Veliko sem naokoli a vse redkeje grem kam dlje plezat za sebe. Bil je že skrajni Äas za kako pot. Stene v Maroku so Å¡trlele iz Å¡opka želja že zelo dolgo, predolgo.   LetoÅ¡nji jesenski izlet (ki ga oženjeni tuji kolegi imenujejo “climbing with boys, poudarek na “boys”) je zato meril v Maroko, v sloviti kanjon Taghia. Priznam, zaradi boleÄih »golferskih« komolcev, sem bil v mesecih pred odhodom povsem maloduÅ¡en in se z organizacijo mini odprave nisem ukvarjal. Å e huje, v žepih sem držal fige in si želel, da bi » priÅ¡lo kaj vmes«. A prijatelj Grega LaÄen ni kazal nikakrÅ¡nih znakov soÄutja nad mojim problemov. »BoÅ¡ pa žimaril zadaj« se mi je rogal. HujÅ¡e me ne bi mogel!  Plezal niti ne bi tako slabo saj me v plezaliÅ¡Äih ni navijalo. Vedno se je pred navitjem pojavila pekoÄa boleÄina v komolcu zaradi katere sem moral ostati v lažjih smereh. Zares neprijetna in trdovratna težave, ki jo prej ali slej okusi vsak resnejÅ¡i Å¡portni plezalec (in verjetno tudi igralec golfa). Celo letalska družba Air Berlin pri kateri sva imela kupljene letalske karte mi je pri moji skriti nameri pomagala in Å¡la v steÄaj tik pred najinim odhodom. Ni pomagalo, Å¡la sva…!Jutranji let v MarakeÅ¡, 5 ur v taksiju in dve urni pohod do vasice Taghia nad istoimensko reko in kanjonom v osrÄju visokega Atlasa. PodroÄje v zadnjih desetletjih predstavlja eno od najboljÅ¡ih destinacij za skalni alpinizem in dolge Å¡portne smeri. Nekaj tamkajÅ¡njih smeri se uvrÅ¡Äa med najlepÅ¡e dolge Å¡portne smeri, predvsem po zaslugi odliÄnega apnenca. Vse je Å¡lo hitro in gladko, fige v žepih niso pomagale niti za las! Po prvi smeri, lažji a zelo lepi (kakopak saj jo je naredil Å¡vicarski guru modernega skalnega alpinizma, Michel Piola) v kateri mi komolci niso odpadli, niti niso bili slabÅ¡i, sem se poÄasi zaÄel prestavljati v odpravarski, plezalni »mode«, v stanje zamaknjenosti v katerem je važno zgolj kaj bom plezal, jedel in pil ter kakÅ¡no bo vreme. Slednjo toÄko dnevnega reda sva ob pogledu na dolgoroÄno napoved, lahko do nadaljnega zaprla. Kazalo je na dva tedna lepega vremena. Lahko sem se posveÄal zgolj prvim trem. Govorim zase, Grega je s seboj privlekel pol NAS(A)-e in  bil v dnevih poÄitka lahko normalno v pisarni. TakÅ¡ne odprave so res prvi  balzam za plezalskega duha. Saj pogreÅ¡amo družine a vse skupaj ima sigurno pozitiven uÄinek na moÅ¡ko duÅ¡o (morda tudi žensko, ne vem…). Podobno kot je neka angleÅ¡ka inÅ¡titucija (kdo pa drug) podala rezultate raziskave, ki je govorila o vseh pozitivnih uÄinkih moÅ¡kih sreÄanj v pubih vsaj enkrat na teden. Koliko manj bolezni in depresij pri moÅ¡kih naj bi bila korist tovrstne redne aktivnosti. PrepriÄan sem, da tovrstna svoboda ohranja tudi marsikateri zakon. Spomnim se, da sem koristnost odprav opažal  na in po vsaki pravi alpinistiÄni odpravi a ob veÄ dela, veÄ otrocih, vseeno sćasoma nehal hoditi na daljÅ¡e akcije.
No, tale Maroko je bil itak bolj izlet, ki pa je nekoliko spominjal na odpravo predvsem zaradi ljudi, druge religije, možnosti želodÄnih zastrupitev…Preplezala sva Å¡tiri smeri,  zadnjo že povsem dostojno in zelo lepo superklasiko podroÄja, smer Baraka (7b, 670 m). Neznansko lepa smer, kot bi plezal v steni Babne nad Ospom le, da bi jo skoraj dvajsetkrat poveÄal. To je dalo bencin na najin plezalni ogenj in tudi moji komolci so se nekako boljÅ¡ali!, A tiste fige, ki sem jih pred odhodom tako tesno stiskal, so zaÄele, oÄitno z zamikom,  delovati. Berberska družina pri kateri sva živela in katera nama je kuhala zajtrke in veÄerje, je imela celo garnituro otrok med katerimi so mlajÅ¡im viseli iz nosov dolgi smrklji. Kihanje in kaÅ¡ljanje je bolj ali manj cel dan odmevalo po dvoriÅ¡Äu. Nisva se ozirala na to dokler naju ni nek veÄer tudi ata priÅ¡el prosit za kako tableto in opisoval boleÄine v glavi in sklepih. ÄŒe ti to reÄe kuhar in natakar, stvari skoÄijo na drug nivo. V dveh dneh sva klecnila in se za nekaj dni ulegla na umazane jogije. Gotovo! V prvi plan je priÅ¡lo branje.
Se seboj sem imel eno debelo knjigo raÄunajoÄ, da bom v glavnem plezal. Hotel sem Vojnovića a knjiga je imela debele platnice in bila zato težka. Poleg nje je bila na polici tudi zadnja knjiga Tadeja Goloba. Te sicer nisem hotel. Zdelo se mi je, da Tedija paÄ poznam, prebral sem že kako njegovo knjigo in vse Grife (nekdaj odliÄna plezalna revija katere urednik je bil). Poleg tega mi je Tedi vedno Å¡el malo na živce saj je imel ob dobrem obeÅ¡enjaÅ¡kem humorju in naÄitanosti, v vseh dolgih debatah na odpravi na Daulagiri, obiÄajno zadnjo besedo. A deset evrov nižja cena in mehke platnice so odtehtale. Njegova prva kriminalka z naslovom Jezero, je Å¡la z menoj.
Razen na odpravah sem slab bralec, ni cajta. Tudi tu se nisem lotil knjige dokler nisem obležal. Prvih nekaj strani stežka, potem je pa steklo in knjige nisem mogel odložiti. OdliÄna knjiga, ki te drži napetega do konca. Ni me zmotilo celo, ,da so nama bile z Grego alpinistiÄne prigode glavnega junaka Tarasa Birse poznane… Jonas Jonasson, ki je sledil z eno od svojih knjig, ne seže Tediju do kolen.
V Maroku sem bil že leta 2007, ko sem vodil angleÅ¡ko skupino na najviÅ¡ji gori Atlasa, Mgoun (4071 m) in Toubkal (4167 m) kar je bil dva tedna dolg treking s spanjem izkljuÄno v Å¡otorih in zato res dober odklop.
Že takrat se mi je poleg tibetansko drugaÄnih gora, vtisnilo v spomin tudi mesto MarakeÅ¡, kot zelo prijetno in lepo mesto. Sedaj, deset let kasneje je navduÅ¡enje ostalo. Mesto je Å¡e lepÅ¡e in tudi trg Jema Al Fna se ni spremenil prav niÄ, vse je isto, živahen in prijeten, najbolj zveÄer. Sicer sam ne maram letanja okoli s seznamom turistiÄnih znamenitosti, sploh muzejev ali podobnih urejenih znamenitosti. Deželo raje spoznavam v ruralnih podroÄjih med domaÄini In to svoje staliÅ¡Äe odkrito priznavam. Grega ne, na doloÄeni toÄki dobi turistiÄne popadke. Tako je tudi za edini cel dan v MarakeÅ¡u naredil seznam stvari, ki si jih morava ogledati in mojo ignoranco ocenjeval kot zahojenost in zaplankanost. Na sreÄo to navduÅ¡enje traja le do prve kolone pred vrati turistiÄne  znamenitosti. Tokrat sva zaglavila med dvema asvtobusoma  germanskih in daljne vzhodnih  penzionistov. Takrat se najini interesi obiÄajno hitro spet najdejo.
Z Grego se dobro razumeva. Njegovi obÄasni direktorski izpadi tu in tam zavibrirajo najin odnos a generalno se imava zadnjih 20 let fino kamorkoli greva plezat ali na izlete z družinama. Na poti domov je dobil popadek teÄnobe. Taksist, ki naju je peljal na letaliÅ¡Äe je bil za razliko od veÄine ljudi na potovanju, pezde. Dokaj agresivno je zastopal staliÅ¡Äe, da smo se pogodili za viÅ¡jo ceno. V rokah sem imel bankovec za 20 dirhamov kolikor veÄ je hotel in res se mi zgodaj  zjutraj ni dalo boriti za dva € kolikor je bilo to vredno. In sem mu jih dal. NiÄ hujÅ¡ega za mojstra Jiujitsa LaÄna Sana. ZaÄel je težiti kaj bi moral narediti, da me vsak  lahko obrne, kot baba sem itd. Imel je slab dan.  Tako malo kasneje res nisem mogel utiÅ¡ati privoÅ¡Äljivega zadovoljstva, ko so mu na rentgenu vlekli plezalno vrv iz nahrbtnika in mu med njegovim ponavljanjem: » I am coming to Morocco every year, for ten years (lažnivec…!), always with a rope in my handbag«, mirno kazali pot na ponovni check in! Že Zaplotnik je rekel: »Ni lepÅ¡ega kot videti prijatelja v nesreÄi«.
FranÄek
Umrl je FranÄek Knez, slovenska alpinistiÄna ikona. Osebno ga nisem dobro poznal. Le nekaj bežnih sreÄanj v mojih zgodnjih alpinistiÄnih letih. Takrat nisem ob vsem spoÅ¡tovanju spravil kaj dosti iz ust. Sedaj, ko ga ni veÄ, mi je žal, da se kasneje nisem bolj potrudil in ga naÅ¡el.
Tule sem se (spet) razpisal o absurdu in prekletstvu sodobnih družabnih medijev ki so vzeli duÅ¡o toliko malim ljudem in prinesli v naÅ¡e življenje (poleg nekaj dobrih stvari) tudi  veÄ blefa kot kadarkoli prej. In to sem razdelal v kontrastu s Älovekom, velikanom svetovnega alpinizma, ki v istem Äasu ni imel telefona, avta, raÄunalnika a je, kot je lepo napisal Miha Lampreht, uzrl bistvo!
Potem sem dobil v roke zadnji Planinski vestnik in vse zbrisal. Ob prvih Å¡tiridesetih straneh zadnjega Planinskega vestnika nihÄe ne more veÄ niÄ dodati. Izpod peres FranÄkovih prijateljev je nastalo toliko lepega, iskrenega in tenkoÄutnega pisanja kot ga v tej reviji Å¡e ni bilo!  Vsa Äast za izdelek, ki bi moral biti v prihodnosti del morebitnega ponatisa Knezove knjige Ožarjeni kamen.