Spet sem se odloÄil, da poizkusim realizirati eno od starejÅ¡ih želja, eno zadnjih oÄi bodeÄih linij v Steni. Velika zajeda med ÄŒopom in Korenino se kaže na daleÄ kot oÄiten a skoraj vedno moker prehod preko strme vrÅ¡ne stene Osrednjega stebra severne stene Triglava. Z Markom sva si prehode ogledovala iz kotla nad Hlebcem že med taborom v Vratih pred dvemi leti. Letos sem Å¡el na prvi ogled že kmalu, hotel sem od blizu pogledati v veliki kot, ki se na veÄini slik kaže neprijazen in moker. S Puhijem sva priplezala po ÄŒopovem stebru in pod najtežjim delom zavila desno do vznožja kota.Tudi od blizu je bil odbijajoÄ, sredi junija je iz njega voda kar drla. Vseeno sem preplezal en raztežaj, da se prebije led in se spustil nazaj. Najbližji pobeg je bil po smeri Srp. O sreÄi v nesreÄi med plezanjem Srpa sem pisal že zadnjiÄ….
Ko se je noga pozdravila je bil Äas za resno akcijo. S Puhijem sva odÅ¡la gor za dva dni in preplezala preko najtežjega dela, veÄinoma s pomoÄjo tehnike. Na prosto plezanje po povsem mokri poÄi in strehi ni bilo misliti. Takoj po veliki strehi je bila skala suha in lepa kar je dalo zagona za naprej. Izplezala sva, da se ne bi ponavljala, po ÄŒopu. Puhi se je odloÄil, da ima dovolj mokrote. Tudi Äasovni razpored njegovih obveznosti ni sovpadal z mojo nervozo. Marko Prezelj se je v tem Äasu vrnil iz Ecrina in hitro sva se zmenila za plezanje. Po ogledu spodnjega dela sva 9. julija zakopala zares. Spodaj sva plezala preko Hlebca nad SkalaÅ¡ko in v njemu naÅ¡la veliko klinov, na ozki polici na vrhu Hlebca, kjer se stena prevesi, naÅ¡la sidriÅ¡Äa za spust, celo fiksno vrv, ki pelje navzdol v grapo Maratonke. ÄŒudne reÄi! Naslednji Å¡tirje raztežaji (VII-, VII+, VII+, VI+) do stika z Zlatorogovimi policami spadajo v prvo lepotno ligo plezanja pri nas. Trdna skala in Äudoviti prehodi. V zadnjem raztežaju tega stolpa, veliki odprti knjigi, kar nisva mogla verjeti, da kot prva plezava tako Äudovito razÄlembo. In to v plezalsko tako obdelanem Triglavu. Nadaljevala sva po razu Centralnega steba, po stiku s ÄŒopovim stebrom sva se poizkusila držati rezi stebra, v kakem raztežaju tudi malo na silo a plezanje je bilo vseskozi lepo. V votlini pod velikom kotom sva predahnila in pred veÄerom preplezala Å¡e dva raztežaja kota. Na žalost je bil Å¡e vedno zelo moker in prvi se je nekajkrat moral poslužiti tehnike. Drugi, bolj sproÅ¡Äen, je lahko tvegal zdrs in mu je uspelo plezati prosto. Težave prostega plezanja so v bistvu presenetila z lahkotnostjo. Zedinila sva se, da so nekje med VII+ in VIII-. Prespala sva v veliki vlažni votlini in naslednji dan preko velike strehe, ki je edini dvom v prosto plezanje, priÅ¡la v veliko belo razÄlembo.Spet klasiÄna razÄlemba in po njej v nekaj dolgih raztežajih do roba stene. Po novi smeri sva ob zelo lepih prehodih plezala skoraj do roba in se SkalaÅ¡ki oz. Gorenjski smeri priklućila le 20 metrov pod robom stene.
Smer je lepa z veÄinoma dobro skalo in zelo malo lahkega sveta. Se na hitro nisva mogla spomniti katera smer ima tako malo »šodra«. Hoje, kot npr. v spodnjem delu SkalaÅ¡ke, praktiÄno ni. Res pa, da proste težave (razen v desetih metrih preko strehe) ne segajo zelo visoko, manj kot sva mislila. Komur ni do plezanja pogosto mokrega kota bi lahko uporabil smer za direktni, najbolj eleganten dostop v ÄŒopov steber. Najina smer pravzaprav ves Äas sledi prav Osrednjemu (ÄŒopovemu) stebru. S prosto nepreplezano kruÅ¡ljivo streho sem se ta dan sprijaznil, predvsem pod težo negotovosti gornjega dela sva na hitro spokala in plezala dalje. A prvi dan doma mi je postalo jasno, da bo treba Å¡e gor, le suho naj bo takrat…
Smer Planinski grabež (VII+, A1, 1000 m) sva preplezala v dveh dneh, v efektivno 14ih urah. Moja peta prvenstvena v Steni. Za imenom stoji seveda zgodbica. Z Markom imava poseben prijateljski odnos. Diametralno razliÄna karakterja, katerih ujetnika sva, nama prepreÄujeta, da bi se veÄ družila. Sam sem veÄinoma povsod razen v stenah bolj na nizkih obratih, tu in tam kaj pozabim, se zasanjam. Mark pa spada bolj v NemÄijo ali Å vico saj je pri njemu »alles in ordnung«. Vseskozi mora nekaj prestavljati in obraÄati, pospravljati in popravljati. Vse je urejeno, tip- top. Perfekcionist! Zato je tako dober v stvareh, ki jih poÄenja. Npr fotografija, Äe pogledam njegove (, ki krasijo tudi tale blog) in svoje fotke, izgleda kot, da nisva bila na isti turi. Ko sva bila mlajÅ¡a so bile karakterne razlike res moteÄe za najin odnos, sedaj, ko sva starejÅ¡a in modrejÅ¡a, so rezila malo otopela in se imava bolje.
In tako jaz zaplezam v strm raztežaj. Nekje na polovici imam pred nosom poÄ ustvarjeno za zelenega Camalota. Enega sem že porabil, drugega iÅ¡Äem na pasu a ga ni. »Ej Mark a nimava dveh zelenih?«. »Seveda mava, ti jih maš«. Kar vrat me že boli, ko vrtim glavo in iÅ¡Äem po pasu naokoli. » Nimam ga, si mi ga pozabil dati?«. »Nisem, ne vem, kje je?« odvrne že z malo viÅ¡jim glasom. Na varovaliÅ¡Äu nadaljujeva s pogovorom. Vidim kaj si misli, dobro ga poznam. Bencin na ogenj je Å¡e moj lahkotni: »…jah ni ga. Bova že! «, ki nakazuje na brezbrižnost ob izgubi njegovega frenda. VedoÄ, da nova smer na sredi severne stene Triglava ni pravi kraj za najina prerekanja, plamen spora pogasiva in nadaljeva. A vsakiÄ, ko pred seboj zagledava 0, 75 inÄno poÄ, je treba reÄi kaj na to temo. Vse do vrha, ko dobim SMS od Roka Zalokarja s katerim in Blažem, smo se sreÄali in malo prekrižali v prvih raztežajih SkalaÅ¡ke: »Mam nekaj za vaju! Vama je vÄer planinski grabež uzeu. Dobita na Bledu!«
Dodaj odgovor