Alpinist in gorski vodnik

Nova smer v Triglavu

Če pogledaš na steno Triglava pozimi, vidiš le nekaj kopnih lis, delov, ki so prestrmi, da bi se sneg prijel. Dve izmed največjih takih lis sta stena Skalaškega turnca ter stena med Ladjo in Čopom. Prav slednja mi z nakazano počjo, ki se vleče  preko nje, vidne že iz doline, ni dala miru zadnjih nekaj let. Letošnje zgodnje poletje sva tako s Tinco posvetila Triglavu. Raziskovanje in opremljanje je botrovalo štirim plezanjem Skalaške in Gorenjske smeri z raznimi varijacijami. Že sredi julija skrivnosti ni bilo več zato pa se je vreme občutno skvarilo. Malo sva bila že nervozna saj imamo namen avgust preživeti v Chamonixu a kdor čaka, dočaka. Minula dva dneva, 2. in 3. avgust,  sta bila lepa,  preživela sva jih v najlepši slovenski steni in ji dodala fino, težko smer.

Vstopni del sva si sposodila od Metropolisa in po njegovem najtežjem raztežaju plezala naravnost do  gredine Skalaške in od tam spet naravnost gor po strmi steni Gorenjskega turnca. Nad dostopno gredino pod Čopov steber nisva hotela posiljevati in sva dva raztežaja sledila Srpu po lepi zajedi nato pa naravnost gor. Prvi dan sva preplezala še prvi raztežaj »headwalla« nad katerim sva ob enem od predhodnih obiskov, sredi previsne stene odkrila neverjetno votlino z ravnim dnom – hotel Triglav.

Tu sva bivakirala in naslednji dan začela z najtežjim delom smeri. Prvi raztežaj nad votlino, rumeno previsovje, ki je branilo dostop do začetka poči se je izkazal za prosto najtežjega, prosto z rdečo piko sem ga preplezal naslednji dan po opremljanju, Tinci je malo zmanjkalo. Tokrat je bil pošteno moker in več od plezanja na rotkreis ni šlo. Se mi zdi, da je ta raztežaj kar redko suh. Še tri raztežaje; 6., 18. in 19. sva prosto preplezala v drugem poizkusu, ostalo v prvem.

Od daleč vidna poč je na začetku izkazala za prevarantko saj je bila v glavnem zasigana in je le tu in tam dopustila kak klin ali zatikalo. Višje gori, posebno v zadnjem težkem raztežaju pa ni bilo več jasno ali sva v granitu ali apnencu.  Na polovici sva presekala Srp, še raztežaj višje pa sva ob stiku z varianto Jeglič – Kunaver plezala proti Čopu in po njem v dveh raztežajih  na rob stene.

Najtežji raztežaj je mestoma majav, višje gori pa sva preplezala nekaj najlepših in najbolj norih »slovenskih« raztežajev do sedaj. Izpostavljenost je tam popolna in navdušujoča.

Pri  plezanju novih smeri ne gledam na kvantiteto, ampak predvsem na kvaliteto smeri, lepo linijo in dobro skalo. Rad imam, če kdo ponovi katero od mojih smeri in rad bi, da bi hitro ponovili tudi to. Zato malo reklame. Mislim, da gre za eno najatraktivnejših in najtežjih alpinističnih skalnih smeri v naših gorah. Verjetno  je njena prednost pred ostalilimi “naj” (Korenina ipd.), da je skala bolj ali manj odlična ter, da je dokaj dobro opremljena ob višji tehnični težavnosti.  Pred desetimi leti bi zavrtal pol manj svedrovcev a sedaj, v duhu časa in letom primerno, nekoliko več.  Vseeno je smer svetlobno leto stran od naziva alpska športna smer in zahteva vplezanega alpinista s solidno frikovsko formo.  Naj opozorim, da najtežji raztežaj (pa še kak lažji tudi) zahteva dobro merico občutka za ne najboljšo skalo. Nabijanje tehnike bo ta raztežaj najverjetneje uničilo, kar bi bila velika škoda saj le ta brani ” dostop” do najboljših raztežajev višje gori. Za nabijanje ni potrebe saj sva v vseh težjih raztežajih pustila notri vse kline, ki so bili uporabljeni pri najinem končnem vzponu. V celi, 25 raztežajev dolgi smeri je tako ostalo 28 svedrovcev v raztežajih, 13 svedrovcev na stojiščih ter cca 25 klinov (plus stari klini v Čopu). Smeri dorasli ponavljalci ne potrebujejo več kot enega seta frendov in zatičev ter 6 različnih klinov in za večino morda nekaj bivak opreme, če se odpravljate v smer prvič.

Smer z oceno (IX/VII-VIII, 1000 m) sva poimenovala preprosto, Ulina smer.  Darilce za njen skorajšnji drugi rojstni dan. K njej so nama uhajale misli na stojiščih in predvsem ona je »kriva«, da sva si našla dober cilj tudi v domačih gorah. In lahko rečem, da gre tokrat za moj najboljši alpinistični izdelek. Skica  se nahaja tukaj

    • Matic meglic on 4. avgusta 2011 at 19:31

    Super, cestitke za odkrito smer in hvala:)

    • Nejc Pozvek on 4. avgusta 2011 at 22:40

    Fenomenalno! Čestitke obema.

  1. Bravo ekipa, tako se pomika(jo) meje!

    • :-) on 5. avgusta 2011 at 13:55

    Bravo! Čestitam!

    • tone on 5. avgusta 2011 at 18:25

    Sijajno – čestitam! – T.

    • Miha Šercer on 7. avgusta 2011 at 10:18

    Ula-la!

    • Janez Dovžan on 8. avgusta 2011 at 16:09

    Draga Tinca in Jaka, s tako smerjo v Steni ste z Ulo postali večni! Čestitam!

    • Hiok on 11. avgusta 2011 at 11:06

    Bravo!

    • Mojca on 18. avgusta 2011 at 14:28

    Super, čestitam obema, odlična sta!

    • Gregor on 24. avgusta 2011 at 7:45

    Ostal sem brez besed, čestitke za preplezano smer. Slike so fenomenalne!!!

    • Jure Požar on 18. septembra 2011 at 12:58

    Včeraj smo bili v slovenski in videli par ki je plezal po Ulini smeri. Mogoče prva ponovitev? Čestitke drugače za mega smer

    • jaka on 18. septembra 2011 at 16:57
    • Author

    Ja, res je. Andrej Grmovšek in Nejc Pozvek sta 16. in 17. 9. opravila prvo ponovitev

    • Andrej Trdin on 16. januarja 2012 at 20:56

    Lepo, zame za nepoznavalca plezanja.., lepe slike, združeno prijetno s koristnim. Všeč mi je vajina poimenovana nova “Ulina” smer. Andrej T

Dodaj odgovor

Your email address will not be published.