Alpinist in gorski vodnik

Smučarski mesec

Marec velja za vrhunec turnosmučarske sezone. Letos je ta naziv več kot opravičil. Veliko lepega vremena, dobre snežne razmere. Ob 24 smučarskih dnevih sem prijetno otopel v tem smučarskem balonu in večina sicer vsakdanjih ostalih stvari se je pomaknila ven iz njega. Zgodnje vstajanje, hoja, vrh, dobro smučanje, popoldansko načrtovanje naslednjega dne, prijetni večeri in tako dalje in dalje.

Dva tedna v Silvretti sta se začela s slabim vremenom in navigiranjem v megli. A brez tega ni kasnejše dobre smuke. Tako je tudi bilo. S slovensko druščino smo risali sledi po dolgih pobočjih in se prijetno zabavali ob večerih. Celo tarok sem po dolgem času spet igral. Me je prav zagrabilo, da bi kot v študentskih letih spet kaka noč minila ob kartah.

Silvretta je res fina, dolgi severni ledeniki ohranjajo dober sneg sorazmerno dolgo in tudi po skoraj dveh tednih od zadnjega sneženja smo še vedno zelo dobro smučali. Tudi koče s svojim nadstandardnim udobjem močno pripomorejo k celotnem vtisu.

Pogled skozi okno majhne koče Mittelenbarg na Tour du Soleil

Tour du Soleil je letos upravičil svoje ime z neprekinjenim lepim vremenom.  In bilo je prav tako kot vedno, lepo in samotno. Zadnje tri dni nismo razen na kočah, srečali nikogar. Sami v brezoblačni, zasneženi gorski pokrajini, tega se res ne da dobiti za vsakim vogalom…

Vrhovi na poti niso znane trofeje a vsi, vključno z najvišjim Blinenhornom (3374 m) ponujajo dobro smučanje in čudovite razglede “preko ceste”, na verigo osrednjih bernskih lepotcev, na čelu s prvakom Bernskih Alp, Finsteraarhornom (4273 m). Na sliki se vidi njegova  značilna ošiljena piramida, desno pa še bolj divja štiritisočaka (morda najbolj v Alpah) Schreckhorn in Lauteraarhorn.

V petek popoldan sem po koncu ture odhitel v Chamonix k mojima in že naslenji dan nazaj v Interlaken.

Bernske Alpe premorejo največje ledenike v Alpah. Ledenik Aletch ima s svojimi 23  kilometri in debelino 900 metrov že prav himalajske razsežnosti. Tu sem odslužil pretekle tri tedne lepega vremena in lahke orientacije. Najprej ga je nasulo skoraj meter, nato pa je močan veter vse skupaj zapakiral v karton, kakor rečejo skorji Švicarji. Termometer je v prvih dneh izboljšanja vremema zdrknil na -20 stopinj in ostali smo praktično sami. Edino  skupino francoskih kandidatov za gorske vodnike smo srečali na Konkordiji. A od našpičenih mladcev nisem imel kaj dosti saj so imeli drugačen urnik. Že dolgo se nisem toliko nagazil, smo pa spet dobro smučali. Najbolje zadnji dan ob spustu iz Abeni Flue (3962 m). Bilo bi še bolje, če ne bi cel dan na stranski vrh gore dovažali helikopterskih smučarjev.

Dolina Lotchental

Ta dan sem dokončno zavzel osebno stališče, da heli smučanje v Evropo ne sodi. V Kanadi, Aljaski, Kamčatki in podobnih krajih se vozi ljudi na gore kjer pred heli smučarji drugih ljudi sploh ni bilo, skratka popolna divjina. Mi pa smo hodili šest dni in zadnji dan bi moral biti kulminacija pozitivnih občutkov. Spet smo bili edini na gori, dokler niso začeli leteti okoli nas helikopterji. Tudi pogovarjati se nismo več mogli med hojo…Na srečo so malo pred našim vrhom prenehali. Kasneje smo ugotovili, da zaradi neugodne skorje na polovici doline Lotchental, ki jim ni bila po godu. Skratka odslej bom Bernske Alpe vedno zaključil  s spustom na drugo stran v gornji Wallis. Čudovit, več kot dva kilometra”visok” spust in nobenih helikopterjev okoli.

Plum in smuči

Kdor ne mara govorjenja o opremi ali smučarskih testov, je bolje, da stran sedaj zapre. Marca sem namreč dobil nekaj kosov opreme v preizkušnjo. Najprej smuči, 184 cm dolge Elan Himalaya. Veliko sem slišal govoriti o tem, da so premehke in sem jih zato z nekaj nejevere vzel na pot.  Sploh ob siceršnjem posedovanju Volkl Amaruq, ki so trše,  imajo klasično (chamber) geometrijo in zato zahtevajo boljše znanje smučanja. Če to dobijo, postanejo res pridne deklice za vse. Prav univerzalne smuči za vsake razmere. Sploh, ker z 88 mm pod čevljem tudi dovolj dobro plavajo v svežem snegu.  Pa v pršiču, če le ni preglobok, se da uživati praktično z vsakimi smučmi. Tistih “borih” 1000 višincev spusta tako ali tako nočemo oddivjati v nekaj GS zavojih. Bi bilo prehitro konec…. Dobre smuči pridejo precej bolj do izraza v težkih smučarskih razmerah.

Elanke so se sicer izkazale bolje od pričakovanja. Na trdem konice v primerjavi z Amaruq res zaplapolajo in v globokem gnilcu se zdi, da krivine pridejo do kolen a v vsem ostalem delajo zelo dobro.

Elan Himalaya si ogledujejo Jungfrau, Eiger in Monch z vrha Abeni Flue (3962 m)

S svojo prožnostjo kar same prehajajo iz zavoja v zavoj, daljša konica smučo “skrajša” in zato je vodenje le te lažje, skoraj igrivo. Zelo fino se mi je tudi zdelo razlagati ljudem kaj je Elan. Pa ne o zdrahah, ki vsake toliko pretresejo podjetje ampak o izumiteljih karvinga pa o Stenmarku, Križaju…o  tistem na kar smo lahko Slovenci ponosni glede Elana. Kar zaplaval sem v čase modela RC 05, ko so nam v osnovni šoli po šolskem ozvočenju spuščali prenose tekem in je pouk odpadel ob vsakem pomembnejšem smučarskem tekmovanju.

Prvič sem poizkusil tudi okovje Plum. Odkar sem jih prvič zasledil v njihovem rojstnem kraju Chamonixu sem jih želel imeti. Zato sem bil vesel povabila trgovine Extremvital (edina v Sloveniji, ki ga prodaja) k testiranju.

Glavni razlog za  rojstvo okovja Plum v mali privatni tovarnici blizu Chamonixa je bil narediti nezlomljivo in nepokvarljivo smučarsko okovje. To  jim je uspelo z uporabo CNC tehnologije obdelave kovin in  drugimi materiali uporabljani v vesoljski tehnologiji. Okovje Plum Guide M je ob svoji robustnosti hkrati zelo lahko; 335 g proti 530 g   Dynafitovega FT12. Uprabljal sem model Guide M, brez zavor. Dolgi trakci so se mi zdeli najprej zelo štorasti a potem sem jih speljal pod  in zapel z eno od gornjih klipsen.  Kapnilo mi je tudi, da je njihov namen poleg izgubljanja smuče ob padcu tudi, da med vstopanjem na okovje s svojo dolžino omogočijo lahkotno držanje (in s tem preprečitev pobega smuče v dolino) tudi ljudem katerih max predklon so kolena. Npr. meni!

Sezona turnega smučanja se preveša in druge aktivnosti že dihajo za ovratnik a če vseeno razmišljate o okovju in hkrati ne verjamete mojim besedam,  si jih pojdite le pogledat.  Že na pogled bo vse jasno!

Srečno!

1 comment

    • Vesna on 2. aprila 2014 at 12:28

    Zelo lepo Tomaž! Komaj cakam,, da bo nas dojencek malo zrastel, da enkrat dozivim vse te lepote, ki jih tako lepo opisujes. pozdrav…

Dodaj odgovor

Your email address will not be published.