Indijo sem poizkuÅ¡al obiskati že leta 2006, hoteli smo plezati na Äudovito in drzno goro Thalay Sagar (6904 m). PlaÄali smo že polovico dovoljenja za goro in avans agenciji, ki bi skrbela za logistiko. Pa dovoljenja ni bilo nenavadno dolgo. Na koncu je odgovor priÅ¡el, negativen. Slaba volja a gremo dalje, smo si rekli! Pravi Å¡ok pa je sledil ob novici, da agencija  ne bo vrnila vsega plaÄanega denarja ampak bo zadržala tisoÄaka in pol zaradi »odpovedi«. Nisem mogel verjeti! In Å¡ef agencije s katero smo se dogovarjali je bil eden od funkcionarjev IMFa, indijske planinske zveze, tudi sam oÄitno isti kaliber! Takrat sem se zaklel, da v Indijo ne grem nikoli. Hribov je tudi drugje dovolj in ni razlogov, da bi se bodel s takÅ¡no birokracijo. Z leti se slabe stvari skrijejo v nek manj aktiven, speÄi del možganov. Želja po odkrivanju novih krajev pa vseskozi ostaja v zelo aktivnem delu možganov.
Orodja s katerim sedaj veÄ potujem so se zamenjala, v ospredju so smuÄi in želja po smuÄanju v KaÅ¡mirju je bila že dolgo v Å¡opku želja. Poizkus s »Currryem in prÅ¡iÄem« se je konÄal s premalo prijavljenimi pred osmimi leti. Lani pa me je Damjan med vraÄanjem z NorveÅ¡ke spomnil na pozabljeno akcijo. In letos smo res Å¡li, smuÄat v KaÅ¡mir!

KaÅ¡mir oziroma pravilno Džamu in KaÅ¡mir je najsevernejÅ¡a država v Indiji, leži v glavnem himalajskem loku. Zgodovina KaÅ¡mirja je zapletena in nereÅ¡ena. Do oktobra 1947 je obstajala kneževinska država KaÅ¡mir. To celotno ozemlje smatra Indija danes kot svoj del a v resnici kontrolira le okoli polovico tega ozemlja. Preostali je razdeljen med Pakistan in Kitajsko. Pakistan ne priznava indijske suverenosti niti nad ozemljem, ki je trenutno pod indijsko kontrolo in ga imenuje Okupirani KaÅ¡mir, medtem ko ozemlje pod svojo kontrolo imenuje Svobodni KaÅ¡mir. Vse skupaj daje vse pogoje za veÄno nemirno situacijo, ki pa zaenkrat Å¡e ne uhaja preveÄ iz lonca.

Pot
NaÅ¡e potovanje do New Delhija je potekalo brez problemov, tam pa se je zataknilo, poÅ¡teno. Zaradi veÄdnevnega slabega vremena so bili leti zadnjih nekaj dni v Å rinagar, prestolnico KÅ¡mirja, odpovedani. VkljuÄno z naÅ¡im. Nastala je situacija za katero je kaos premil izraz. Vsepovsod jezni potniki, katerim je letaliÅ¡ko osebje govorilo, da so leti odpovedani in, da je edina možnost refundacija kart. Kart za prihodnje lete pa se zaradi akumulacije potnikov z odpovedanimi leti, ni dalo dobiti niti za dober teden v naprej. Vse skupaj nas je utrujene od potovanja in piÄlega spanca, udarilo kot strela z jasnega. Na vsako vpraÅ¡anje so nam povsod odgovarjali: »Pridite Äez pol ure takrat bo veÄ znanega!« in Äez pol ure so odgovorili enako.
Nekaj Rusov in Skandinavcev s katerimi smo govorili in se jim je že prejÅ¡nji dan zgodilo enako, so obupali in odÅ¡li domov. Nisem mogel verjeti, da se nam to dogaja. Menda ne bomo tudi mi odÅ¡li domov! RazprÅ¡ili smo se po letaliÅ¡Äu v iskanju reÅ¡itve, ki se je zdela daleÄ. Povsem po nakljuÄju je Miha ogovoril možakarja, ki je sedel dokaj neopazen za mizo brez vsakega napisa. In ta ni rekel »Äez pol ure« ampak vzel karte, jih popisal, nam zagotovil mesto na dodatnem letu, zrihtal taksi in hotel. Å e ko smo naslednji dan sedeli na avionu za Å rinagar nismo mogli verjeti kako blizu smo bili povratku domov. V bistvu imajo Indijci vse urejeno le napotkov kako stvari urediti noÄejo dati. Ne vem zakaj, verjetno ker je to Indija in se držijo tradicije.

Gulmarg
Nekako 5 kilometrov zraÄne linije od pakistansko indijske linije kontrole, dve uri vožnje od Å rinagarja, se nahaja na viÅ¡ini okoli 2400 metrov, vasica Gulmarg. Le ta je zaradi prijetne, hladne gorske klime že pred sto leti služila kot poletno zatoÄiÅ¡Äe indijskih in angleÅ¡kih bogataÅ¡ev. Kmalu zatem so se pojavile prve primitivne vleÄnice.
Govorilo se je o velikem smuÄarskem potencialu in med prvimi, ki so zaÄeli odkrivati mogoÄno 4200 metrov visoko goro Mt. Appharwat je bil znameniti francoski ekstremni smuÄar in gorski vodnik Sylvan Sudan, ki je tam prvi zaÄel tudi s heli smuÄanjem. Kasneje se je zaÄelo govoriti o gradnji gondole a Å¡ele leta 2005 so jo uspeÅ¡no dogradili. DomaÄini so jo sprejeli z navduÅ¡enjem saj je v njihov kraj ponovno pripeljala turizem. »NajviÅ¡ja gondola« na svetu (baje sta sicer Å¡e dve viÅ¡ji na Kitajskem (kje pa drugje), pripelje smuÄarje do viÅ¡ine 3950 metrov.

Steptane proge se nahajajo samo v spodnjem delu, zgoraj niÄ. Zelo majhen del gore pregledujejo tamajÅ¡nji smuÄarski nadzorniki, vse ostalo pa je prepuÅ¡Äeno smuÄarjem samim. Vse kar se da doseÄi z gondole je presmuÄano hitro, zato vsak ambicioznejÅ¡i smuÄar tja pride s turnim okovjem. To omogoÄa pohod do samega vrha gore in neskonÄnih snežnih poboÄij. 1800 viÅ¡inskih metrov spusta nas je vsakokrat loÄilo od naÅ¡ega hotela.

Prvi trije dnevi so bili ukradeni bogovom. OdliÄen sneg, dolga enakomerna poboÄja kjer je lahko vsak smuÄal in tulil po svoje. Snežne razmere so se hitro normalizirale in vijuganje, kratko ali dolgo, na sicer plazovno riziÄnih nakloninah, je bilo najbližji približek letenja. Ne vem, Äe je Å¡e pri katerem zemeljskem gibanju Älovek tako malo v stiku s tlemi, ko pri smuÄanju globokega snega. ÄŒudovito!

Ko je bilo vreme slabÅ¡e in je snežilo, zgornja gondola ni delala. Potrebno se je bilo držati spodnjih nadstropij gore ,ki pa na sreÄo nudijo Äudovit, smuÄarsko ugoden  gozd visokih, starih dreves. Tudi zadnji dan smo se iz hotela na smuÄeh spustili do vasi Tangmarg, kjer nas je med kaotiÄnim a tipiÄnim trobljenjem mimoidoÄih avtomobilov pobral taksi in odpeljal na jezero Dal. NoÄ na plavajoÄih hiÅ¡ah na legendarnem indijskem jezeru , predvsem pa vožnja po indijskih Benetkah s Shikaro, indijsko razliÄico beneÅ¡kih gondol (ali paÄ blejskih pletn),  sta dala poseben zakljuÄek potovanju.

Potovanja
Ko sem na poti v KaÅ¡mir, po kaotiÄnem dnevu in pol potovanja stopil zjutraj iz hotela v New Delhiju, se ob kriÄanju ptic  v bližnjem gozdiÄu zazrl v nebo pokrito z nizko oblaÄnostjo, globoko vdihnil znaÄilni vonj azijskih mest in vlago, je duÅ¡a dohitela telo. Dojel sem, da je minilo Äisto preveÄ Äasa odkar sem bil nazadnje na tej strani zemlje. VÄasih vsako leto. Potovanja na drugi konec sveta, v dežele kjer vladajo druge navade in kultura, nam poteÅ¡ijo željo po raziskovanju. V naÅ¡em primeru je pot dala tudi  smuÄarsko izkuÅ¡njo, kakrÅ¡ne kje bliže ne bi mogli najti. Sigurno pa se v vsakem popotniku prebudi nekaj hvaležnosti, da živi drugje, v modernejÅ¡em svetu. V tako drugaÄni deželi  kot je KaÅ¡mir, Älovek dobi pravo perspektivo. Vidi, da obstajajo veÄji problemi, kot so slaba internetna povezava, nekaj minutni izpad elektrike ali moževe nogavice sredi sobe.  NaÅ¡ svet razjeda  hitrost življenja in poplavlja plehkost na vsakem koraku zato se dojemanje kvalitet in prioritet v življenju oži in kvari. Vsake toliko je potrebno oditi drugam. »Bolje je nekaj videti enkrat kot 1000 krat sliÅ¡ati o tem«.pravijo in prav imajo.
Leave a Reply