Veliko sem naokoli a vse redkeje grem kam dlje plezat za sebe. Bil je že skrajni čas za kako pot. Stene v Maroku so štrlele iz šopka želja že zelo dolgo, predolgo. Letošnji jesenski izlet (ki ga oženjeni tuji kolegi imenujejo “climbing with boys, poudarek na “boys”) je zato meril v Maroko, v sloviti kanjon Taghia. Priznam, zaradi bolečih »golferskih« komolcev, sem bil v mesecih pred odhodom povsem malodušen in se z organizacijo mini odprave nisem ukvarjal. Še huje, v žepih sem držal fige in si želel, da bi » prišlo kaj vmes«. A prijatelj Grega Lačen ni kazal nikakršnih znakov sočutja nad mojim problemov. »Boš pa žimaril zadaj« se mi je rogal. Hujše me ne bi mogel! Plezal niti ne bi tako slabo saj me v plezališčih ni navijalo. Vedno se je pred navitjem pojavila pekoča bolečina v komolcu zaradi katere sem moral ostati v lažjih smereh. Zares neprijetna in trdovratna težave, ki jo prej ali slej okusi vsak resnejši športni plezalec (in verjetno tudi igralec golfa). Celo letalska družba Air Berlin pri kateri sva imela kupljene letalske karte mi je pri moji skriti nameri pomagala in šla v stečaj tik pred najinim odhodom. Ni pomagalo, šla sva…!
Jutranji let v Marakeš, 5 ur v taksiju in dve urni pohod do vasice Taghia nad istoimensko reko in kanjonom v osrčju visokega Atlasa. Področje v zadnjih desetletjih predstavlja eno od najboljših destinacij za skalni alpinizem in dolge športne smeri. Nekaj tamkajšnjih smeri se uvršča med najlepše dolge športne smeri, predvsem po zaslugi odličnega apnenca. Vse je šlo hitro in gladko, fige v žepih niso pomagale niti za las! Po prvi smeri, lažji a zelo lepi (kakopak saj jo je naredil švicarski guru modernega skalnega alpinizma, Michel Piola) v kateri mi komolci niso odpadli, niti niso bili slabši, sem se počasi začel prestavljati v odpravarski, plezalni »mode«, v stanje zamaknjenosti v katerem je važno zgolj kaj bom plezal, jedel in pil ter kakšno bo vreme. Slednjo točko dnevnega reda sva ob pogledu na dolgoročno napoved, lahko do nadaljnega zaprla. Kazalo je na dva tedna lepega vremena. Lahko sem se posvečal zgolj prvim trem. Govorim zase, Grega je s seboj privlekel pol NAS(A)-e in bil v dnevih počitka lahko normalno v pisarni. Takšne odprave so res prvi balzam za plezalskega duha. Saj pogrešamo družine a vse skupaj ima sigurno pozitiven učinek na moško dušo (morda tudi žensko, ne vem…). Podobno kot je neka angleška inštitucija (kdo pa drug) podala rezultate raziskave, ki je govorila o vseh pozitivnih učinkih moških srečanj v pubih vsaj enkrat na teden. Koliko manj bolezni in depresij pri moških naj bi bila korist tovrstne redne aktivnosti. Prepričan sem, da tovrstna svoboda ohranja tudi marsikateri zakon. Spomnim se, da sem koristnost odprav opažal na in po vsaki pravi alpinistični odpravi a ob več dela, več otrocih, vseeno sćasoma nehal hoditi na daljše akcije.
No, tale Maroko je bil itak bolj izlet, ki pa je nekoliko spominjal na odpravo predvsem zaradi ljudi, druge religije, možnosti želodčnih zastrupitev…Preplezala sva štiri smeri, zadnjo že povsem dostojno in zelo lepo superklasiko področja, smer Baraka (7b, 670 m). Neznansko lepa smer, kot bi plezal v steni Babne nad Ospom le, da bi jo skoraj dvajsetkrat povečal. To je dalo bencin na najin plezalni ogenj in tudi moji komolci so se nekako boljšali!, A tiste fige, ki sem jih pred odhodom tako tesno stiskal, so začele, očitno z zamikom, delovati. Berberska družina pri kateri sva živela in katera nama je kuhala zajtrke in večerje, je imela celo garnituro otrok med katerimi so mlajšim viseli iz nosov dolgi smrklji. Kihanje in kašljanje je bolj ali manj cel dan odmevalo po dvorišču. Nisva se ozirala na to dokler naju ni nek večer tudi ata prišel prosit za kako tableto in opisoval bolečine v glavi in sklepih. Če ti to reče kuhar in natakar, stvari skočijo na drug nivo. V dveh dneh sva klecnila in se za nekaj dni ulegla na umazane jogije. Gotovo! V prvi plan je prišlo branje.
Se seboj sem imel eno debelo knjigo računajoč, da bom v glavnem plezal. Hotel sem Vojnovića a knjiga je imela debele platnice in bila zato težka. Poleg nje je bila na polici tudi zadnja knjiga Tadeja Goloba. Te sicer nisem hotel. Zdelo se mi je, da Tedija pač poznam, prebral sem že kako njegovo knjigo in vse Grife (nekdaj odlična plezalna revija katere urednik je bil). Poleg tega mi je Tedi vedno šel malo na živce saj je imel ob dobrem obešenjaškem humorju in načitanosti, v vseh dolgih debatah na odpravi na Daulagiri, običajno zadnjo besedo. A deset evrov nižja cena in mehke platnice so odtehtale. Njegova prva kriminalka z naslovom Jezero, je šla z menoj.
Razen na odpravah sem slab bralec, ni cajta. Tudi tu se nisem lotil knjige dokler nisem obležal. Prvih nekaj strani stežka, potem je pa steklo in knjige nisem mogel odložiti. Odlična knjiga, ki te drži napetega do konca. Ni me zmotilo celo, ,da so nama bile z Grego alpinistične prigode glavnega junaka Tarasa Birse poznane… Jonas Jonasson, ki je sledil z eno od svojih knjig, ne seže Tediju do kolen.
V Maroku sem bil že leta 2007, ko sem vodil angleško skupino na najvišji gori Atlasa, Mgoun (4071 m) in Toubkal (4167 m) kar je bil dva tedna dolg treking s spanjem izključno v šotorih in zato res dober odklop.
Že takrat se mi je poleg tibetansko drugačnih gora, vtisnilo v spomin tudi mesto Marakeš, kot zelo prijetno in lepo mesto. Sedaj, deset let kasneje je navdušenje ostalo. Mesto je še lepše in tudi trg Jema Al Fna se ni spremenil prav nič, vse je isto, živahen in prijeten, najbolj zvečer. Sicer sam ne maram letanja okoli s seznamom turističnih znamenitosti, sploh muzejev ali podobnih urejenih znamenitosti. Deželo raje spoznavam v ruralnih področjih med domačini In to svoje stališče odkrito priznavam. Grega ne, na določeni točki dobi turistične popadke. Tako je tudi za edini cel dan v Marakešu naredil seznam stvari, ki si jih morava ogledati in mojo ignoranco ocenjeval kot zahojenost in zaplankanost. Na srečo to navdušenje traja le do prve kolone pred vrati turistične znamenitosti. Tokrat sva zaglavila med dvema asvtobusoma germanskih in daljne vzhodnih penzionistov. Takrat se najini interesi običajno hitro spet najdejo.
Z Grego se dobro razumeva. Njegovi občasni direktorski izpadi tu in tam zavibrirajo najin odnos a generalno se imava zadnjih 20 let fino kamorkoli greva plezat ali na izlete z družinama. Na poti domov je dobil popadek tečnobe. Taksist, ki naju je peljal na letališče je bil za razliko od večine ljudi na potovanju, pezde. Dokaj agresivno je zastopal stališče, da smo se pogodili za višjo ceno. V rokah sem imel bankovec za 20 dirhamov kolikor več je hotel in res se mi zgodaj zjutraj ni dalo boriti za dva € kolikor je bilo to vredno. In sem mu jih dal. Nič hujšega za mojstra Jiujitsa Lačna Sana. Začel je težiti kaj bi moral narediti, da me vsak lahko obrne, kot baba sem itd. Imel je slab dan. Tako malo kasneje res nisem mogel utišati privoščljivega zadovoljstva, ko so mu na rentgenu vlekli plezalno vrv iz nahrbtnika in mu med njegovim ponavljanjem: » I am coming to Morocco every year, for ten years (lažnivec…!), always with a rope in my handbag«, mirno kazali pot na ponovni check in! Že Zaplotnik je rekel: »Ni lepšega kot videti prijatelja v nesreči«.
Franček
Umrl je Franček Knez, slovenska alpinistična ikona. Osebno ga nisem dobro poznal. Le nekaj bežnih srečanj v mojih zgodnjih alpinističnih letih. Takrat nisem ob vsem spoštovanju spravil kaj dosti iz ust. Sedaj, ko ga ni več, mi je žal, da se kasneje nisem bolj potrudil in ga našel.
Tule sem se (spet) razpisal o absurdu in prekletstvu sodobnih družabnih medijev ki so vzeli dušo toliko malim ljudem in prinesli v naše življenje (poleg nekaj dobrih stvari) tudi več blefa kot kadarkoli prej. In to sem razdelal v kontrastu s človekom, velikanom svetovnega alpinizma, ki v istem času ni imel telefona, avta, računalnika a je, kot je lepo napisal Miha Lampreht, uzrl bistvo!
Potem sem dobil v roke zadnji Planinski vestnik in vse zbrisal. Ob prvih štiridesetih straneh zadnjega Planinskega vestnika nihče ne more več nič dodati. Izpod peres Frančkovih prijateljev je nastalo toliko lepega, iskrenega in tenkočutnega pisanja kot ga v tej reviji še ni bilo! Vsa čast za izdelek, ki bi moral biti v prihodnosti del morebitnega ponatisa Knezove knjige Ožarjeni kamen.