Alpinist in gorski vodnik

Šopek želja


Vsak človek ima svoj šopek želja, bucket list. Na papirju ali v glavi. Saj ste gledali simpatičen film z Jackom Nicholsonom in Morganoom Freemanom v glavnih vlogah. Neozdravljivo bolna sta se našla v bolnišnici in iz nje tudi pobegnila z namenom »kljukanja« svojih šopkov želja. Dirkanje z Mustangom, polet v vesolje, videti egipčanske piramide in Mount Everest v živo!. Skratka želje, ki bi se našle tudi v mnogih drugih »šopkih«. Bolj je človek usmerjen v eno samo stvar bolj so tudi gradniki šopka želja podobni. Pri nas alpinistih so to visoke gore, znamenite alpinistične smeri, strme smučarske vesine ali zeledeneli slapovi. Sam nisem izjema in skozi celo svoje življenje sem se trudil obiskovati in preizkušati v gorah in stenah, ki so imele v svetu alpinizma za seboj dobro zgodbo, famo. Atraktiven videz gore ali stene je ob tem skoraj sam po sebi umeven

Po naslednjo grem jeseni…. 🙂

Šopek želja se redko stanjša, vsake toliko odkljukamo katero od davnih želja a nove se še vedno pojavljajo, najmanj tako hitro.

Dolg dostop je najbolje opraviti na turnih smučeh.

Zadnja iz plezalnega šopka, ki mi jo je uspelo odkljukati je zaledeneli slap Crack Baby nad švicarskim Kanderstegom. Ne predstavlja najtežjega ledu, ki sem ga plezal, je pa sigurno najlepši ledeni slap preko katerega sem se povzpel. Skoraj 400 metrov navpične, zmrznjene vode, ki sicer pada preko mogočne severne stene Breitwangflue. Konfiguracija skalne stene povzroči, da vodna zamrzne v čudovite, previsne ledene karfijole, ki zahtevajo pri plezanju nekaj akrobatike in dodatne moči. Z Aljošo sva ga imela v mislih že nekaj let a ob dogovorjenih terminih ni bilo dobrih razmer ali vremena. Tokrat se je lepo izteklo v popoln februarski dan. Nehote sva plezala le dan pred 30 obletnico prvega vzpona. 15.februarja 1992 sta ga preplezala Švicarja Michael Gruber in Xavier Bongard. Sploh slednji je bil znani odbitek in pionir najbolj norih dejanj v svetu vertikale.

Veliko časa je preživel v ZDA. Preplezal je najtežje smeri v znameniti kalifornijski steni El Capitana in od tam verjetno prihaja tudi ime preplezanega slapu. V času »crack epidemije«, koncem preteklega stoletja, je veliko žensk nadaljevalo s kajenjem kokaina tudi med nosečnostjo. Rezultat je bilo veliko število umsko prizadetih otrok. Ali se je Xavier z imenom norčeval iz samega sebe, ni jasno! V filmih bivše Juge bi bil to povsem običajen humor, za Švicarja skoraj prehud. V kaliforniji se je Xavier dobro spoznal z najboljšimi lokalnimi plezalci. Z Johnom Middendorferjem, enim od gurujev težkega tehničnega plezanja v tej alpinistični meki, sta postala dobra prijatelja. Skupaj sta se odpravila v Karakorum, na goro Great Trango tower (6252 m) in tam preplezala novo 2000 metrov visoko smer z imenom Grand Voyage. Ta še vedno predstavlja eno najtežjih alpinističnih smeri na svetu.

Plezanje previsnih slapov in kot steklo gladkih granitnih sten mu ni ni bilo dovolj. Bil je tudi eden od pionirjev base jumpa v Evropi. Ni je bilo previsne stene v Švici s katerih ne bi skočil. Najraje se je »metal« prav v okolici doma, nad vasjo Luterbrunnen v Bernskih Alpah. Tako je tudi proti večeru, 15 aprila 1994, odšel na skorajda rutinski skok nad vasjo. Bil je to njegov zadnji. Odprla se nista niti glavno, niti rezervno padalo.

Great Trango Tower. Gornja tretjina zahodne stene kjer sta Bongard in Middendorfer preplezala smer je na levi. Po strmi vesini na sliki poteka smer prvopristopnikov na goro.

Ob ljudeh kot je Xavier Bongard postane pojem »odvisnosti od adrenalina« nedvomen. Ta res obstaja. Večina ljudi tega sicer ne potrebuje ali pa dobijo »dozo« s kolesarjenjem ali planinarjenjem. A majhen del ljudi potrebuje to kot vodo in hrano, kot odvisniki potrebujejo mamilo ali alkohol. Naj bodo to strme vesine s smučmi, plezanje visokih sten, divja vožnja z avtomobili, kolesi, kajaki, motorji ali pač metanje preko previsnih sten z malim padalom na hrbtu.

Zakaj smo tako različni? Sam sem moral vedno iskati svoje meje in se s svojimi alpinističnimi dejanji potrjevati pred samim seboj. To še vedno potrebujem. Na drugi strani pa imam starša, ki sta celo življenje delala običajne stvari, hodila v »normalno” službo, poleti na morje, urejala vrt, gledala televizijo, moje vragolije se jima še vedno zdijo povsem nepotrebne. A hkrati, sploh oče, ki je v 87 letu, vedno dobre volje in srečen, kljub zdravstvenim problemom. Kako to? Zakaj je on lahko tako miren in že celo življenje ne potrebuje norih stvari in jaz, njegov sin, postanem po dveh dneh mirovanja slabe volje in edino kar me lahko reši je akcija? Odgovor poznajo modrejše glave, jaz ne. Vem pa, da bi bilo dobro na koncu, (to je dejal že Nejc Zaplotnik v Pot-i), pa karkoli že v življenju počnemo, tako kot Edith Piaf zapeti : »Je ne regrette rien!!«, Ničesar ne obžalujem! To je pomembno!

Dodaj odgovor

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.