Mihcu v spomin

22. in 23. 9. sva z Miho Hrasteljem preplezala novo smer, Spominsko smer Mihe Valiča (VIII+/VI-VII, 1000 m (650 m novih)) v severni steni Triglava. Posvetila sva jo spominu na prijatelja Miho Valiča, ki se je 4. oktobra lani ponesrečil v Himalaji. Smer sva prav z Miho Valičem poizkušala preplezati že junija 2006.

Poizkus se je zapletel v zelo razburljivo zgodbo iz katere sva se, glede na pripetljaj, kar dobro izvlekla. V petem raztežaju se je Mihi odlomil rob luknjice, dovolj, da je izgubil ravnotežje in padel. Vsa tri varovala so se gladko izpulila in padel je celih 50 metrov, direktno v moje stojišče. K sreči je stena tam tako strma, da je Miha dotaknil skale Å¡ele ob koncu padca in se “le” udaril v glavo. Ker sem varoval na Reverso vpetega v center sidrišča sem dobil poÅ¡teno lekcijo. Ker je padel direktno v varovališče mi je vrv naredila lep kanal v prstih. Je kar zasmrdelo po ožganem.

Miha je imel 26. junija 2006 zelo dober dan za plezanje (in slabega za žreb…) saj je v najtežjem, tretjem taztežaju z oceno VIII+, mojstrsko preplezal začetno prečnico (lepo vidno na zgornji sliki) in na začetku poči Å¡e imel dovolj moči, da je zabil klin. Vse skupaj nekaj metrov nad polico. Tokrat sem uspel izkopati iz blata med dvema luknjama droben skalni mostiček, ki kar precej spremeni karakter najtežjega raztežaja, ki se sedaj ponuja precej večjemu krogu potencialnih ponavljalcev kot sicer.

Po petih raztežajih sva s Hrastom prišla v najtežji Peternelov raztežaj iz katerega sva nadaljevala naravnost po zajedi, katero Peternel zapusti v desno. Preko strehe se smeri še enkrat križata. Najina smer pripelje praktično v vrh Sklaškega turnca. Od tam sledi Skalaški do Gorenjskega turnca od tam pa po stopnjasti beli steni med Skalaško in Srpom direktno v Ladjo. Skala je ves čas dobra, v spodnjem delu odlična. V smeri je ostalo kakih 14 klinov in en svedrovec na stojišču.

Naj povem še malo o steni Skalaškega turnca.

Rad hodim plezat v to steno. Glavni razlog za to je odlična skala in eden najkrajÅ¡ih dostopov do resnega plezanja pri nas. Na zgornji sliki so od leve proti desni: Peternelova smer, Spominska smer Mihe Valiča (Hrastelj – Jakofčič, 2009), Na drugi strani časa (VIII, 350 m, Kajzelj – Jakofčič, 1994), Bergantova (VIII+/IX-, 350 m, Knez – FreÅ¡er – Karo, 1985), Helba (VII+/VI, 350 m, Rožič – Srečnik – Anderle), Jubilejna (plava linija, VII+/VI, 550 m, Knez – FreÅ¡er – Karo), Metropolis (VIII+/IX-, JoÅ¡t – Jakofčič, 2004). Vrisi so bolj približni.

Se mi zdi, da je najlepša smer tam Na drugi strani časa. skala je monolitna z luknjicami, podobno kot v Marmoladi. Sem slišal kar nekaj zgodb (eno prav pred kratkim) o pobegih iz tretjega raztežaja in tudi zadnjič sem opazil, da je v klinu pod prvim raztežajem kar nekaj gurten in prusikov kar dokazuje, da je bilo na vstopu še kaj več kot samo tri naveze, ki so smer dosedaj uspešno ponovile. V pomoč bodočim ponavljalcem dajem fotko iz tretjega raztežaja, ki lepo kaže smer plezanja ob priliki tretje in prve proste ponovitve smeri, ki sva jo z Miho opravila leta 2005.

Sicer pa, tule je še skica Spominske smeri Miha Valiča.

Srečno!