje teče tako hitro. Od zadnjega pisanja na tole stran se je zgodilo preveč stvari, da bi jih podrobneje opisoval zato samo nekaj flešbekov.

Junij je bil v znamenju plezanja v hribih. Odkril sem toplo vodo in sicer severno ostenje Križevnika. Kar trikrat sem v prvem tednu junija plezal tam. S Tinco smer Svoboda, ki je nekoliko presenetila s strmino in prenizkimi ocenami v vodniku.  S  Crnijem sva plezala redko ponavljano (če sploh) smer Abadonov nasmeh (VII+, 250 m), Luka Lindič pa me je zvabil v novo smer v osrednjem delu Turniča. Prvi raztežaj je od spodaj izgledal noro. Sem bil kar zadovoljen ob srečnem žrebu. Na srečo je skala ponudila roki z oprimki bogato skalo in tudi naklonina, nekaj stopinj pod vertikalo je omogočala počitke ob vsakem boljšem stopu. Fenomenalen, 65 metrov dolgi raztežaj je Luka zaključil na ogromnem skalnem ušesu. Višje naju je stena zrinila proti desni in prav najtezji, previsni raztežaj (VII+) je potekal po neponovljeni Pavrski smeri. Vse tri smeri so bile zelo lepe in plezanje uživaško, cudovita okolica in samota. Mislim, da bom naslednje leto vsaj podvojil letosnji obisk. Z Andrejem Ercgom sva v južni steni Nad šitom glave prva prosto ponovila smer Rumena diagonala. Kljub temu, da je previsna rumena poč le pol ure oddaljena od vršiške ceste, smer še ni bila prosto preplezana. Najtežjemu prostemu raztežaju, ki poveže dva tehnična na stari skici v vodniku za Vršič, sva prisodila oceno VIII in oznako “naj” med težjimi raztežaji v okolici Vršiča.

Metka pod vrhom Aig. du Plana. Najtežji del poteka po grebenu vidnem za njo.

Vodenje sem začel s skalnimi smermi v razu Mojstrovke, Rumenem razu v Cinah in resni smeri Yassa (VII-, 300 m) v Nad Šitom glavi. Res sem se že počutil dobo vplezanega, ko sem se v začetku julija odpravil v Alpe. Prve tedne sem si pustil štiri dni na teden za plezanje in igranje z Ulo medtem, ko bi Tinca vodila. Žal je splet okoliščin razen frikanja v dolinah Aoste in Arve  preprečil kako večjo smer v gorah. Hodil sem pa kar dosti: Mont Blanc, Dufourspitze, Tacul, Gran Paradiso, Castor, Breithorn, Jegihorn,  prečenje  Weismiessa in ozki greben Midi Plan.

Avgusta je prisel v Cham Matjaž Jamnik in preplezala sva Contaminovo smer v Južni steni Midija (6c, 250 m). Kako fino je bilo plezati po dolgem času v hrapavem visokogorskem granitu. Motili niso niti turisti, ki so se drli iz malih kabin gondole, ki povezuje Chamonix s Courmayerjem.

Radosti montblanskega granita

Sedaj sem že v Katmanduju. Odhajam na Čo Oju (8210 m) kot vodnik angleške agencije Jagged Globe. A tokrat so z menoj poleg 13ih (angleških, francoskih, kanadskih) gostov tudi trije slovenski prijatelji; Alenka, Matjaž in Miha. Verjamem, da se bomo imeli krasno! Danes se potikamo po Tamelu kjer dokupujemo malenkosti, v torek pa večina odleti v tibetansko prestolnico Lhasa, od koder se bo pričelo, z aklimatizacijskimi izleti obogatenao potovanje do baznega tabora. Dva vodnika, šerpe in kuhar pa gremo s tovornjaki in terenci preko Tibeta. Z glavnino se bomo srečali čez en teden v kitajski bazi. Nazadnje sem preko Tibeta potoval leta 1999, baje se je od takrat veliko spremenilo. Zal mi je le, da zopet ne bom videl Lhase. Po Gyacung Kangu nam je zmanjkalo denarja za obisk tibetanske prestolnice pa tudi  pomrznjeni prsti niso bili ravno najboljsa popotnica za tavanje po Tibetu.

Tokratni odhod je bil najtežji do sedaj. Ula je bila pred kratkim stara eno leto in  že dolgo  vrača čustva, vsak dan odkrije kaj novega in vse hitreje napreduje. Sigurno bo v casu moje odprave shodila… Vsi moji preostali prsti so prekrižani za lepo vreme, ugodne razmere in čim prejšnjo vrnitev k mojima.

Ali se res dogaja globalno segrevanje ne vem, vidim pa, da imamo letos prav lepo zimo. Sneg ostaja tudi v dolini in ravno vsake toliko pade nekaj novega, da se ohrani zimska belina namesto kupov rjavega snega. Kje je vzrok za topli val z zelo visoko snežno mejo tudi ne vem a le temu se imamo zahvaliti za spektakularne ledne razmere v naših gorah. Kaj takega se ni zgodilo že od leta 1981. Verjetno pa tudi takratna zima, ki je postregla z nekaj norimi zimskimi vzponi, ni tako dobro prekrila stene s trdim snegom in ledom.  Vseeno na svojem prvem zimskem vzponu letos nisem imel od teh razmer nič. V Zagorčevi smeri (M6) v Raduhi ni zaškripalo niti za hip. Več kot 30 cm pršiča na vsaki polici nama je s Puhijem popestrilo dan in po šestih urah, sva se v mraku na vrhu samo 120 metrov visoke smeri počutila zelo zadovoljna.  Zato pa sem čez tri dni, 20. januarja, dobil dozo plezanja po stiroporu. Z Markom sva sumila, da je ob znanih razmerah v Vzhodni smeri v Mali Rinki tudi v Igličevi v redu. In res, na vstopu sva se znašla le kako minuto pred ostalimi tremi navezami tega dne. Od njih sva tudi izvedela, da so lokalci smer preplezali prvič prejšnji dan. Plezanje je bilo čudovito in po dobrih štirih urah sva se dokaj nepotešena znašla na vrhu. Preveč je bilo vožnje in hoje do vznožja, da bi že odšla domov zato sva sestopila in v uri 15 preplezala še Vzhodno smer, ki je bila res  cela prekrita z odličnim trdim snegom. Na vrhu se nas je nabrala cela druščina in bilo je fino. Prav družabna je tale zima, več ljudi se da srečati v hirbih kot poleti. Ne vem, če je kdaj poleti devet ljudi v Igličevi.

Naslednji izlet je prišel čez nekaj dni z Lorijem. Dokaj ambiciozni plani so se hitro izpeli in razpletli z lažjo a lepo plezarijo v Šitah. Začela sva po Jesihovi in po strmem delu, namesto, da bi nadaljevala po položnem srednjm delu,  zavila v ozek žleb, ki sva ga opazila na desni. Pojma nisva imela kako se bo izšlo, a se je. Za vsakim vogalom so se nama odpirala nova pobočja in žlebovi. le na vrhu se je grapa zaprla v strmo zajedo.Izgledalo je, da je zasuta s pršičem a v resnici je bil to le odličen, beli led. Čudovit raztežaj (M5+), ki naju je pripeljal na sončni rob stene. Ni bilo trepetanja in hudega napenjanja mišic a vseeno zelo lepa tura. Kasneje sem raziskal in ugotovil, da sva plezala kombinacijo dveh variant Jesihove; Čop – Tominšek in Čez lopo.

Naslednja zgodba mi ni v čast a jo bom vseeno povedal. Z Davidom sva se spravila plezat Zimsko zajedo Jubilejne smeri v Dolgem hrbtu.  Stvar sem vzel resno in na predvečer, med gledanjem napetega filna, zamenjal otopeli prednji zob na eni od derez. od doma sva šla zgodaj in se še v mraku začela pripravljati na dostop po Teranovi. Dokler nisem iz vreče potegnil ven derez….

Plezalni sklop pred poslabšanjem vremena sem zaključil spet z Markom in smerjo AC/DC. Da bi se pripeljala čez Vršič sta nama zmanjkala dva višinska metra, ni šlo, niti v rikverc in sva šla okoli. Sva ugotovila, da bi bila skoraj prej v Cortni ter, da sva za vožnjo porabila več časa kot za plezanje in hojo skupaj. Smer je letos odlično zaledenela in kar nekaj sicer skalnih mest se je spremenilo v nezahteven led. Je pa smer prava lepotica v divjem ambientu, le sestop je bil v globokem snegu in ruševju nekoliko nadležen. Hvala Crnemu in Matjažu za čiščenje in gaz.  Se mi zdi, da bi bilo sicer bolje se  spustiti po smeri ob vrvi. Fotke iz smeri je Mark objavil na strani ZGVS.

Zime pa še ni konec, juhuhu!

Zadnjega oktobra letos sem  zadovoljen po ravnokar preplezanem cilju tokratne odpravice, ležal na plaži na Kalymnosu. Ni bilo zelo vroče a bilo je vseeno zelo prijetno  na toplem pesku. Med dremanjem, ob šumenju vode, so mi misli odjadrale v Himalajo. Običajno je tako. Ko drgetamo v visokih gorah, se pogovor in sanje vedno vrtijo okoli toplih športnoplezalnih destinacij. Ko pa smo tam, nakladamo o mrzlih, visokih ciljih. A tokrat ni bila v igri prihodnost ampak že kar davna preteklost. Zavedel sem se, da je prav na ta dan minilo 10 let od vzpona na Gjačung Kang. Že ob spominu nanj me zazebe a ker se verjetno jubileja niso spomnili niti člani takratne odprave, kaj šele tistih nekaj deset, ki za odpravo sploh vedo, sem si dovolil kratek flešbek.

Gjačung Kang je s svojimi 7952 metri (pojavlja se tudi višina 7982 m) petnajsta najvišja gora na svetu, najvišji sedemtisočak. Leži v grebenu med Everestom in Čo Ojem, po katerem poteka meja med Nepalom in Tibetom. Prvi vzpon nanj so leta 1964 z nepalske strani opravili Japonci. Kasneje sta bili uspešni še dve ali tri odprave, vse z Nepala. 2000 metrov visoko severno steno sta od Slovencev prva porajtala Marija in Andrej Štremfelj leta 1995, ob priliki aklimatizacijskega plezanja na sedemtisočak Palung Ri, nasproti Čo Oja. Načrt plezanja stene, zgolj z Markom Prezljem, je dvakrat spodletel zaradi prevelikih stroškov. Na koncu je odprava dobila zeleno luč kot osrednja alpinistična odprava PZS leta 1999.

Leto poprej se mi še sanjalo ni o gori s hecnim imenom. Ko smo se konec maja ’98 vračali z uspešne kadrovske odprave na Daulagiri je večina sanjala o južnem in vzhodnem ostenju Kanča katerega je Tone Škaja tako živo in navdušeno opisoval. Večina ekipe bi že jeseni istega leta z veseljem odšla tja a odprava je bila predvidena šele za leto 2000. In tako je vmes prišel Gjačung Kang. Dvomesečna odprava v zasedbi Andrej Štremfelj (vodja), Marko Prezelj, Marko Čar, Matic Jošt, Janko Meglič, Blaž Navršnik, Peter Mežnar, dr. Žare Guzej in jaz. Poleg zdravnika torej še dva himalajska Carja in šest, ne ravno zelencev ampak že malo “rumenečih” alpinistov. Večina ta mladih smo imeli že izkušnje z višine 8000 vendar nihče z alpskim slogom na takšni višini. V bazi smo bili malo več kot mesec dni. V prvih dveh tednih smo se dobro aklimatizirali in preplezali lepe prevenstvene smeri na okoliške, do 7309 metrov visoke gore. Po kapitalnem poslabšanju vremena v drugi polovici oktobra so prav vse odprave v Tibetu spokale, razen nas. Andrej je rekel, da bomo čakali in smo čakali, da se je sneg obletel. Konec oktobra smo, kljub velikim snežnim zastavam na grebenih, ki jih je povzročal leden severni veter, imenovan Tibetanec, zakopali v steno. Prva štiričlanska naveza se je po skoraj usodni zastrupitvi s plinom morala vrniti v bazo na nekajdnevno zdravljenje in druga naveza je postala prva. Dan nenačrtovanega čakanja na prvem bivaku na 6800 m, je požrl veliko energije in zelo omejenega plina. Janko in Blaž, ki sta imela premajhen šotor in sta se po slabi noči odločila za sestop, midva (oz. bolj Peter) pa za nadaljevanje. 31. oktobra ob šestih popoldan sva prišla na vrh. Dan za nama so na vrh, potem, ko so si opomogli po nesreči, prišli še Andrej Štremfelj, Marko Prezelj, Matic Jošt in Marko Čar in še isti dan sestopili. Za naju je bil to že peti dan in bila sva pošteno zdelana. Bilo je neznansko mraz, zaradi raztegnjenega bivanja na gori (predvideli smo 3-4 dni) sva varčevala s plinom in zato premalo pila. Osnovna himalajska napaka! Na sestopu, pri plezanju čez navpično robno zev je Peter padel in nezavesten obležal pod plaznim stožcem. Na srečo so ostali to opazili in ga pravočasno oskrbeli. Sam sem neskončno utrujen a cel, prišel dol nekaj ur kasneje. Oba sva pomrznila, Peter je potreboval še kar nekaj časa, da je spravil v red močno pretreseno glavo. Prfoksi na faksu so rekli, da uspešno in mu čez leto dni podelili diplomo. Prijatelji pravimo drugače…:-). Skratka epopeja naju je s Petrom Mežnarjem dodobra prerukala, njega tudi dobesedno. Oba sva spremenila glavne smernice najinega alpinizma. Peter se je lotil bolj družinskega alpinizma, jaz bolj skale.

Smer je dobila leta 2002 ponovitev, kar je za takšne smeri dokaj nenavadno. Verjetno najboljši japonski moderni himalajec, s prav tako odlično soprogo, Yasushi in Taeko Yamanoi sta šla s stopnjevanjem drame še korak dlje. Zgodba je bila opisana v Alpinistu.

Isto jesen je bil v Himalaji, na Daulagiriju, tudi Tomaž Humar. Kakšen kontrast! Nam se je še edini telefon, ki smo ga imeli s seboj pokvaril že po nekaj tednih in nihče od domačih ni imel pojma kaj se z nami dogaja. Da smo živi in, da smo priplezali na vrh, so izvedeli, ko smo se pripeljali do prvega telefona v Nyalamu. Sicer pa je zanimiv še tehničen rezime odprave. Ekipa je vse skupaj preplezala; dve novi smeri in prvi vzpon na Zero peak (6700 m), dve novi smeri in prvi vzpon na Siguang Ri Shar (6998 m), tri nove smeri na Siguang Ri (7309 m) in prvo smer preko severne stene Gjačung Kanga (7952 m).

In ker je ravno prilika, še fotka stene o kateri sem že pisal, skrita vzhodna stena Gjačung Kanga. Tule je, enkratna nepreplezana linija, po sredini visoke stene, na visoko goro. Odlična Američana Bruce Miller in Mike Bearzi sta pred nekaj leti prišla pod goro s ciljem preplezati steno in z natančnim inštrumentom razjasniti ali je gora morda “prezrti” osemtisočak. Žal se je Bearzi po “ogrevalnem” vzponu na Ngozumbo Kang II (7712 m) na sestopu ponesrečil.

Za Gjačungom je na moji poti sledilo še veliko vzponov, pomembnejši so bili tehnično veliko težji, kak tudi višji, a kombinacija vsega, skupaj s surovimi razmerami ter napakicami, ki sva jih s Petrom nevedoč storila, so mi dali izkušnjo kjer sem se, vsaj na samotnem nočnem sestopu, najbolj približal robu med biti in ne biti. Predvsem telesno; glava je na srečo funkcionirala in me tik pred kolapsom varno pripeljala v  zavetje malega šotora pod steno.

22. in 23. 9. sva z Miho Hrasteljem preplezala novo smer, Spominsko smer Mihe Valiča (VIII+/VI-VII, 1000 m (650 m novih)) v severni steni Triglava. Posvetila sva jo spominu na prijatelja Miho Valiča, ki se je 4. oktobra lani ponesrečil v Himalaji. Smer sva prav z Miho Valičem poizkušala preplezati že junija 2006.

Poizkus se je zapletel v zelo razburljivo zgodbo iz katere sva se, glede na pripetljaj, kar dobro izvlekla. V petem raztežaju se je Mihi odlomil rob luknjice, dovolj, da je izgubil ravnotežje in padel. Vsa tri varovala so se gladko izpulila in padel je celih 50 metrov, direktno v moje stojišče. K sreči je stena tam tako strma, da je Miha dotaknil skale šele ob koncu padca in se “le” udaril v glavo. Ker sem varoval na Reverso vpetega v center sidrišča sem dobil pošteno lekcijo. Ker je padel direktno v varovališče mi je vrv naredila lep kanal v prstih. Je kar zasmrdelo po ožganem.

Miha je imel 26. junija 2006 zelo dober dan za plezanje (in slabega za žreb…) saj je v najtežjem, tretjem taztežaju z oceno VIII+, mojstrsko preplezal začetno prečnico (lepo vidno na zgornji sliki) in na začetku poči še imel dovolj moči, da je zabil klin. Vse skupaj nekaj metrov nad polico. Tokrat sem uspel izkopati iz blata med dvema luknjama droben skalni mostiček, ki kar precej spremeni karakter najtežjega raztežaja, ki se sedaj ponuja precej večjemu krogu potencialnih ponavljalcev kot sicer.

Po petih raztežajih sva s Hrastom prišla v najtežji Peternelov raztežaj iz katerega sva nadaljevala naravnost po zajedi, katero Peternel zapusti v desno. Preko strehe se smeri še enkrat križata. Najina smer pripelje praktično v vrh Sklaškega turnca. Od tam sledi Skalaški do Gorenjskega turnca od tam pa po stopnjasti beli steni med Skalaško in Srpom direktno v Ladjo. Skala je ves čas dobra, v spodnjem delu odlična. V smeri je ostalo kakih 14 klinov in en svedrovec na stojišču.

Naj povem še malo o steni Skalaškega turnca.

Rad hodim plezat v to steno. Glavni razlog za to je odlična skala in eden najkrajših dostopov do resnega plezanja pri nas. Na zgornji sliki so od leve proti desni: Peternelova smer, Spominska smer Mihe Valiča (Hrastelj – Jakofčič, 2009), Na drugi strani časa (VIII, 350 m, Kajzelj – Jakofčič, 1994), Bergantova (VIII+/IX-, 350 m, Knez – Frešer – Karo, 1985), Helba (VII+/VI, 350 m, Rožič – Srečnik – Anderle), Jubilejna (plava linija, VII+/VI, 550 m, Knez – Frešer – Karo), Metropolis (VIII+/IX-, Jošt – Jakofčič, 2004). Vrisi so bolj približni.

Se mi zdi, da je najlepša smer tam Na drugi strani časa. skala je monolitna z luknjicami, podobno kot v Marmoladi. Sem slišal kar nekaj zgodb (eno prav pred kratkim) o pobegih iz tretjega raztežaja in tudi zadnjič sem opazil, da je v klinu pod prvim raztežajem kar nekaj gurten in prusikov kar dokazuje, da je bilo na vstopu še kaj več kot samo tri naveze, ki so smer dosedaj uspešno ponovile. V pomoč bodočim ponavljalcem dajem fotko iz tretjega raztežaja, ki lepo kaže smer plezanja ob priliki tretje in prve proste ponovitve smeri, ki sva jo z Miho opravila leta 2005.

Sicer pa, tule je še skica Spominske smeri Miha Valiča.

Srečno!

Danes sva s Klemnom odpeljala dekleti na železniško postajo v Aosto, ker odhajata domov. Tina bo za slabih 50 € v osmih urah že v Trstu, Manca v malo več v Trbižu. Res dobra povezava, le med Aosto in Chamonixom malo škriplje.  Že zjutraj so v Le Fayet prišli Erik, Klemen, Deko in Čujo, na poti v Montroid. Ena naveza ima namen plezati znamenito Le Dam du Lac (6+, 150 m), druga pa smer Chez Toine (M7+, 250 m), ki sva jo pred tednom kot kaže prva ponovila z Nickom Bullockom. Smer je prava krasotica, ki pa se verjetno dokaj redno naredi do letošnje mere.  Sicer bi bila sigurno preplezana že veliko prej. Skica ni objavljena nikjer in ker je, v kolikor bo kdo od Slovencev romal tod okoli, zares vreden cilj, jo pripenjam spodaj.

Ker je skica slabo berljiva naj naštejem težavnosti raztežajev: M7+, M6, M7, WI5, WI5, M6, M6. Skica pa naj bo za pomoč pri iskanju smeri.

Ker je Tinca še vedno poškodovana, sem primoran iskati si soplezalca med plezalci, ki so trenutno ali permanentno v Chamonixu. Eden od sezonskih obiskovalcev je tudi znani angleški alpinist Nick Bullock.  Za najino prvo skupno plezanje v hribih sva si izbrala kratko a sladko, južno steno Pointe Lachenal.  Namen je bil preplezati novo kombinirano smer v območju skalne smeri Marylene. Preplezala sva cca 120 m potem pa naju je svet odrinil v starejšo smer Cecchinel – Jeager (III, M7+, 250 m). Na vrhu sva bila le malo pred nočjo, zato je sledilo “romantično” nočno smučanje, v mojem primeru z gojzarji namesto pancarjev,  skozi Valle Blanche v Chamonix. Direktno na že pripravljeno večerjo.

Nick med plezanjem zadnjega raztežaja (M6)