Tomaž Jakofčič

Po dveh dneh plezanja v Triglavu sem takoj začel s šestdnevnim popotovanjem po Julijskih Alpah s skupino grških gornikov. Po slovenskih poteh vodim le redko. Gorski vodniki smo v primerjavi z nelojalno konkurenco, ki je razpasena pri nas, “nekonkurenčni”. Tokrat je skupina Grkov vedela za kaj gre in hotela izključno gorske vodnike z mednarodno licenco. Vsako leto se namreč odpravijo v katero od alpskih držav in vsakič tam najamejo gorske vodnike.

Z Miho sva jih tako popeljala iz Bohinja do Vršiča in se pri tem imela lepo. Bili so zelo prijetni gostje in razsposajena grška nrav je močno pripomogla k prijetnemu delu. Malo sem se bal naših koč, že dolgo nisem spal v kaki drugi razen prijetne Koče na Gozdu. Bal sem se veseljačenja v pozne ure in bal sem se šestih dni ob joti in pasulju.

A že na prvi koči, pri Triglavskih jezerih sem bil prijetno presenečen že, ko sem klical za rezervacijo. Boste  polpenzion? Vprašanje, ki ga od naših oskrbnikov ne slišiš mnogokrat. In v koči smo dobili dobro hrano. Kasneje v eni od triglavskih koč se je po tradicionalno zataknilo. Polpenzion ni bil opcija in posebaj smo morali plačati spanje, vsak obrok posebaj in seveda zapitek posebaj. Tako smo v glavnem celo popoldne stali v gneči pred malim šankom, namesto, da bi vse opravili naenkrat.  Sicer pa so bili v vseh kočah na poti, oskrbniki in osebje zelo prijazni in bivanje sicer zelo prijetno.

Na vrh Triglava smo prišli zadnji dan pred poslabšanjem, sestopili v Krmo in se odpeljali na Vršič. Naslednji, deževni dan je bil kot nalašč za obisk novega planinskega muzeja v Mojstrani. Lep, sodobno urejen muzej. Na koncu so Grki hoteli pokupiti pol spominkov, ki jih prodajajo a žal ni bilo mogoče plačevati s karticami, majice pa so tudi imeli samo v eni velikosti. Škoda! Zadnji dan smo v čemernem vremenu sestopili preko Slemena v Tamar a več kot govoriti o čudovitem razgledu, v meglenem vremenu nisem mogel.

Junij, sploh pričetek ni bil lep kot zadnjih nekaj let, ko smo že pošteno zagrizli v stene in tudi v Alpah je bilo bolj slabo. Uredil sem si nekaj vodenja koncem maja in v začetku junija.

Cilj štirih angležev je bil Mont Blanc. Prve dneve smo porabili za aklimatizacijo v okolici koče Albert 1, nato pa naj bi jih z Andyem popeljala na Mont Blanc. A prav po povratku iz vzpona na Aig. Du Tour je v dolini začelo deževati gori pa močno snežiti.  Čez dva dni, ko se je vreme popravilo so se pokazali na debelo zasneženi vršaci. Pri koči Gouter je zapadel cel meter novega snega  in o vzponu ni bilo govora. Deževne dneve smo prebili v plezališčih, zadnji dan pa smo preplezali greben Cosmiques na Midi.

Ključno mesto grebena Cosmiques, v ozadju Gr. Jorasses

Doma sem nato kar dosti plezal, s Tinco sva bila nekajkrat v Triglavu, veliko tudi v plezališčih. Konec junija pa spet v Chamonix. Ko smo se prvi dan vozili proti dolini Val Savaranche je deževalo kot iz škafa. Ko smo zaprli avtomobilska vrata je dež prenehal, na poti do koče se je zjasnilo in naslednjih pet dni nismo videli oblaka. Tudi gneče na Mont blancu še ni bilo pretirane in razmer so bile odlične.

54 letna Marie, gorska vodnica iz Verbiera na grebenu Bosses

Nato sem še tri dni prebil z angleškimi klienti, ki so se želeli priučiti veščin za samostojno plezanje alpskih smeri do ocene AD. S kolegom Peletom sva tako pustila, da so sami plezali  300 m dolgo skalno smer z oceno V+ nad dolino Aoste, greben Cosmiques v Midiju in prečenje Aig.de Entreves  nad Hellbronerjem.

Midva sva plezala ob njih, nadzirala delo na stojiščih in svetovala.  Zanimivo in prijetno. Zadnji dan smo bili v dolini že ob 14 uri in na pozni večerji sem bil že doma.  Tista nepreplezana poč v Triglavu mi ne da miru…

Kot vsako pomlad so se tudi letos na mojem repertoarju izmenjavali previsi z magnezijem  in plezalniki ter ledeniki in visoke gore s smučmi.  Diametralno različni stvari, ki pa se lepo dopolnjujeta. Le hrano imajo v tujih gorskih kočah , sploh za športnoplezalno dieto, predobro. Ena od, s tega vidika najboljših, je koča Bella Vista v Otztalskih Alpah. Konec marca sem tam že petič vodil, pomagal mi je še Miha Habjan, skupinico turnih smučarjev. Vsako leto nas je več, tokrat  deset in ponovno smo se imeli fino. Tudi vreme nam je služilo, pet dni nismo videli oblaka in smučali s Saykogla (3342 m), Langtaufererspitze (3542 m), Hauslabjocha (3320 m) ter na koncu z Weisskugla (3722 m), celih 1800 višinskih metrov po ledeniku Steinschlag, direktno v Kurzras.   Več slik lahko vidite v moji galeriji.

Po tem so bile noge nekoliko težje a roke spočite in želja po plezanju velika.  Previsi Mišje peči ravno pravi za potešitev. Poravnal sem dolg v smeri Oktoberfest (8a), Corto (8a) pa se me je nekajkrat otresel na zadnjih oprimkih.  Takšni »boksarski« previsi mi res ne ležijo a je  zato izziv toliko večji. Zadnja daljša smučarska akcija, ki sem jo vodil je bila »kraljevska«tura po Bernskih Alpah. Šest nas je šest dni uživalo v prostranstvih največjih evropskih ledenikov, v odličnih snežnih razmerah, dobri družbi in brezhibnem vremenu.  Bolje skoraj ne bi moglo biti, lahko je samo drugače in drugje… Smučali smo iz Kranzberga (3666 m), Wysnollna (3590 m), Gross Wannenhorna (3905 m), Anuchnubla (3542 m) in Abenifluhe (3962 m). Slike tule.

Potem pa je prišla na vrsto osrednja  pomladanska, družinska, športnoplezalna akcija. Z Jeran – Pirihovo družinico smo bili zmenjeni za francoska plezališča a nas je vremenska napoved v zadnjem hipu preusmerila na Kalymnos- Spet? Ja, spet, a ni problema. Frekvenca rojevannja novih smeri in sektorjev je tam tako velika, da dobrih smeri ne bo zmanjkalo še za naslednjih deset obiskov. Ob dobro izdelani plezalno – družinski kombinatoriki smo se imeli super. Mami sta plezali skupaj in očeta skupaj. Tako sem dobil v paketu še tečaj tehnike plezanja pri mojstru Jeranu. Dobro sva se borila med s kapniki in previsi. Matjaž je v zadnjih mesecih povsem okupiran z drzno poslovno idejo in stres je dobro hromil njegovo plezanje. A tu je eksplodiral in plezal kot namazan. Že sam po sebi je odličen primer kako se pleza ob veliki plezalni inteligenci, ko najboljša kombinacija gibov ni nikoli vprašanje.  Še moji oleseneli plezalni možgani so dobili nekaj svežih impulzov. Upam, da pojdemo še kam skupaj!

Prispevek je bil napisan že konec marca a zaradi spletnih problemov poobjavljen sedaj.

Zadnji mesec sem preživel v Alpah. Se mi zdi kot bi odšel včeraj, tako hitro je minilo. Najprej sem en teden treniral Suzanne za vzpon na Everest. Ženska srednjih let, mati dveh otrok, bi rada letos postala prva Palestinka na vrhu Everesta. Tja odhaja z bratoma Benegas, ki sta mi ponudila delo v Chamonixu, ker sama brez UIAGM licence v Alpah ne smeta delati. Ni bilo najbolj razburljivo saj sva večino časa porabila za vadbo vrvnih manevrov, žimarjenja, vadbo tehnik hoje z derezami in podobno, največ na Mer de Glace-u. Ob dokaj slabem vremenu sva vseeno opravila tudi dve turi,  na  Petit Verte in prečenje Aig. Marbres. Na pot odhaja prav v teh dneh in upam, da ji bo uspelo.

Suzanne na grebenu Marbrees

Za nekaj dni sem se vrnil domov nato pa vsi skupaj nazaj. Šest dni sva s Tino  vodila Turnosmučarsko kliniko Cham& Verbier. Po sedmih tednih snežne suše ob kateri je šlo lokalcem že na jok, je zapadlo skoraj pol metra snega in vreme se je popravilo ravno z začetkom našega smučanja. Tako smo se v šestih dneh prav lepo nasmučali. Prve štiri dni smo plavali v pršiču nad Le Tourom, Courmayeurjem, Verbierom in med Chamoniškimi iglami, zadnja dva dneva pa smo opravili turna smuka na sedlo Chosuarre in Tour Noire. Slike povedo največ.

V naslednjem tednu je bil čas za plezanje, ne samo na umetni steni v Les Huches kamor sva dosti zahajala po smučanju, temveč za hribe. Tinca je z Nastjo preplezala Rebuffat Terray nato pa sva skupaj odšla prenočiti v standardno izhodišče za severno steno Aig. Sans Noma – WC na Gr. Montets. Zvečer je prišla novica, da se je Magi smrtno ponesrečil. Bil je Tinčin alpinistični sošolec in soplezalec na njenih prvih vzponih. Naslednje sporočilo o Ulini visoki vročini je bila le še kaplja čez rob slabih občutkov in s prvo jutranjo gondolo sva se vrnila v dolino.

Nejc v smeri Fil a Plomb v Rognon du Plan

Tabor perspektivnih alpinistov se je pričel 11. marca. Običajno je bilo ta čas vreme lepo in razmere solidne. Tokrat  žal ne.  Vreme se je že v prvih dneh začelo slabšati in je dovoljevalo, še to malo na silo, le vzpone v klasičnih smereh, kjer se sestopa po smereh. Tretji in četrti dan tabora sta bila napovedana lepša. Ne idealna ampak lepša, sploh torek.  Žal smo nekateri zaradi nenadejane prestavitve odhoda prve jutranje gondole na Midi morali plezati v sredo, ki je bila daleč od primernega dne. Že zjutraj so bili vrhovi zaviti v oblake in jugozahodnik je vlekel s hitrostjo 60 km na uro.  Z Igorejm in mladim Nejcem (enem od štirih Nejcev na taboru) smo plezali Fil a plomb (III, 4+, 700 m) v Rognon du Plan. Sicer zelo popularna smer, ki v lepem vremenu  predstavlja zelo lep in primeren cilj za uvajanje mladih v zimsko alpinistiko, se je na koncu zapletla v mini dramo.  Smer se konča na grebenu med Midijem in Aiguille du Plan po katerem smo hoteli nadaljevati  po grebenu do Midija in od tam z gondolo v dolino v dolino. Že zjutraj smo med plezanjem lahko videli, da gondole ne vozijo zaradi vetra. To je potrdilo še nekaj klicev prijateljem pred računalniki. Ker smer ni opremljena za spust po vrvi smo na koncu strmega dela nekaj časa kolebali med gor in dol in na koncu rekli: “Nas bodo že spravili dol…” in nadaljevali, kljub temu, da je bila napoved za naslednji dan še precej slabša, z vetrom do 100 km/h. Ko smo stopili na greben nas je veter z druge strani skoraj odpihnil In očala so bila v trenutku zaledenela. Kjer je smer potekala na vzhodni strani grebena je bilo v redu a na drugi je bilo neznosno.  Greben Midi  – Plan poznam od poletja in sem vedel, da je z Rognon du Plana do Midija še dolga pot in, da poteka na vetrovni strani, sem  tik nad sedlom Plan uvidel, da bi se znalo nadaljevanje v takih razmerah močno zaplesti. Padla je odločitev, da se vrnemo nazaj po grebenu in sestopimo po smeri. Ob usklajenem delu smo do  večera uspeli sestopiti do srednje postaje in nato še peš v Chamonix.

Ob prihodu v dolino sem izvedel za pogrešano srbsko hrvaško navezo. Z Igorjem in Tonijem smo se srečali le dan pred njunim odhodom v steno. Žal se je zgodba končala tako, kot smo si najmanj želeli, tragično.  Tonija nisem poznal a z Igorjem sem se velikokrat videval, tudi v stenah. Slovenske gore so mu bile zelo ljube in zgodovino slovenskega alpinizma je poznal precej bolje od večine slovenskih alpinistov.  Ula ima še vedno zelo rada knjigo Visoko u planinama, ki jo je za rojstni dan, poleg ostalega, dobila od Igorja in Nine. Kako me ne bi stisnilo, ko se spomnim kako me je lani ob prihodu v bazo  pod Čo Oju, poiskal sirdar srbske odprave in mi izročil darilo, ki je prišlo iz Beograda; čokolado, tople spodnje hlače in grelce za noge,  od Nine in Igorja. In kako se ne bi, kot že tolikokrat, spraševal zakaj?

Skupaj z Nino, Igorjem in Miho na vrhu Stene, avgust 09

Po prihodu iz Patagonije se mi je res mudilo v gore saj jih tam nisem obiskoval veliko. Vreme je bilo lepo in razmere čudovite. Prav na vrat na nos v Sanjski ozebnik nisem hotel zato sva se s Tinco odločila za ogrevanje v Levi zajedi Stenarjeve vzhodne stene. Lepo plezanje v glasnem, belem ledu. Ne dobiš pogosto 600 metrov dokaj strmega stiroporja v naših gorah. Čudovito plezanje se konča na enem naših najlepših razgledišč. Pogled s Stenarja na severne steno Triglava je res impozanten. Res dobro skrivamo te naše stene pred tujimi alpinisti. Dobro, da Kresotov vodnik ni izdan v angleščini, že tako je prometa veliko tudi v težjih smereh.

V redu, zdaj pa kaj težjega sem si mislil a so me visoke temperature prizemljile. Hvala Bogu, bom “moral” pa v kako skalno smer. Zadnja leta se v snegu in ledu  tako ali tako ne počutim več najbolje, razen na smučeh.  Kljub majhnim količinam snega po naših gorah so bile severne stene precej bele. Treba je bilo najti zelo strmo smer. In je prav prišel razgled iz Stenarja. Na fotografijah sem si lahko dobro ogledal Steno in ugotovil, da je stena Skalaškega turnca še najbolj primerna.. Previsna stena, malo polic in dobra skala. Izbral sem si smer Metropolis, ki sva jo z Maticem Joštom preplezala leta 2002. Zatem je dobila smer še nekaj ponovitev, eno tudi v zimskih razmerah (Kresal, Miškovič, Bokavšek) v treh dneh.

Pogled z vrha najtežjega raztežaja pod katerim sva bivakirala. V spodnjem delu vodi smer bolj ali manj v vpadnici.

Prvič sem vstopil v ponedeljek z Urošem Brecljem, ja prav ste slišali, odličen športni plezalec se je želel priučiti zimske alpinistike. Logistična napaka naju je popoldan prisilila v umik. Čez dva dni je bil Uroš v službi, jaz pa ponovno v steni z Andrejem Ercgom. Vstopila sva pozno, okoli 10ih, da ne bi prvih skalnih raztežajev plezala v jutranjem mrazu. In res, plezanje v prvih skalnih raztežajih (VII- in VII+) je postalo, po prvem nohtanju, prav uživaško. Kombinirani raztežaju so naju pripeljali do stika s Helbo, kjer sva si ob in za stolpom uredila bivak.  Pred tem sva preplezala še najtežji raztežaj in se spustila nazaj.

Spalnica z razgledom, foto: A. Erceg

Večerna romantika.

Jutro nama je popestril samohodec, ki je prišel na vstop Sanjskega ozebnika a se kmalu po začetku obrnil. Dva kamna, ki sta mu prifrčala mimo glave sta bila več kot dober razlog za takšno odločitev. Vzpon po vrvi je služil za ogrevanje pred dvema raztežajem z oceno VIII-.

Prečka z oceno VIII-. Malo ogrevanja potem pa zares, prosto. Foto: A. Erceg

Smer se konča na rampi Skalaške smeri. Bilo je nekaj tuhtanja k nadaljevanju a sva se že pred začetkom plezanja odločila, da ob visokih temperaturah ne tvegava vzpona po zgornjem delu Sanjskega ozebnika. Izgovor….:-). Smer sva poizkušala preplezati čim bolj prosto. Zalomilo se nama je le v najtežjem raztežaju, katerega ocena je sedaj VIII+. Tokrat sem v njem, medtem, ko sem poizkušal prebuditi prste na malih oprimkih in se odviti počivajoč v klinu, razmišljal kaj nama je takrat bilo, da sva raztežaj ocenila le z VIII. Verjetno strah pred Markom Prezljem, ki je takrat imel kratko obdobje zbijanja (on bi dejal verjetno uravnoteževanja) ocen vsepovprek…:-). Sedaj devet let kasneje bi ga ocenil precej višje.

Crni nekaj metrov pod Skalaško smerjo.

Smer se mi je tokrat zdela prav tako ali pa še lepša kot ob prvem plezanju. V smeri kljub kar nekaj ponovitvam ni dosti več opreme kot sva jo pustila, tudi ni potrebno. V plezanju sva v dveh dneh  uživala skupaj 10 efektivnih ur.

Crni je svoje vtise in fotke strnil na portalu AO Črnuče.

Saj veste kaj pomeni puta po špansko, ne?  Sestavljenko so si izmislili plezalci, ki so v slabem vremenu izgubljali živce v baznih taborih. Tudi sam sem imel dovolj živčnega čakanja in  leta 2007 prekinil svoja romanja v to lepo deželo. Letos je prišel čas za ponoven obisk, tokrat malo krajši, štiri tedne. Če bo vreme, je to več kot dovolj sva si govorila… Da se zna najina teza zamajati, sva zaslutila, ko sva priletela v El Calafate in ugotovila, da bo nekajdnevno obdobje lepega vremena trajalo le še kak dan. Čeprav  utrujena od dolge poti, sva si poizkusila urediti prvi jutranji avtobus, ki bi nama omogočil takojšnji odhod v gore.  Receptorka v najinem hostlu je dolgo časa poizkušala dobiti prostor na jutranjem avtobusu a vse zaman. Vdala sva se v usodo, kupila popoldanske karte in odšla na večerjo. Sredi noči, ko sva prišla v hostel, naju je čakalo sporočilo. »Dobila prostor na jutranjem busu, popoldanska karta stornirana.«. Sranje, nisva kupila hrane, imava mačka, jet lag, nisva naspana… Po prihodu v Chalten sva živčno nakupila nekaj hrane, spakirala opremo, se nekaj minut čudila težkim nahrbtnikom in vseeno odšla proti Poljskemu bivaku nad ledenikom Torre. Hotela sva izkoristi še zadnji lep dan. Po sedmih urah hoje z neopisljivo težkim nahrbtnikom sva ob 10ih zvečer prišla do bivaka. Ob dveh zjutraj vstala in še tri ure hodila do vznožja južne stene Poincenota. Kar meglilo se nama je, sploh meni, saj sem  že tri noči spal le po nekaj ur. Prvič , da nisva bila pretirano jezna, da se je vremenska napoved zmotila in je slabo vreme prišlo prej kot je bilo napovedano.

Opremo sva dobro shranila in z lahkima nahrbtnikoma v močnem vetru in rahlem dežju odšla nazaj proti 25 km oddaljenem El Chaltenu. In potem se je začelo slabo vreme, ki je trajalo naslednje tri tedne. Skoraj si  ne znam predstavljati kako bi to preživel v kakem baznem taboru. Na srečo se je plezalna logistika v tem koncu Patagonije v zadnjih letih spremenila. Nihče več ne čaka na izboljšanje vremena v baznih taborih.  Mestece El Chalten ponuja preveč udobja, da bi bilo vredno dve uri krajše poti do sten. Največ seveda štejejo internetna povezava preko katere se lahko preverja različne vremenske napovedi ter bližnja plezališča, ki jih je vsako leto več. Športne smeri  ne dosegajo osapske kvalitete,  vseeno pa več kot odlično služijo vzdrževanju plezalne in psihične kondicije.

Tako so minevali dnevi v čakanju na novo vremensko okno. Najprej se ga v napovedi opazi na koncu sedemdnevnega intervala, potem se okno običajno skrajša, včasih tudi izgine. Tudi za konec januarja je bila napoved sprva odlična, z nekaj dnevnim lepim vremenom, tik pred zdajci pa se je spremenila in ponujala en jasen a mrzel in vetroven dan ter pol naslednjega.  Ker je bila to najina zadnja priložnost sva se spustila v dir. Ob prihodu na ledenik Torre sva videla, da so stene po dolgem obdobju slabega vremena močno poledenele.  Mogoče bo pa pri najini steni, katere vrh je na nekoliko nižji nadmorski višini, drugače. Sredi noči sva krenila proti koncu ledenika in bližje kot sva prihajala, bolj je bilo jasno, da se je sicer zelo strma  stena Aguje Bifide prav tako zalita z ledom.

Poledenela stena Ag. Bifide

Plezanje v strmi steni Bifide bi bila še s pravo ledno opremo iluzija, z najinimi aluminijastimi derezami in kladivcem pa na to nisva niti pomislila. Pogledala sva naokoli in nad nama zagledala lepo skalno ostrico v verigi Trilogije Inca, imenovane Pachamama, ki je od spdaj izgledala bolj kopna.

Bova vsaj malo poplezala sva si rekla in začela. Že v prvem raztežaju, ki je od spodaj izgledal neproblematičen se je izkazalo, da je tudi tu  veliko ledu skritega v počeh in, da če bova hotela do roba, ne bova samo “malo poplezala” .

Kopanje ledu iz razpok, drseči frendi iz požlejenih poči in nenavaden mraz.  Vsak pri  sebi sva se spraševala o smislu delikatnega plezanja ob dokaj nepomembnem, malem vrhu. V najinih preteklih odpravah sva se znala povsem predati stvari, če je šlo za velik vrh ala  Fitz Roy, Almirante Nieto in podobno, tudi po »rusko«, če je bilo treba. Tule, na mali Pachamami sva se morala kar dobro prepričevati, da sva vztrajala naprej ob težkem plezanju, razmerah in mrazu, ki naju je že po nekaj minutah na stojiščih začel pošteno rukati kljub bundam. Tako sva po  10 urah plezanja, praskanja in čiščenja, stopila na greben po katerem poteka smer prvopristopnikov. Veter, direktno iz Celinskega ledu naju je skoraj odnesel iz ostre škrbine. Brez veliko razmišljanja sva pripravila prvi spust in  ob sedmih dolgih spustih priškla do vznožja.  Preplezano smer v Pachamami sva poimenovala Cortissima (VII, A1, 350 m), najkrajša. Nisva preplezala smeri s katero bi se lahko zelo  trkala po prsih, smer sva zaključila ob stiku na grebenu in ne na vrhu, vseeno pa sva dobila merico prave Patagonije in bila na koncu vesela. Tisti dan je bil od mnogih navez, ki so se podale v gore opravljen poleg naju le še en vzpon, v klasični Claro di Luna v St. Exuperyu  sta z bivakom uspela dva Američana. Večina ima še čas počakati na boljše dni.

Zeleniške špice

Ob koncu najinega bivanja so se slovenske vrste povečale. V Chalten sta prišla Matjaž Dušič in Lovro vršnik ter zadnji dan še Urban Ažman in Nejc Marčič. Tako smo adnji večer prav prijetno poklepetali. Res škoda, da se terminsko nismo malo bolje uskladili…  Suerte Chicos!

Priznam, da sem bil pred odhodom skoraj prepričan, da bom letos skupaj s prijatelji, stal še na enem osemtisočaku. Čo Oju velja za najlažjega in število ljudi, ki so se povzpeli na vrh gre v tisoče. A ponovno se je pokazalo, da so tudi »lahki« osemtisočaki še vedno spoštovanja vredni gorniški objekti. Čo Oju je letos zavrnil okoli petdeset odprav in kolikor vem je  uspelo priti na vrh, z obilico tveganja, samo dvema alpinistoma.

Čo Oju (8201 m) - Turkizna boginja

Prvi znak, da nekaj ni v redu je bil že prihod ekipe v Lhaso. Vsepovsod je  bila voda, poplave- Za Tibet je taks šno stanje vse prej kot normalno. Monsun, ki nas je močil v Katmaduju je močno zamujal  še v začetek septembra. Vode je bilo res veliko.

Pot do nepalske meje je bila pravo nasprotje kasnejše poti preko Tibeta. Zemeljski plazovi in prevrnjen kamion sta bila vzrok za celodnevno cijazenje namesto štiri ure dolge vožnje.

Tretji vodnik, anglež Matt, avstralski kuhar Gavin in jaz smo se, za razliko od ostalih, ki so leteli v tibetansko prestolnico, do t.i. avtomobilske baze pripeljali  iz Katmaduja.  Smo se imeli kar fino. Tri dni smo ostali v prvem večjem kraju na tibetanski planoti, Nyalamu in se tam aklimatizirali. Tam smo se povzpeli  na isto goro kot leta 1999 pred Gjačung Kangom, 5050 metrov visoki »Ratitiovec«. Potovanje  enajst let kasneje je bilo povsem drugačno. Pred nekaj leti so Kitajci  asfaltirali cesto preko  Tibeta in cesta, ki se vije iz Zangmuja preko divje soteske in preko celega Tibeta bolj spominja na švicarske gorske prelaze. Bojda so jim Švicarji celo pomagali pri inženiringu.

Prijetno presenečenje med dostopom do baze je bil pogled na Siguang Ri (7309 m, zadaj levo), ki smo ga preplezali deset let nazaj iz druge doline. Na desni vrh Čo Oja.

Rajši imam dostope v Nepalu. Počasi se začneš dvigovati iz gozdov proti baznemu taboru. Človek se počasi privadi na vse večje gore okoli sebe in v bazo pride pošteno nakurjen. V Tibetu se skoraj do baze pripelješ s terenskimi vozili kar mnogokrat povzroči težave zaradi višine. Z nekaj zdravstvenimi problemi na poti (in tudi kasneje), ki jih je mojstrsko reševala Alenka, smo bazni tabor pod Čo Ojem dosegli 10. septembra in takoj začeli z aklimatizacijo v višja nadstropja.

Ekipa je bila super, kot ponavadi, se je z Jagged Globom nabrala zelo pisana druščina ljudi iz celega sveta. Večina Angležev, vsak malo poseben in večina zelo zabavnih. Ućitelj anglešine v Saudski Arabiji, potem podjetnik, ki si je po petih letih zapravljanja v Monte Carlu naveličal divjanja z Aston Martinom in se odločil, da se povzpne na Everest in prepleza Eiger, dva bivša pro športnika Richard in Steve, slednji član četverca brez krmarja, ki je dobill zlato na Olimpijskih igrah 2004 in 2008, nekaj uspešnih računalničarjev, ki po pol leta potujejo naokoli. Skratka zgodb je bilo dovolj. Slovenci smo s svojo slovansko naravo poskrbeli za dodatno barvitost. Ob večerih smo jedilni šotor spremenili v kino dvorano z odličnim ozvočenjem in velikim platnom. Čas je mineval bliskovito.

Tabor1 (6400 m)

Vreme ni bilo jesensko lepo, monsun je še opletal iz Nepala in nam vsak dan podaril nekaj snega v bazi. To našega procesa ni kaj dosti motilo in do 24 septembra smo zaključili aklimatizacijo s spanjem na višini 7150 m. Vsi dobre volje in počutja, pripravljeni na skorajšnji vzpon na vrh. Nekoliko nejeverno smo sicer gledali velikanske kložaste odlome, visoke kot pivski šank, na vrhu prvega seraka na višini 6800 m in predvsem nedotaknjena pobočja nad dvojko. Stikali smo glave in dvomili v varnost hoje po vršnem pobočju.

Med nekajdnevnim čakanjem na izboljšanje razmer smo se odpravili na krajši sprehod do slovitega sedla Nangpa La (5720 m)

Potem pa…. Nahrbtniki so bili pripravljeni, manjša skupina, ki se je nameravala povzpeti na vrh iz tretjega tabora je že odšla na enko, ostali iz dvojkenaj bi šli naslednji dan. 26. septembra smo sedeli pred kuhinjskim šotorom, pili že tretjo kavo in napeto opazovali skupino petih šerp, ki so se vzpenjale proti vrhu. Med njimi sta bila celo dva UIAGM gorska vodnika izšolana v Franciji. Nekje na višini 7800 metrov se je zgodba končala in vse se je sesulo kot karte. Plaz katerega kložasti odlom je bil viden celo iz baze na polovici vršnega pobočja je odnesel vseh pet šerp. Očitno so Lame opravile dobro posvetitev saj se je vrv med tretjim in četrtim, po 400 metrih valjenja čudežno zataknile za skalni rogel in vseh pet je preživelo z bolj ali manj hudimi odrgninami in eno zlomljeno roko. Ko so se naslednji dan vrnili, so predstavili sliko skrajno nevarnih snežnih razmer. Debela kloža in pod njo sipek sneg ter še nekajplovnih plasti vmes.Mestoma se jim je udiralo preko pasu.  Po sestanku z ostalimi sirdarji so se odločili, da letos tja gor ne pojdejo več. Nekaj dni kolebanja, sestankovanja med vodniki velikih komercialnih odprav, so po nekaj dneh pripeljale do odločitve, da ne bomo tvegali. Če se tako odločijo najizkušenejše šerpe na svetu (naš sirdar npr. 15x vrh Everesta), ki jim vzpon na Čo Oju v normalnih razmerah predstavlja mačji kašelj in t.i. summit bonus, velik del a zaslužka šerp, odločitev ni bila pretežka. Razočaranje pa je vseeno bilo veliko. Vsi smo se res dobro počutili. Alenka, Matjaž in Miha so bili med najmočnejšimi v celotni šestnajstčlanski ekipi ekipi in še dolgo mi bo hudo za takšen razplet dogodkov. Bolj kot kadarkoli dosedaj sem razumel, da se je obrniti brez pravega boja težje kot iti proti vrhu.  A, će odideš, se vedno lahko vrneš. Morda nekoč! Zaenkrat je dovolj Himalaje, prihaja leto skalnega plezanja. Samo da se (že stotič…) odlepim od 7a-jev….

Ob odhodu smo na bližnji čorten postavili skromno obeležje v spomin na dragega prijatelja

Kako hitro se je obrnilo tole poletje, morda najhitreje do sedaj. Res kriza, da življenje teče tako hitro. Od zadnjega pisanja na tole stran se je zgodilo preveč stvari, da bi jih podrobneje opisoval zato samo nekaj flešbekov.

Junij je bil v znamenju plezanja v hribih. Odkril sem toplo vodo in sicer severno ostenje Križevnika. Kar trikrat sem v prvem tednu junija plezal tam. S Tinco smer Svoboda, ki je nekoliko presenetila s strmino in prenizkimi ocenami v vodniku.  S  Crnijem sva plezala redko ponavljano (če sploh) smer Abadonov nasmeh (VII+, 250 m), Luka Lindič pa me je zvabil v novo smer v osrednjem delu Turniča. Prvi raztežaj je od spodaj izgledal noro. Sem bil kar zadovoljen ob srečnem žrebu. Na srečo je skala ponudila roki z oprimki bogato skalo in tudi naklonina, nekaj stopinj pod vertikalo je omogočala počitke ob vsakem boljšem stopu. Fenomenalen, 65 metrov dolgi raztežaj je Luka zaključil na ogromnem skalnem ušesu. Višje naju je stena zrinila proti desni in prav najtezji, previsni raztežaj (VII+) je potekal po neponovljeni Pavrski smeri. Vse tri smeri so bile zelo lepe in plezanje uživaško, cudovita okolica in samota. Mislim, da bom naslednje leto vsaj podvojil letosnji obisk. Z Andrejem Ercgom sva v južni steni Nad šitom glave prva prosto ponovila smer Rumena diagonala. Kljub temu, da je previsna rumena poč le pol ure oddaljena od vršiške ceste, smer še ni bila prosto preplezana. Najtežjemu prostemu raztežaju, ki poveže dva tehnična na stari skici v vodniku za Vršič, sva prisodila oceno VIII in oznako “naj” med težjimi raztežaji v okolici Vršiča.

Metka pod vrhom Aig. du Plana. Najtežji del poteka po grebenu vidnem za njo.

Vodenje sem začel s skalnimi smermi v razu Mojstrovke, Rumenem razu v Cinah in resni smeri Yassa (VII-, 300 m) v Nad Šitom glavi. Res sem se že počutil dobo vplezanega, ko sem se v začetku julija odpravil v Alpe. Prve tedne sem si pustil štiri dni na teden za plezanje in igranje z Ulo medtem, ko bi Tinca vodila. Žal je splet okoliščin razen frikanja v dolinah Aoste in Arve  preprečil kako večjo smer v gorah. Hodil sem pa kar dosti: Mont Blanc, Dufourspitze, Tacul, Gran Paradiso, Castor, Breithorn, Jegihorn,  prečenje  Weismiessa in ozki greben Midi Plan.

Avgusta je prisel v Cham Matjaž Jamnik in preplezala sva Contaminovo smer v Južni steni Midija (6c, 250 m). Kako fino je bilo plezati po dolgem času v hrapavem visokogorskem granitu. Motili niso niti turisti, ki so se drli iz malih kabin gondole, ki povezuje Chamonix s Courmayerjem.

Radosti montblanskega granita

Sedaj sem že v Katmanduju. Odhajam na Čo Oju (8210 m) kot vodnik angleške agencije Jagged Globe. A tokrat so z menoj poleg 13ih (angleških, francoskih, kanadskih) gostov tudi trije slovenski prijatelji; Alenka, Matjaž in Miha. Verjamem, da se bomo imeli krasno! Danes se potikamo po Tamelu kjer dokupujemo malenkosti, v torek pa večina odleti v tibetansko prestolnico Lhasa, od koder se bo pričelo, z aklimatizacijskimi izleti obogatenao potovanje do baznega tabora. Dva vodnika, šerpe in kuhar pa gremo s tovornjaki in terenci preko Tibeta. Z glavnino se bomo srečali čez en teden v kitajski bazi. Nazadnje sem preko Tibeta potoval leta 1999, baje se je od takrat veliko spremenilo. Zal mi je le, da zopet ne bom videl Lhase. Po Gyacung Kangu nam je zmanjkalo denarja za obisk tibetanske prestolnice pa tudi  pomrznjeni prsti niso bili ravno najboljsa popotnica za tavanje po Tibetu.

Tokratni odhod je bil najtežji do sedaj. Ula je bila pred kratkim stara eno leto in  že dolgo  vrača čustva, vsak dan odkrije kaj novega in vse hitreje napreduje. Sigurno bo v casu moje odprave shodila… Vsi moji preostali prsti so prekrižani za lepo vreme, ugodne razmere in čim prejšnjo vrnitev k mojima.

Moj letošnji mesec maj, mesec v katerem  sem se nevarno približal srednjim letom, ni bil kljub temu nič bolj ležeren. Celo nasprotno, smučanje in plezanje sta se energično prepletala praktično brez prestanka, kot bi si hotel dokazati, da tista 4 spredaj ne pomeni kaj prida.

Razširjene prvomajske praznike smo preživeli na Kalimnosu. Kako smo brez idej? Ne, le Flisova družinica, obogatena z Lačnovima, je namignila, da bi lahko dobro sodelovali v otroško plezalni kombinatoriki. In res, prijatelji združeni z dobrim plezanjem, ki ga ponuja rajski otok, so bili dobitna kombinacija. Dva tedna lepega vremena sta minila kot bi trenil. Ugotovili smo, da ima pomladni Kalymnos celo nekaj pomembnih prednosti pred jesenskim. Najbolj očitna je bila 10x manjša gneča. Prav neverjetno je bilo videti le nekaj navez v Grande Grotti, kjer jeseni za kultne smeri kot sta Aegalis ali Priapos (7c), v vrsti pred teboj stoji vsaj pet ljudi. Glavna pomanjklivost pa je bilo nekoliko prehladno morje.  Res ne poznam boljšega kraja za stopnjevanje forme. Nekaj pripomorejo zares tekoče in lepo plezljive smeri, nekaj pa v primerjavi z Mišjo pečjo, prijazne ocene, ki ti dajo dodatnega poleta. Tako smo se proti koncu že spet lepo znašli med norimi kapniki in upal sem si (tudi uspešno) lotiti nekaj 7c-jev. Nič slabše in nič bolje torej kot običajno na Kalymnosu.

Ula je ob svojem drugem obisku Kalymnosa že pokazala zanimanje za kapnike. Še malo, pravi...

Ob koncu našega bivanja so mi zatresli hlače stavkajoči kontolorji poletov. 4. in 5. maja je trajala velika stavka in ta dva dneva ni v Grčiji pristalo ali vzletelo niti eno letalo. Mi smo imeli let 6. maja, 8. pa sem moral že biti v Grindenwaldu kjer sem začel nov turnosmučarski sklop. Na srečo vse OK.

Sami samcati v prostranstvu Bernskih Alp. Ob vzponu na Wysnollen (3590 m), zadaj Finsteraarhorn (4273 m) najvišji vrh Bernskih Alp.

Najprej šest dni turnega pohajkovanja z angleškimi klienti med najbolj “himalajskimi” evropskimi gorami – Bernskimi Alpami. Ledenik Aletsch je največji evropski ledenik in prav na njem in njegovih pritokih smo se največ zadrževali. Komaj si človek lahko predtsavlja, da je na Konkordiji le ta debel celih 900 metrov. Na žalost je bilo vreme v glavnem slabo. V tamkajšnji najvišji turnosmučarski sezoni sem bil edini vodnik na večini koč. To je pomenilo, da bom naslednje jutro prvi  v sveže zasneženih pobočjih, ponavadi še v megli. Do zadnje pikice sem obnovil in nadgradil svoje znanje navigacije v megli. Res dobro, da sem klecnil pred Flisovim prepričevanjem, da zemljevidi naloženi v GPSu prav nič ne škodijo. Nekajkrat se je vseeno odprlo in ob enormni količini novega snega so bili nekateri spusti več kot fantastični. Tako smo dobili  na Wysnollnu (3590 m) dobili edini lep dan, nekaj sonca pa tudi  ob čudovitem zaključnem spustu preko Lotchenlucke (3240 m) v dolino. Vmes smo na koči Finsteraarhorn opazili na steni z veliko napisan švicarski pregovor katerega zelo približni prevod bi šel: “Ne samo sonce  in plavo nebo temveč tudi oblaki, snegin veter te v gorah razsvetljujejo.” Sedaj mi rek niti ne zveni tako fino kot v tisti lepi koči kjer smo, daleč od zadnjega GSM signala, čakali na prenehanje sneženja.

Tik pod vrho Allalinhorna (4027 m)

Takoj zatem sem se preselil v Saas Fee kjer sem se dobil z Nežo, Branetom, Tomažem  in Igorjem na zadnji turnosmučarski akciji Slovenske gorniške šole. Kar nekaj sivih las sem dobil ob gledanju vremenske napovedi za tiste štiri dni. Na koncu sem nekoliko obrnil in priredil vrstni red naših ciljev in izšlo se je bolje od pričakovanega. Zanimiva zavarovana pot v kanjonu Saas Feeja in nekaj vozljanja v bližnjem plezališču je pomagalo preživeti dan slabega vremena pred odhodom na kočo, od koder smo v naslednjih treh dneh, enega za drugim odsmučali Stahlhorn (4176 m), Allalinhorn (4027 m) in Fluchthorn (3790 m).

Proti Strahlhoru (4176 m)

Ekipa je bila močna, zelo dobro smučarsko znanje, vzdržljivost in trma. Rezultat je bilo dogajanje katerega poizkus opisovanja bo le bledi odsev resničnosti. Sredi maja smo dobesedno plavali v 80 cm (Neža je dejala, da so moški centimetri drugačni od ženskih in da je palica šla “le” 70 cm globoko) novega snega. Ena boljših letošnjih smuk. Tudi nekoliko neljub pripetljaj z zlomljenim Brantovim okovjem se je srečno končal z “zanimivim” poletom v dolino.

Slike lahko vidite v galeriji.

Srečno!

Visoka  pot (Haute route) med Chamonixom in Zermattom, turno smučarsko potovanje, ki povezuje dve največji smučarko alpinistični središči v Evropi, Chamonix in Zermatt je postalo pojem tovrstnih smučarskih popotovanj. Prvi razlog sta prav kraja, ki ju pot povezuje, drugi pa je, da se pot giblje po čudovitem visokogorskem  svetu, ki je po vrhu vsega še izredno smučarsko privlačen.

Smuka z La Lunette (3554 m), popoldanskega izleta nad kočo Dix je bila fantastična!

V letošnjem aprilu sem turo opravil dvakrat zaporedoma. Prvič za Slovensko gorniško šolo, drugič pa z osmimi angleškimi gosti in švedskim aspirantom za vodnika. Obakrat je bilo vreme na začetku nekoliko slabše a zaradi tega je bila smuka v sledečih dneh čudovita. S Tino, Leo, Barbaro, Vojkom in Igorjem smo se nahodili, nasmučali in nasmejali do sitega. Prav vsi člani smučarske odpravice so bili odlično pripravljeni in na kočah smo bili vedno med prvimi. Ker smo imeli še rezervni dan, ki ga nismo rabili na poti, smo se zadnji dan, za smetano na torti, povzpeli še na Breithorn (4165 m) in s tem zaključili čudovito sedemdnevno smučarsko potovanje.

Zgodnji start iz koče Prafleuri na sedlo Roux

Takoj naslednji dan sem z angleško skupino opravil aklimatizacijo ter običajno tehnično in smučarsko ogrevanje v Valle Blanche. Naslednji dan pa v dokaj slabem vremenu s pohodom do koče Trient začel  drugo potovanje do Zermata. Smejali se nismo toliko, zato pa po angleški navadi spili kako pivo preveč.

Na vrhu Pigne d'Arolla (3790 m), najvišji točki Visoke poti.

Med gosti je bil tudi ugleden letalski inženir z nekaj kilami viška. Vsak dan je končal precej na koncu z močmi in zato sem ga vsako popoldan prepričeval in moril, da mora spiti vsaj tri litre tekočine, da nadoknadi izgubljeno.  Bal sem se, da ne bo zmogel dolgega zadnjega dne s 1200 višinskimi metri vzpona, 2400 metri smučanja ter več kot 30 km dolžine.

Eden od naj turnosmučarskih dni nasploh - zadnji dan Haute Route. Med spustom iz sedla Valpeline v Zermatt.

Naporni dan smo začeli ob 6. uri zjutraj, pogled na Petov obraz je bil zaskrbljujoč, poudarjeni podočnjaki so pričali, da bo dan bitka. 20 ur kasneje so se vloge zamenjale, svež kot roža je stal za šankom v Zermattu, s kozarcem Guinessa v rokah in na mojo, že malo utrujeno prošnjo po zgolj malem pivu odvrnil: »Nikoli v življenju še nisem kupil malega piva« ter dodal: »Danes boš pa ti spil najmanj tri litre…«

Fotogalerijo potovanja  ekipe Slovenske gorniške šole si lahko ogledate tukaj.

Nasvidenje prihodnje leto!