Alpinist in gorski vodnik

Zimska skala v Triglavu

Po prihodu iz Patagonije se mi je res mudilo v gore saj jih tam nisem obiskoval veliko. Vreme je bilo lepo in razmere čudovite. Prav na vrat na nos v Sanjski ozebnik nisem hotel zato sva se s Tinco odločila za ogrevanje v Levi zajedi Stenarjeve vzhodne stene. Lepo plezanje v glasnem, belem ledu. Ne dobiš pogosto 600 metrov dokaj strmega stiroporja v naših gorah. Čudovito plezanje se konča na enem naših najlepših razgledišč. Pogled s Stenarja na severne steno Triglava je res impozanten. Res dobro skrivamo te naše stene pred tujimi alpinisti. Dobro, da Kresotov vodnik ni izdan v angleščini, že tako je prometa veliko tudi v težjih smereh.

V redu, zdaj pa kaj težjega sem si mislil a so me visoke temperature prizemljile. Hvala Bogu, bom “moral” pa v kako skalno smer. Zadnja leta se v snegu in ledu  tako ali tako ne počutim več najbolje, razen na smučeh.  Kljub majhnim količinam snega po naših gorah so bile severne stene precej bele. Treba je bilo najti zelo strmo smer. In je prav prišel razgled iz Stenarja. Na fotografijah sem si lahko dobro ogledal Steno in ugotovil, da je stena Skalaškega turnca še najbolj primerna.. Previsna stena, malo polic in dobra skala. Izbral sem si smer Metropolis, ki sva jo z Maticem Joštom preplezala leta 2002. Zatem je dobila smer še nekaj ponovitev, eno tudi v zimskih razmerah (Kresal, Miškovič, Bokavšek) v treh dneh.

Pogled z vrha najtežjega raztežaja pod katerim sva bivakirala. V spodnjem delu vodi smer bolj ali manj v vpadnici.

Prvič sem vstopil v ponedeljek z Urošem Brecljem, ja prav ste slišali, odličen športni plezalec se je želel priučiti zimske alpinistike. Logistična napaka naju je popoldan prisilila v umik. Čez dva dni je bil Uroš v službi, jaz pa ponovno v steni z Andrejem Ercgom. Vstopila sva pozno, okoli 10ih, da ne bi prvih skalnih raztežajev plezala v jutranjem mrazu. In res, plezanje v prvih skalnih raztežajih (VII- in VII+) je postalo, po prvem nohtanju, prav uživaško. Kombinirani raztežaju so naju pripeljali do stika s Helbo, kjer sva si ob in za stolpom uredila bivak.  Pred tem sva preplezala še najtežji raztežaj in se spustila nazaj.

Spalnica z razgledom, foto: A. Erceg

Večerna romantika.

Jutro nama je popestril samohodec, ki je prišel na vstop Sanjskega ozebnika a se kmalu po začetku obrnil. Dva kamna, ki sta mu prifrčala mimo glave sta bila več kot dober razlog za takšno odločitev. Vzpon po vrvi je služil za ogrevanje pred dvema raztežajem z oceno VIII-.

Prečka z oceno VIII-. Malo ogrevanja potem pa zares, prosto. Foto: A. Erceg

Smer se konča na rampi Skalaške smeri. Bilo je nekaj tuhtanja k nadaljevanju a sva se že pred začetkom plezanja odločila, da ob visokih temperaturah ne tvegava vzpona po zgornjem delu Sanjskega ozebnika. Izgovor….:-). Smer sva poizkušala preplezati čim bolj prosto. Zalomilo se nama je le v najtežjem raztežaju, katerega ocena je sedaj VIII+. Tokrat sem v njem, medtem, ko sem poizkušal prebuditi prste na malih oprimkih in se odviti počivajoč v klinu, razmišljal kaj nama je takrat bilo, da sva raztežaj ocenila le z VIII. Verjetno strah pred Markom Prezljem, ki je takrat imel kratko obdobje zbijanja (on bi dejal verjetno uravnoteževanja) ocen vsepovprek…:-). Sedaj devet let kasneje bi ga ocenil precej višje.

Crni nekaj metrov pod Skalaško smerjo.

Smer se mi je tokrat zdela prav tako ali pa še lepša kot ob prvem plezanju. V smeri kljub kar nekaj ponovitvam ni dosti več opreme kot sva jo pustila, tudi ni potrebno. V plezanju sva v dveh dneh  uživala skupaj 10 efektivnih ur.

Crni je svoje vtise in fotke strnil na portalu AO Črnuče.

1 comment

    • Danilo Tič on 17. februarja 2011 at 11:19

    Wow! Čestitke!

Dodaj odgovor

Your email address will not be published.