Alpinist in gorski vodnik

Piola je genij!

Ob odhodu iz vodniške ture po Bernskih Alpah sem opazil, da je severna stena Eigerja skoraj povsem brez snega. Sploh Ženevski steber kjer sem si že dolgo želel preplezati katero od smeri, je izgledal povsem suh. Odločitev torej ni bila težka.

Dan počitka po dveh tednih vodenja je bil nujno potreben. Prvi teden sem bil v treh dneh dvakrat na Mont Blancu.  Prvič preko Gouterja in dva dni kasneje prečenje iz Midija. Podobno tudi Tinca. Takoj zatem Bernske Alpe kjer nam je vzpon na Gross Grunhorn preprečilo slabo vreme zato pa smo bili na Monchu, Jungfrauu in prvaku Bernskih Alp – Finsteraarhornu.

Tik pod vrhom Mont Blanca

S Tinco sva se nato popoldan zapeljala  v Grindelwald in prespala na Kleine Scheeideg. Zjutraj sva še v temi tipala v vznožju stene in iskala svedrovec, ki naj bi označeval začetek smeri. Tinca ga je našla a izgledalo je, da ni pravi saj so se nad njim bočile gladke plati. Precej levo sistem razčemb in tudi desno. Nekdo se je zmotil. A ker po pregledovanju okolice nisva našla  drugega svedra,  sem vseeno zaplezal. In glej, po nekaj metrih idealna, kot ulita tanka razpoka za malega frenda, nad njim čudoviti oprimki v navpični monolitni steni. Po desetih metrih, sredi plati svedrovec in nato v istem slogu, 50 metrov do udobnega stojišča.  Kako noro, čisto sem pozabil kak genij je Michel Piola. Tam kjer si najmanj misliš, tam spelje  smer brez napake. Če se da varovati s premičnimi varovali ne bo ničesar, če je gladko in nerazčlenjeno bo dal svedrovec. Verjetno sem dosedaj ponovil že kakih 20 njegovih smeri , največ v Alpah, nekaj v Patagoniji a vedno znova sem presenečen koliko energije in  kakšen nos za najboljše linije ima ta tip.

V Eigerju je preplezal kar deset novih smeri in klicali so ga Mr. Eiger. Zadnjo,  Le Chant du Cygne (7a, 900 m), kar tudi pomeni Labodji spev, je preplezal leta 1992 in to sva si tudi izbrala.

Spomnim se kako me je od vseh zgodb in žaloiger, ki sem jih  prebral, zvijalo po želodcu pred vzponom v Heckmaierjevi smeri in prav hecno, sedaj tudi malo. Sploh ponoči, ko sva se plazila pod vznožjem »mordwanda«.  A čez dan je veličastni ambient le še dodal k plezalnemu užitku, ki je bil v vseh 21 raztežajih neskončen. Res krasna, slikovita smer. Po desetih urah sva bila na robu, v dobre pol ure ob grmenju zdirjala na postajo Eigergletcher, ujela  zadnji vlak in zvečer sva bila že nazaj “doma” v Chamonixu.  Super dan!

1 comment

    • Ursa on 6. septembra 2011 at 13:52

    Face sta, res!

Dodaj odgovor

Your email address will not be published.