Alpinist in gorski vodnik

O ledu, snegu in železu

Led

»Ste že bili kdaj nesrečno zaljubljeni? Ste že kdaj opazovali kak slap? Ni velike razlike. Stojiš in nemo zreš v slap, čutiš kako diha, ga miže poslušaš, morda zakričiš, mahaš z rokami, lahko se tudi utopiš v tolmunu pod njim, vse zaman, neumna voda samo teče, teče, teče in izginja za vedno! Neizpovedljiva lepota.« Tako nekako je pred desetletji slapove opisal Igor Mezgec v svojem plezalnem vodniku. »Kako veseli smo, da trenutki (ko se vse to ustavi) obstajajo, slapovi in njihova lepota vklenjena v led! Še bolj so erotični kot poleti. Ko bi to le vedela Freud in Gradnik….!«

Nad dolino SavarancheTakoj po novoletnih praznikih sem dobil štirinajst dni plezanja zaledenelih slapov v dolini Cogne, ki slovi kot raj za ljubitelje lednega plezanja. V začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja je ledno plezanje skokovito napredovalo. Ko je navpični led alpinistom postal domač, ni bilo več ovir. Nekaj alpinistov na čelu z Italijanom Gian Carlom Grassijem ter Francozom Francoisem Damilianom je v nekaj letih uspelo preplezati  praktično vse slapove v dolini.  Lepa dolina je nekakšna oaza miru, nedaleč od obleganih alpinističnih in smučarskih središč kot sta Courmayeur in Chamonix. Tek na smučeh in ledno plezanje sta glavni dejavnosti v dolini in zato  le ta nikoli ne »brni« od gneče. Če kje, potem tam prideta pojma počitnice in ledno plezanje najbolj skupaj. Prijazni hoteli z odlično hrano ter lepi in lahko dostopni slapovi vseh težav, ki so zaradi frekvence lednih plezalcev lepo očiščeni poskrbijo za ledno alpinistično različico Kalymnosa, športnoplezalnega raja v egejskem morju. Dokaz za to je tudi 60 letni angleški zdravnik s katerim sem plezal prvi teden. Ni suh, že nekaj let boleha za angino pectoris, še nikoli pred tem ni okusil plezanja slapov, je le gorohodec, a prav vsak dan sva preplezala kak lep (pač manj zahteven) zaledenel slap. Brez filmskega pehanja na robu med življenjem in smrtjo, viseč z eno roko v tanki ledeni sveči.  Če je naklonina manjša od 80 stopinj, levji delež prevzamejo tako ali tako noge.

Repentace Super in Monday moneyKako vesel sem bil v sledečih dneh, da sva plezala skupaj z Aljošo. V Cogne plezam vsako leto a ponavadi z ljudmi, katerih ambicije sežejo do četrte ali pete težavnostne stopnje, zato sem sloviti slap Repentance Super (6, 220 m) vedno opazoval le od daleč. Po nekaj ogrevalnih, lepih slapovih, sva se z Aljošo zedinila, da bi bilo vredno poizkusiti kljub temu, da je bilo še zgodaj v sezoni in je voda tekla preko njega v potoku.  Fino je bilo po skoraj dveh letih zdravstvenih neprilik spet čutiti nemir in tremo pred težkim plezanjem in potem zadoščenje po opravljenem. Kljub temu, da sva bila mokra kot žabi.

Starejši kot sem, raje imam plezanje slapov, sploh po takem daljšem kontinuiranem sklopu, ko res “padem not”. Bistvo pa je varovanje. Pred slabimi tridesetimi leti, ko sem začel plezati slapove je bila oprema slabša. Ledni vijak ni hotel zaboga v led, na koncu si ga malo zabil in mu s tem pomagal. Še večji faktor pa je bilo napihovanje. Manj vijakov si dal, večja faca si bil. A običajno je bil občutek, vsaj v navpičnem ledu, ob tem, ko si daleč nad zadnjim varovalom neuspešno tlačil tumpast šrauf v led, neprijeten. To šopirjenje z leti otopi, vijaki so ostri in v ledu tičijo v nekaj trenutkih. Plezanje postane brezskrbno in uživaško.

QueyrasNovi smučarski kraji

Koleno je še vedno vegasto a urnik je velel smučanje. Sofisticirano opornico na noge in gremo. Tedni na Tirolskem in Dolomitih so se morali preseliti nekam kjer imajo sneg. Tako sem bil spet primoran tuhtati in iskati nova področja in posrečilo se je. Italijanski Piemonte in francoski Queyras sta bila zadetka v polno. V zaporednih treh tednih februarja sem tam dobil verjetno največ dobre smuke na enoto časa in prehojenega dosedaj. V Piemonteju vreme ni bilo dobro, veliko je snežilo a čudoviti, redki macesnovi gozdovi so poskrbeli za nemotene turnosmučarske užitke tudi v dneh s slabim vremenom, ko bi bilo smučanje v višjih nadstropjih tavanje v nevidni belini. Tam turni smučarji govorijo, da je bolje, če je vreme slabo!P1110129V narodnem parku Queyras sem bil že lani, tudi takrat bežeč iz kopnih Dolomitov. Nisem imel časa dobro naštudirati, snega ni bilo v izobilju in vse skupaj je pustilo mešane občutke. A sem Queyrasu dal še eno priliko in letos se je pokazal v pravi luči, kot absolutni turnosmučarski raj, povsem ob boku tako ljubega mi Andermatta. Nekaj slik naše poti imam v galeriji. A bientot Queyras!

Kljub vsem smučarskem razvratu in utrujenosti od preteklih tednov mi je teden vodenja v domačih gorah prijal. Sneg v začetku v glavnem slab do povprečen, zato je gorniška komponenta prednjačila. Dober nezvožen sneg se je našel le v samotnih Zahodnih Julijcih. Konec tedna je zapadel svež sneg a gneča na tistih nekaj dobrih smukih neslutena.

Vzpon na Triglav tik pred poslabšanjem je bil čudovit. Zame, ki se Triglava poleti malo ogibam in žal tudi pozimi že nekaj let nisem bil gor, prav evforičen. Sama na celi gori v čudovitem vremenu in razgledu.

TriglavOb hoji po razglednem grebenu sem razmišljal in se spomnil pripombe poljskega vodnika, ki sem ga srečal v Patagoniji pred leti:  »Kaj ste Slovenci storili s Triglavom….!?. Tudi sam Triglav uvrščam med ekološke zločine. Kolikor vem, v nobeni državi na svetu, vsaj ne v civiliziranem svetu, niso tako izmaličili svoje najvišje gore kot smo jo Slovenci. In to goro s katero se bahamo, jo častimo, jo imamo v grbu in o njej pojemo pesmi! Razstrelili in odžagali smo vršni greben, vklesali stopnišča in nametali na tone železja v njegova pobočja.

Poplava zavarovanih plezalnih poti – ferat, ki rastejo po Alpah je nekaj drugega. Tam se opremlja pećine, ki jih sicer ne bi nihce povohal. Sluzijo kot prijetna dodatna turisticna ponudba. Mi je sicer filozofija le teh kot alpinistu tuja.

Sem lani prebrodil dan slabega vremena na ferati na Gonžarjevi peči in bil presenečen.  Jeklenica je napeta preko gladkih plati nekaj metrov od naravnega prehoda preko ostenja. V plateh nobene opore za noge, recept preprost;  plezanje po jeklenici in praskanje s čevlji po gladki plošči. Če bi dali v plati stopne kline bi se ocena zmanjšala, kar bi bilo  nesporno lepše a za opremljevalce poti, ki se baha z oceno D/E to verjetno ni na mestu. Kaj je naslednja oz končna, logična stopnja od ferate na Gonžarjevo peč? Kaj je ferata z oceno Ž?  Pač prosto viseča jeklenica z viadukta Črni Kal.

Pot je možno plezati tudi prosto ob jeklenici, pravijo. Me zanima koliko je prosta ponovitev te poti ocenjena?  Si  ne predstavljami na ključnem mestu tvegati nekajmetreskega padca v pritrdišče jeklenice. Mogoce sem le za časom…:-)

P1110692Še kaj lepega!

Da ne bom končal pisanja z obrekovanjem moram napisati nekaj o knjigi, ki sem jo prebral pred kratkim. Majhna, skromna knjižica, katere prevod  je izšel pri Mohorjevi družbi in je ne boste našli v vsaki knjigarni,  Delo Nives Meroi ima naslov Ne pustim te čakati. Knjiga govori o njenem možu Romanu Benetu, zamejskem Slovencu, ki živi 500 metrov od slovensko italijanske meje. Slovencu, ki je priplezal na največ osemtisočakov dosedaj, kar trinajst, in bo kot kaže v kratkem dopolnil zbriko vseh gora na zemeljski obli, ki štrlijo preko 8000 metrov. A to ni knjiga o hvaljenju njegovih plezalskih superlativov temveč knjiga o skromnosti, ljubezni, volji do življenja in moči te volje.  Huda bolezen, ki se začne na Kangčendzengi, zdravljenje in okrevanje, uspešni vzpon, ponovne zdravstvene težave in po celi kalvariji še vzpon na mogočni Makalu. Skoraj neverjetna zgodba, pisana v lepem, preprostem jeziku, ki jo le vzemimo v roke, ko bomo z virozo, zvitim  gležnjem ali podobnim ležali na kavču in se smilili samemu sebi!

Lepo pomlad!

1 comment

    • Ksenija on 7. marca 2017 at 22:57

    Jaka, zelo lepo napisano … bravo.

Dodaj odgovor

Your email address will not be published.