Alpinist in gorski vodnik

Fitz Roy – četrtič

A žal nič drugega…Slab začetek, dober konec ponavadi pravijo a velja tudi obratno, očitno. Tokratna odprava v Patagonijo se je začela odlično, kot še nobena. Prvič sem potoval brez daljših postankov v Buenos Airesu ali Calafatih, le prestopanje v naslednji avion ali avtobus. V El Chaltenu sva bila s tokratnim soplezalcem, Američanom Adamom George, že drugi dan zvečer.  Malo sem že pozabil zakaj sem se pred leti odločil, da v El Chalten nekaj časa ne bom šel plezati a po prihodu v prijazni hostel kjer sva bivala naslednje tri tedne, sem se tega hitro spomnil. . Veliko plezalcev, večine jih nisem poznal, je govorilo in govorilo, o vremenu, o razmerah, o potencialnih razpletih, o smereh, o planih…Večina jih je bila dol kljub temu, da je vremenska napoved obetala še dva lepa dneva. Si predstavljam, da bi me govorice o  snegu do pasu zlahka zamajale, če ne bi prebil že toliko časa v Patagoniji.  Vse to govorjenje naju je  prav nagnalo v hribe  rekoč, da nekaj bova že, če ne pa vsaj opremo gor pustila.

Naslednji dan sva tako zgodaj popoldan začela pešačiti proti prelazu Quadrado. Po štirih urah sva pri Piedri Negra, nekaj sto metrov pod prelazom ugotavljala, da se je sneg očitno hitro preobrazil ali pa ga je veter odpihnil na vzhodno stran. Ni izgledalo tako slabo. Časa imava en dober dan kar bi moralo biti dovolj za Supercanaleto v Fitz Royu pa tudi sneg ne bi smel biti taka ovira v kombinirani smeri. Budilka ob 00.30, štart ob dveh in ob 4ih preko robne zevi. Videla sva, da sta pred nama dve lučki, ki sta spali prav na prelazu. Ko sva jih pod steno dohitela se je izkazalo, da gre za zelo dobra Adamova prijatelja, gorska vodnika iz Verbiera, ki naj bi prišla v Patagonijo v »teh dneh«.

Veseli, da nas ob množici canaletinih snubcev v Chaltenu, ni  tukaj več, smo naslednjih dvanajst ur do vrha in še pol toliko ob spustih po vrvi po Franco Argentinski smeri, preživeli skupaj. Vzpon je bil eno samo uživanje ob konkretnem a nikoli zelo težkem plezanju. Najprej 1000 višinskih metrov ozkega snežnega žlebu, naklonine do 65 stopinj, nato pa še 17 skalnih in kombiniranih raztežajev do vrha s težavami zgornje pete stopnje vseh vrst.

1500 metrov nad vstopom

Smer je bila preplezana leta  1965. Comesana in Fonruge (župnik sicer) sta opravila dejanje, ki je bilo nekaj desetletij pred časom. Vzpon je bil opravljen v alpskem slogu kar je za tiste čase in opremo naravnost neverjetno. Sicer  najlažja smer v gori  vseeno seže v rang Heckmaierjeve smeri v severni steni Eigerja in vse skupaj se je zavleklo v skoraj 30 urni »delavnik«. Sestopili smo na drugo stran. Ker sem bil na vrhu četrtič, ostali trije pa prvič, se nisem mogel ogniti funkciji vodje sestopa. Že po nekaj metrih na vzhodni strani gore se je pokazalo kam je šel ves sneg. Močan zahodni veter, ki piha med slabim vremenom je ogromne količine snega deponiral na vzhodni strani.

V steni Guillameta

Še nikoli nisem doživel toliko snega v Patagoniji. Na vsaki polici ali snežišču  smo se pogrezali skoraj do pasu. Ko smo po 24 urah od budilke zadnjič potegnili vrvi in je veselje in sproščenost že malo zmehčala mišice, smo se preko kolen pogreznili v mehak sneg na ledniku Piedras Blancas, in preostanek noči in jutra hodili proti Chaltenu.

In potem sva jedla in pila in spala in jedla in pila in spala in bila neskončno zadovoljna. A glej ga hudiča, po parih dneh sem se spomnil, da sem prišel v Patagonijo z večjimi ambicijami in počasi je spet začel vrtati tisti nemiren črv zaradi katerega sem potem buljil desetkrat na dan v majhen, (še razbit povrhu vsega), ekran pametnega telefona kjer se se kazali vremenski modeli in že 500x prelistani plezalni vodnik in fotografije sten. Zakaj občutek plezalne potešenosti traja zgolj do trenutka, ko si utrujeno telo opomore?

A patagonskemu vremenu za to ni mar. Kazalo je še na dva lepa a vetrovna dneva. Še enkrat v Fitz Roy, tokrat visoko leteči načrti v severni steni. Kot mule pritovoriva opremo do najinega tabora pod sedlom Quadrado. Budilka spet ob istem času. Scena kot v dobrem filmu Groundhog day, kjer se igralec Bill Murray znajde v ponavljajočem dnevu in si zato dogodke obrne po svoji volji. Midva te moči nad patagonskim vremenom nimava in zvoku budilke se pridruži šelestenje snežink po platnu šotora. Zato preklopiva na plan B v katerem je ledna smer v Cerro Pollone. Nisva računala na tako neugoden serak, ki visi nad vstopnim snežiščem. Po neskončno dolgem pohodu preko severnega Fitz Royevega ledenika sva se pod steno, med gozdom velikih ledenih odkruškov obrnila in odkorakala vso dolgo pot nazaj. Če bi bilo vreme idealno bi morda tvegala a takrat sva se odločila, da pač ne. In tudi sedaj mi ni žal. 

Ta dan so Anže, Matjaž, Uroš in Miha plezali Supercanaleto. Izgledalo je neugodno, večina navez  je ta in prejšnji dan obrnila  zaradi mraza in vetra. Tu se je lepo pokazalo, da so fantje iz pravega testa. S precej manj  izkušnjamij iz granitnih sten kot vse obrnjene naveze,  a s slovensko trmo,  so uspeli.

Fitz Royeva senca

Dan pred odhodom sva z Adamom morala po opremo, ki je čakala v najinem »višinskem taboru«. Poldnevno luknjo lepega vremena sva izkoristila za vzpon po ledni  smeri Coqueginot- Guillot na Aguja Guillamet. Sicer lep vrh a s slovesom najlažjega med velikimi ni dal ravno veliko bencina na moj plezalni ogenj. Tudi dvakrat sem bil že prej gori a jutro je bilo jasno in na koncu je bilo prav lepo. V naraščajočem viharju sva zdirjala v dolino in kmalu naprej proti domu.

Spet po naklučju sem opazil tale TimeLapse video o Patagoniji. Tistim, ki tam še niste bili daje slutiti za kako lepo deležo gre. Pravkar minula, je bila moja sedma odprava tja doli. Ne upam si staviti enega argentinskega pesosa, da je bila zadnja…

Komaj sem čakal, da grem smučat in smuk izpod Kriške stene je bil lep uvod. Tudi za vikend bi se mirno priklopil množici, ki je romala v Jalovčev ozebnik, če se Tinca ne bi menila za smučanje z Borutom, izkušenim lovcem na koroški pršič. In smo se iz kopne Slovenije odpeljali dve uri daleč in v Obertauernu še vedno nejeverno gledali Boruta, ki je posredoval podatek o pol metra novega. Kako, če pa že nekaj dni nismo videli oblaka. A po dveh ovinkih nad parkiriščem je šla palica res najmanj pol metra v svež sneg, višje malo manj. Komaj verjetno a na Kesselspitze smo dobili dozo 1000 višinskih metrov idealne, globoke smučarije. Od zdaj dalje se ne bom obnašal tako ignorantsko do tistih avstrijskih punkljev.

Dodaj odgovor

Your email address will not be published.