Alpinist & Mountain Guide

(Slovenščina) Jugoslavija

Jugoslavija od kod lepote tvoje?
V Mišji peči (kje pa drugje?) sem si poškodoval komolec, tik pred tako pričakovanem plezalnem izletu, kamorkoli, samo, da se gre plezat za dva tedna. Ker tudi Tinca še ni čisto sanirala poškodbe prsta je moja dolgoletna želja nehote prišla v prvi plan, road trip po bivši Jugoslaviji. Obredel sem že veliko sveta na vzhodu in zahodu a še nikoli nisem bil nižje od Hrvaške po državah bivše Juge. Tudi JLA sem leta 1989 (sem imel kao neke veze), služil na Hrvaškem. Ravno sem na polno začel plezati, šlo mi je dobro, bil sem kategoriziran športni plezalec, pa sem moral za eno leto v sivozeleno uniformo. Bila je navada, da so slovenski fantje služili bolj na vzhodu, Srbi, Črnogorci pa so prihajali na zahod. Prve tri mesece sem tako še imel kakega Slovenca okoli sebe nadaljnih osem pa sem bil edini med Bosanci, Srbi, Albanci in Makedonci. 40 se nas je znašlo v skladišču orožja globoko v gozdovih Gorskega Kotarja. Vsi smo bili v enakem zosu in z nekaj med njimi sem se spoprijateljil »do groba«. In takrat sem si obljubil, da bom šel pogledast od kje so ti ljudje doma. Kar je sledilo v naslednjih letih je ta prijateljstva kruto presekalo. Vsaj najboljšega med njimi, Bosanca Zdenka iz Travnika, sem že nekajkrat poizkusil najti na spletu a nič ni prišlo ven. Glede na najegov radoživ a klen karakter mi je bolj ali manj jasno kakšna je bila njegova usoda…
Od takrat dalje, sploh v študentskih letih sem, tako kot vsi študentje rad poslušal jugoslovansko muziko in še vedno jo imam rad. Ni bilo študentskega žura brez velikih količin glasbe Bajage, Balaševiča, Bijelo dugme, Riblje čorbe itd…Na vsakem plezalnem izletu ali odpravi so bili avtomobili zametani z njihovimi kasetami. In vseskozi je bilo potovanje po »Jugi« nekje na vrhu želja a se ni nikoli pririnilo pred vse plezarije in odprave. Še najbliže je bila, ko sem bil nekaj let motorist. Smo s Puhijem in Matjažem že skoraj zakurbljali pa me je štihnilo v križu. Potem je prišla Ula, motor je šel od hiše in Juga počakala na primerni trenutek. Tokratne poškodbe so bile dobro namerjene brce, spokali smo kombi in se odpeljali na nepozabno potovanje.
Da se ne bi takoj izolirali od vseh znancev smo najprej odšli v Beograd, k Nini (in Mihu). Vslabih dveh dneh smo obleteli center lepega velemesta, tekli na Avalo, se sončili na Kalamegdanu in zaman prosili, da nas spustijo v Hišo cvetja, ki so jo ravno pripravljali na Jovankin pogreb. Od Nine smo dobili tudi dobre napotke za nadaljno pot. Če kdo, potem ona pozna večino alpinistov in dobrih plezalnih področij (pa še koga…:-)) na področju bivše države. Tako smo se zapeljali do Niša, se okopali v tamkajšnjih toplicah in odšli v sotesko Jelašnice in še naprej proti gori Tren. Prespali smo »Bogu iza nogu«, na čudovitem gozdnatem pomolu visoko nad dolino. Naslednji dan plezali v soteski Jelašnice in se popoldan odpeljali proti Makedoniji. Mojca in Brecelj sta bila v Prilepu na tedenskem balvaniranju in naslednji dan smo tako preživeli med lepimi balvani. Plezala so samo dekleta vključno z Ulo, poškodovana moška pa sva samo spotala. Po dveh dneh smo se poslovili in se odpeljali proti Ohridu. Malo z barčico sem ter tja po njem, lepo ni kaj, a sprehod po fancy mestu z butiki, nas je opozoril, da smo odšli na to pot prav zato, da se ognemo takšnim krajem. Tako smo spremenili plan in se namesto spanja v Ohridu podali pozno popoldan na pot preko Albanije proti Črni gori. Tisti večer je bil šokanten, predvsem za naš kombi. Tudi na novih cestah, ki so večino brez talnih oznak so se lahko nenadoma pojavile zelo neprijetne, globoke udarne jame. Višel albanske cestne šlamparije pa je bil zaključek nedokončane avtoceste skozi Tirano. Brez kakršihkoli oznak ali opozoril smo na polno prileteli na razrito gradbišče. Sledilo je dve uri blodenja po Tirani predno smo se končno znašli na cesti proti Črni gori. Ko smo prevozili črnogorsko mejo, se mi je zdelo, kot, da smo prišli domov. Verjamem pa, da bo, ko se bomo odpravili v Alabnijo za dalj časa, prijetneje. Tokrat nam je služila le za most med Makedonijo in Črno goro.
Prav Črna gora je predstavljala višek našega potovanja. Veliko prijateljev nam je povedalo, da je lepa a vseeno nismo pričakovali tako dobrega vtisa. Že prvi dan ob plezanju v kanjonu reke Morače, nisem mogel verjeti kako zelo dobro to plezališče je, predvsem pa kak potencial področje skriva. Ne bom se zmotil, če rečem, da področje s »pravimi rokami« lahko razvije v področje ala Arco. Sigurno pa večje in vsaj tako dobro kot npr. St. Leger v Provansi. Tudi domačini se tega ne bi branili. Na hitro sem govoril z lastnikom hostla ob vznožju in na prvo žogo je dejal, da nudi zastonj bivanje za morebitne opremljevalce. Prepričan sem, da v dogovoru z dokaj močno skupnostjo domačih plezalcev, ki so naredili že veliko delo, tudi material ne bi bil problem.
Od tam smo krenili naprej proti morju. Prvi postanek kraj kjer je gemblal James Bond, Sv. Štefan. Presenetilo je, da se na slikoviti rt sploh ne da priti, če nisi gost v tamkajšnjem hotelu. Celoten polotok je namreč hotelski kompleks v lasti singapurskega podjetja Aman. (http://www.amanresorts.com/amansvetistefan/resort.aspx). Cene v hotelu se gibljejo med 950 in 3500 € na dan. Halo? Naše celotno, dvotedensko potovanje nas bo prišlo manj kot ena noč v najcenejši sobi kompleksa? Pa to je naro! Hud lusuz, dobro gre Črnogorcem, si mislim, ko izvem, da je rt prehajal iz rok domačinov k Titu, nato k državi, ki ga je nato oddala singapurskemu podjetju. A mi možakar, ki opravlja vlogo vratarja, hitro predstavi realno situacijo. Doma je tri ure vožnje daleč in se mora vsak dan voziti na 12 urni delovnik. Njegova plača je 250 €.
Nadaljevali smo v Kotor. Tudi tam veliko luksuza. Vsak dan v zaliv prihajajo filmsko velike križarke, ki s krova spustijo na stotine turistov, ki zapravljajo denar po številnih butikih starega pristaniškega mesteca. Proti večeru se vrnejo na krov in med večerjo že plujejo proti naslednjemu pristanišču.
Naš cilj je bil tudi obisk gore Lovčen, kjer se nahaja Njegošev mavzolej. Lahko bi šli peš a do vrha je predaleč, da bi se lahko oba s Tino zvrstila v enem dnevu zato vožnja z avtom. Zavita, dolga a zelo slikovita cesta vodi prav na vrh gore kjer stoji mavzolej. Gor smo prišli v pozno popoldanskih urah v lepi večerni svetlobi. Razgledi širom črne gore so bili čudoviti. Spanje ob morju in naslednji dan proti Durmitorju. Postanek je bil v Žabljaku, tamkajšnjem smučarskem in gorniškim centrom. V bistvu gre za dokaj majhen kraj, ki je s svojimi pisanimi strehami močno sppominjal na El Chalten v Patagoniji. Uspela sva izmenično steči do Jablan jezera, ki je dober razglednik na celoten masiv Durmitorja, predno smo se odpeljali preko masiva proti Bosni. Čudovita, samotna cestica se vije preko gorovja. Črna gora je neverjetno lepa in čudovito jesensko vreme jo je delalo naravnost pravljično. Tja se vrnemo sto posto!
Kot v vseh republikah je bil tudi čas v Bosni razdeljen na turizem in plezanje. V turističnem delu je bil večerni Mostar, obisk Jajca, vmes bitke na Sutjeski, Neretva in dalje do Sarajeva s Tunelom preživetja in Baščaršijo z najboljšimi čevapi ever, pri Želju. Za dan plezanja smo izbrali novo, odlično plezališče Pecka. Res lepo in primerno za družinsko plezanje, le tip plezanja (luknjice ala Montsant) mi ni pisan na kožo a to je moj osebni problem. Preko Banje Luke nazaj v Hrvaško in po dveh tednih jasnega vremena, ob rahlem dežju nazaj domov.
Za nami je čudovito potovanje, ki ima samo eno napako. Da je bilo prekratko! Še enkrat toliko časa, bi bilo ravno prav za popoln odklop in malo lagodnejše odkrivanje. Vseskozi na celi naši poti smo srečevali prijazne ljudi, niti enkrat nismo naleteli na kakega tečneža. Če smo se na kakšnem križišču malo lovili nam niti slučajno ni nihče trobil ali bentil (vam je to znano?:-)), ampak so ljudje sami od sebe takoj pristopili in nam pomagali z nasveti. Najprej seveda slovenski refleks: »Ka pa ta hoče?!«, a na lepo besedo smo se hitro navadili. Sedaj vem, da je zgodbica, ki sem jo nekje prebral z naslovom Nekaj kar na Zahodu ne poznate, še kako resnična… Pride človek k čevljarju na Baščaršiji in bi rad, da mu le ta naredi čevlje. Čevljar mu prijazno odvrne: »Poglej, zraven mene je še en čevljar, tudi on ima, tako kot jaz, ženo in dva otroka, ki jih mora preživeti. Jaz sem danes že prodal en par čevljev zato te prosim, če greš k njemu. Tudi on je dober čevljar« Kako drugačna je ta zgodba od slovenske ponarodele zgodbice kjer, Slovenec napiše pismo Božičku (ali Dedku Mrazu, nima veze): » Dragi Božiček (ali pač Dedek Mraz), za Novo leto si ne želim nič drugega kot, da sosedu crkne krava…«
Bo kdo rekel, da Ula pri svojih štirih nič ne šteka od vsega tega. Res je, premajhna je še. Medtem, ko sva npr. midva glasno občudovala lepe prizore z vrha Lovčena, je skoraj v isti glas kričala od navdušenja nad trobenticam podobnimi rožami in predlagala, da bi bile super za večeno salato. Vsi smo na tem potovanjcu dobili zvrhano mero, le obzorja so različna.
Roka se hitro zdravi. Dobro, saj bo morala že čez dober teden biti nared. Da bo le kaj lepega vremena tam doli.

    • Mohka on Wednesday November 6th, 2013 at 06:57 PM

    bravo Haka, zelo lep zaključek si napisal 😉

    • Tim Blakemore on Thursday November 7th, 2013 at 02:05 PM

    Jaca, I know you can afford to stay at that hotel!

    Tim

    • Aleš on Thursday November 7th, 2013 at 05:38 PM

    Fan 🙂

    • Lidija on Friday November 8th, 2013 at 11:57 AM

    Vsake toliko malo preverim, kje pleza na sošolec…No tokrat nisi plezal, je pa tale prispevek o Jugi strašno simpatičen. Ker sem tudi sama velika ljubiteljica fotografije, pa moram ekrat napisati, da sem navdušena nad tvojmi odličnimi fotkami……

    • Peter Malavasic on Friday November 8th, 2013 at 11:31 PM

    Ok Jake

    Sem bil full vesel branja o vasih druzinskih dogodivscinah!
    Ko se Vrnes iz plezalne ture se daimyo enkrat dobit.

    Lp in srecno!

    Peter

Leave a Reply

Your email address will not be published.