Po Julijskih Alpah

Po dveh dneh plezanja v Triglavu sem takoj začel s šestdnevnim popotovanjem po Julijskih Alpah s skupino grških gornikov. Po slovenskih poteh vodim le redko. Gorski vodniki smo v primerjavi z nelojalno konkurenco, ki je razpasena pri nas, “nekonkurenčni”. Tokrat je skupina Grkov vedela za kaj gre in hotela izključno gorske vodnike z mednarodno licenco. Vsako leto se namreč odpravijo v katero od alpskih držav in vsakič tam najamejo gorske vodnike.

Z Miho sva jih tako popeljala iz Bohinja do Vršiča in se pri tem imela lepo. Bili so zelo prijetni gostje in razsposajena grška nrav je močno pripomogla k prijetnemu delu. Malo sem se bal naših koč, že dolgo nisem spal v kaki drugi razen prijetne Koče na Gozdu. Bal sem se veseljačenja v pozne ure in bal sem se šestih dni ob joti in pasulju.

A že na prvi koči, pri Triglavskih jezerih sem bil prijetno presenečen že, ko sem klical za rezervacijo. Boste  polpenzion? Vprašanje, ki ga od naših oskrbnikov ne slišiš mnogokrat. In v koči smo dobili dobro hrano. Kasneje v eni od triglavskih koč se je po tradicionalno zataknilo. Polpenzion ni bil opcija in posebaj smo morali plačati spanje, vsak obrok posebaj in seveda zapitek posebaj. Tako smo v glavnem celo popoldne stali v gneči pred malim šankom, namesto, da bi vse opravili naenkrat.  Sicer pa so bili v vseh kočah na poti, oskrbniki in osebje zelo prijazni in bivanje sicer zelo prijetno.

Na vrh Triglava smo prišli zadnji dan pred poslabšanjem, sestopili v Krmo in se odpeljali na Vršič. Naslednji, deževni dan je bil kot nalašč za obisk novega planinskega muzeja v Mojstrani. Lep, sodobno urejen muzej. Na koncu so Grki hoteli pokupiti pol spominkov, ki jih prodajajo a žal ni bilo mogoče plačevati s karticami, majice pa so tudi imeli samo v eni velikosti. Škoda! Zadnji dan smo v čemernem vremenu sestopili preko Slemena v Tamar a več kot govoriti o čudovitem razgledu, v meglenem vremenu nisem mogel.