Putagonija

Saj veste kaj pomeni puta po špansko, ne? Sestavljenko so si izmislili plezalci, ki so v slabem vremenu izgubljali živce v baznih taborih. Tudi sam sem imel dovolj živčnega čakanja in leta 2007 prekinil svoja romanja v to lepo deželo. Letos je prišel čas za ponoven obisk, tokrat malo krajši, štiri tedne. Če bo vreme, je to več kot dovolj sva si govorila… Da se zna najina teza zamajati, sva zaslutila, ko sva priletela v El Calafate in ugotovila, da bo nekajdnevno obdobje lepega vremena trajalo le še kak dan. Čeprav utrujena od dolge poti, sva si poizkusila urediti prvi jutranji avtobus, ki bi nama omogočil takojšnji odhod v gore. Receptorka v najinem hostlu je dolgo časa poizkušala dobiti prostor na jutranjem avtobusu a vse zaman. Vdala sva se v usodo, kupila popoldanske karte in odšla na večerjo. Sredi noči, ko sva prišla v hostel, naju je čakalo sporočilo. »Dobila prostor na jutranjem busu, popoldanska karta stornirana.«. Sranje, nisva kupila hrane, imava mačka, jet lag, nisva naspana… Po prihodu v Chalten sva živčno nakupila nekaj hrane, spakirala opremo, se nekaj minut čudila težkim nahrbtnikom in vseeno odšla proti Poljskemu bivaku nad ledenikom Torre. Hotela sva izkoristi še zadnji lep dan. Po sedmih urah hoje z neopisljivo težkim nahrbtnikom sva ob 10ih zvečer prišla do bivaka. Ob dveh zjutraj vstala in še tri ure hodila do vznožja južne stene Poincenota. Kar meglilo se nama je, sploh meni, saj sem že tri noči spal le po nekaj ur. Prvič , da nisva bila pretirano jezna, da se je vremenska napoved zmotila in je slabo vreme prišlo prej kot je bilo napovedano.

Opremo sva dobro shranila in z lahkima nahrbtnikoma v močnem vetru in rahlem dežju odšla nazaj proti 25 km oddaljenem El Chaltenu. In potem se je začelo slabo vreme, ki je trajalo naslednje tri tedne. Skoraj si ne znam predstavljati kako bi to preživel v kakem baznem taboru. Na srečo se je plezalna logistika v tem koncu Patagonije v zadnjih letih spremenila. Nihče več ne čaka na izboljšanje vremena v baznih taborih. Mestece El Chalten ponuja preveč udobja, da bi bilo vredno dve uri krajše poti do sten. Največ seveda štejejo internetna povezava preko katere se lahko preverja različne vremenske napovedi ter bližnja plezališča, ki jih je vsako leto več. Športne smeri ne dosegajo osapske kvalitete, vseeno pa več kot odlično služijo vzdrževanju plezalne in psihične kondicije.

Tako so minevali dnevi v čakanju na novo vremensko okno. Najprej se ga v napovedi opazi na koncu sedemdnevnega intervala, potem se okno običajno skrajša, včasih tudi izgine. Tudi za konec januarja je bila napoved sprva odlična, z nekaj dnevnim lepim vremenom, tik pred zdajci pa se je spremenila in ponujala en jasen a mrzel in vetroven dan ter pol naslednjega. Ker je bila to najina zadnja priložnost sva se spustila v dir. Ob prihodu na ledenik Torre sva videla, da so stene po dolgem obdobju slabega vremena močno poledenele. Mogoče bo pa pri najini steni, katere vrh je na nekoliko nižji nadmorski višini, drugače. Sredi noči sva krenila proti koncu ledenika in bližje kot sva prihajala, bolj je bilo jasno, da se je sicer zelo strma stena Aguje Bifide prav tako zalita z ledom.

Poledenela stena Ag. Bifide

Plezanje v strmi steni Bifide bi bila še s pravo ledno opremo iluzija, z najinimi aluminijastimi derezami in kladivcem pa na to nisva niti pomislila. Pogledala sva naokoli in nad nama zagledala lepo skalno ostrico v verigi Trilogije Inca, imenovane Pachamama, ki je od spdaj izgledala bolj kopna.

Bova vsaj malo poplezala sva si rekla in začela. Že v prvem raztežaju, ki je od spodaj izgledal neproblematičen se je izkazalo, da je tudi tu veliko ledu skritega v počeh in, da če bova hotela do roba, ne bova samo “malo poplezala” .

Kopanje ledu iz razpok, drseči frendi iz požlejenih poči in nenavaden mraz. Vsak pri sebi sva se spraševala o smislu delikatnega plezanja ob dokaj nepomembnem, malem vrhu. V najinih preteklih odpravah sva se znala povsem predati stvari, če je šlo za velik vrh ala Fitz Roy, Almirante Nieto in podobno, tudi po »rusko«, če je bilo treba. Tule, na mali Pachamami sva se morala kar dobro prepričevati, da sva vztrajala naprej ob težkem plezanju, razmerah in mrazu, ki naju je že po nekaj minutah na stojiščih začel pošteno rukati kljub bundam. Tako sva po 10 urah plezanja, praskanja in čiščenja, stopila na greben po katerem poteka smer prvopristopnikov. Veter, direktno iz Celinskega ledu naju je skoraj odnesel iz ostre škrbine. Brez veliko razmišljanja sva pripravila prvi spust in ob sedmih dolgih spustih priškla do vznožja. Preplezano smer v Pachamami sva poimenovala Cortissima (VII, A1, 350 m), najkrajša. Nisva preplezala smeri s katero bi se lahko zelo trkala po prsih, smer sva zaključila ob stiku na grebenu in ne na vrhu, vseeno pa sva dobila merico prave Patagonije in bila na koncu vesela. Tisti dan je bil od mnogih navez, ki so se podale v gore opravljen poleg naju le še en vzpon, v klasični Claro di Luna v St. Exuperyu sta z bivakom uspela dva Američana. Večina ima še čas počakati na boljše dni.

Zeleniške špice

Ob koncu najinega bivanja so se slovenske vrste povečale. V Chalten sta prišla Matjaž Dušič in Lovro vršnik ter zadnji dan še Urban Ažman in Nejc Marčič. Tako smo adnji večer prav prijetno poklepetali. Res škoda, da se terminsko nismo malo bolje uskladili… Suerte Chicos!