Alpinist in gorski vodnik

Gori, doli, naokoli

Kot običajno smo se tudi letošnje poletje preselili v Chamonix. S trebuhom za kruhom rečeva temu midva in počitnice imenujeta to  hčerki Mija in Ula. Kot vedno gre z nami tudi Anka, babica. Ta pomaga, da ima bivanje v Chamonixu za mali res okus po počitnicah, ko sva midva gori in da najin trebuh res »najde kruh«. Vse skupaj je že dobro utečena procedura ob kateri se imamo fino.

Ob lepem vremenu, z le kratkimi motnjami, je poletje teklo hitro in predvidljivo. Veliko poznanih smeri in gora se je zvrstilo a sam poizkušam dodati kar se da veliko smeri, ki jih plezam prvič ali pa jih že dolgo nisem obiskal. Tako ohranjam malo tiste prijetne negotovosti pred neznanim, ki je bila v »prejšnjem«, bolj alpinističnem življenju tako pomembna draž.

Ena prvih večjih vodniških tur v minulem poletju je bil vzpon po grebenu Mittellegi na Eiger. To poznajo vsi, ki hodijo v gore in tudi mnogo tistih, ki tja ne zahajajo. Visoka je 3967 metrov kar v Alpah ni kaj posebnega. Ima pa zelo visoko severno steno , morda najvišjo v Alpah in najslavnejšo na svetu. Nešteto zgodb je bilo napisanih, tako o »žaloigrah« kot uspešnih vzponih v njej. Danes morda najbolj plezana smer na  goro je greben Mittellegi, ki se kot rezilo pne nad severozahodno steno.  Tudi vzpon po tem grebenu  ima zanimivo, dasi manj poznano zgodbo.

Razgled na Schreckhornin Lauteraarhorn izpred koče Mittellegi

Nenavadno  je, da je bilo že pred prvim uspešnim vzponom, opravljenih nekaj sestopov po grebenu.  Od kod sploh ideja in pogum sestopiti v neznano po tako izpostavljenem in ostrem grebenu, ni jasno. Tudi danes, ko ima smer veliko obiska in je solidno opremljena, se praktično nihče ne spusti nazaj po njej. Prvi, ki so uspeli preplezati greben navzgor so bili Japonec Yuko Maki in trije švicarski vodniki; Amatter, Brawand in Steuri, septembra 1921. Pred njimi se je zvrstilo že veliko neuspešnih poizkusov katere je zavrnil strmi Veliki stolp v zgornji polovici smeri. Da bi tega uspešno preplezali, so se štirje poslužili dokaj unikatnega (in z današnjimi očmi gledano, spornega pomagala). S seboj so imeli šest metrov dolg lesen kol s kovinskim krempljem na vrhu. Kol so nato nekajkrat prislonili ob steno, si tako delali t.i. top rope ali pa se po njem povzpeli više. Kljub izdelani taktiki so za le 200 višinskih metrov porabili osem ur. Tako so na vrh prispeli šele zvečer drugega dne in hitro začeli sestopati po zahodnih vesinah.

Yuko Maki je greben preplezal kasneje še enkrat, z Amatterjem, leta 1926 in nadaljeval alpinistično kariero tudi drugje po svetu. Med drugim je vodil japonsko odpravo, ki je prva priplezala na vrh Manasluja (8156 m) v nepalski Himalaji. Navdušen nad preplezanim grebenom, je Maki daroval 10 000 švicarskih frankov  vodnikom iz Grindelwalda. S tem denarjem so ti postavili majhno kočo na rami pred začetkom vršnega grebena. Ta služi še danes kot izhodišče za vzpon.

Oster greben s pogledom na strmi stolp kjer so si Maki& Co pomagali z dolgim lesenim kolom

Mora biti že več kot deset let kar sem bil samna Mittellegiju zadnjič in zato sem se ga veselil. Spomnil sem se, da je greben lep, oster in izpostavljen. A tokrat je presegel vse spomine. Prekrasen dan se je začel ob 4.uri zjutraj. Še v polmraku smo preplezali prve strme odstavke in kmalu zatem so se nas  dotaknili prvi sončni žarki. Plezanje po čvrsti, oprimkov bogati skali, na ostrem grebenu, tik nad meglenim morjem in v vzhajajočem soncu, je dalo sigurno najmočnejše gorniške občutke letošnjega poletja. Ni šlo za najnapornejši ali najtežji vzpon to sezono,  bilo je le popolnoma lepo! Tistim nekaj trenutkom tam gori ni bilo mogoče popraviti prav ničesar. Ker sem imel dva gosta, Franca in Nicka, s katerima vsako leto plezam po Alpah v, sem  zaradi težavnosti smeri  (in s tem manjšim vodniškim razmerjem) na končni vzpon povabil še prijatelja in kolega  Marka Prezlja. Mark je  izjemen fotograf in njegova (spodnja) fotografija kaže popolnost trenutka.

Tudi nadaljevanje vzpona je ob takem čustvenem naboju  minilo skoraj v ekstazi in na vrhu smo bili v manj kot štirih urah. Sestop z vrha vodi preko dveh visokih sedel  ter ostrega grebena med njima, vse do koče, ki se nahaja nad znamenitim Jungfraujochom z najvišjo želežnico v Evropi. Cel sestop zahteva  več časa kakor sam vzpon na vrh Eigerja. Ponavadi na sestopih hitim, poizkušam vse vrvne manevre izvesti čim hitreje in s tem kompenzirati  gostovo utrujenost. Tudi Franco in Nick sta bila na sestopu že utrujena in večina navez nas je prehitela. Nenadoma nas ni nihče več nihče »preganjal«. Vreme je bilo še vedno lepo in, ko smo se obe navezi,  sredi popoldneva ustavili na severnem Eigerjevem sedlu, tik pred zadnjim prečenjem ledenika do koče in privoščili prigrizek, mi je bilo hudo,  da se tako popoln dan izteka. Kljub temu, da smo plezali že 10 ur. Na dolgih vodniških turah sem vedno  vesel konca, vesel varnosti in udobja koče, gostovega veselja. Tu je bilo drugače.  Le mirno sem občudoval mogočno okolico, užival toplo popoldansko sonce in si želel, da bi lepo plezanje trajalo in trajalo.

Prepovedi?

O Matterhornu sem pisaril že kar dosti, tu in v Planinskem vestniku.  Gora je lepa in na listi želja prav vsakega ljubitelja gora (ne samo alpinistov). Rad sem tam gori in zato vsako leto vodim tam dva do trikrat. Greben Hornli dobro poznam in mi je zato ljub. Mnogi ga označujejo za podrtijo a ti so se v smeri izgubili. V kolikor ostanemo v pravi smeri je  ta povsem očiščena »šodra« in ponuja lepo plezanje.  Na nekoliko moteč odnos večine Zermatterjev (domačih gorskih vodnikov) se večina  tujih vodnikov navadi in prilagodi  glede na gostove sposobnosti.

Na zadnjih fiksnih vrveh pred vrhom Matterhorna

Vročinski val je avgusta dosegel višek in dober teden so visoke gore v Alpah začele razpadati. Permafrost, ki visoke gore drži skupaj je popustil in veliki skalni podori so se vrstili tudi tam kjer nihče ne bi pričakoval. Tako je popustila tudi skala, kmalu nad t.i. Ramo, na višini okoli 4100 metrov, kamor je pripeta ena od fiksnih vrvi, ki v gornjem delu pomagajo pri vzponu. Tragična nesreča vodniške naveze, ki je bila v tistem trenutku na usodnem mestu je spet zanetila val negativnega pisanja in  potem verižno povzemanje vsebin. Slišati je bilo celo pozive k prepovedi plezanja na Matterhorn češ, da je prenevarno.

Govorice o omejitvah vzpenjanja na najbolj oblegane gore so vse glasnejše tudi v Alpah, ne samo v najvišjih gorah sveta. Na prvo noto se to večini občasnih obiskovalcev zdi too much. Restrikcija plezanja na Mont Blanc? Nezaslišano! A tisti, ki upoštevajo pravila in gredo vseeno gor, bodo taisto goro našli  drugačno, lepšo in prijetnejšo, ker bo na njej »zdravo« število ljudi.

Podobne govorice se pojavljajo tudi okoli naše svetinje, Triglava.  A tam bi bilo lažje kot prepovedovati ali uvajati dovolilnice, goro vrniti v prvotno stanje, brez vseh ton železja nametanega v njeno glavo. To bi spravilo število obiskovalcev na razumno in prijetno raven. Tistega kar so pametnjakoviči z dinamitom odbili z njenega temena ne moremo nadomestiti, lahko pa jo razumno  očistimo.  Ekologija v času prvih nadelav teh poti še ni obstajala, ni mi pa jasno zakaj se ne zbudi danes. Športni plezalci s(m)o bili izgnani iz marsikatere stene zaradi gnezdenja ptic. Triglav in tudi marsikatera druga slovenska gora, oskrunjena z vsem železjem in  vsakodnevnimi stotinjami  planincev pa je povsem dobrodošel pojav, ki očitno pomirja floro in favno gorskega sveta!?! Naj se gredo varuhi gorske narave učit k društvu za zaščito ptic!

Family time

S Tino si v Chamonixu vedno najdeva čas tudi za širjenje gorniškega obzorja najinih hčera.  Desetletna Ula plezanja ne trenira, za to se je odločila že kmalu, morda prekmalu. A pleza rada, predvsem v dolgih smereh in tako vsako leto obdelamo nekaj skalnih smeri ali grebenov nad Chamonixom. 

Evforija na vrhu me vedno zadane, tudi, če je to že večkrat obiskan vrh. A ko mi desetletna Ula med hlastanjem za zrakom na izpostavljenem vršnem grebenu Aiguille du Midi (3842 m) izjavi: »Tati, nikomur od tvojih gostov ne more biti tu tako lepo kot je zdaj meni!« me to povsem sezuje in obrniti se moram stran, da se ne vidi rosnih oči.

Deseti rojstni dan je Ula praznovala na Triglavu po prihodu iz Chamonixa. Tja je povabila še štiri sošolke in sošolca za katere je ocenila, da bodo zmogli izlet. Malo me je skrbelo saj še nikoli nismo z njo prehodili toliko višinskih metrov. A skrb je bila zaman. Non stop zabava od osmih zjutraj, ko smo šli iz Ljubljane, do 19.ure, ko smo se preko vrha Triglava vrnili na Kredarico. Energija otrok je brezmejna in čudovita!

Zalet in njeno navdušenje nad Triglavom sem izkoristil kmalu zatem še z vzponom preko Slovenske smeri v Severni steni, na brezhibno lep zgodnjejesenski dan poln »mind blowing« (ne vem kako naj to poslovenim, da bo imelo enak pomen) starševskih občutkov in ponosa. Verjamem, da taka dejanja marsikdo obsoja. Sam izhajam iz tovrstno skrajno konzervativne familije in s seboj nosim malho tosmernih vzorcev. A sedaj sem glede tega spreobrnjen ( ko piha se moram še vedno toplo obleči in najesti se moram tudi še vedno do slabosti….). Mislim, da telo in duh desetletnika težko dobi boljši doživljajski paket, tako v smislu čiste telovadbe kot tudi duševne izkušnje. Zanjo je bila vse še igra in zabava v sicer čudovitem a zelo resnem okolju triglavske stene.  Plezala sva hitro in tekoče in še hitreje sestopila preko Praga. A na Zlatorogovih policah, ko sva na poti gor ravno pomalicala, je ob najdbi jezika zmrznjene vode potegnila iz svojega nahrbtnika  za dve pesti drobnih plastičnih živalic in prosila, če se lahko pol ure igra z njimi na tistem ledu. Sredi triglavske stene?!

1 comment

    • Franco on 10. novembra 2019 at 23:24

    Hi Tomaz, Google translate leads me to believe that you thought I was tired… I was obviously faking this to get more out of the day. Glad you enjoyed it just as much as I did. Can’t wait for our next adventure (next year, obviously).

    All the best and regards to Tina,

    Franco

Dodaj odgovor

Your email address will not be published.