Priznam, da sem bil pred odhodom skoraj prepričan, da bom letos skupaj s prijatelji, stal še na enem osemtisočaku. Čo Oju velja za najlažjega in število ljudi, ki so se povzpeli na vrh gre v tisoče. A ponovno se je pokazalo, da so tudi »lahki« osemtisočaki še vedno spoštovanja vredni gorniški objekti. Čo Oju je letos zavrnil okoli petdeset odprav in kolikor vem je uspelo priti na vrh, z obilico tveganja, samo dvema alpinistoma.
Čo Oju (8201 m) - Turkizna boginja
Prvi znak, da nekaj ni v redu je bil že prihod ekipe v Lhaso. Vsepovsod je bila voda, poplave- Za Tibet je taks šno stanje vse prej kot normalno. Monsun, ki nas je močil v Katmaduju je močno zamujal še v začetek septembra. Vode je bilo res veliko.
Pot do nepalske meje je bila pravo nasprotje kasnejše poti preko Tibeta. Zemeljski plazovi in prevrnjen kamion sta bila vzrok za celodnevno cijazenje namesto štiri ure dolge vožnje.
Tretji vodnik, anglež Matt, avstralski kuhar Gavin in jaz smo se, za razliko od ostalih, ki so leteli v tibetansko prestolnico, do t.i. avtomobilske baze pripeljali iz Katmaduja. Smo se imeli kar fino. Tri dni smo ostali v prvem večjem kraju na tibetanski planoti, Nyalamu in se tam aklimatizirali. Tam smo se povzpeli na isto goro kot leta 1999 pred Gjačung Kangom, 5050 metrov visoki »Ratitiovec«. Potovanje enajst let kasneje je bilo povsem drugačno. Pred nekaj leti so Kitajci asfaltirali cesto preko Tibeta in cesta, ki se vije iz Zangmuja preko divje soteske in preko celega Tibeta bolj spominja na švicarske gorske prelaze. Bojda so jim Švicarji celo pomagali pri inženiringu.
Prijetno presenečenje med dostopom do baze je bil pogled na Siguang Ri (7309 m, zadaj levo), ki smo ga preplezali deset let nazaj iz druge doline. Na desni vrh Čo Oja.
Rajši imam dostope v Nepalu. Počasi se začneš dvigovati iz gozdov proti baznemu taboru. Človek se počasi privadi na vse večje gore okoli sebe in v bazo pride pošteno nakurjen. V Tibetu se skoraj do baze pripelješ s terenskimi vozili kar mnogokrat povzroči težave zaradi višine. Z nekaj zdravstvenimi problemi na poti (in tudi kasneje), ki jih je mojstrsko reševala Alenka, smo bazni tabor pod Čo Ojem dosegli 10. septembra in takoj začeli z aklimatizacijo v višja nadstropja.
Ekipa je bila super, kot ponavadi, se je z Jagged Globom nabrala zelo pisana druščina ljudi iz celega sveta. Večina Angležev, vsak malo poseben in večina zelo zabavnih. Ućitelj anglešine v Saudski Arabiji, potem podjetnik, ki si je po petih letih zapravljanja v Monte Carlu naveličal divjanja z Aston Martinom in se odločil, da se povzpne na Everest in prepleza Eiger, dva bivša pro športnika Richard in Steve, slednji član četverca brez krmarja, ki je dobill zlato na Olimpijskih igrah 2004 in 2008, nekaj uspešnih računalničarjev, ki po pol leta potujejo naokoli. Skratka zgodb je bilo dovolj. Slovenci smo s svojo slovansko naravo poskrbeli za dodatno barvitost. Ob večerih smo jedilni šotor spremenili v kino dvorano z odličnim ozvočenjem in velikim platnom. Čas je mineval bliskovito.
Tabor1 (6400 m)
Vreme ni bilo jesensko lepo, monsun je še opletal iz Nepala in nam vsak dan podaril nekaj snega v bazi. To našega procesa ni kaj dosti motilo in do 24 septembra smo zaključili aklimatizacijo s spanjem na višini 7150 m. Vsi dobre volje in počutja, pripravljeni na skorajšnji vzpon na vrh. Nekoliko nejeverno smo sicer gledali velikanske kložaste odlome, visoke kot pivski šank, na vrhu prvega seraka na višini 6800 m in predvsem nedotaknjena pobočja nad dvojko. Stikali smo glave in dvomili v varnost hoje po vršnem pobočju.
Med nekajdnevnim čakanjem na izboljšanje razmer smo se odpravili na krajši sprehod do slovitega sedla Nangpa La (5720 m)
Potem pa…. Nahrbtniki so bili pripravljeni, manjša skupina, ki se je nameravala povzpeti na vrh iz tretjega tabora je že odšla na enko, ostali iz dvojkenaj bi šli naslednji dan. 26. septembra smo sedeli pred kuhinjskim šotorom, pili že tretjo kavo in napeto opazovali skupino petih šerp, ki so se vzpenjale proti vrhu. Med njimi sta bila celo dva UIAGM gorska vodnika izšolana v Franciji. Nekje na višini 7800 metrov se je zgodba končala in vse se je sesulo kot karte. Plaz katerega kložasti odlom je bil viden celo iz baze na polovici vršnega pobočja je odnesel vseh pet šerp. Očitno so Lame opravile dobro posvetitev saj se je vrv med tretjim in četrtim, po 400 metrih valjenja čudežno zataknile za skalni rogel in vseh pet je preživelo z bolj ali manj hudimi odrgninami in eno zlomljeno roko. Ko so se naslednji dan vrnili, so predstavili sliko skrajno nevarnih snežnih razmer. Debela kloža in pod njo sipek sneg ter še nekajplovnih plasti vmes.Mestoma se jim je udiralo preko pasu. Po sestanku z ostalimi sirdarji so se odločili, da letos tja gor ne pojdejo več. Nekaj dni kolebanja, sestankovanja med vodniki velikih komercialnih odprav, so po nekaj dneh pripeljale do odločitve, da ne bomo tvegali. Če se tako odločijo najizkušenejše šerpe na svetu (naš sirdar npr. 15x vrh Everesta), ki jim vzpon na Čo Oju v normalnih razmerah predstavlja mačji kašelj in t.i. summit bonus, velik del a zaslužka šerp, odločitev ni bila pretežka. Razočaranje pa je vseeno bilo veliko. Vsi smo se res dobro počutili. Alenka, Matjaž in Miha so bili med najmočnejšimi v celotni šestnajstčlanski ekipi ekipi in še dolgo mi bo hudo za takšen razplet dogodkov. Bolj kot kadarkoli dosedaj sem razumel, da se je obrniti brez pravega boja težje kot iti proti vrhu. A, će odideš, se vedno lahko vrneš. Morda nekoč! Zaenkrat je dovolj Himalaje, prihaja leto skalnega plezanja. Samo da se (že stotič…) odlepim od 7a-jev….
Ob odhodu smo na bližnji čorten postavili skromno obeležje v spomin na dragega prijatelja
Dodaj odgovor