Letos je naneslo, da sem se lotil reÅ¡evanja nekaj bolj ali manj starih naÄrtov. Poleg novejÅ¡ih idej, ki sem jih udejanjil poleti,  je lepa pozna jesen dala možnosti za realizacijo starih alpinistiÄnih sanj. O prvi dogodivÅ¡Äini izmed slednjih ne bom pisal veliko, ker zgodba Å¡e ni konÄana. Z Grego sva kmalu po veÄjem oktobrskem poslabÅ¡anju odÅ¡la v južno steno RuÅ¡ice kjer sva imela naÄrt preplezati linijo, ki mi je padla v oÄi že ob prvem obisku stene, 20 let nazaj. Malo sem pozabil, da JV stena RuÅ¡ice pozno jeseni ni veÄ dobra izbira. Å pikova gmota, razen nekaj ur dopoldan, meÄe senco na veÄji del stene. Prvi lepi dnevi po poslabÅ¡anju so bili povrhu Å¡e peklensko mrzli in plezanje je bilo daleÄ od uživaÅ¡kega jesenskega pretegovanja. Vseeno sva priÅ¡la, ob sicer lepem plezanju, raztežaj do roba stene. Spomladi konÄava.
Naslednja želja se mi je izpolnila minuli vikend. Spominska smer Tine JakofÄiÄ v južni steni Kogla, mi je vzbudila pozornost že, ko sem plezal bolj po knjigah kot po skalah. Predvsem zaradi priimka. Le ta izhaja iz Bele krajine, ki se ne ponaÅ¡a z veliko alpinisti in nenavadno mi je bilo, da se je Å¡e kak soimenjak (a ne sorodnik) ukvarjal z alpinizmom. Žal je bila Tinina alpinistiÄna pot kratka. Leta 1979 se je po vzponu na Aig Verte po Ozebniku Cordier, s soplezalcom Janezom IlerÅ¡iÄem ponesreÄila na sestopu po Whymperjevem ozebniku.
Pavle Kozjek in Zvone DrobniÄ sta ji Spominsko smer preplezala leta 1980 a ji v vodniÄki za KamniÅ¡ko Bistrico niso dali vloge samostojne smeri, ker naj bi se prekrivala s starejÅ¡o Direktno smerjo. Pavle je dilemo razjasnil Å¡ele ob njegovi ponovitvi smeri z Urbanom Golobom leta 2008. Smer je samostojna razen dveh raztežajev pod vrhom.  TehniÄna mesta na skici smeri so kazala na dober prostoplezalski izziv v sicer moÄno obiskani steni Kogla. Z Miho Hrasteljem sva prvo prosto ponovitev opravila v nedeljo in ob tem neznansko uživala. PravljiÄen, topel dan nad meglenim morjem. PriÄakovala sva gneÄo a na koncu smo si steno delili le Å¡e z eno navezo. Prvi težak raztežaj (drugi po vrsti) je najprej zahteval nekaj tehniÄnega Äaranja, da je bil nato goden za varen prosti vzpon z oceno VIII. V njem sva pustila dva dobra klina in sedaj je raztežaj možno preplezati tudi na pogled, brez zabijanja v kljuÄnem delu.
Naslednji raztežaj je imel dovolj opreme za varno prosto plezanje, tehniÄno pa je bil Å¡e za odtenek težji, VIII+.  Od gredine naprej sva dosegla rob v treh raztežajih s težavami med V in VI. Kot Urbana in Pavleta naju je presenetilo dejstvo, da je smer tako malo plezana ob tem, da je plezanje Äudovito, morda celo lepÅ¡e kot v sosednjih razvpitih lepoticah. Res zelo priporoÄljiv cilj. Zaenkrat je potrebno imeti s seboj Å¡e kak klin.
1 comment
Neznani klin, ki ga na Pavletovi skici (prviÄ jo vidim zdaj) oznaÄuje rdeÄa pika, je – Äe je zabit v vodoravni razpoki, pokriti z majhno strehico z rumenimi liÅ¡aji – verjetno tisti, ki me je obdržal pri kratkem padcu, ko sva s Cenetom Kramarjem iskala in poskuÅ¡ala ponoviti Direktno smer (Gregorin-Tarter). Zaradi krvaveÄe roke nisva nadaljevala sicer lepo obetajoÄega plezanja in sva klin uporabila za spust. Vsaj tri desetletja stara zgodba. Da v Direktni smeri ni klinov, je po pripovedovanju Vlasta KopaÄa kriv Tarter, ki si je na praksi v ravenski železarni s prenaÅ¡anjem ingotov tako okrepil prste in roke, da je z lahkoto kot prvi v navezi ves Äas plezal prosto. Sedanji to zmorete in skala je prav primerna za to. Lepo!