Alpinist in gorski vodnik

Kašmir

Indijo sem poizkušal obiskati že leta 2006, hoteli smo plezati na čudovito in drzno goro Thalay Sagar (6904 m). Plačali smo že polovico dovoljenja za goro in avans agenciji, ki bi skrbela za logistiko. Pa dovoljenja ni bilo nenavadno dolgo. Na koncu je odgovor prišel, negativen. Slaba volja a gremo dalje, smo si rekli! Pravi šok pa je sledil ob novici, da agencija  ne bo vrnila vsega plačanega denarja ampak bo zadržala tisočaka in pol zaradi »odpovedi«. Nisem mogel verjeti! In šef agencije s katero smo se dogovarjali je bil eden od funkcionarjev  IMFa, indijske planinske zveze, tudi sam očitno isti kaliber! Takrat sem se zaklel, da v Indijo ne grem nikoli. Hribov je tudi drugje dovolj in ni razlogov, da bi se bodel s takšno  birokracijo.  Z leti se slabe stvari skrijejo v nek manj aktiven, speči del možganov. Želja po odkrivanju novih krajev pa vseskozi ostaja v zelo aktivnem delu možganov.

Orodja s katerim sedaj več potujem so se zamenjala, v ospredju so smuči in želja po smučanju v Kašmirju je bila že dolgo v šopku želja.  Poizkus s  »Currryem in pršičem« se je končal s premalo prijavljenimi pred osmimi leti.  Lani pa me je Damjan med vračanjem z Norveške spomnil na pozabljeno akcijo. In letos smo res šli, smučat v Kašmir!

Kašmir oziroma pravilno Džamu in Kašmir je najsevernejša država  v Indiji, leži v glavnem himalajskem loku. Zgodovina Kašmirja je zapletena in nerešena. Do oktobra 1947 je obstajala kneževinska država Kašmir. To celotno ozemlje smatra Indija danes kot svoj del a v resnici kontrolira le okoli polovico tega ozemlja. Preostali je razdeljen med Pakistan in Kitajsko.  Pakistan ne priznava indijske suverenosti niti nad ozemljem, ki je trenutno pod indijsko kontrolo in ga imenuje Okupirani Kašmir, medtem ko ozemlje pod svojo kontrolo imenuje  Svobodni Kašmir. Vse skupaj daje vse pogoje za večno nemirno situacijo, ki pa zaenkrat še ne uhaja preveč iz lonca.

Spalnica na letališču v New Delhiju

Pot

Naše potovanje do New Delhija je potekalo brez problemov, tam pa se je zataknilo, pošteno. Zaradi večdnevnega slabega vremena so bili leti zadnjih nekaj dni v Šrinagar, prestolnico Kšmirja, odpovedani. Vključno z našim. Nastala je situacija za katero je kaos premil izraz. Vsepovsod jezni potniki, katerim je letališko osebje govorilo, da so leti odpovedani in, da je edina možnost refundacija kart. Kart za prihodnje lete pa se zaradi akumulacije potnikov z odpovedanimi leti, ni dalo dobiti niti za dober teden v naprej. Vse skupaj nas je utrujene od potovanja in pičlega spanca, udarilo kot strela z jasnega.  Na vsako vprašanje so nam povsod odgovarjali: »Pridite čez pol ure takrat bo več znanega!« in čez pol ure so odgovorili enako.

Nekaj Rusov in Skandinavcev s katerimi smo govorili in se jim je že prejšnji dan zgodilo enako, so obupali in odšli domov. Nisem mogel verjeti, da se nam to dogaja. Menda ne bomo tudi mi odšli domov! Razpršili smo se po letališču v iskanju rešitve, ki se je zdela daleč.  Povsem po naključju je Miha ogovoril možakarja, ki je sedel dokaj neopazen za mizo brez vsakega napisa. In ta ni rekel »čez pol ure« ampak vzel karte, jih popisal, nam zagotovil mesto na dodatnem letu, zrihtal taksi in hotel. Še ko smo naslednji dan sedeli na avionu za Šrinagar nismo mogli verjeti kako blizu smo bili povratku domov.  V bistvu imajo Indijci vse urejeno le napotkov kako stvari urediti nočejo dati. Ne vem zakaj, verjetno ker je to Indija in se držijo tradicije.

Gulmarg

Nekako 5 kilometrov zračne linije od pakistansko indijske  linije kontrole, dve uri vožnje od Šrinagarja, se nahaja  na višini okoli 2400 metrov, vasica Gulmarg. Le ta je zaradi prijetne, hladne gorske klime že pred sto leti služila kot poletno zatočišče indijskih in angleških bogatašev. Kmalu zatem so se pojavile prve primitivne vlečnice.

Govorilo se je o velikem smučarskem potencialu in med prvimi, ki so začeli odkrivati mogočno  4200 metrov visoko  goro Mt. Appharwat je bil znameniti francoski ekstremni smučar in gorski vodnik Sylvan Sudan, ki je tam prvi začel tudi s heli smučanjem.  Kasneje se je začelo govoriti o gradnji gondole a šele leta 2005 so jo uspešno dogradili. Domačini so jo sprejeli z navdušenjem saj je  v njihov kraj ponovno pripeljala turizem.  »Najvišja gondola« na svetu (baje sta sicer še dve višji na Kitajskem (kje pa drugje), pripelje smučarje do višine 3950 metrov. 

Steptane proge se nahajajo samo v spodnjem delu, zgoraj nič. Zelo majhen del gore pregledujejo tamajšnji smučarski nadzorniki, vse ostalo pa je prepuščeno smučarjem samim.  Vse kar se da doseči z gondole je presmučano hitro, zato vsak ambicioznejši smučar tja pride s turnim okovjem. To omogoča pohod do samega vrha gore in neskončnih snežnih pobočij. 1800 višinskih metrov spusta nas je vsakokrat ločilo od našega hotela.

Prvi trije dnevi so bili ukradeni bogovom. Odličen sneg, dolga enakomerna pobočja kjer je lahko vsak smučal in tulil po svoje. Snežne razmere so se hitro normalizirale in vijuganje, kratko ali dolgo, na sicer plazovno rizičnih nakloninah, je bilo najbližji približek letenja. Ne vem, če je še pri katerem zemeljskem gibanju človek tako malo v stiku s tlemi, ko pri smučanju globokega snega. Čudovito!

Da smo prišli dpo dobrega snega smo vsak dan več hodili. A splačalo se je!

Ko je bilo vreme slabše in je snežilo, zgornja gondola ni delala. Potrebno se je bilo držati spodnjih nadstropij gore ,ki pa na srečo nudijo čudovit, smučarsko ugoden  gozd visokih, starih dreves. Tudi zadnji dan smo se iz hotela na smučeh spustili do vasi Tangmarg, kjer nas je med kaotičnim a tipičnim trobljenjem  mimoidočih avtomobilov pobral taksi in odpeljal na jezero Dal. Noč na plavajočih hišah na  legendarnem  indijskem jezeru , predvsem pa vožnja po indijskih Benetkah s Shikaro, indijsko različico beneških  gondol (ali pač blejskih pletn),  sta dala poseben zaključek potovanju.

Prdajalni čolni so se hitro prisesali na našega

Potovanja

Ko sem na poti v Kašmir, po kaotičnem dnevu in pol potovanja stopil zjutraj iz hotela v New Delhiju, se ob kričanju ptic  v bližnjem gozdiču zazrl v nebo pokrito z nizko oblačnostjo, globoko vdihnil značilni vonj azijskih mest in vlago, je duša dohitela telo. Dojel sem, da je minilo čisto preveč časa odkar sem  bil nazadnje na tej strani zemlje. Včasih vsako leto. Potovanja na drugi konec sveta, v dežele kjer vladajo druge navade in kultura, nam potešijo željo po raziskovanju. V našem primeru je pot dala tudi  smučarsko izkušnjo, kakršne kje bliže ne bi mogli najti. Sigurno pa se v vsakem popotniku prebudi nekaj hvaležnosti, da živi drugje, v modernejšem svetu. V tako drugačni deželi  kot je Kašmir, človek dobi pravo perspektivo. Vidi, da obstajajo večji problemi, kot so slaba internetna povezava, nekaj minutni izpad elektrike ali moževe nogavice sredi sobe.  Naš svet razjeda  hitrost življenja in poplavlja plehkost na vsakem koraku zato se dojemanje kvalitet in prioritet v življenju oži in kvari.  Vsake toliko je potrebno oditi drugam. »Bolje je nekaj videti enkrat kot 1000 krat slišati o tem«.pravijo in prav imajo.

Dodaj odgovor

Your email address will not be published.