Alpinist in gorski vodnik

Med vozli, klini in svedrovci

Mark, idejni oče SMAR-a, slovenske mladinske alpinistične reprezentance, me je povabil na njihovo drugo letošnjo akcijo. Vabilu sem se odzval z veseljem. Češki peščenjaki so me že dolgo mikali, predvsem pa sem hotel, da moje pisanje izpred časa ne izzveni brez epiloga in z morebitnimi zamerami zaradi napačne interpretacije.

In izlet je bila resnična »mindblowing« izkušnja. O  plezanju v čeških peščenjakih se da veliko prebrati in zgodbice govorijo o psihično zahtevnem plezanju. Mnogokrat, ko beremo epske zgodbe izpod peres zahodnih piscev se stvarnost pokaže kot prijaznejša. A pri skromnih slovanskih narodih stvari kar držijo.Že po prvem dnevu plezanja smo se prizemljili in nehali prevajati ocene v izogib pretiranim frustracijam. Plezanje samo je bilo sicer čudovito in okolica krasna. Kako lepo in primerno za kake družinske plezalne počitnice, sem takoj pomislil, a gneče ne bo saj  psihiranje na vozle ni vsakomur po volji…

Druga močnejša plat izleta pa je bil vtis, ki ga je naredil SMAR. Moram se malo posuti s pepelom saj sem ob svojem pisanju, za katerim sicer še vedno stojim, zanemaril socialno komponento SMAR-a. Šest fantov, ki so bili pred SMAR-om, tekmeci (tudi, če tega sami ne bodo priznali…), so sedaj postali zavezniki, bratje v orožju, prijatelji… S katerim izmed njih boste šli lahko plezat le, če nihče drug iz ekipe ne bo imel časa. Ob dejstvu, da so vsi tudi izredni plezalci v vseh pogledih, res upam, da se nam jeseni obeta še en  velik slovenski uspeh v najvišjih gorah sveta. Ekipa odhaja v Tibet s ciljem plezati na 7661 m visok Phola Gangchen. Stena je zares impresivna, očitna šibka linija v zelo strmi steni kar kliče po mojstrih, da jo preplezajo.

Vreme in velika količina snega v začetku junija ni dovoljevala plezanja nikjer v gorah zato sva z Lukom za tri dni odšla v Paklenico. Še tam so naju motile občasne plohe in nevihte a izšlo se je brez epskih zgodb, naplezala pa sva se dovolj.  Vedno mi prija, če se pred začetkom poletne alpinistične sezone spravim malo k sebi tudi v športnem plezanju, se takoj bolje počutim tudi v našem kršu.  Tokrat je za samozavest služila smer  366 (8a) v Snoviku.

Končno se je vreme ustalilo sredi junija in ob toplem vremenu je začelo sneg hitro pobirati. Dogovorjeno snemanje za film o Miri Marko Debelakovi  za studio Virc smo (za RTV Slo) le enkrat prestavili iz dogovorjenega termina. 13.junija  smo s Tinco in Anžetom, ki je snemal, preživeli lep dan v Direktni smeri v Špiku. Samo pol raztežaja je bilo mokrega, ostalo lepo suho. Precej je sicer motilo zapadno kamenje, ki je nekajkrat udarilo zelo blizu. Neprijetno, kot da bi snemali katero od zgodb v severni steni Eigerja ne pa v prijaznem Špiku.

Tega sem se bal tudi v Triglavu čez nekaj dni. S Puhijem sva 18. junija plezala Srp, levo od Čopa. Kako lep dan je bil, daniti se je pričelo že ob 4. uri zjutraj. Nobenih ljudi v Vratih, prijetne temperature in suha triglavska stena. Nekaj snežišč tu in tam sicer pa stena bolj suha, kot bo verjetno julija (pritaknjena slika ni od sedaj). Tako ponavadi je proti koncu junija. Idealen čas za plezati kaj velikega saj je dan dolg skoraj 18 ur. Sem gledal v Ulino smer in najtežji del je suh kot poper. Zdaj je čas zaprvi vzpon brez bivaka! Junaka častim pico in pivo. Kako prijetno je bilo spet plezati v Triglavski steni in dan bi bil popoln, če se ne bi v najtežjem raztežaju Srpa zataknilo. Takoj nad vstopnim previsom v najtežji raztežaj se je ob čisto blagi obremenitvi odtrgal skoraj meter visok blok in preko mojega stegna zgrmel v globino. Sreča, da se je odtrgal takoj, ko sem položil roko nanj, z desno še vedno čvrsto držal oprimek in  se  tako uspel obdržati v steni in splezati raztežaj do konca. V naslednjih dveh je noga otekla, se močno razbolela in postala neuporabna. Po eni nogi sem se še privlekel do izstopa na vršni del Skalaške od koder sem kmalu odletel na Jesenice. Velika hvala reševalcem! Kaki mojstri! Saj sem se bil že nekajkrat vpleten v helikopterska reševanja, tako ali drugače, a vedno znova občudujem akterje helikopterskih reševanj.

In ker mišica boli kot hudič, fasal sem sicer le močan udarec,moram sedaj nekaj časa dati mir.  Tako lahko tudi več brskam po svetovnem spletu. Urban je na Friku objavil filmček iz Everesta in ga pospremil z nekaj lepimi besedami. Vesel sem bil prispevka o Everestu, ki ne govori samo o slabih stvareh, prepirih, smrti, gneči…, še bolj vesel sem bil lepega filma, ki daje ob poplavi pljuvanja okoli Everesta »slutiti«, da je kljub vsemu vzpon na Everest, na kakršenkoli način že, čudovita. močna in nepozabna  izkušnja. Kdor je zamudil  objavo si film lahko pogleda tule.

Dodaj odgovor

Your email address will not be published.