Alpinist in gorski vodnik

V dobri skali

Ker sem smučal do konca maja si nisem želel že junija spet v visoke Alpe in sneg. Poleg tega sem si brezkrajno želel plezati.  Tako je bilo moje vodniško »oglaševanje« osredotočeno na skalne smeri pri nas in predvsem v Dolomitih. Tako sem bil lahko več doma, manj sem se vozil in lahko sem plezal. Devet lepih smeri v Dolomitih v juniju je bilo več kot sem lahko upal. Najprej šest okoli prelaza Sella kjer nisem plezal  že dvajset let. Tamkajšnje stene niso veljale za »dovolj« težke in dolge.  Vedel sem za sloves smeri kot sta Vinatzer in Kasnapoff v Stolpih a nikoli niso prišle na vrsto. Tokrat so! Medtem, ko sem plezal v navpičnih smereh s čudovito skalo sem razmišljal kako dober poklic imam in se hkrati zahvaljeval Tinci, da me je leta 2000 zbrcala v proces šolanja za gorskega vodnika. Do takrat sem vedno govoril, da v hribe že ne bom hodil na željo drugih. Kako slepo sem razmišljal…. Sedaj sem v gorah več kot kadarkoli, tudi, ko sem se šel vrhunski alpinizem.

P1120959a

Poleg zadovoljnega mrmranja sem med plezanjem  tuhtal tudi o vodniški literaturi. Za Dolomite imam celo skladovnico plezalnih vodničkov, vseh generacij. A presenetljivo, na koncu sem v Seli in Cinah v smer najraje  vzel vodnik Tineta Miheliča. Pa ne zato, ker mi je bil Tine izredno simpatičen, ampak zato, ker premorejo njegovi vodniki  več kot zgolj suhoparna plezalna dejstva in pusto skico smeri.  Pri večini smeri je še širši, splošni ,velikokrat zelo barvit opis smeri iz katerega je povsem jasno, da je smeri avtor preplezal vsaj enkrat in zato opis in skica dobero delata. To daje plezalnim vodnikom največjo težo. Prav vzorčen primer odličnega plezalnega vodnika, ki je morda tudi najboljši slovenski primerek tovrstne literature je vodnik Martuljek, avtorja Igorja Mezgeca iz leta 1987.  Tako dobrih skic smeri nisem uspel najti v nobenem plezalnem vodniku širom sveta. Takšna skica ne rabi opisa.  Vse smeri  so  avtor ali pa kateri od njegovih dobrih prijateljev (Biščak, Fabjan, Lenarčič…) preplezali in zato lahko zelo dobro opisali  smeri. Škoda, da se ponatis tega vodnika ni zgodil. Na drugi strani so vodniki, ki jih zalaga PZS in kjer so pri smereh , ki so bile že pred več kot 30 leti preplezane prosto, še vedno tehnične ocene A1, A2… Kdo od mladih alpinistov zadnjih 10 let sploh dobro ve kaj te ocene pomenijo in je morda že stopil v lojtro (ali streme alikakopačže…)? Pač plezaš prosto in, če ne gre se primeš za nekaj kompletov in dalje prosto. Tehnično plezanje je out! Nikoli več ne bo nihče povohal tehničnih smeri npr. v Ospu pa tudi v naših gorah ne. Z izjemo poizkusov prostega plezanja.  Ne pravim, da za najtežje vzpone v zahtevnih stenah  znanje tehničnega plezanja ni nujno potrebna vrlina, ki te lahko reši zapleta v množico kompletov, vrvic in lestvic ter s tem velike izgube časa. Nasprotno, le ljudi, ki bi počenjali tovrstne vragolije je vse manj.

Planinski grabež, foto M. Prezelj

 

Navdušen sem, da je Ulina smer v Triglavu dobila obisk Luke Lindiča in Ines Papert, zato moram nujno »predati« potencialnim prostim ponavljalcem smer, ki sva jo prva preplezala z Markom Prezljem leta 2013 v severni steni Triglava, Planinski grabež. Prvovrsten cilj dobrih, prostroplezajočih alpinistov z visokim plezalnim nivojem. Sem mislil, da jo bom prosto preplezal sam a splet okoliščin mi je v zadnjih dveh letih vzel smodnika in verjetno toliko energije in predanosti ne bom več premogel. Smer je dobro opremljena.  Sploh v najtežjih raztežajih, je dovolj klinov in tudi svedrovcev. Smer je lepa, z dobro linijo. Dva raztežaja dolg kot (na gornji sliki, foto: M. Prezelj), ki pripelje pod veliko streho, je pogosto moker, a mokrega sva preplezala tudi z Markom in se da. Najboljši čas je verjetno v juniju, ko je najbolj vroče ali pa jeseni, ko ni več neviht. Takrat je mokrote tam najmanj.  Streha je atraktiva  a ker je visoko gori, takrat nisem hotel izgubljati časa s študijem gibov, sva hotela hitro ven iz stene.  Spodnji  del smeri poteka po vrinjenem podstavku Čopovega stebra z odlično skalo in daje idealen začetek oz povezavo tudi s Čopom. Skica je tule, za še več info pa sem na voljo.

Če že ravno reklamiram svoje projekte, bi lahko še enega,  Slavčka v južni steni Planje. Leta 1998 sva jo preplezala s Petrom Mežnarjem ob predhodnih poizkusih drugih. Prosto do VIII in nekaj tehnike. Smer je opremljena s svedrovci, ki že malo sivijo a vrtala sva jih dobro, ne na pol kot je bil primer z Bodečo nežo. Se spomnim, da sva takrat govorila o oceni nekje okoli 7c. Skica je na Primorskih stenah.  Smer  je bojda imel ogledano Slavko Svetičič z namenom solo plezanja.  Tako sva jo tudi posvetila njemu. Žal nisva s Petrom nikoli od prvega vzpona prišla v ustrezno sozvočje v smislu plezalne forme, da bi jo lahko še prosto preplezala. “Letos jo pa res morava…”, sva si enkrat na leto obljubljala.

Da se vrnem k prijetnim Dolomitom. Bil sem tudi v nekaj velikih klasikah kjer se je povprečnemu plezalcu že potrbno malo napihniti. Constantuini-  Apolonio (VII+, 500 m) v in Comici-  Dimai (VII, 550 m) sta zimzeleni. Vedno bosta lepi, vedno bosta plezalno potešili in vedno bosta ožarjali pogum in sposobnost prvih plezalcev. Sploh slednja v strmi severni steni Velike Cine. Mislim, da se meje alpinizma niso premikale nikoli hitreje kot v tridesetih letih prejšnjega stoletja.

20170622_085313a

Prav zabavno mi je bilo na stojiščih razmišljati o mojih preteklih vzponih v teh smereh. Spomin imam dokaj luknjast za vse razen za alpinizem in gore.  Podatki s to oznako  v moji glavi najpočasneje bledijo. Tako se prav dobro spomnim tudi občutkov  pri plezanju omenjenih  smeri, tako prvič pred skoraj 30 leti, kot še nekajkrat  kasneje v vlogi  vodnika, vedno prosto. Tokrat nisem ravno skakljal preko najtežjih raztežajev kot morda  pred desetimi leti a vseeno, kljub  vsem opornicam, ki me držijo skupaj, odrezal bolje kot prvič, ko sem bil star 19 let.  V vsaki stvari se da najti kaj dobrega!  🙂

Casione

Korzika

In potem so prišle počitnice in »morje«. Tokrat na Korziki, z Lačni.  Tinca poškodovana  a ohranili smo običajno logistiko moških in ženskih dni. Tako sem dobil nekaj res dobrih smeri, v katerih sem po dveletni »bolniški« poizkušal častno boriti ob Gregi, ki je v dobri formi in ne popušča. Poleg zanimive smeri Abastanca (7a+, 300 m), ki je postregla s širokimi počmi, je bila višek izleta ena najboljših sten, ki sem jih videl v zadnjem času, Capu Cascione nad Portom.

Abastanza

V 450 metrov visoki steni sva preplezala najlažjo in hkrati prvo smer v steni, Enterre mon Coeur (7b, 450 m). Prva sta jo preplezala leta 1991 takrat najboljša korziška plezalca Cassanova in Pietri. Zanimivo je bilo brati v plezalnem vodniku, da slednji hipi in prvi šminker nista šla dobro v kup. Res se spomnim iz plezalnih revij koncem devetdesetih prejšnjega stoletja, da je Cassanova deloval na videz kot njegovi mnogo slavnejši soimenjak.  Smer so prevrtali pred nekaj leti. Ne najbolj etično, saj starih svedrovcev niso nadomestil ampak jih  ponekod samo izbili in dali nove drugje. Seveda ob visokem nivoju plezanja to nima bistvene veze, meni pa je bila originalna namestitev boljša. Tako mi je ob poizkusih tlačenja varoval v poč tik ob polomljenem starem svedrovcu, zmanjkalo goriva.  Spusti po smeri so bili strmi in zahtevali vpenjanje vrvi. Res dobra stena, ki bo dobila še kak moj obisk,  v hladnejših delih leta.

Iz morja smo odšli v Chamonix, v delavno poletje.

Lep preostanek poletja!

 

 

 

Dodaj odgovor

Your email address will not be published.