Alpinist & Mountain Guide

(Slovenščina) Planinski grabež

Planinski grabež

Spet sem se odločil, da poizkusim realizirati eno od starejših želja. Velika zajeda med Čopom in Korenino se kaže na daleč kot očiten prehod preko strme vršne stene Centralnega stebra severne stene Triglava. Z Markom sva si prehode ogledovala iz kotla nad Hlebcem že med taborom v Vratih pred dvemi leti. Letos sem šel na prvi ogled že kmalu, hotel sem od blizu pogledati v veliki kot, ki se na večini slik kaže neprijazen in moker. S Puhijem sva priplezala po Čopovem stebru in pod najtežjim delom zavila desno do vznožka kota.Tudi od blizu je bil odbijajoč, sredi junija je iz njega voda kar drla. Vseeno sem preplezal en raztežaj, da se prebije led in se spustil nazaj. Najbližji pobeg je bil po smeri Srp. O sreči v nesreči med plezanjem Srpa sem pisal že zadnjič….

Ko se je noga pozdravila je bil čas za resno akcijo. S Puhijem sva odšla gor za dva dni in preplezala preko najtežjega dela, večinoma s pomočjo tehnike. Na prosto plezanje po povsem mokri poči in strehi ni bilo misliti. Takoj po veliki strehi je bila skala suha in lepa kar je dalo zagona za naprej. Izplezala sva, da se ne bi ponavljala, po Čopu. Puhi se je odločil, da ima dovolj mokrote. Tudi časovni razpored njegovih obveznosti ni sovpadal z mojo nervozo. Marko Prezelj se je v tem času vrnil iz Ecrina in hitro sva se zmenila za plezanje. Po ogledu spodnjega dela sva 9. julija zakopala zares. Spodaj sva plezala preko Hlebca nad Skalaško in v njemu našla veliko klinov, na ozki polici na vrhu Hlebca, kjer se stena prevesi našla sidrišča za spust, celo fiksno vrv, ki pelje navzdol v grapo Maratonke. Čudne reči! Naslednji štirje raztežaji (VII-, VII+, VII+/VIII-, VI+) do stika z Zlatorogovimi policami spadajo v prvo lepotno ligo plezanja pri nas. Trdna skala in čudoviti prehodi. V zadnjem raztežaju tega stolpa, veliki odprti knjigi, kar nisva mogla verjeti, da kot prva plezava tako čudovito razčlembo. In to v plezalsko tako obdelanem Triglavu. Nadaljevala sva po razu Centralnega steba, po stiku s Čopovim stebrom sva se poizkusila držati rezi stebra, v kakem raztežaju tudi malo na silo a plezanje je bilo vseskozi lepo. V votlini pod velikom kotom sva predahnila in pred večerom preplezala še dva raztežaja kota. Na žalost je bil še vedno zelo moker in prvi se je nekajkrat moral poslužiti tehnike. Drugi, bolj sproščen, je lahko tvegal zdrs in nama je uspelo plezati prosto. Težave prostega plezanja so v bistvu presenetila z lahkotnostjo. Zedinila sva se, da so nekje med VII+ in VIII-. Prespala sva v veliki vlažni votlini in naslednji dan preko velike strehe, ki je edini dvom v prosto plezanje, prišla v veliko belo razčlembo.Spet klasična julijska razčlema in po njej v nekaj dolgih raztežajih do roba stene. Po novi smeri sva ob zelo lepih prehodih plezala skoraj do roba in se Skalaški oz. Gorenjski smeri priklućila le 20 metrov pod robom stene.

Smer je lepa z večinoma dobro skalo in zelo malo lahkega sveta. Se na hitro nisva mogla spomniti katera smer ima tako malo »šodra«. Skrotja praktično ni, pod V. Stopnjo le kak raztežaj. Res pa , da proste težave (razen v desetih metrih preko strehe) ne segajo zelo visoko, manj kot sva mislila. Komur ni do plezanja pogosto mokrega kota bi lahko uporabil smer za direktni, najbolj eleganten dostop v Čopov steber. Najina smer pravzaprav ves čas sledi prav Osrednjemu (Čopovemu) stebru.

Smer Planinski grabež (VII+, A1, 1000 m) sva preplezala v dveh dneh, v efektivno 14ih urah. Za imenom stoji seveda zgodbica. Z Markom imava poseben prijateljski odnos. Diametralno različna karakterja nama preprečujeta, da bi se več družila. Sam sem večinoma povsod razen v stenah bolj na nizkih obratih, tu in tam kaj pozabim, se zasanjam. Mark pa bi se moral roditi v Nemčiji saj je pri njemu »alles in ordnung«. Vseskozi mora nekaj prestavljati in obračati, popravljati in pospravljati. Ko sva bila mlajša so bile te razlike res moteče za najin odnos, sedaj, ko sva starejša in modrejša, so rezila malo otopela. In tako jaz zaplezam v strm raztežaj. Nekje na polovici imam pred nosom poč ustvarjeno za zelenega Camalota. Iščem ga po pasu a ga ni. »Ej Mark a nimava dveh zelenih?«. »Seveda mava, ti ga maš«. Kar vrat me že boli, ko vrtim glavo in iščem po pasu naokoli: » nimam ga, si mi ga pozabil dati?«. »Nisem, ne vem, kje je?« odvrne že z malo višjim glasom. Na varovališču sva nadaljevala s pogovorom in Marku moj lahkotni: »…jah ni ga. Kaj naj zdaj?«, sploh ni bil všeč a sva vedoč, da nova smer na sredi severne stene Triglava ni pravi kraj za najina prerekanja, plamen spora pogasila in nadaljevala. A vsakič, ko sva pred seboj zagledala 0, 75 inčno poč, je bilo treba reči kako na to temo. Vse do vrha, ko sem dobil SMS od Roka Zalokarja s katerim in Blažem, smo se srečali in malo prekrižali v prvih raztežajih Skalaške: »Mam nekej za vaju! Vama je včer planiski grabež uzeu. Dobita na Bledu!«

Leave a Reply

Your email address will not be published.