Alpinist in gorski vodnik

Mladinci, ti in oni

Konec septembra sva s Petrom Mežnarjem vodila tabor za mlade alpiniste v Chamonixu. Namen tabora je bil preizkusiti se v velikih stenah ob nekoliko nenavadnem letnem času. Običajno se vsako leto po koncu poletja v stenah naredijo odlične ledne razmere. Tudi vreme se ponavadi umiri in ob indijanskem poletju bi morali biti pogoji za plezanje odlični. Tokrat žal vreme ni sodelovalo in ob gledanju vremenske napovedi nekaj dni pred taborom, naju je s Petrom bolela glava. A ladje ni bilo mogoče več ustaviti. Mladi so prišli in sreča, da so vseeno prišli. Kot velikokrat, se je pokazalo, da imajo pogumni srečo in, da se da nad in okoli Chamonixa vedno dobro plezati, kakršnokoli že je vreme. Če bi bil prihod odvisen od odločitev posameznikov, vključno z nama, ne bi bilo tisti petek zvečer v Chamonixu nobenega. Tako pa smo na koncu dobili odlično listo vzponov, sploh glede na vreme, ki nas je spremljalo. Res smo hoteli izkoristiti tista dva lepo napovedana dneva, vmes pa malo pokrpati s skalnim plezanjem, drajtulingom, športnim plezanjem. In izpadlo je fino.. Predvsem po zaslugi mladostne zagnanosti. Naveze so dostopale do izhodiščnih bivakov oz. koč v občasno res mizernem vremenu, preslabem tudi za sprehod po Chamonixu. Na srečo količine snega niso bile velike in zato plazovna nevarnost ob primernih ciljih ni bila zelo preteča.

Preplezane smeri so bile boljše od najinih pričakovanj. V tistem času se nihče razen mladih Slovencev ni podal v višje stene. Les Droites ali Jorasses stalno živečim angleškim ali domačim alpinistom niso niti padli na pamet. S Petrom sva se, medtem, ko so mladinci prerešetali severno steno Aig. du Chardonet, za prvo turo odpravila v steno Triangla du Tacul in preplezala Perroux guly (III, 4+, 5c, 350 m), fino smer, ki poteka takoj levo od najbolj plezane ledne smeri nad Chamonixom, ozebnika Chere. Še kar hecno je bilo, ko sva se le par deset metrov levo od vseh navez v Chereju morala nekajkrat kar pošteno zbrati ob zelo tanki ledni prevleki. Plezanje je bilo ravno toliko težko, da sva bila po opravljenem prijetno zadovoljna.

Priznam, ob očitno prezahtevnih vremenskih razmerah za tistih nekaj smeri, ki jih imam že dolgo v glavi, se nisem mogel zbrati za obisk katere od klasičnih smeri, ki sem jih že preplezal. Zato mi je na koncu prav prišlo (zaradi Tadejevega odhoda) neparno število alpinistov in s prijateljem, domačinom Andyem sva odšla v steno Maladiera nad Clusom. Na pogled sem preplezal smer Cobra Cabana (7b, 260 m), mojstrovino, koga drugega kot, Michela Piola, ki je previsno rumeno steno obdelal v 90ih letih. Kot je v navadi pri njem je bila strma smer navdušujoče brezhibno zamišljena in izpeljana.

V začetku oktobra je Ula začela hoditi v vrtec, prvič. Po štirih dneh je zbolela a se v slabem tednu spravila k sebi. A štafeta je šla k nama. Ne pomnim kdaj sem bil nazadnje bolan a tokrat sem klecnil na polno in kašljanje in pljuvanje je trajalo skoraj dva tedna. Oba s Tino sva bila presenečena, da je ta virus zadel vse razen apetita, ki je začuda ostal in pripomogel k opazno slabšemu plezanju po bolezni. Kot bi imel na pasu obešenih nekaj flaš vode…

Sem pa imel v času bolehanja zato čas tuhtati o tem in onem. Mladinci v Chamu so me res navdušili in tako se mi je utrnilo nekaj tem in logičnih zaključkov, na ravni osebnih modrovanj seveda. Po mojem mnenju ima odmevna SMAR (slovenska mladinska alpinistična reprezentanca) eno napako. Ideja je odlična in vredna nadaljevanja a v njej so napačni ljudje. Na akcije kakršne so imeli sedanji člani SMAR-a bi morali hoditi fantje, ki so bili letos v Chamonixu, skoraj vsi. Imajo malo izkušenj iz evropskih gorstev a plezajo dobro in so do konca zagreti. Tovrsta aktivnost v nepoznanih področjih bi jim odpirala oči in močno pripomogla k njihovemu hitrejšemu alpinističnemu razvoju. Voditi dobitnika zlatega  cepina ali silaka, ki opravita z Divine Providence v enem zamahu, prosto na pogled, na športnoplezalni izlet na Tirolsko ali v klasike Dolomitov, Piz Badila ali podobnega, izgleda malo hecno. Ti fantje bi morali sami najti pot do omenjenih ali podobnih ciljev. In tisti, ki jih hočejo tudi jih. To dokazujejo (večina) vedno znova.

Za takšne kalibre bi morala taista mošnja denarja ostati a se deliti za njihove  cilje, tudi v bližnjih gorah, ki jih sami najdejo in v času, ki ga sami določijo. Edini organiziran izlet pod Markovim ali podobnim vodstvom, ki se njim pritiče pa bi morala biti odprava na nič drugega kot »top« področje ala Baltoro ali ledenik Choktoi.  Prej omenjenega načrtnega obiskovanja evropskih področij, novih spoznanj in neskončnega znanja spoštovanega mentorja Marka Prezlja, pa bi po mojem morala biti deležna predvsem naslednja generacija mladih.

Tole modrovanje mi je uspešno skrajšalo popoldne na Heatrowu zato prosim brez zamere.  Sem na poti v Nepal, grem na Mera peak (6476 m) in pošnofat stene nad dolino Hinku. Gledat v prihodnost…

Namaste Nepal!

Dodaj odgovor

Your email address will not be published.