Alpinist in gorski vodnik

Končno, zima!

Da ne bo moje zadnje jamraško pisanje ostalo predolgo na prvem mestu sem se moral brcniti v rit in spisati nekaj svetlejšega. Torej o tem, da sem sedaj na polno v gorah, najprej s cepini sedaj pa predvsem s smučeh.

Najprej ena o Klemnu

V začetku januarja sem ujel najslabše možne razmere in vreme v Chamonixu. Dež v dolini, gori preveč snega in klienti nesmučarji. Zgodilo se je na hitro.   Klemen Gričar me je poklical zvečer in povedal žalostno vest, da mu je umrl oče. Naslednji dan bi moral v Chamonix in je potreboval zamenjavo. Spakiral sem in se zjutraj odpeljal po dolgočasni italijanski cesti, tednu s kanadskimi vojaki in slabem vremenu naproti. Med dolgo vožnjo sem razmišljal o prijatelju Klemnu, ki preživlja težke čase. Bila sva sošolca na šolanju za gorske vodnike, začenši leta 2000. Pred tem sva se poznala sicer bežno, vsaj tako kot smo se poznali vsi slovenski alpinisti predno je alpinizem postal trendovski, množični šport in se je meja med resnim, športnim alpinizmom zabrisala s turistovskim, wannabe alpinizmom, ki služi v pretežni meri za polnjenje fejsbukov. Klemna ob njegovi »zgovornosti« nisem jemal čisto resno a s časom, ko smo vse več časa prebili skupaj, sem spoznal, da se za tem govorjenjem skriva prava dobričina, ki bo vsakomur pomagal kolikor je v njegovi moči, človek, ki ima neizmerno rad gore in alpinizem čeprav se ni nikoli z njim ukvarjal na najvišjem nivoju in, ki ob vseh izkušnajh ve o gorah neizmerno veliko. Predvsem pa, da jemlje prijateljstvo tako kot ga je treba, brez najmanjšega blefa.

Bernske Alpe

Tule je zgodbica o Klemnu. Lani aprila sem s skupino angleških klientov smučal s sedla Luwitor na ledenik Aletsch. Megle so se umaknile modrini, obetal se je teden brez oblaka. Kaj si lahko vodnik želi več kot svež sneg v visokih gorah in lepo vreme!? Veselje ob dobrih razmerah je verjetno botrovalo manjši zbranosti ob čudovitem smučanju. Ledeni kos odkrušenega seraka, skrit v svežem snegu mi je vzel smučo in prekucnil sem se kolikor sem dolg in širok. Takoj sem vedel, da nekaj ne bo štimalo. Kasneje se je izkazala natrgana kolenska stranska vez. Do koče Konkordia sem še prišel a zjutraj sem komaj hodil. Poklical sem Klemna, ki je ravno sprehajal psa po Martuljku in ga previdno vprašal, če ima čas rešiti počitnice šestim angleškim klientom. »OK, pridem« je rekel kratko in se vsedel v svoj stari kombi. Devet ur je vozil do doline Lotschental in tja prispel ob 17. uri. Parkiral je v grmovje, da mu ne bi pritaknili kakega listka in se odpravil po dolini navzgor. Dolina po kateri sva oba že velikokrat smučala ob izhodu iz Bernskih Alp, je neskončno dolga. Na karti postavljajo časovnico za navzgor 7-8 ur, 1500 višinske razlike. Zgornji del vodi preko dolgega in dobro luknjastega ledenika, ki ima zgovorno ime Langgletscher. Okoli 21. ure sem zagledal majhno luč na sedlu Lotschenlucke (3158 m). Kar kocine so mi šle po koncu, ko sem si predstavljal kako sam slalomira po razbitem ledeniku zgolj ob soju čelne svetilke navzdol proti Konkordiji. Nekaj angleških vodnikov, sicer Klemnovih znancev, se ni moglo načuditi od kod pravkar prihaja. Malo po 22. uri je bil na koči, pojedel sendvič , spil pivo in odšel spat. Kot bi prišel od sosednje koče. Naslednje jutro sva se poslovila, on dalje s klienti, jaz s helikopterjem v Visp. Ne poznam prav nikogar, ki bi bil voljan narediti kaj takega. Niti sam ne bi! Vsi bi počakali naslednjega dne in se z vlakom odpeljali na Jungfraujoch in se udobno odsmučali do koče. A to bi pomenilo še dodaten dan čakanja za kliente, ob prelepem vremenu. Malo je gorskih vodnikov in nobenega alpinista, ki bi bil tako domač in suveren v ledeniškem svetu kot Klemen.

Led

Konec januarja sva s Tinco plezala s tremi  angleži. Teden  je minil v tekmi z otoplitvijo in zahtevno družinsko logistiko. Babice in dedki so v najinem primeru sigurno najbolj pomemben del vodniške ali alpinistične “opreme”. Zelo tanko bi piskala brez njih!

Slovenski slapovi so se letos postavili v zadovoljivo formo le za dober teden. Tako je bilo treba hitro reagirati, če smo hoteli potegniti ledna orodja iz kleti. Če ledena doba ne bo prišla hitro nazaj se bo ledno plezanje odselilo iz Slovenije. Če pogledate debeli vodnik Alpine ice, ki predstavlja najboljše evropske ledene slapove, je Slovenija predstavljena kot sanjska destinacija za ledno plezanje. A žal ostaja le pri  slikah, ki predstavljajo vse tiste čudovite zaledenele slapove, ki smo jih lahko plezali na primorski strani naših gora v prejšnjih desetletjih….

Na ozki grebenski rezi med Golovcem in Lopo nam je bilo za razliko od plezanja slapov vseeno za temperaturo ozračja

Na ozki grebenski rezi med Golovcem in Lopo nam je bilo za razliko od plezanja slapov vseeno za temperaturo ozračja

Res pa je tudi, da se da led plezati vedno še nekaj dni dlje, kot bi si človek mislil iz Ljubljane, ne da bi šel dejansko pogledat v naše hladne doline, ki vsaj ponoči še nekaj časa držijo temperaturo pod lediščem in s tem ohranjajo kvaliteto ledu. Sinji slap je bil super, Teranova prav tako, v Luciferju nam je bilo toplo, v Tamarju pa smo že slalomirali med potoki in zato dva dni prebili raje v bolj varnem terenu Hanzove poti ter vedno lepem grebenu Golovec – Lopa, slovensko italijanski različici znamenitega prečenja Midi – Plan nad Chamonixom.

Smučanje

Kot vsako leto sem komaj čakal, da začnem na polno smučati. Prvič sem uspel zapolniti večino mest na sedmih  tednih turne smuke s slovenskimi udeleženci,  že jeseni. Tega sem bil vesel saj je to potrdilo, da se imamo skupaj fino. A sem bil prav zaradi tega toliko bolj nervozen, ko se je jesen tako dobro upirala. Saj se nismo mogli pritoževati nad tako lepimi dnevi vse tja do Novega leta. Med »prihajanjem k sebi« sem veliko planinaril in bilo je res kičasto lepo. Na srečo ga je v zahodnih Alpah padlo več. Ne ravno toliko kot so ga obljubljale frirajderske spletne strani, ki količino napihujejo skoraj toliko kot jutranja poročila s slovenskih smučišč. Me zanima kako se slovenska smučišča zmenijo za »nakladalni« koeficient glede na dejansko količino snega. Vsekakor je impresivno, da se tega kar nekako držijo, vsi naložijo  300%, nihče bistveno ne odstopa. Če bi, bi bili konkurenti jezni, če bi pa po resnici povedali, da imajo pet cm snega pa poštenje ne bi bilo poplačano saj ne bi šel nihče tja smučat kljub temu, da bi sami pri sebi vedeli, da tudi drugod nimajo več kot 5 cm. Hecna je naša potrošniška nrav. V La Gravu je sneg bil a vreme za čas našega obiska ni dovoljevalo smuke pod sevrnim ostenjem La Meije. Zato smo šli drugam, Alpe d Huez in nekaj lepih turnih smukov. Neži, ki je občutljiva na klasifikacijo sestave snega povprečnega slovenskega turnega dopisnika , ki pozna le pršič, zbit pršič, napihan pršič, moker pršič in gnil pršič (aja še skorjast pršič), sem obljubil, da ne bom lagal. Suhega pršiča res ni bilo veliko, dokler se nismo razšli.

La Grave - La Meije

La Grave – La Meije

A naslednji dan so La Grave odprli in s Tomažem, ki je bivanje tam podaljšal,  sva zelo dobro smučala dasiravno je bilo snega nekaj metrov manj kot običajno. Prisegam, da je bilo fino! Pa sej se vidi na zgornji sliki! Več sem o La Gravu pisal pred leti zato tokrat ne bom. Smučanje preko dolomitske Alta Vie sem moral prestaviti saj Dolomiti, izven lepo urejenih prog niso ponujali prav nič. Odšli smo v Queyras, najmanj obljudeni narodni park v Franciji, t.i. francoski divji zahod (oz vzhod).

Vzpon na Pic Cascavalie, zadaj slikoviti Pic Rocherbrune

Vzpon na Pic Cascavalier, zadaj slikoviti Pic de Rochebrune (3320 m)

Res ljudi ni bilo veliko a tudi snega manj kot v bližnjem La Gravu. Sploh južne strani so bile borne. Pomanjkanje snega smo kompenzirali  s kulturo, tako kot se spodobi za čas okoli kulturnega praznike. Bojan je imel s seboj zelo staro izdajo poezij, Vlado pa knjige ni potreboval saj je kot ponavadi iz glave nanizal nekaj najboljših  del, tokrat srednjeveškega francoskega pesnika Francoisa Villona, za protiutež Prešernu. Večina prisotnih je ob borni humanitstični podlagi prvič slišala zanj a ob tako prijetnem večeru in odlični Vladotovi predstavitvi, smo kasneje verjetno vsi tekli v knjižnice  po njegovi zbirki Veliki in Mali testament  ter Villonov življenjepis. Silvretta SIlvretta sredi februarja ni razočarala, tako kot vedno. Lepe koče in čudovita severna pobočja. KoloArt je zagotovil dobro voljo kot vedno jaz pa dobro smučanje in lepo vreme! . Po slabem vremenu vedno pride lepo in brez kakega slabega dne na poti ni dobrega smučanja. Letos smo imeli vse to.

Po šolsko smo se na dvomljivi strmini preko sedla Cache Blanche raztegnili

Na dvomljivi strmini preko sedla Cache Blanche nad dolino Nevache smo se lepo raztegnili

Za turnosmučarski vrhunec dosedanje zime je poskrbela meni dosedaj neznana dolina, Nevache. Za en dan smo se tam ustavili že na poti iz Queyrasa. V Bolgariji ni bilo dovolj snega in sem spet moral najti dober teren drugje. Naloga ni bila lahka saj je bila bolgarska ekipa sestavljena iz smučarjev s katerimi smo bili že marsikje. Ob tuhtanju in brskanju sem dojel, da ne poznam vseh smučarskih visokih poti v Evropi. Našel sem še eno, Tour du Thabor okoli doline Nevache. Enoglasna pritrditev načrtu in smo šli. Teden uživanja ob prijaznih kočah z dobro hrano in blagodejni samoti je minil kot bi trenil.

Kje so ostali? :-) Veliko smučin danes ne bomo povozili....

Kje so ostali?

Opravili smo cel krog vključno s spustom iz najvišjega,  Mont Thabor- ja (3178 m), ki je bil nad pričakovanji. Iz odmaknjene doline Etroite smo nato  bežali po nižje ležečem obvozu, v slabem vremenu a zato dobili naslednji dan smuko od katere se nam še danes smeje. Komaj čakam, da grem drugo leto spet tja! Kako lepo je odkrivati odmaknjene turnosmučarske oaze miru. Občasno utiranje gazi je majhna cena za to. Na srečo je ljudem uhojena smučina dovolj pomembna, da tam ne bo nikoli gneče. Klasična smer na Everest je žrtvovana komercialnemu himalaizmu, Haute Route in zimski Chamonix pa sta žrtvovana masovnemu turnemu smučanju in frirajdu. Prvinski, mirni dnevi se tam najdejo samo  ob slabem vremenu. Saj kdaj paše tudi “socialna nota” alpinističnih in smučarskih metropol (,ki to seveda niso brezveze…) a naj le ostane tako!

Uživajte preostanek zime in pomlad!

2 comments

    • Žan on 13. aprila 2016 at 11:52

    Kaj je športni alpinizem (mogoče tekmovalni)?
    Kaj je turistovski alpinizem? in wannabe alpinizmom?

    “ki služi v pretežni meri za polnjenje fejsbukov.” Čemu služi pa vaš alpinizem?

    Drugače pa zelo rad berem vaš blog. Ampak ta zapis me je pa zmotil. V kolikor želite vam lahko tudi na dolgo in široko napišem kaj me moti.

    Lep pozdrav.
    Žan

    • Jaka on 20. aprila 2016 at 19:31

    Zivjo Zan!
    Me veseli, da beres moj blog. Trenutno sem na polno v turnosmucarskem delu in nimam racunala s seboj zato le na kratko.

    Najmanj kar sem hotel s tem je biti zaljiv. Morda mi ni uspeli povsem a naj na hitro opisem nastete termine.

    Sportni alpinizem pojmujem pri alpinistih, ki resno trenirajo in stremijo k cimtezjim vzponom v gorah, novim smerem, odpravam v visoke gore.

    Turistovski alpinizem gojijo ljudje brez prej omenjenih ambicij. Ljudje, ki radi plezajo v gorah a se ne lotevajo tezkih alpinisticnih smeri v absolutnem smislu.

    Wannabe alpinisti so ljudje, ki v svojih objavah morda zavajajo. Npr polresnice ki se skrijejo v daljsih zgodbah. Npr. zamolcana neosvojitev vrha ali konca smeri.

    Vec se lahko pomeniva ali po mejlu ali telefonu proti koncu maja, ko neham smucat.

    Lep pozdrav!
    Tomaz

Dodaj odgovor

Your email address will not be published.