Alpinist in gorski vodnik

Planinski grabež

Spet sem se odločil, da poizkusim realizirati eno od starejših želja, eno zadnjih oči bodečih linij v Steni. Velika zajeda med Čopom in Korenino se kaže na daleč kot očiten a skoraj vedno moker prehod preko strme vršne stene Osrednjega stebra severne stene Triglava. Z Markom sva si prehode ogledovala iz kotla nad Hlebcem že med taborom v Vratih pred dvemi leti. Letos sem šel na prvi ogled že kmalu, hotel sem od blizu pogledati v veliki kot, ki se na večini slik kaže neprijazen in moker. S Puhijem sva priplezala po Čopovem stebru in pod najtežjim delom zavila desno do vznožja kota.Tudi od blizu je bil odbijajoč, sredi junija je iz njega voda kar drla. Vseeno sem preplezal en raztežaj, da se prebije led in se spustil nazaj. Najbližji pobeg je bil po smeri Srp. O sreči v nesreči med plezanjem Srpa sem pisal že zadnjič….

Ko se je noga pozdravila je bil čas za resno akcijo. S Puhijem sva odšla gor za dva dni in preplezala preko najtežjega dela, večinoma s pomočjo tehnike. Na prosto plezanje po povsem mokri poči in strehi ni bilo misliti. Takoj po veliki strehi je bila skala suha in lepa kar je dalo zagona za naprej. Izplezala sva, da se ne bi ponavljala, po Čopu. Puhi se je odločil, da ima dovolj mokrote. Tudi časovni razpored njegovih obveznosti ni sovpadal z mojo nervozo. Marko Prezelj se je v tem času vrnil iz Ecrina in hitro sva se zmenila za plezanje. Po ogledu spodnjega dela sva 9. julija zakopala zares. Spodaj sva plezala preko Hlebca nad Skalaško in v njemu našla veliko klinov, na ozki polici na vrhu Hlebca, kjer se stena prevesi, našla sidrišča za spust, celo fiksno vrv, ki pelje navzdol v grapo Maratonke. Čudne reči! Naslednji štirje raztežaji (VII-, VII+, VII+, VI+) do stika z Zlatorogovimi policami spadajo v prvo lepotno ligo plezanja pri nas. Trdna skala in čudoviti prehodi. V zadnjem raztežaju tega stolpa, veliki odprti knjigi, kar nisva mogla verjeti, da kot prva plezava tako čudovito razčlembo. In to v plezalsko tako obdelanem Triglavu. Nadaljevala sva po razu Centralnega steba, po stiku s Čopovim stebrom sva se poizkusila držati rezi stebra, v kakem raztežaju tudi malo na silo a plezanje je bilo vseskozi lepo. V votlini pod velikom kotom sva predahnila in pred večerom preplezala še dva raztežaja kota. Na žalost je bil še vedno zelo moker in prvi se je nekajkrat moral poslužiti tehnike. Drugi, bolj sproščen, je lahko tvegal zdrs in mu je uspelo plezati prosto. Težave prostega plezanja so v bistvu presenetila z lahkotnostjo. Zedinila sva se, da so nekje med VII+ in VIII-. Prespala sva v veliki vlažni votlini in naslednji dan preko velike strehe, ki je edini dvom v prosto plezanje, prišla v veliko belo razčlembo.Spet klasična razčlemba in po njej v nekaj dolgih raztežajih do roba stene. Po novi smeri sva ob zelo lepih prehodih plezala skoraj do roba in se Skalaški oz. Gorenjski smeri priklućila le 20 metrov pod robom stene.

Smer je lepa z večinoma dobro skalo in zelo malo lahkega sveta. Se na hitro nisva mogla spomniti katera smer ima tako malo »šodra«. Hoje, kot npr. v spodnjem delu Skalaške, praktično ni. Res pa, da proste težave (razen v desetih metrih preko strehe) ne segajo zelo visoko, manj kot sva mislila. Komur ni do plezanja pogosto mokrega kota bi lahko uporabil smer za direktni, najbolj eleganten dostop v Čopov steber. Najina smer pravzaprav ves čas sledi prav Osrednjemu (Čopovemu) stebru. S prosto nepreplezano krušljivo streho sem se ta dan sprijaznil, predvsem pod težo negotovosti gornjega dela sva na hitro spokala  in plezala dalje. A prvi dan doma mi je postalo jasno, da bo treba še gor, le suho naj bo takrat…

Smer Planinski grabež (VII+, A1, 1000 m) sva preplezala v dveh dneh, v efektivno 14ih urah. Moja peta prvenstvena v Steni. Za imenom stoji seveda zgodbica. Z Markom imava poseben prijateljski odnos. Diametralno različna karakterja, katerih ujetnika sva, nama preprečujeta, da bi se več družila. Sam sem večinoma povsod razen v stenah bolj na nizkih obratih, tu in tam kaj pozabim, se zasanjam. Mark pa  spada bolj v Nemčijo ali Švico saj je pri njemu »alles in ordnung«. Vseskozi mora nekaj prestavljati in obračati, pospravljati in popravljati. Vse je urejeno, tip- top. Perfekcionist! Zato je tako dober v stvareh, ki jih počenja. Npr fotografija, če pogledam njegove (, ki krasijo tudi tale blog) in svoje fotke,  izgleda kot, da nisva bila na isti turi. Ko sva bila mlajša so bile karakterne razlike res moteče za najin odnos, sedaj, ko sva starejša in modrejša, so rezila malo otopela in se imava bolje.

In tako jaz zaplezam v strm raztežaj. Nekje na polovici imam pred nosom poč ustvarjeno za zelenega Camalota. Enega sem že porabil, drugega iščem na pasu a ga ni. »Ej Mark a nimava dveh zelenih?«. »Seveda mava, ti jih maš«. Kar vrat me že boli, ko vrtim glavo in iščem po pasu naokoli. » Nimam ga, si mi ga pozabil dati?«. »Nisem, ne vem, kje je?« odvrne že z malo višjim glasom. Na varovališču  nadaljujeva s pogovorom. Vidim  kaj si misli, dobro ga poznam. Bencin na ogenj je še moj lahkotni: »…jah ni ga. Bova že! «, ki nakazuje na brezbrižnost ob izgubi njegovega frenda. Vedoč, da nova smer na sredi severne stene Triglava ni pravi kraj za najina prerekanja, plamen spora pogasiva in nadaljeva. A vsakič, ko pred seboj zagledava 0, 75 inčno poč, je  treba reči kaj na to temo. Vse do vrha, ko dobim SMS od Roka Zalokarja s katerim in Blažem, smo se srečali in malo prekrižali v prvih raztežajih Skalaške: »Mam nekaj za vaju! Vama je včer planinski grabež uzeu. Dobita na Bledu!«

Dodaj odgovor

Your email address will not be published.