Po prihodu iz Patagonije se mi je res mudilo v gore saj jih tam nisem obiskoval veliko. Vreme je bilo lepo in razmere Äudovite. Prav na vrat na nos v Sanjski ozebnik nisem hotel zato sva se s Tinco odloÄila za ogrevanje v Levi zajedi Stenarjeve vzhodne stene. Lepo plezanje v glasnem, belem ledu. Ne dobiÅ¡ pogosto 600 metrov dokaj strmega stiroporja v naÅ¡ih gorah. ÄŒudovito plezanje se konÄa na enem naÅ¡ih najlepÅ¡ih razglediÅ¡Ä. Pogled s Stenarja na severne steno Triglava je res impozanten. Res dobro skrivamo te naÅ¡e stene pred tujimi alpinisti. Dobro, da Kresotov vodnik ni izdan v angleÅ¡Äini, že tako je prometa veliko tudi v težjih smereh.
V redu, zdaj pa kaj težjega sem si mislil a so me visoke temperature prizemljile. Hvala Bogu, bom “moral” pa v kako skalno smer. Zadnja leta se v snegu in ledu tako ali tako ne poÄutim veÄ najbolje, razen na smuÄeh. Kljub majhnim koliÄinam snega po naÅ¡ih gorah so bile severne stene precej bele. Treba je bilo najti zelo strmo smer. In je prav priÅ¡el razgled iz Stenarja. Na fotografijah sem si lahko dobro ogledal Steno in ugotovil, da je stena SkalaÅ¡kega turnca Å¡e najbolj primerna.. Previsna stena, malo polic in dobra skala. Izbral sem si smer Metropolis, ki sva jo z Maticem JoÅ¡tom preplezala leta 2002. Zatem je dobila smer Å¡e nekaj ponovitev, eno tudi v zimskih razmerah (Kresal, MiÅ¡koviÄ, BokavÅ¡ek) v treh dneh.

Pogled z vrha najtežjega raztežaja pod katerim sva bivakirala. V spodnjem delu vodi smer bolj ali manj v vpadnici.
PrviÄ sem vstopil v ponedeljek z UroÅ¡em Brecljem, ja prav ste sliÅ¡ali, odliÄen Å¡portni plezalec se je želel priuÄiti zimske alpinistike. LogistiÄna napaka naju je popoldan prisilila v umik. ÄŒez dva dni je bil UroÅ¡ v službi, jaz pa ponovno v steni z Andrejem Ercgom. Vstopila sva pozno, okoli 10ih, da ne bi prvih skalnih raztežajev plezala v jutranjem mrazu. In res, plezanje v prvih skalnih raztežajih (VII- in VII+) je postalo, po prvem nohtanju, prav uživaÅ¡ko. Kombinirani raztežaju so naju pripeljali do stika s Helbo, kjer sva si ob in za stolpom uredila bivak. Pred tem sva preplezala Å¡e najtežji raztežaj in se spustila nazaj.
Jutro nama je popestril samohodec, ki je priÅ¡el na vstop Sanjskega ozebnika a se kmalu po zaÄetku obrnil. Dva kamna, ki sta mu prifrÄala mimo glave sta bila veÄ kot dober razlog za takÅ¡no odloÄitev. Vzpon po vrvi je služil za ogrevanje pred dvema raztežajem z oceno VIII-.
Smer se konÄa na rampi SkalaÅ¡ke smeri. Bilo je nekaj tuhtanja k nadaljevanju a sva se že pred zaÄetkom plezanja odloÄila, da ob visokih temperaturah ne tvegava vzpona po zgornjem delu Sanjskega ozebnika. Izgovor….:-). Smer sva poizkuÅ¡ala preplezati Äim bolj prosto. Zalomilo se nama je le v najtežjem raztežaju, katerega ocena je sedaj VIII+. Tokrat sem v njem, medtem, ko sem poizkuÅ¡al prebuditi prste na malih oprimkih in se odviti poÄivajoÄ v klinu, razmiÅ¡ljal kaj nama je takrat bilo, da sva raztežaj ocenila le z VIII. Verjetno strah pred Markom Prezljem, ki je takrat imel kratko obdobje zbijanja (on bi dejal verjetno uravnoteževanja) ocen vsepovprek…:-). Sedaj devet let kasneje bi ga ocenil precej viÅ¡je.
Smer se mi je tokrat zdela prav tako ali pa Å¡e lepÅ¡a kot ob prvem plezanju. V smeri kljub kar nekaj ponovitvam ni dosti veÄ opreme kot sva jo pustila, tudi ni potrebno. V plezanju sva v dveh dneh  uživala skupaj 10 efektivnih ur.
Crni je svoje vtise in fotke strnil na portalu AO ÄŒrnuÄe.
1 comment
Wow! ÄŒestitke!