Alpinist in gorski vodnik

Bolezen, ki ni bolezen

Silom “razmer ” se je moj življenski ritem oz slog v lanskem letu močno prekinil. Nočem vsakomur govoriti podrobnosti iz mojega osebnega življenja a ta izkušnja me je tako zelo presenetila in zamajala, da jo moram deliti in morda kakemu kolegu prihraniti podobno.

Uvod je malo daljši

Pomlad (kje je že to….) je minila v divjem ritmu smučanja, plezanja in glasnega družinskega življenja. Po končanem smučanju sredi maja,  smo kot vedno odšli na plezalne počitnice/trening pred poletno sezono. Zelo sem bil željan kontinuiranega plezanja in z Grego Lačnom sva se napihovala do konca. Hitro sem prišel na svoj običajni frikovski nivo in neskončno užival ob napenjanju in utrujenosti ramenskega obroča. Po prihodu domov sem tempo še stopnjeval saj je med plezanje pršel še kak dan vodniškega dela in kolesarjenja. Po stari šprtnoplezalni šoli, ki je vključevala  hujšanje, sem si malo tudi trgal od ust. ??????????????????????????????? Vse s ciljem biti res dobro pripravljen za poletje. Z Grego sva takoj po prihodu domov preplezala projekt v najbolj strmem delu južne steni Rušice (moja peta nova smer v steni) a nama v najtežjem raztežaju, ki je pravi previsni spektakel, ni uspelo prosto. Zato sva, predno nama uspe, še skromno tiho. Za intermezzo moram to plezanje opisati saj je bilo za naju skoraj smešno. Kljub temu, da plezam že 30 let, vedno znova pozabljam kako pomembna je vplezanost. Nivo v plezališču pomeni v resni, nenavrtani alpinistični smeri bore malo. Tudi tokrat sva se zaslepljena od tekočega plezanja na pogled do ocene 7b+ v preteklih tednih, zagnala v najin nekaj let star projekt. 11351191_10152918368027081_6316437437961306459_n Tega sva začela na hladen, pozno oktobrski dan leta 2011. Za mano je bila odlična sezona v hribih z Ulino smerjo v Triglavu, Viki Kremo v Tofani, Piola v Eigerju itd, za Grego podobno. Oba sva bila vplezana kolikor se da in temu primerno tudi plezala v Rušici, tekoče, zbrano. Le tu in tam kak klin in svedrovec. A bil je peklenski mraz, konec oktobra dobi Rušica le malo sonca saj Špik meče nanjo hladno senco. Malo pod vrhom, v najtežjem raztežaju sva začutila, da bova pokvarila najtežji raztežaj s prevelikim številom svedrovcev, če bova nadaljevala saj je (tudi) mraz dobro izpil moč . V naslednjih letih se nikakor nisva mogla spraviti nazaj. Vedno je prišlo kaj vmes, predvsem pa ni bilo prave samozavesti. Letos junija sva se počutila solidno močna in šla. A kot rečeno malo pozabila , da nisva vplezana na našo alpsko sceno. In potem sem že nekaj metrov nad tlemi preklinjal zakaj zaboga nisem prvič dal kak svedrovec več. Saj držal sem lahko čisto majhne oprimke, le premakniti se nisem upal s »podnom« tako blizu. Podobno se je dogajalo Gregu v njegovem raztežaju. In tako dalje vse do roba stene. Najtežji raztežaj sva precej bogateje opremila kot je bilo predvideno pred štirimi leti. Tolažila sva se, da sva pač sedaj starejša in si to lahko privoščiva. Naslednji dan ni bilo mišice na telesu, ki ne bi bolela. Z adrenalinom prepojeno telo je prejšnji dan krčevito stiskalo prav vsako mišico telesa.   Kljub temu se nisem dal in teral dalje. Čez nekaj dni spet v hribe. Tokrat z Branetom Martinčičem – Žutim. Mojim prvim soplezalcem s katerim sva prvič sama v veliki steni preplezala Direktno v Štajerski Rinki, 27 let nazaj. Žuti je imel vmes kakih 20 let dolgo plezalno pavzo, zdaj pa sva se zmenila, da greva spet, za njegov revival. Ponoči spet nisem najbolje spal, saj je bila nekajmesečna Mija nemirna. V Vratih se nisem počutil dobro in zato sem izbral najbolj udoben cilj – smer Helbo. Kratek dostop in sestop ob vrvi po Metropolisu, tak je bil plan. V lažjih raztežajih sem plezal v redu, v najtežjem, kjer se je treba napihniti v gladkem skalnem trebuhu pa mi je srce nenadoma nekajkrat močno udarilo. Ker je Žuti že prej izprosil sestop ob plačilu kosila in pijače sva po tem hitro pripravila vrvi in sestopila. Med spusti ob vrvi sem se počutil kot bi bi nekdo počasi zmanjševal dovod elektrike. Komaj sem se privlekel do avtomobila v Vratih.

“Bolezen”

Tri dni me je zatem kuhala visoka vročina brez kakršnihkoli drugih simptomov. Razumel sem, da sem pač staknil nekaj iz Ulinega vrtca in odležal tri dni. Še en dan počitka nato pa bo spet naprej. Torej v Verd. Tam vse poznam in bom sedaj, ko mi še bolezen vzela kako kilco, preplezal vse. Začelo se je res dobro, lahkotno a na detajlu v WCat-u spet čudni udarci srca in občutek ugašanja. V Pokraculji nisem mogel več nič. Spet vročina, še hujša. Ker mi je bilo to že nenavadno sem se le odpravil k zdravniku. Tam ustaljen postopek, kri, voda, poslušanje pljuč, srca. Vse OK, domov, pit in počivat. Čez nekaj dni visoka vročina ni popustila. Ponoven obisk, tokrat zdravnika, ki je nadomeščal. Ta ob tem, da sem blago pojamral o športni utrujenosti omeni možnost miokarditisa. Gulp! Hitro sem se s prijateljem kardiologom zmenil za pregled. Sum ovržen. Google mi je medtem ob vpisovanju »vročine brez ostalih simptomov« brez oklevanja izpljunil: Limfom. Vročina je še trajala a tudi napotitev na infeckijsko kliniko ni dalo nobenih odgovorov. Prijatelj, ki je prebolel limfom, mi je v soboto povedal identično »začetno« zgodbo o odkrivanju njegovega raka. Mislim, da mi je tisti vikend tuhtanje ob predstavljenih dejstvih in hkrati nemoč karkoli storiti ob dela prostih dnevih vzelo nekaj let življenja. V ponedeljek zjutraj sem stal že pred zaprtimi vrati ultrazvočne diagnostične ambulante. Tam so s pregledom trebušne votline ovrgli sum na limfom. Super a kaj je potem narobe saj ne zmoram več kot pet minut hoje po ravnem brez počitka, pred tednom dni pa se mi je zdelo, da sem »najjači« na svetu?

Ker nisem mogel niti plezati niti voditi sem bil alahko boljši oče. Še ne šestletna Ula je prav uživala na Hanzovi poti na Mojstrovko.

Ker nisem mogel plezati niti voditi, sem bil lahko boljši oče. Še ne šestletna Ula je prav uživala na Hanzovi poti na Mojstrovko. Vzpon je zanjo tako ali tako pomenil igro, zame pa pravo zmago po skoraj tromesečnem vegetiranju.

Prijatelj Miha me je prepričal, naj grem še k znani strokovnjakinji za šport in prehrano. Ta je ob nekaj meritvah, tudi t.i. bio impedance, prva izrekla sum na »skurjenost« oz pretreniranost. »Halo, a ni to tisto, ko si zmatran in potem nekaj dni počivaš in je OK?« A potem mi je radovednost začela odpirati odgovore zakaj gre. Sam se namreč nisem mogel potešiti z diagnozo »skurjen« ne da bi vedel kaj v mojem telesu ne dela. Če te zadane kap je posredi strdek, če imaš pljučni edem ti voda zaliva pljuča, če si zlomiš nogo je zlomljena kost, če si odrežeš prst vidiš, da prsta ni več. Kaj presneto ne dela pri meni, da sem iz stanja vrhunsko pripravljenega športnika v hipu pristal na stopnji 90 letnika in to ob zdravem srcu in dobro krvno sliko. To me je zanimalo in mi ni dalo miru, odgovora pa nisem dobil kar tako.

Nikoli nisem preveč maral morje. Letos sem po sili razmer tam preživel veliko časa in začutil čar lagodnega morskega turizma. Brioni so res zakon....

Nikoli nisem preveč maral morja. Letos sem po sili razmer tam preživel veliko časa in “končno” začutil čar lagodnega morskega turizma. Brioni so res zakon….!

Vračanje

Zelo malo je napisanega o tej problematiki, sploh v slovenščini. Še najboljša članka za na hitro, sta srhljiva zgodba Running on empty, ki govori o Sindromu pretreniranosti v teku in pa članek Marka Jenkinsa z naslovom Overtaining syndrom . Vedel sem za nekaj slovenskih plezalcev, tudi dva, ki sta bila v času, ko ju je prizadela ta »bolezen« verjetno najboljša slovenska športna plezalca v skali. Poleg teh,  vem sedaj še za najmanj deset znancev bolj ali manj aktivnih športnikov v Sloveniji, ki se jim je to pripetilo. Kolikor sem uspel govoriti z njimi, ni noben dobil pravega odgovora kaj jih je prizadelo. Velikokrat so bili po dolgih procesih neuspešnih preiskav, deležni diagnoz, ki se jih sicer, da ugotoviti zelo preprosto (pljučnica, mononukleoza ipd). Res pa je, da se pretreniranost lahko ob zapoznelem zavedanju in (pre)pozni prekinitvi  treninga manifestira tudi že s »konkretnimi« boleznimi kot so npr. revmatoidni artritis, pljučnice, srčne aritmije ipd. Prijatelja iz Chamonixa sta mi potem, ko sem jima opisal zakaj se morda letos poleti ne bomo videli, povedala za švicarskega gorskega vodnika, njunega prijatelja, ki je opisoval podobne probleme in že nekaj mesecev boleha za fantomsko boleznijo z enakimi simptomi in ne more nič. Povedal mi je svojo zgodbo, diagnozo s pomočjo analize hormonov ter za knjigo ameriškega avtorja dr. Willsona z naslovom Adrenal Fatigue, ki mu je za nekaj mesecev postala Biblija. Odlično napisana knjiga, ki je napisana v tudi laikom prijaznem jeziku a vseeno ostaja dovolj strokovna, da ne dopušča dvomov. Ponudila mi je odgovore, namesto katerih so mi v UKC v diagnozo zapisali »tega ne moremo pojasniti«. Knjiga je resda napisana za »pretreniranosti« v modernem poslovnem svetu torej predvsem z mentalnim stresom in ne z vidika športa a bistvo je isto. Grozljiv je sum zakaj se tovrstnega problema utrujenosti nadledvične žleze ne »priznava« oz ne diagnosticira. V veliki meri zaradi zavarovalnic! Preveč ljudi in še več jih bo v tem naspidiranem načinu življenja, ko je treba biti vedno boljši in boljši, vedno znova se je potrebno dokazovati, trpi za tem problemom. Zavarovalnice bi morale odštevati blazne vsote za nekaj kar sedaj enostavno ni bolezensko stanje. Res pa je, da opisan »problem« v današnji moderni službi ni tako akuten (storilnost bo slaba a človek bo še vedno lahko fizično prisoten in sedel za pisalno mizo) kot je za vsakega športnika . Za te lahko nadaljevanje težkih treningov ob prvih opozorilnih znakih pretreniranosti pomeni zaplete, ki velikokrat pomenijo konec športne kariere. Športniku se kaj bolj groznega (razen smrti seveda) ne more zgoditi. Sam sem bil že velikokrat poškodovan. Kamen mi je razbil ličnico, zlomil sem si nogo in roko, zaradi omrzlin mi manjkata prsta na nogi, zlomljen nos zaradi padca itd. A nič, prav nič se ne da primerjati z opisanim. Vse skupaj se je odražalo tudi s precej zmanjšano sposobnostjo prenašanja stresa vseh vrst in napadi nemira, skratka psiha.  Dobil sem veliko prijateljskih nasvetov k meditaciji in podobnim. Zelo težko se je spraviti k meditaiciji ob dveh majhnih otrocih.  V teku “vračanja” sem dojel, da je moj običajni življenski slog sam po sebi meditacija. Le, da sem v nekem trenutku s to meditacijo preteral.  Ko sem tokrat lahko  začel postopoma “prodirati”proti vrhu Šmarne gore se je vse skupaj začelo hitro popravljati.  Dojel sem, da sem odvisnež. Odvisnež od akcije in gibanja. Tega ni moglo  nadomestiti prav nič drugega. Nekako se strinjam z znanim jazz pianistom Joe Zawinulom, ki je nekoč dejal: “If I stop playing, I die”!

Velik problem, ki sem ga tudi opazil je dejstvo, da športniki, tako vrhunski kot resni rekreativni, nimamo več možnosti imeti zdravnika medicine športa kot osebnega zdravnika. Torej zdravnika, ki bi te prvi trenutek začel soditi kot športnika z vsem kar to nosi s seboj. Ta zgodba se je končala kot nelegalna pred kakimi desetimi leti. Res škoda! Sam in tudi vseh tistih 10+ znancev in prijateljev, za katere vem, da so preboleli stanje pretreniranosti (ali pač adrenalne izčrpanosti) bi si prikrajšalo dolge tedne negotovosti ali so ali niso »na smrt« bolani. Predno bi bolj po naključju izvedeli zakaj res gre.

Vzpon na Veliki Klek (3798 m) je pomenil, da sem nazaj v sedlu.  Občutek narkomana, ki po dolgem času dobi svojo dozo....

Vzpon na Veliki Klek (3798 m) tik pred Novim letom je pomenil, da sem nazaj v sedlu. Občutek narkomana, ki je po dolgem času dobil svojo dozo….

Da neham dramatizirati in jamrati. Sam sem po šestih mesecih že precej bolje. Moč se vrača in nenavadno obnašanje srca ob višjih »vrtljajih« pojenjuje, počutim se bolje. Tik pred novim letom sem bil z Rokom, Sanjo in Zvonetom na Velikem Kleku, brez problemov- A kar ostaja je večja previdnost in večja dojemljivost za sporočila lastnega telesa. Kar pa na koncu koncev tudi ni slabo! Kar preveč sem se razpisal, zgolj z željo, da bo morda kdo od »kolegov« pomislil tudi na to »možnost«. Jaz prej nisem imel niti blage veze, da se človeku lahko zgodi kaj takega. Dejstvo, da se je »bolezen« začela na dan, ko sem prvič ponovno plezal s svojim prvim soplezalcem je že kar malo metafizična. 27 letno pehanje za čim višjo oceno, čim višjo goro, čim daljšo in čim težjo smer se je začelo in v neki meri končalo z istim človekom. Spooky! Saj ni še konec in bom še kako ušpičil v hribih, le z drugačnim pristopom.

    • Igor on 4. februarja 2016 at 12:17

    Sem z veseljem prebiral tale članek. V bistvi sem na podobni poti tudi sam. Potreboval sem več kot leto dni, da sem ugotovil, da vsi pregledi pri zdravnikih specialistih niso pomagali. Na srečo imam za prijatelje nekaj vrhunskih športnikov, ki so me uspešno napotili na pravi naslov. Diagnozo sem na koncu dobil v 5 min, sedaj po približno 4 mecesih zdravljenja, zopet čutim, da lahko tečem in treniram, ter da se vračam počasi nazaj kjer sem bil pred več kot letom dni.
    Zanimivo, kakšne vse diagnoze sem si postavljal sam. Ko se šel z mojo Google samodiagnozo poiskat drugo mnenje k svojemu zdravniku, se je samo za glavo držal.
    No ja zdaj sem bolje in naučil sem se veliko.

    Pa uspešno nadaljuj soodvisnik od športa

    • Tomaž on 4. februarja 2016 at 14:17

    Pozdrav!
    Doživel…3 x! S to smolo da so me navlekli na antidepresive. Takrat bi namreč požrl vse, samo da bi bilo bolje. Šele po zadnji “epizodi” sem si postavil diagnozo adrenalna izčrpanost. Znaki identični. Največje sr… naredi kortizol, stresni hormon! Poleg vsega povzroča še kopičenje kg, pa če bi se 20 ur na dan ukvarjal s športom!Kaj mi je pomagalo? Po 2 mesecih bolniške ni bilo spremembe. Po svoji diagnozi sem začel jesti B komplex in ašvaganda zvečer (100gr), Mg in omega 3,6,9 maščobne kisline (nekajkrat več kot priporočajo). Stanje se je popravilo 80%. Pri športu pa nikoli do popolne mišične izčrpanosti! Napor naj bi trajal do 1 ure, da se ne izloča kortizol še zaradi tega.Popolnoma pa je potrebno opustit kofein! Drugače vse skupaj nič ne pomaga. Pa hitro se lahko ponovi…
    Kako ste se zdravili drugi?

    • Tomaž on 4. februarja 2016 at 14:19

    Popravljam: 100 mg (ne gr) B komplexa !
    Tomaž

    • Bojan on 4. februarja 2016 at 18:03

    Pozdrav.
    Svoj čas sem se ukvarjal z triatlonom in sem prišel v to s(r)tanje pretreniranosti. Brez trenerja včasih pač ne grer. Edini lek je netreniranje. Prijateljica (ex. vrhunska plavalka) je predvidela in je imela prav, ali teden dni popolnega mirovanja, ali mesec dni treninga brez kakršnekoli obremenitve in krajši od ene ure. Na žalost, jaz sem šel po ta drugi poti. Prehrano sem imel normalno brez dodatkov.
    Na žalost njena izkušnja je hujša. Ker ni počivala se ji stanje poslabšalo in je končala triatlonsko karijero.

    • Mojca on 4. februarja 2016 at 21:42

    Živjo Tomaž,
    zdaj razumem zapis na FB-ju, da je bil Veliki Klek zate “back to life”…. Zdravje je res ogromna vrednota v življenju, kdaj se jo zavemo, pa vemo…kadar gre kaj narobe, pri nas ali bližnjih.
    Je bilo pa tole precej hudo opozorilo telesa….
    Želim tebi in tvoji družini ogormno zdravja in osebne sreče!

    • jaka on 4. februarja 2016 at 22:06
    • Author

    Hvala za komentarje!
    Igor: ja, google samodiagnostika je velikokrat pogubna saj te čisto povleče vase. Res pa je, da med vsemi brezveznimi forumi lahko najdeš na netu tudi marsikaj koristnega. Treba je le presejati, to pa je težko.

    Tomaž in Bojan: ja kolikor ljudi, toliko načinov brodenja preko akutne faze. Kot rečeno, sam sem se oprijel knjige Adrenal Fatique (http://www.amazon.com/Adrenal-Fatigue-Century-Stress-Syndrome/dp/1890572152) in zdi se mi, da je to tudi pomagalo.

    Mojca: hvala in enako tudi tebi!

    Srečno!

    • Špelca on 6. februarja 2016 at 0:54

    Jaka!

    Super napisano…res se je težko ustavit,pa čeprav telo kliče po tem.
    Meni je pomagala tud Bownova terapija,ki jo sedaj tudi sama izvajam v svoji zasebni fizioterapevtski praksi.

    Srečno doma in v hribih z novo pridobljeno dragoceno izkušnjo! Mislim,da se boš imel še bolj fajn,kot prej 😉

Dodaj odgovor

Your email address will not be published.