…nova smer v Triglavu.
Po prihodu iz Triglava sem se takoj odpravil za teden dni v Alpe s ciljem vodenja na Mt Blanc iz italijanske strani. Precej manj obljudena a daljÅ¡a smer z zelo zahtevnim ledenikom v srednjem delu. Za aklimatizacijo sem se s klientoma povzpel na Gr. Paradiso (4065 m) in Trezento (3608 m) nato je bil Äas za najviÅ¡jo goro Alp. Vremenska napoved je bila dokaj slaba z napovedjo zgodnjih neviht in nenavadno visoko niÄto izotermo, ki se je ustavilana 3800 metrih. Precej pretoplo za vzpon preko ledenika Dome. Edina opcija je bilo preÄenje Mt. Blanca z Midija. IzhodiÅ¡Äe dovolj visoko ter zgodnji Å¡tart ob dveh ponoÄi. Ko smo krenili z Midija nas je zabavalo bliskanje nad Italijo. Zdanilo se je ravno med plezanjem na Mauditovo ramo. Vrh Mt. Blanca se je bleÅ¡Äal v jasnem nebu, motili so edino Ärni oblaki vse okoli nas. V upanju, da bomo hitrjÅ¡i od vremena smo se spustili na sedlo Brenva od koder je v vsakem primeru najhitrejÅ¡a pot do zaveta, preko vrha. Malo zatem so nas zagrnili oblaki in poÄasi je zaÄelo snežiti. V pravem neurju smo po slabih sedmih urah priÅ¡li na vrh in po hitrm fotografiranju zaÄeli sestopati ob brenÄanju elektriÄnih Äebel okoli uÅ¡es, na drugo stran proti koÄi Gouter.

Å reÄna klienta in prestraÅ¡en vodnik! PrviÄ dosedaj so mi okoli uÅ¡es brenÄale elektriÄne Äebele. Na ozkem vrÅ¡nem grebenu Mont Blanca to ni bil prijeten obÄutek.
KoÄe je nova in lepa, celo hrana je precej boljÅ¡a klub istemu osebju. Spanje na in pod klopmi je prepovedano in bivanje v koÄi Gouter nima niÄ skupnega s tisitm kar je bivanje v koÄi Gouter pomenilo Å¡e pred letom dni. Je pa Å¡la skupaj z udobjem navzgor tudi cena. Samo spanje stane 60 €, za polpenzion pa je treba plaÄati Å¡e 35 € zraven. ÄŒe se gori prikažete brez rezervacije, bo samo spanje stalo 90 €. Na ta naÄin poizkuÅ¡ajo nekako urediti kaotiÄne razmere v preteklih letih. Ne vem ali je bilo krivo slabo vreme ali paÄ vse skupaj deluje bolje ampak na gori je bilo dokaj spokojno.Vse kaj drugega je bilo vraÄanje v Slovenijo v petek zveÄer. Totalna gneÄa na cesti, tudi sredi noÄi in domov sva s Tinco priÅ¡la kot zombija.
Vremenska napoved je bila za naÅ¡e kraje lepa, Mark željan plezanja in lotila sva se Å¡e enega od zamiÅ¡ljenih projektov. Strma stena desno od ÄŒopovega stebra je bila dolgo zavita v mistiko. Notri je potekala samo ena smer, Korenina in Å¡e ta ožarjena z vsemi zgodbami in pridevniki. Grma in Luka sta v velikem slogu pomagala k demistifikaciji smeri. Pred nastankom vodnika za Steno so celo poznavalci mislili, da poteka korenina po oÄitni rampi, ki se kaže na desni strani te stene. Tudi vris v vodniku na strani 92, je v tem delu napaÄen in jo prikazuje preko te rampe.  V gornjem delu Osrednjega stebra, med ÄŒopom in Korenino pa sta kot del pahljaÄe, že iz Vrat dobro vidni, dve razÄlembi. Pristop do njih brani 100 metrov visoka ploÅ¡Äa preko katere je do sedaj potekala le Korenina. Levo razÄlembo je pobral Planinski grabež, desna pa je bila Å¡e prosta. Prostor torej Å¡e za zadnjo naravno in logiÄno novo smer v najviÅ¡jem delu Stene, Osrednjem stebru. Tokrat sva se jo z Markom lotila brez predhodnega ovohavanja in brez svedrovcev v nahrbtniku. RaÄunala sva na dva dni in tako je tudi bilo. Po SkalaÅ¡ki do kotla pod strmo steno, od tam Å¡tiri raztežaje po Korenini nato pa desno v res oÄitno zajedo. Na preÄnici po polici iz Korenine sva naÅ¡la klin, ki govori, da si je zajedo priÅ¡el pogledat tud FranÄek Knez. Verjetno je bila Å¡e bolj mokra kot pri nama in je zato Korenino speljal bolj levo. Tudi tokrat je bila v najtežjem delu mokra in mahovnata a sva nekako uspela priti Äez, tudi prosto. V nadaljevanju se smer Å¡e prekriža v najtežjem Korenininem raztežaju iz katerega sva plezala naravnost proti prej omenjeni razÄlembi kateri sva sledila vse do izstopnega kamina v Prusik –Szalay.Â

ZaÄetek najtežjega Korenininega raztežaja. Malo je presenetil s prehodnostjo. Verjetno, ker sem bil tako prestraÅ¡en...
Smer je lepa, zahtevna in resna. Skala je po veÄini dobra, se pa najdejo tudi precej razmajana mesta. Na nekaj mestih se je bilo potrebno napihniti in na nekaj mestih umiriti in zbrati saj ni bilo lahko, a zadnje varovalo že nizko. Težavnost skoraj ne pade pod Å¡esto stopnjo, lep kos smeri pa se giblje v obmoÄju sedme stopnje. Najtežja raztežaja sva ocenila s VIII- . Stena je visoka 1000 metrov, resnega plezanja pa je bilo okoli 700 metrv. Plezala sva dan in pol, 29. in 30. julija, z bivakom pred votlino pod veliko ploÅ¡Äo. Vse je potekalo gladko, Å¡e popoldanska nevihta, ki naju je s sodro malo prestraÅ¡ila ob izstopu na rob stene, je poÄakala da sva v drncu sestopila do Luknje. Prijetno je biti vplezan in iskati najlažji prehod v strmi steni. Res sva se imela fino, a ne smem preveÄ hvaliti, ker sicer naslednjiÄ Mark ne bo tako prijeten 🙂. Smeri je ime Kaveljc, kako pa? StarejÅ¡i se Å¡e spomnete kultne Å¡portno rekreativne oddaje z legendarnim Mitom Trefaltom; Kaveljc in korenina…
Skico sem nekje pozabil (kako je to možno?) zato jo bom moral Å¡e enkrat narisati ali pa poiskati med vso kramo, ki jo imam Å¡e v kombiju in jo takrat objavil. Slike, ki ponovno krasijo tale blog so spet Markove ali pa jih je vsaj obdelal. Saj veste, da lahko ob Markovih fotkah in Å¡e Äem uživate ob kliku na njegov spletni bivak…
Zatem sem tri dni sodeloval na izobraževalnem sklopu  vodenja v skali nove generacije kandidatov za gorske vodnike. Vsakodnevne resne ture so pomagale, da sem takoj zatem prav užival ob ležanju na plaži. Le Ulino veselo kriÄanje ob Äofotanju v morju je malenkost kratilo spanec.
To poletje sem plezal samo v naÅ¡ih gorah in res sem si želel potipati trdno dolomitsko peÄino. Toliko, da sem  hotel izkoristiti edini dan pred odhodom v Chamonix in direktno iz Krka samo presedel v Puhijev avto in se odpeljal pod Tofano. Naslednji dan sva uživala v smeri Paolo VI (VIII+/IX-, 600 m). Ocena je  viÅ¡ja od zadnjih triglavskih dogodovÅ¡Äina a smer je dovoljevala precej lahkotnejÅ¡e plezanje. Super smer!
Zdaj pa Chamonix, here we come!
1 comment
Rišpekt obema!