Priznam, da sem bil pred odhodom skoraj prepriÄan, da bom letos skupaj s prijatelji, stal Å¡e na enem osemtisoÄaku. ÄŒo Oju velja za najlažjega in Å¡tevilo ljudi, ki so se povzpeli na vrh gre v tisoÄe. A ponovno se je pokazalo, da so tudi »lahki« osemtisoÄaki Å¡e vedno spoÅ¡tovanja vredni gorniÅ¡ki objekti. ÄŒo Oju je letos zavrnil okoli petdeset odprav in kolikor vem je  uspelo priti na vrh, z obilico tveganja, samo dvema alpinistoma.

ÄŒo Oju (8201 m) - Turkizna boginja
Prvi znak, da nekaj ni v redu je bil že prihod ekipe v Lhaso. Vsepovsod je bila voda, poplave- Za Tibet je taks Å¡no stanje vse prej kot normalno. Monsun, ki nas je moÄil v Katmaduju je moÄno zamujal  še v zaÄetek septembra. Vode je bilo res veliko.

Pot do nepalske meje je bila pravo nasprotje kasnejše poti preko Tibeta. Zemeljski plazovi in prevrnjen kamion sta bila vzrok za celodnevno cijazenje namesto štiri ure dolge vožnje.
Tretji vodnik, anglež Matt, avstralski kuhar Gavin in jaz smo se, za razliko od ostalih, ki so leteli v tibetansko prestolnico, do t.i. avtomobilske baze pripeljali iz Katmaduja. Smo se imeli kar fino. Tri dni smo ostali v prvem veÄjem kraju na tibetanski planoti, Nyalamu in se tam aklimatizirali. Tam smo se povzpeli  na isto goro kot leta 1999 pred GjaÄung Kangom, 5050 metrov visoki »Ratitiovec«. Potovanje enajst let kasneje je bilo povsem drugaÄno. Pred nekaj leti so Kitajci asfaltirali cesto preko Tibeta in cesta, ki se vije iz Zangmuja preko divje soteske in preko celega Tibeta bolj spominja na Å¡vicarske gorske prelaze. Bojda so jim Å vicarji celo pomagali pri inženiringu.

Prijetno preseneÄenje med dostopom do baze je bil pogled na Siguang Ri (7309 m, zadaj levo), ki smo ga preplezali deset let nazaj iz druge doline. Na desni vrh ÄŒo Oja.
RajÅ¡i imam dostope v Nepalu. PoÄasi se zaÄneÅ¡ dvigovati iz gozdov proti baznemu taboru. ÄŒlovek se poÄasi privadi na vse veÄje gore okoli sebe in v bazo pride poÅ¡teno nakurjen. V Tibetu se skoraj do baze pripeljeÅ¡ s terenskimi vozili kar mnogokrat povzroÄi težave zaradi viÅ¡ine. Z nekaj zdravstvenimi problemi na poti (in tudi kasneje), ki jih je mojstrsko reÅ¡evala Alenka, smo bazni tabor pod ÄŒo Ojem dosegli 10. septembra in takoj zaÄeli z aklimatizacijo v viÅ¡ja nadstropja.
Ekipa je bila super, kot ponavadi, se je z Jagged Globom nabrala zelo pisana druÅ¡Äina ljudi iz celega sveta. VeÄina Angležev, vsak malo poseben in veÄina zelo zabavnih. Ućitelj angleÅ¡ine v Saudski Arabiji, potem podjetnik, ki si je po petih letih zapravljanja v Monte Carlu naveliÄal divjanja z Aston Martinom in se odloÄil, da se povzpne na Everest in prepleza Eiger, dva bivÅ¡a pro Å¡portnika Richard in Steve, slednji Älan Äetverca brez krmarja, ki je dobill zlato na Olimpijskih igrah 2004 in 2008, nekaj uspeÅ¡nih raÄunalniÄarjev, ki po pol leta potujejo naokoli. Skratka zgodb je bilo dovolj. Slovenci smo s svojo slovansko naravo poskrbeli za dodatno barvitost. Ob veÄerih smo jedilni Å¡otor spremenili v kino dvorano z odliÄnim ozvoÄenjem in velikim platnom. ÄŒas je mineval bliskovito.

Tabor1 (6400 m)
Vreme ni bilo jesensko lepo, monsun je Å¡e opletal iz Nepala in nam vsak dan podaril nekaj snega v bazi. To naÅ¡ega procesa ni kaj dosti motilo in do 24 septembra smo zakljuÄili aklimatizacijo s spanjem na viÅ¡ini 7150 m. Vsi dobre volje in poÄutja, pripravljeni na skorajÅ¡nji vzpon na vrh. Nekoliko nejeverno smo sicer gledali velikanske kložaste odlome, visoke kot pivski Å¡ank, na vrhu prvega seraka na viÅ¡ini 6800 m in predvsem nedotaknjena poboÄja nad dvojko. Stikali smo glave in dvomili v varnost hoje po vrÅ¡nem poboÄju.

Med nekajdnevnim Äakanjem na izboljÅ¡anje razmer smo se odpravili na krajÅ¡i sprehod do slovitega sedla Nangpa La (5720 m)
Potem pa…. Nahrbtniki so bili pripravljeni, manjÅ¡a skupina, ki se je nameravala povzpeti na vrh iz tretjega tabora je že odÅ¡la na enko, ostali iz dvojkenaj bi Å¡li naslednji dan. 26. septembra smo sedeli pred kuhinjskim Å¡otorom, pili že tretjo kavo in napeto opazovali skupino petih Å¡erp, ki so se vzpenjale proti vrhu. Med njimi sta bila celo dva UIAGM gorska vodnika izÅ¡olana v Franciji. Nekje na viÅ¡ini 7800 metrov se je zgodba konÄala in vse se je sesulo kot karte. Plaz katerega kložasti odlom je bil viden celo iz baze na polovici vrÅ¡nega poboÄja je odnesel vseh pet Å¡erp. OÄitno so Lame opravile dobro posvetitev saj se je vrv med tretjim in Äetrtim, po 400 metrih valjenja Äudežno zataknile za skalni rogel in vseh pet je preživelo z bolj ali manj hudimi odrgninami in eno zlomljeno roko. Ko so se naslednji dan vrnili, so predstavili sliko skrajno nevarnih snežnih razmer. Debela kloža in pod njo sipek sneg ter Å¡e nekajplovnih plasti vmes.Mestoma se jim je udiralo preko pasu. Po sestanku z ostalimi sirdarji so se odloÄili, da letos tja gor ne pojdejo veÄ. Nekaj dni kolebanja, sestankovanja med vodniki velikih komercialnih odprav, so po nekaj dneh pripeljale do odloÄitve, da ne bomo tvegali. ÄŒe se tako odloÄijo najizkuÅ¡enejÅ¡e Å¡erpe na svetu (naÅ¡ sirdar npr. 15x vrh Everesta), ki jim vzpon na ÄŒo Oju v normalnih razmerah predstavlja maÄji kaÅ¡elj in t.i. summit bonus, velik del a zaslužka Å¡erp, odloÄitev ni bila pretežka. RazoÄaranje pa je vseeno bilo veliko. Vsi smo se res dobro poÄutili. Alenka, Matjaž in Miha so bili med najmoÄnejÅ¡imi v celotni Å¡estnajstÄlanski ekipi ekipi in Å¡e dolgo mi bo hudo za takÅ¡en razplet dogodkov. Bolj kot kadarkoli dosedaj sem razumel, da se je obrniti brez pravega boja težje kot iti proti vrhu. A, će odideÅ¡, se vedno lahko vrneÅ¡. Morda nekoÄ! Zaenkrat je dovolj Himalaje, prihaja leto skalnega plezanja. Samo da se (že stotiÄ…) odlepim od 7a-jev….

Ob odhodu smo na bližnji Äorten postavili skromno obeležje v spomin na dragega prijatelja
Dodaj odgovor