Letos je naneslo, da sem se lotil reševanja nekaj bolj ali manj starih načrtov. Poleg novejših idej, ki sem jih udejanjil poleti, je lepa pozna jesen dala možnosti za realizacijo starih alpinističnih sanj. O prvi dogodivščini izmed slednjih ne bom pisal veliko, ker zgodba še ni končana. Z Grego sva kmalu po večjem oktobrskem poslabšanju odšla v južno steno Rušice kjer sva imela načrt preplezati linijo, ki mi je padla v oči že ob prvem obisku stene, 20 let nazaj. Malo sem pozabil, da JV stena Rušice pozno jeseni ni več dobra izbira. Špikova gmota, razen nekaj ur dopoldan, meče senco na večji del stene. Prvi lepi dnevi po poslabšanju so bili povrhu še peklensko mrzli in plezanje je bilo daleč od uživaškega jesenskega pretegovanja. Vseeno sva prišla, ob sicer lepem plezanju, raztežaj do roba stene. Spomladi končava.
Naslednja želja se mi je izpolnila minuli vikend. Spominska smer Tine Jakofčič v južni steni Kogla, mi je vzbudila pozornost že, ko sem plezal bolj po knjigah kot po skalah. Predvsem zaradi priimka. Le ta izhaja iz Bele krajine, ki se ne ponaša z veliko alpinisti in nenavadno mi je bilo, da se je še kak soimenjak (a ne sorodnik) ukvarjal z alpinizmom. Žal je bila Tinina alpinistična pot kratka. Leta 1979 se je po vzponu na Aig Verte po Ozebniku Cordier, s soplezalcom Janezom Ileršičem ponesrečila na sestopu po Whymperjevem ozebniku.
Pavle Kozjek in Zvone Drobnič sta ji Spominsko smer preplezala leta 1980 a ji v vodnički za Kamniško Bistrico niso dali vloge samostojne smeri, ker naj bi se prekrivala s starejšo Direktno smerjo. Pavle je dilemo razjasnil šele ob njegovi ponovitvi smeri z Urbanom Golobom leta 2008. Smer je samostojna razen dveh raztežajev pod vrhom. Tehnična mesta na skici smeri so kazala na dober prostoplezalski izziv v sicer močno obiskani steni Kogla. Z Miho Hrasteljem sva prvo prosto ponovitev opravila v nedeljo in ob tem neznansko uživala. Pravljičen, topel dan nad meglenim morjem. Pričakovala sva gnečo a na koncu smo si steno delili le še z eno navezo. Prvi težak raztežaj (drugi po vrsti) je najprej zahteval nekaj tehničnega čaranja, da je bil nato goden za varen prosti vzpon z oceno VIII. V njem sva pustila dva dobra klina in sedaj je raztežaj možno preplezati tudi na pogled, brez zabijanja v ključnem delu.
Naslednji raztežaj je imel dovolj opreme za varno prosto plezanje, tehnično pa je bil še za odtenek težji, VIII+. Od gredine naprej sva dosegla rob v treh raztežajih s težavami med V in VI. Kot Urbana in Pavleta naju je presenetilo dejstvo, da je smer tako malo plezana ob tem, da je plezanje čudovito, morda celo lepše kot v sosednjih razvpitih lepoticah. Res zelo priporočljiv cilj. Zaenkrat je potrebno imeti s seboj še kak klin.
1 comment
Neznani klin, ki ga na Pavletovi skici (prvič jo vidim zdaj) označuje rdeča pika, je – če je zabit v vodoravni razpoki, pokriti z majhno strehico z rumenimi lišaji – verjetno tisti, ki me je obdržal pri kratkem padcu, ko sva s Cenetom Kramarjem iskala in poskušala ponoviti Direktno smer (Gregorin-Tarter). Zaradi krvaveče roke nisva nadaljevala sicer lepo obetajočega plezanja in sva klin uporabila za spust. Vsaj tri desetletja stara zgodba. Da v Direktni smeri ni klinov, je po pripovedovanju Vlasta Kopača kriv Tarter, ki si je na praksi v ravenski železarni s prenašanjem ingotov tako okrepil prste in roke, da je z lahkoto kot prvi v navezi ves čas plezal prosto. Sedanji to zmorete in skala je prav primerna za to. Lepo!