Alpinist in gorski vodnik

Nova smer v Tofani Di Rozes

Tako lepo vremensko napoved je bilo potrebno izkoristiti in ker že dolgo nisem plezal v Dolomitih sem si našel  cilj v steni Tofane Di Rozes.  Mogočen masiv, ki kraljuje na Cortino d’Ampezzo je s svojo odlično, oprimkov bogato kamnino alpinistični raj z zelo udobnimi dostopi. Po slednjem je kar klicalo tudi moje poškodovano koleno.

Preko ostenja je speljano veliko smeri, največ v prvih treh stolpih. Že nekaj časa sem si želel pogledati v veliki amfiteater na sredi ostenja in tam morda preplezati kako smer. Enostavno je dobiti opise za vse klasične in vse najnovejše smeri, praktično nemogoče pa je dobiti pregled vseh obstoječih smeri v steni. Grma mi je namignil na vodnik Sextener Dolomiten (Goedeke), ki dobro pokriva področje s smermi preplezanimi do leta 2003 in lahko sva si z Luko Lindičem zamislila novo linijo.

Luka je bil sicer še utrujen od opremljanja nove smeri v Križevniku a nekako sem ga le pretental. Ko je enkrat prijel za prvi hrapavi dolomitski oprimek, je pozabil na dejstvo, da letos pleza  v glavnem v nove smeri, kar je sploh pri težjih, res naporno delo. To se je tokrat ponovno pokazalo.

Mislila sva, da bova za novo smer v osrednjem delu južne stene Tofane porabila  tri dni, na koncu sva jih porabila štiri in še dva za končni vzpon. V obdobju več kot enega tedna sva se tako popolnoma predala cilju, domov sva odšla le za dan in pol. Preplezala sva novo smer, ki se jo je prijelo ime Viki krema (VIII+/IX-, VIII- obv., 800 m).

Ob prvem obisku se nama je  dobro zatikalo. Verjetno zato, ker sva med vožnjo, hojo in plezanjem v glavnem klepetala. Dolgo se nisva videla… Na koncu, sploh ob zadnjem plezanju, ko sva smer preplezala prosto in v celoti, pa nama je šlo kot namazano.

V spodnjem delu so bile težave nižje kot sva pričakovala. Stena je bila v glavnem navpična, ponekod tudi previsna a skala tako dobra in razčlenjena, da sva v prvih sedmih raztežajih zavrtala le en svdrovec za varovanje. Preko gruščnate gredine sva se nato vzpela do vznožja gornje, rumene, previsne stene. V liniji kjer sva nameravala plezati sva na začetku našla kline zato sva vstopila v nekoliko manj evidenten plan B. Tri dni sva porabila za raziskovanje in opremljanje (vse od spodaj) gornjega dela nato pa je sledil končni vzpon.

Zaradi negotovosti ob nepoznavanju zadnje tretjine stene in kratkega dneva, sva se odločila za dvodnevni vzpon z udobnim bivakom v veliki votlini ob vznožju gornjega dela stene. Spodnji del sva kljub težkemu nahrbtniku preplezala v štirih urah, naslednji dan pa potrebovala še nadaljnih osem. Za ponavljalce bo verjetno potrebnih osem do deset ur plezanja. Najtežji raztežaj sva ocenila z VIII+/IX-, večina preostalih raztežajev gornjega dela pa se giblje med sedmo in osmo stopnjo. Za varovanje sva poleg opremljenih stojišč, v celi smeri zavrtala 23 svedrovcev in zabila štiri kline. Toliko sva potrebovala in vse sva pustila v smeri. Vse ostalo sva uredila s premičnimi varovali, ki v odlični skali res dobro služijo. Ob daljših odsekih brez varovanja je potrebno tekoče plezanje (vsaj) spodnje osme stopnje. Nekaj mest je še malo napokanih,  se pa bodo očistila s ponovitvami. Vršna stena Tofane Di Rozes je neverjeten razglednik in ob dokaj dobrih varovališčih tudi varovanje pravi užitek. Še nekaj slik lahko vidite v galeriji.

Minuli vikend sem pomagal Marku voditi tabor mladih alpinistov kot pripravo na bodočo mladinsko alpinistično reprezentanco v Vratih.  Za ime so krive kuharice Aljaževega doma, ki so nam za zajtrk postregle sladico, na katero sem od mojih mladih dni že čisto pozabil. Izvrstno!

2 comments

    • Tone on 4. oktobra 2011 at 16:07

    Čestitam za izredno smer – res je treba biti dober in še iznajdljiv – pa tudi za ime, ki kar visi v zraku zadnje čase in je prav čakalo, kdo ga bo prvi uporabil.

    • Domen Komac on 9. oktobra 2011 at 22:41

    Kar se mene tice je Viki se vedno najboljsi u Guncljah.

Dodaj odgovor

Your email address will not be published.