Zima (kje je že to…) je bila naporna in dolga a takÅ¡na kot mora biti, snežena in mrzla. Kljub ne najboljÅ¡im razmeram sem veliko plezal v ledu. NaÅ¡tel sem 21 preplezanih slapov v januarju in februarju, veÄ kot kadarkoli do sedaj. V februarju sem zaÄel smuÄati, tri tedne sem preživel v ljubem Queyrasu, po en teden v Stubaiju, Val Mairi v Italiji, Nevache v Franciji. Vse zelo prijetno z obilico dobrega smuÄanja!

Pod vrhom Tete de Longet (3150 m) v Queyrasu. Le to predstavlja s svojo spokojnostjo in odliÄnimi smuÄarskimi gorami trenutno eno mojih najljubÅ¡ih turnosmuÄarskih podroÄij v Alpah.
Bolgarija
Za velikonoÄni teden sem si zaÄrtal Turno raziskovanje Bolgarije. Tam sem bil z ekipo že pred nekaj leti in bilo je nepriÄakovano dobro. Naslednje leto sem spet imel ekipo a ni bilo snega. PoÄasi je spomin na odliÄno avanturo leta 2014 zbledel in Bolgarija je spet vse bolj postajala dežela, ki s smuÄanjem nima kaj dosti skupnega. Precej veÄ pa z revÅ¡Äino, neurejenimi razmerami ter rekordom v prometnih nesreÄah in izseljevanju. Vabljivo? Niti najmanj! Vseeno sem poizkusil. Kakor sem smuÄarska potovanja po Alpah dokaj lahko zapolnil, pri Bolgariji ni Å¡lo hitro kljub prazniÄnemu terminu. Smuka v Bolgariji paÄ res ne zveni tako dobro kot La Grave, Chamonix ali Zermatt.  Na sreÄo se je vseeno nabralo dovolj ljudi, ki so sumili, da bom priskrbel dobro smuko. In dobili smo teden, ki je bil precej boljÅ¡i kot sem celo sam predvideval. Predvsem smuÄarsko, da so cene 3x nižje kot v zahodnih Alpah sem že vedel.

SmuÄanje z Vihrena. Nasproti je prijetno strmo zahodno poboÄje Todorke katero smo smuÄali naslednji dan.
Na pot smo odÅ¡li z najetim kombijem. Dolga vožnja a ob dovolj Å¡oferjih in klepetanju je pot minila hitro. Kako tudi ne. Nabralo se nas je Å¡est, vsi otroci konca socializma, ki smo se pri vožnji preko bivÅ¡e Juge z užitkom smejali Å¡alam in dogodivÅ¡Äinam iz jugoslovanske  mladosti. Vožnja skozi Beograd in NiÅ¡, mimo avtomobilskih sejmov, vseskozi s prižganim avtoradijem. Kdaj ste na radiu nazadnje sliÅ¡ali komade od Bijelo dugme, Zane, Indexov, morda legendarno balado Ti si imi u krvi od Zdravka ÄŒoliÄa? Sto let je od tega! Tam jih vrtijo non stop, kot bi se Äas zavrtel nazaj! Jih tu ne sliÅ¡imo, ker je to slaba glasba? Ne, zaradi vsega drugega! »Doli« so imeli od nekdaj dober filing za glasbo! Celo v hotelu v Banskem je priÅ¡el lastnik, sicer Bolgar, zadnji veÄer do nas s kitaro, prinesel domaÄe žganje in brez problema smo se tekoÄe sporazumevali, brez angleÅ¡Äine. Vrtel nam je pesmi Nede Ukraden (ta mu je bila prav posebno ljuba) in Bijelo Dugme. Na kitaro je zaigral nekaj bolgarskih, mi odgovorili z naÅ¡imi, bivÅ¡imi in sedanjimi. VeÄer, ki godi prav toliko kot odliÄno smuÄanje.
SmuÄali smo v pogorju Rila in Pirin. Prvo ima najviÅ¡ji vrh Balkana, Musalo (2925 m), Pirin pa kar 80 vrhov viÅ¡jih od 2500 metrov. NajviÅ¡ji vrh skupine je hkrati drugi najviÅ¡ji balkanski vrh, Vihren (2912 m). Musala je zelo lep smuÄarski hrib s prijetno strmima vzhodno in severno grapo. Vihren pa je smuÄarska gora de lux. Ob prvem obisku smo ga le gledali zato sem si ga tokrat res želel. Tako enakomerno strmega, 1000 metrov visokega spusta ne najdeÅ¡ zlepa tudi v prej omenjenih zveneÄih podroÄjih. Sploh pa ne v prijetni samoti. Brez kanÄka dvoma se tja vrnem prihodnje leto, Äe mi le uspe koga odvrniti od predsodkov o Bolgariji.
Na ustaljenih poteh
Sledili sta dve klasiÄni visokogorski tedenski turi, Haute Route in Bernske Alpe. Haute Route nisem vodil že pet let. Zanjo je zadolžena Tinca, je bolj socialno bitje in vedno se imajo fino. Sam raje brskam po kakih novih, manj zveneÄih, tiÅ¡jih smuÄarskih krajih. A letos sem si Haute Route spet zaželel, da je ne pozabim. Vreme je bilo v zaÄetku precej slabo zato je bilo potrebnih kar nekaj obvozov a se je uredilo proti koncu. In to je najbolj pomembno saj so dobre vremenske razmere zaradi zahtevnih ledenikov, najpomembnejÅ¡e.

Med mogoÄnimi gorami znamenite Haute Route. V ozadju od leve Mont Collon (3637 m), Petit Mont Collon (3556 m) in Pigne d’Arolla (3796 m).
Bernskle Alpe z najveÄjimi ledeniki v Evropi predstavljajo najboljÅ¡e poznopolmladansko igriÅ¡Äe resnih turnih smuÄarjev. NeÅ¡teto odliÄnih, visokih vrhov z dolgimi, enakomernimi spusti na vse strani neba. Letos so tamkajÅ¡nji ledeniki odliÄno zasuti s snegom in marsikje, kjer smo morali v preteklih letih obirati med ledeniÅ¡kimi razpokami, smo letos lahko Å¡li kar na gliho. Cel teden lepega vremena in sorazmerno moÄni gostje so dali celo vrsto odliÄnih smuÄarskih vrhov s  Fischerhornom (4025 m), kot najviÅ¡jim na seznamu. Ob tako dobrem vremenu in smuÄariji nekako preživim tudi Å¡vicarsko oholost in nesramno visoke cene s plastenko vode za 14 CHF (ali paÄ â‚¬) na Äelu.

V prostranstvu Bernskih Alp. SmuÄanje s Fischerhorna (4025 m), zadaj mogoÄni Finsteraarhorn (4278 m), najviÅ¡ja gora podroÄja, levo od njega Agassizhorn (3946 m), prav tako odliÄna, strma smuÄarska gora.
Mont Blanc
Aklimatizacija je bila popolna zato smo Å¡tirje odÅ¡li naprej v Chamonix z namenom smuÄanja z Mont Blanca. A vreme je bilo ravno na dan predviden za vzpon na vrh slabo. Od vseh B, C in D možnosti smo se na koncu odloÄili izkoristi zadnji dan in poleteti s helikopterjem iz Courmayeurja visoko pod vrh Mont Blanca in le zadnji del, po grebenu Bosses, opraviti peÅ¡. Perverzna opcija o kateri so V Chamonixu nekaj Äasa govorili bolj potiho saj je tovrstno poÄetje v Franciji prepovedano. A polet iz Italije in pristanek Å¡e vedno na italijanski strani grebena je paÄ povsem legalen.
Heliski v Franciji ni dovoljen od leta 1985. Do takrat je bil popularen in baje so bili spomladi po severni vesini Dome du Gouter pravi kuclji. Leta 1980 je bil v Chamonixu na poÄitnicah takratni francoski predsednik Giscard. Med drugim je z vodnikom smuÄal tudi z vrha Mont Blanca. Ob prihodu v Chamonix ga je tam priÄakala množica protestnikov in zahtevala prepoved uporabe helikopterja v turistiÄne namene. Dobili so ga na levi nogi in obljubil je, da se bo zavzel za to. ZaÄel je postopek, ki ga je konÄal leta 1985 Francois Mitterand. Heliski nima veÄ mesta v Franciji, za razliko od Å vice in Italije. In prav je tako, uporaba helikopterja za prevoz smuÄarjev bi morala izginiti iz celotnih Alp. Kako se poÄutijo turni smuÄarji, ki cel teden hodijo in smuÄajo na poti po znameniti Haute Route. Zadnji spust iz sedla Valpeline bi moral predstavljati viÅ¡ek, pravi klimax turnosmuÄarske zgodbe. A glej, zadnji helikopterji bodo ravno odleteli, ko si bodo prepoteni turni smuÄarji odlepili pse in se odsmuÄali po bolj ali manj vedno zvoženem ledeniku Stockji. Podoben primer je tudi Abeni Flue v Bernskih Alpah in Å¡e marsikje drugje. Helikopter bi moral delovati v te namene le v divjinah Aljaske, Kanade ali KamÄatke kjer ne pride do trka interesov s turnimi smuÄarji.
Kakorkoli, sedaj sem klecnil, paÄ gostova želja po vrhu Mont Blanca je vseeno prva. 🙂 No in zelo fino je tudi bilo! Namesto brutalnega vstajanja (ob 1. uri ponoÄi) na koÄi Gran Muletes, smo zjutraj v Chamonixu ob normalni uri pojedli tople rogljiÄke, ob osmih zjutraj pa bili kljub temu že nekaj sto metrov pod vrhom Dome de Gouter (4304 m). Na italijanski strani seveda. Tja smo prileteli iz Courmayerja v dobrih petih minutah. SkoÄili ven, dereze na noge in v dobrih treh urah vzpona po ledenem grebenu Bosses smo bili na vrhu najviÅ¡je gore Alp. Nenavaden je bil obÄutek hitrega vzpenjanja. Gostje so bili v primerjavi z obiÄajnim, dolgim peÅ¡ vzponom iz doline po katerikoli smeri, moÄni in hitri. Tudi smuka je bila zato boljÅ¡a. SpoÄitim nogam je bilo dovolj tudi le nekaj centimetrov novega snega na trdi podlagi strme severne vesine, da smo uživali v dolgem spustu, 2800 metrov do Plan des Aiguille. Poln dan!
Ibex
Na koncu moram za hip stopiti v bran slovenskim turnim smuÄem; Elan Ibex. Res je, da je Elan dober z menoj in mi jih daje v uporabo in rekli boste, da o podarjenih stvareh bo vsakdo govoril le najlepÅ¡e. Zato bom podal le dejstva. SmuÄi niso tako draga roba, da si ne bi uspel kupiti drugih, Äe mi te ne bi popolnoma ustrezale. Dovolj Å¡iroke za smuko vseh vrst snega in dovolj lahke za neskonÄno turno smuko. Tiptop!  Da se smuÄi lomijo? Elan Ibex 94 Carbon (oranžne) oÄitno ne. Sam jim imam že drugo leto. Nabralo se je preko 200 smuÄarskih dni in Å¡e vedno imam prvi par. Ob tem jim, verjemite, nisem niti malo prizanaÅ¡al.
Kot reÄeno, nisem tako poceni, da bi za ceno nekaj parov smuÄi govoril neresnice sem pa patriot in mi zelo godi, da Elan dela dobre smuÄi in jih prav z veseljem kažem okoli. O osebnem prepriÄanju, da bi vsak slovenski turni smuÄar moral voziti Elanove turne smuÄi pa kdaj drugiÄ. 🙂
Lep preostanek pomladi želim!